torek, 22. september 2015

Problematika "welfare" pristopa k pravicam živali, strnjena v štirih točkah



Tako vegane kot tudi "skorajšnje" vegane pogosto zanimajo podrobnosti v zvezi s t.i. welfare pristopom [zavzemanje za reguliranje izkoriščanja živali, op.p.] ter abolicionističnim pristopom [zavzemanje za odpravo izkoriščanja živali, op.p.], kako se med seboj razlikujeta in v čem se welfare pristop ne sklada s stališčem abolicionizma oz. s pravicami živali. Pri welfare pristopu obstajajo z vidika etike vsaj štirje glavni problemi. Spodaj je navedena kratka razlaga vsakega izmed njih.

PRVIČ, ukrepi za dobrobit živali nudijo zelo malo (če sploh kaj) bistvene zaščite interesov živali.

Na primer, organizacija PETA (People for the Ethical Treatment of Animals) je organizirala kampanjo, v kateri so pozvali McDonald´s in druge verige s hitro prehrano, naj sprejmejo priporočila Temple Grandin za rokovanje z živalmi in metode klanja [1]. Toda, tako klavnice, ki sledijo navodilom Grandinove, kot tiste ki ne, so še vedno enako grozljivi kraji. Vsakršna drugačna trditev bi temeljila na hudi zablodi. 

Številne organizacije in društva za zaščito/dobrobit živali se zavzemajo za alternative ogradam za breje svinje. Toda, če pogledamo malo pobliže, tovrstne drage kampanje resnično nimajo velikega učinka, saj še vedno obstajajo zakonske luknje, ki dovoljujejo institucionaliziranim izkoriščevalcem živali, da lahko počnejo kar želijo. Esej z naslovom  "Zmaga" za welfare? [2], ki obravnava kampanjo za spremembo ograd za breje svinje na Floridi, lepo prikaže omejenost dometa takšnih reform. Enako bi lahko rekli tudi za večino ostalih tako imenovanih "izboljšav" za dobrobit živali. Zaradi njih imamo sicer ljudje lahko čistejšo vest in se zato počutimo bolje, toda v resnici naredijo zelo malo za živali.

DRUGIČ, ukrepi za dobrobit živali povzročijo, da se javnost počuti bolje glede izkoriščanja živali, kar spodbuja nadaljnje izkoriščanje živali.

To je tudi razlog zakaj se ljudje, ki se zaradi zaskrbljenosti nad ravnanjem z živalmi izogibajo hrani živalskega izvora, nato ponovno vračajo nazaj na prehranjevanje z živalmi, saj jim najrazličnejše organizacije in društva za zaščito živali sporočajo, da se po sprejetju predlaganih reform zdaj z živalmi ravna bolj "humano". To problematiko zgledno zaobjame blog z naslovom Meso/živalski proizvodi "srečnih" živali [3].

Ironično, toda reforme za dobrobit živali lahko celo prispevajo k porastu trpljenja živali. Predpostavimo, da izkoriščamo 5 živali in vsaki izmed njih zadajamo po 10 enot trpljenja. To je skupno 50 enot trpljenja. Ukrepi za dobrobit živali pa imajo za posledico zmanjšanje 1 enote trpljenja posamezne živali, toda poraba se poveča na 6 živali. To predstavlja skupno 54 enot trpljenja – neto porast. Nikakršnega dvoma ni, da prihaja do tega fenomena. Na primer, v Evropi se je kot posledica regulacije na področju omejitve števila teličkov v ogradah povišala poraba teletine [4]. 

TRETJIČ, gibanje za dobrobit živali v ničemer ne izkoreninja statusa živali kot lastnine.

Standardi za ravnanje z (rejnimi) živalmi so običajno vezani na ukrepe za čimbolj učinkovito izkoriščanje živali. To pomeni, da na splošno ščitijo interese živali le do te mere, ki ljudem prinaša ekonomsko korist. To izrecno povzroča krepitev statusa živali kot tržno blago, kot lastnino [5]. Skratka, "izboljšani" standardi za rejo živali se ne odražajo v odmiku živali stran od statusa lastnine, pač pa se jih še bolj zaplete v to paradigmo. 

Na primer, vodilna organizacija za "zaščito" živali v ZDA, HSUS (The Humane Society of United States), spodbuja le tiste reforme za dobrobit živali, ki temeljijo na ekonomski računici, kar se odraža v bolj učinkoviti uporabi živali za tržno blago. Oglejte si uradno poročilo HSUS Ekonomika sprejemanja alternativnih proizvodnih sistemov za ograde za brejost [6], ki trdi, da bodo alternative za ograde povečale produktivnost in dobiček živinorejcev. Oglejte si tudi njihovo poročilo z naslovom Ekonomika sprejemanja alternativnih proizvodnih praks zakola perutnine z omamljanjem z električnim tokom [7], ki trdi, da je zaplinjevanje perutnine boljša metoda, saj ima za posledico "povečanje števila neoporečnih trupel;  zmanjšanje stroškov  onesnaženja in hlajenja in s tem posledično povečanje prihodkov; povečanje donosa in kakovosti mesa; podaljšanje roka uporabnosti; in izboljšanje delovnih pogojev."

Ta pristop ni omejen zgolj na tradicionalne welfare organizacije, kot je npr. HSUS. Prevzele so ga tudi "naprednejše" welfare organizacije, kot na primer PETA. V svojem uradnem poročilu z naslovom Analiza primerjav ekonomskih koristi med ubijanjem z zadušitvijo s plinom ter zakolom s predhodnim električnim omamljanjem [8], PETA zagovarja zaplinjevanje perutnine, oziroma "nadzorovano ubijanje s plinom", saj pravi, da obstoječa metoda zakola s predhodnim električnim omamljanjem "znižuje kakovost proizvodov in donos", ker ptice utrpijo zlome kosti, sam postopek pa ima lahko za posledico tudi okužbe nevarne za zdravje ljudi. PETA še dodaja, da dozdajšnja metoda električnega omamljanja v številnih pogledih "povečuje stroške dela".

PETA v prid zaplinjevanju piščancev trdi, da "zadušitev s plinom povečuje kakovost proizvoda in donos", ker so s tem zdrobljene kosti, modrice in krvavitve domnevno odpravljene, zmanjša se možnost okužb, poveča se "rok uporabnosti mesa" in proizvedejo se "bolj mehke piščančje prsi". PETA tudi navaja, da "zadušitev s plinom znižuje stroške dela", saj se zmanjša potreba po določenih inšpekcijah, zmanjša se število nesreč pri delu in zmanjša se potreba po reorganizaciji dela. Zadušitev s plinom zagotavlja perutninski industriji tudi "druge ekonomske ugodnosti" s tem, da omogoča proizvajalcem, da prihranijo denar za stroške porabe energije, zmanjšanje odpadkov stranskih produktov in manjšo porabo vode.

Z drugimi besedami, HSUS, PETA, in ostale organizacije so posledično postale svetovalke mesni industriji pri ugotavljanju kako povečati dobiček iz naslova izkoriščanja živali. Tudi če ima to za posledico minimalne izboljšave za boljše počutje živali, pa čisto z ničemer ne izpodbija paradigmo živali kot lastnine. Ravno obratno – še dodatno krepi obravnavanje živali za nič več kot tržno blago. Ter omogoča ljudem, da se počutijo bolje ob izkoriščanju živali.

ČETRTIČ, za živali je to vedno vnaprej izgubljena igra. Vsaka sekunda in vsak evro, ki je porabljen za to, da naredimo izkoriščanje živali bolj "humano", pomeni sekundo in evro manj za vegansko/abolicionistično izobraževanje.

Na primer: Predpostavimo, da imamo jutri 2 uri časa, ki ga nameravamo nameniti aktivizmu v zvezi z živalmi. Imamo izbiro – lahko delimo takšne vrste letakov, ki  obsojajo baterijsko rejo kokoši in pozivajo ljudi naj raje jedo jajca iz proste reje, ali pa delimo takšne vrste letakov, ki nagovarjajo ljudi naj ne jedo nobenih jajc, saj jajca iz proste reje še vedno ponazarjajo izkoriščanje, hudo trpljenje in smrt. Obojega hkrati ne moremo početi. A tudi če bi lahko, bi bila naša sporočilnost kontradiktorna in ponazarjala precejšnjo moralno zmedo.  

Izobraževanje ljudi o veganstvu je kratkoročno gledano veliko bolj učinkovit način za zmanjševanje števila trpečih živali, ter za razmah abolicionističnega gibanja, ki lahko dolgoročno gledano igra odločujočo vlogo pri zagovarjanju pomembnih družbenih sprememb. Reforme za dobrobit živali nadaljujejo z obravnavanjem živali kot izdelkom za trgovanje. Poleg tega ne zagotavljajo znatne zaščite interesov živali, omogočajo ljudem da se počutijo bolje ob nadaljevanju izkoriščanja živali, lahko dejansko povečajo neto količino trpljenja, ter preusmerjajo sredstva stran od veganskega/abolicionističnega izobraževanja.

Prej kot bodo ljudje spoznali, da nimajo "naprednejše" welfare organizacije ničesar skupnega z abolicionističnim vidikom, prej se bodo stvari izboljšale. "Napredni" welfaristi so postali partnerji uradnih izkoriščevalcev z namenom prodaje živalskih proizvodov. Naravnost sprevrženo je, da "napredni" welfaristi izdelujejo etikete [9] , kot je npr. etiketa "Certifikat humane vzreje in ravnanja z živino" [10], etiketa "Freedom Food" [11] in etiketa "Proizvedeno s sočutjem do živali" [12], s čimer pomagajo uradnim izkoriščevalcem tržiti živalska trupla in izdelke. Ta prizadevanja nimajo nikakršne zveze s pravicami živali ali abolicionističnim pristopom. Pravzaprav je to natanko tisto, čemur abolicionistično gibanje nasprotuje.

Ja, v nekem smislu je "boljše", da tistega, ki ga umorimo pred tem tudi ne mučimo. Ampak to ne pomeni, da je umor brez predhodnega mučenja "human". Gotovo je "boljše" tudi, da tistega, ki ga posilimo ob tem ne pretepemo. Ampak to ne pomeni, da je posilstvo brez tepeža "humano". Gibanje za dobrobit živali podpira idejo, da je bolj "humano" izkoriščanje moralno sprejemljiva oblika izkoriščanja. To ni abolicionistični pristop.

Organizacije za pravice živali nikoli ne bi smele poslovno sodelovati z industrijo in ji pomagati oblikovati standarde za izkoriščanje. Morale bi jasno izraziti nasprotovanje vsakršnemu izkoriščanju in podajati eno samo nedvoumno sporočilo: da ne moremo moralno upravičiti izkoriščanja živali. Pika.

Organizacije za pravice živali morajo biti usmerjene k enemu samemu cilju: zmanjšanju povpraševanja. Nikoli ne bi smele spodbujati "sočutno" potrošnjo, saj to ohranja povpraševanje in omogoča ljudem, da nimajo slabe vesti zaradi jedenja živalskih proizvodov.

Gary L. Francione 
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University 


Opombe:  
----------------------------------

10 komentarjev:

  1. Kdaj si bil nazadnje v supermarketu? Kje in katera živila kupuješ za svojo prehrano? Kaj piše na deklaraciji teh izdelkov? Kakšno je poreklo?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Boris,

      prosim popravi me, če se motim, toda če prav razumem tvoje vprašanje, se v njem skriva pomislek, da nisi vegan, če rastlinsko hrano kupuješ v supermarketu? Ne, še vedno si vegan, četudi ne ješ izključno lokalno pridelano rastlinsko hrano. Zadostuje, da prenehaš obravnavati živali kot potrošno blago oz. vir za potešitev svojih interesov. Kar se tiče odnosa do lastnega zdravja in odgovornosti do okolja ter drugih ljudi, je vsekakor boljše jesti lokalno/sezonsko/ekološko/ipd., toda tudi če vegan tega ne počne, je še vedno vegan (mimogrede, proizvodnja živil živalskega izvora v primerjavi z rastlinskimi zahteva neprimerno več obdelovalnih površin, 100-krat več vode, 10 do 20-krat večjo porabo žit, itd., zaradi česar se proizvodnja seli v države tretjega sveta in uničuje njihovo rodovitno zemljo, kar tamkajšnje prebivalce obsodi na še večjo lakoto – več o tem si lahko prebereš v uradnih podatkih OZN, Worldwatch Institute, itd., ki so zbrani tukaj: http://www.cowspiracy.com/facts/ )

      Skratka, postati vegan je PRVI in NEOBHODNI korak - moralna OSNOVA in moralna dolžnost, ki jo najprej dolgujemo živalim osebno, šele nato vsemu drugemu (okolju, zdravju, itd.). Enako kot je prenehati zlorabljati otroke moralna dolžnost, ki jo dolgujemo njim osebno, ne pa našemu zdravju ali čemurkoli drugemu.

      Izbriši
  2. Recimo, da imaš Ti 10 otrok, ki se znajdejo v rokah podlih (pozor! pridevnik ima bistven pomen) ljudožercev, ki imajo navado otroke pred smrtjo malo mučiti, jih recimo obesiti na štrik, obrnjene z glavo navzdol, jim pri polni zavesti sneti skalp, jih malo brcati, na koncu pa jim zaviti vrat na rrrrsk... Sem pa tja komu spodleti in izgubi zavest šele ob tem, ko izgubi toliko krvi, da mu zmanjka kisika v možganih.

    Recimo, da bodo ti ljudožerci vse tvoje otroke pobili na tak okruten način, ker jim ni prav nič mar za njih in jih obravnavajo kot sredstvo za dosego cilja. V roku enega leta bodo šli vsi v zakol. Recimo, da jih ne moreš rešiti, lahko pa prepričaš njihovega kuharja, da so otroci bolj okusni, če pred smrtjo manj trpijo. Priporočiš mu lahko zadušitev s plinom. Bi želel, da tvoj otrok pred smrtjo manj trpi in jim dal tak "recept", ali bi raje tiho razmišljal o tem, da tvoj recept ni nič drugega, kot krepitev obravnavanja otrok kot tržnem blagu? Spomni se, kaj si napisal, ko je šlo za živali: "Z drugimi besedami, HSUS, PETA, in ostale organizacije so posledično postale svetovalke mesni industriji pri ugotavljanju kako povečati dobiček iz naslova izkoriščanja živali. Tudi če ima to za posledico minimalne izboljšave za boljše počutje živali, pa čisto z ničemer ne izpodbija paradigmo živali kot lastnine. Ravno obratno – še dodatno krepi obravnavanje živali za nič več kot tržno blago. Ter omogoča ljudem, da se počutijo bolje ob izkoriščanju živali."

    Včasih se smrti živali NE DA preprečiti. Lahko pa se pripomore k temu, da se pred smrtjo bolje počutijo.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Boris,

      manj trpljenja je VEDNO boljše kot več (nihče ne oporeka temu), toda to ne pomeni, da bi moralo zato gibanje za pravičnost javno hvaliti zadajanje manj trpljenja nedolžnim žrtvam in ga označevati kot pozitivno stvar (kot to počne welfare gibanje za živali). Tega nikoli ne počnemo, ko gre za ljudi, kar pomeni, da je welfare stališče osnovano na ničemer drugem kot specizmu (vrstni diskriminaciji). Bičati sužnje 9-krat dnevno je vsekakor boljše kot 10-krat, toda to ne pove nič o moralnosti suženjstva kot takega. Suženjstvo ni NIKOLI ok, ne glede na količino in brutalnost ravnanja s sužnji - to je stališče, ki ga zavzemamo vsi, ko slišimo za katerikoli na novo odkriti primer suženjstva po svetu. Če bi npr. mediji razkrili nek primer kanibalizma, bi sleherna humanitarna organizacija zavzela ničelno toleranco do tega. Nobena ne bi predlagala (kot predlagajo animal welfare organizacije oz. kot si predlagal ti), da svetujemo ljudožercem, da je človeško meso okusnejše, če svoje žrtve zadušijo s plinom. Vsakemu med nami bi se takšen predlog zdel nezaslišan.

      Živali, ki se nahajajo v sistemu človekovega izkoriščanja, so tu le zato, ker jih neprestano spravljamo na svet, z namenom, da jih bomo izkoristili in ubili (za hrano, obleke, zabavo, "šport", itd.). Na desetine milijard živali je že takoj ob rojstvu obsojeno na smrt le zato, ker ljudje niso vegani. To je edini razlog. Zato je rešitev le ena – pozivati ljudi k veganstvu. Praviš, da se včasih smrti živali ne da preprečiti. Ne le včasih, Boris. Praktično nobene smrti teh živali se ne da preprečiti, saj morebitno rešeno žival takoj nadomesti druga, da zadovolji povpraševanje neveganov. Naš čas, energija in sredstva so omejena. Lahko jih zapravljamo bodisi za to, da se potegujemo za boljše razmere, v katerih so izkoriščane živali (s čimer v resnici le še dodatno normaliziramo specizem, večamo donosnost živinorejske industrije in pomirjamo ljudi, da lahko s čistejšo vestjo nadaljujejo z izkoriščanjem živali), bodisi izobražujemo ljudi o moralnem imperativu veganstva. Obojega hkrati ne moremo početi. Bilo bi kontradiktorno in predvsem – nepošteno.

      Za lažje razumevanje tega kaj je narobe z zavzemanjem za "humano" izkoriščanje živali, ti priporočam v branje blog z naslovom »Moralne zablode organizacij in društev za pravice živali«, ki je dostopen na tem naslovu:
      http://leonkralj.blogspot.si/2016/01/moralne-zablode-organizacij-in-drustev.html

      Če boš imel potem še kakšno vprašanje, kar vprašaj.

      Lp, Leon

      Izbriši
    2. Ne vem če si opazil, ampak na tvojem blogu v različnih zapisih uporabljaš kontradiktorne izjave glede tega, ali je "bičati manjkrat" bolje ali ne. Ponekod pišeš, da z moralnega vidika ni razlike, ponekod pa pišeš, da je boljše manj trpljenja, kot več.

      Izbriši
    3. Ko zapišem, da z moralnega vidika ni razlike med bičanjem nedolžnega 10-krat ali 9-krat, s tem mislim na moralno neupravičenost enega IN drugega. Bičanje sužnjev 9-krat ne naredi suženjstva moralno sprejemljivega.

      In kadar v kakšnem tekstu zapišem, da je manj trpljenja boljše kot več, mislim s tem na splošno sprejeto načelo, ki ga sprejemamo vsi, ko je govora o (kakršnemkoli) nasilju. To načelo soglasno zagovarjamo v vseh tistih situacijah, ko gre za neposreden konflikt (za biti ali ne biti) oz. za okoliščine, ko je trpljenje neizogibno. Toda jesti živila živalskega izvora NI neizogibno (ne rabimo jih), pa kljub temu govorimo o zadajanju manjšega trpljenja kot nečem dobrem. Tega načela NIKOLI ne vpeljujemo, ko je govora o temeljnih človekovih pravicah.

      Predstavljaj si politični zapor, v katerem so zaprti, mučeni in ubiti nedolžni ljudje. Ti temu nasprotuješ. Imaš dve možnosti:

      1. Svoj čas porabiš za organiziranje kampanje, v kateri pozivaš k prenehanju zapiranja, mučenja in ubijanja nedolžnih, z jasnim sporočilom, da takšno ravnanje predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic tam pridržanih.

      2. Svoj čas porabiš za organiziranje kampanje, v kateri pozivaš k spremembam glede pogojev bivanja nedolžnih zapornikov in metod ter postopkov mučenja in ubijanja? Tovrstne "izboljšave" bodo postopoma uvedene šele čez nekaj let (če sploh) in v svoji kampanji javno hvališ upravo zapora in jo označuješ za "sočutno".

      Nihče ne bi izbral možnosti št. 2. Zakaj torej mislimo, da je možnost št. 2 primerna, ko so žrtve živali? Odgovor: specizem.

      Izbriši
  3. Dve vprašanji.

    1.)
    Napisal si: "Ironično, toda reforme za dobrobit živali lahko celo prispevajo k porastu trpljenja živali. Predpostavimo, da izkoriščamo 5 živali in vsaki izmed njih zadajamo po 10 enot trpljenja. To je skupno 50 enot trpljenja. Ukrepi za dobrobit živali pa imajo za posledico zmanjšanje 1 enote trpljenja posamezne živali, toda poraba se poveča na 6 živali. To predstavlja skupno 54 enot trpljenja – neto porast. Nikakršnega dvoma ni, da prihaja do tega fenomena. Na primer, v Evropi se je kot posledica regulacije na področju omejitve števila teličkov v ogradah povišala poraba teletine [4]. "

    Ali poznaš razliko med kavzalnostjo in koleracijo?

    2.)
    Zakaj pri opisu trpljenja živali uporabljaš matematiko, v kateri količino trpljenja določaš s številom žrtev? Ali individuum sam ni pomemben? Ali ni za individuum zelo pomembno, da se njegovo trpljenje zmanjša in izboljša kvaliteta življenja? Za več, kot se bo izboljšala, bolje bo. Magari za 1 enoto od 50, čeprav bi se dalo komot prit do zmanjšanja za kakih 10 - 40 ali več enot. Smiselno bi se bilo skoncentrirati na bolj učinkovite in boljše rešitve zmanjševanja trpljenja za tiste, ki se mesu "za nič na svetu" ne bodo odpovedali.

    OdgovoriIzbriši
  4. Računal si:
    Aktivisti zmanjšajo trpljenja ene živali za 1 enoto, št. žrtev pa se za eno poveča.

    Tvoj račun po tvoji izmišljeni formuli:
    10 enot trpljenja * 5 živali = 50 enot trpljenja
    9 enot trpljenja * 6 živali = 54 enot trpljenja

    Zakaj si uporabil formulo
    Količina_trpljenja = Število_enot_trpljenja * število_žrtev?

    Zakaj nisi uporabil recimo logaritemske formule
    Količina_trpljenja = Število_enot_trpljenja * log(število_žrtev)?

    10 enot trpljenja x log (5 živali) = 6,9897 enot trpljenja
    9 enot trpljenja x log (6 živali) = 7,0034 enot trpljenja

    Odgovor na to, zakaj je nisi uporabil, je: uporabljaš formulo, ki ti služi pri prepričevanju, čeprav je iz trte zvita in nima nobenega praktičnega pomena.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Moram pa rečt, da mi je zanimivo, da nisi uporabil recimo formule:
      Količina_trpljenja = Število_enot_trpljenja * število_žrtev^2 ali kaj podobnega.

      Izbriši
    2. Boris, zapletel si se v nebistven matematični detajl. Živali so lastnina. Industrija ščiti interese živali le do te mere, dokler ji to prinaša (ekonomsko) korist. Predvidevam, da nisi odprl nobene izmed povezav, ki so ponujene v zgornjem blogu. Priporočam, da to storiš. Ali še bolje - za popolno razumevanje po katerih principih sploh deluje agrarna ekonomija in kakšna je prepletenost živinorejske industrije z gibanjem za "zaščito" živali, ti toplo priporočam sledeče knjige, ki do potankosti razložijo in analizirajo vse omenjene aspekte:
      http://www.abolitionistapproach.com/books/

      Vidim, da si si pripravljen vzeti kar nekaj časa za razmišljanje o vsem tem, zato verjamem, da ti ne bo težko odpreti kakšne knjige in se informirati.

      Izbriši