torek, 22. september 2015

Kam gre gibanje za pravice živali? (1.del)

PROBLEMATIČNOST IDEJ, KI JIH PREDSTAVLJA DR. MARTIN BALLUCH, AVSTRIJSKI AKTIVIST ZA PRAVICE ŽIVALI, PREDSTAVNIK t.i. "NEW WELFARE" GIBANJA 




Dr.Martin Balluch, eden vidnejših evropskih aktivistov za pravice živali, ki je 27. in 28.6. 2015 v okviru prireditve Vegafest predaval v Sloveniji, predstavlja takšno vrsto gibanja za pravice živali, ki ne prisega na odpravo izkoriščanja živali s pozivanjem k veganstvu kot moralni osnovi, temveč na regulacijo izkoriščanja živali ter na kampanje (t.i. "single-issue" kampanje), ki zagovarjajo postopno odpravo zgolj posamičnih, po njihovem prepričanju "najhujših" oblik izkoriščanja živali, s predpostavko, da bo to pripeljalo do dokončnega prenehanja vsakršnega izkoriščanja vseh živali. 

Trdim, da je njegov način delovanja moralno sporen ter povrhu vsega zgrešen tudi s praktičnega vidika. 
Objavljam kritiko njegovega načina delovanja in s tem delovanja celotnega t.i. (new) welfare gibanja, ki jo razdeljujem na dva dela: 
v 1.delu objavljam argumente, ki jih je podal prof. Gary L. Francione, v 2.delu pa podajam svoje pripombe, ki jih naslavljam na kasnejši odziv dr. Ballucha na Francionejevo kritiko.

Že dolgo časa spremljam tako delovanje dr. Ballucha, kot tudi delovanje vseh večjih svetovnih organizacij in društev za pravice/zaščito/dobrobit živali, zato vam želim predstaviti nekaj pomembnih ugotovitev, podkrepljenih z empiričnimi dokazi, ki pričajo o neučinkovitosti pristopov, ki jih ubirajo. Poleg tega, da so pobude omenjenih aktivistov problematične s praktičnega vidika, so – kar je bistveno - problematične predvsem z moralnega vidika. Vse bolj se izkazuje, da pristop praktično vseh(!) organizacij in društev na žalost pelje v napačno smer, stran od pravic živali. Verjamem, da se to sliši nenavadno, pa vendarle. Nadejam se, da boste po prebranem dobili nov vpogled v ozadje in resnične posledice prizadevanj organizacij, društev in posameznih aktivistov (kakršen je tudi dr. Balluch). Za vzorčni primer, na katerem je moč pokazati zgrešenost dandanašnjega gibanja za pravice živali, bi sicer lahko vzel delovanje kateregakoli "welfare" aktivista, a ker dr. Balluch ravno te dni "poučuje" slovenske aktiviste, je njegova prisotnost ponudila odlično iztočnico.  

Moj namen nikakor ni diskreditacija dr. Ballucha na osebnem nivoju (ali kogarkoli drugega, ki simpatizira z njim). Podajam zgolj utemeljeno vsebinsko nestrinjanje. Moj edini namen je zavzemanje za odpravo izkoriščanja živali, zato se osredotočam na podajanje konstruktivne kritike, argumentirano zagovarjanje stališč in osveščanje tistih ljudi, ki jim je več kot očitno mar za živali, a morebiti (še) niso seznanjeni z nekaterimi nadvse pomembnimi in ključnimi vidiki obstoječih pristopov k vprašanju pravic živali. Toplo priporočam, da si vzamete čas in preberete vsa 4 priložena besedila, da boste dobili uvid v srž problematike, ter si na podlagi tega ustvarili lastno mnenje:

1.) Za začetek vam prilagam povezavo do eseja, ki ga je napisal dr. Martin Balluch (in ki predstavlja osnovo vseh njegovih predavanj in aktivističnih udejstvovanj), v katerem skuša praktično prikazati in na posameznih primerih utemeljiti kakšen naj bi bil po njegovem mnenju najoptimalnejši pristop k zavzemanju za pravice živali:

2.) Sledi kritika s strani prof. Garyja L.Francioneja, abolicionista oz. zagovornika odprave izkoriščanja živali, ki sem jo prevedel v slovenščino (in ki predstavlja glavnino tokratne objave - v nadaljevanju spodaj), sicer pa je originalna angleška verzija dostopna tudi na naslednji povezavi:

3.) Zatem sledi Balluchov odziv na to kritiko, ki je dostopen na naslednji povezavi:

4.) In na koncu podajam še svoje pripombe na omenjeni Balluchov odziv. Preberete si jih lahko v naslednji objavi - Kam gre gibanje za pravice živali? (2.del)

Glede na to, da je bil prihod dr.Ballucha v Slovenijo napovedan kot prihod nekoga, ki naj bi ponazarjal rešitev na področju zavzemanja za pravice živali, o čemer naj bi poučeval naše aktiviste, se mi zdi nujno opozoriti na nekatere ključne zadeve. Na podlagi tega lahko sprožimo konstruktivno javno razpravo o perspektivah naših prizadevanj za živali ter jih kar najučinkoviteje prenesemo v prakso. Navsezadnje naj bi si vsi aktivisti prizadevali za isti cilj – odprava izkoriščanja živali. Odprtost za nove ideje je nujen predpogoj, zato bom vesel, če bom slišal tudi čimveč vaših mnenj in predlogov o konkretnih zadevah, ki jih objavljam.

Leon Kralj
--------------------------------------------------- 

Pa začnimo ...


Po tem, ko ste prebrali prvo točko (esej dr. Martina Ballucha), vas vabim, da preberete odziv nanjo:

2.) KRITIKA, NAPISANA S STRANI PROF. GARYJA L. FRANCIONEJA:


Martin Balluch, avstrijski zagovornik živali in predsednik avstrijskega Združenja proti živalskim farmam, je objavil esej, ki ga je naslovil tudi name in ga označil kot "najnovejši pristop" k razpravi o zavzemanju za pravice živali. 

Balluchov esej je dolg in na mestih zapleten, a osnovna teza je zelo preprosta.

Po Balluchovem prepričanju je zagovarjanje odprave izkoriščanja živali (=abolicionističnega pristopa) in spodbujanje veganskega/abolicionističnega izobraževanja, namesto reform za dobrobit živali (welfare reform), "obsojeno na neuspeh", saj naj bi v družbi, ki je osnovana na specizmu [diskriminatornosti do drugih vrst - živali; op.p.], veganski način življenja zahteval "ogromno porabo energije, zaradi česar bi le neznatno majhno število ljudi bilo kadarkoli zadosti motivirano in odločeno za vzdrževanje takšnega načina življenja."

Torej, o čem govori ta "zelo novi pristop", ki ga predlaga Balluch?

Balluch trdi, da bi morali podpirati reforme za dobrobit živali oz. reforme za izboljšanje ravnanja z živalmi. Trdi, da obstaja "velika verjetnost", da bodo tovrstne uredbe naposled privedle do odprave izkoriščanja živali tako na individualni kot na družbeni ravni. Z drugimi besedami – podpiranje reform za dobrobit živali naj bi (v psihološkem smislu) pripeljalo posameznika do tega, da postane vegan, ter (v političnem smislu) povzročilo družbeni premik v smeri dokončne odprave izkoriščanja vseh živali.

Če povzamem, Balluch ne predlaga nikakršnega "novega pristopa".

Predlaga zgolj nekaj, kar sem že leta 1996 v svoji knjigi z naslovom Rain Without Thunder: The Ideology of the Animal Rights Movement ter ostalih delih opredelil kot "new welfare" [novi welfare; op.p.]. Novi welfare zavzema stališče, ki predpostavlja, da obstaja vzročna povezava med reformami za dobrobit živali in dokončno odpravo izkoriščanja živali, ter da naj bi prvo vodilo k drugemu, pri čemer naj bi reforme predstavljale najboljšo (ali celo edino) pot za dosego dokončne odprave izkoriščanja živali.

Trdim, da je novi welfare problematičen tako z moralnega kot tudi s praktičnega vidika.

Novi welfare je moralno problematičen zato, ker vključuje zagovornike živali, ki trdijo, da podpirajo kampanje za odpravo izkoriščanja živali z uveljavljanjem domnevno bolj "humanih" oblik izkoriščanja živali. To je enako, kot če bi nasprotovali mučenju, posilstvu, zlorabi otrok ali človeškem suženjstvu z zavzemanjem za bolj "humane" različice teh dejanj, namesto z neposrednim zavzemanjem za njihovo odpravo. Ker izkoriščanja živali ne moremo moralno upravičiti, zagovorniki pravic živali nikoli ne bi smeli podpirati "boljše" načine za izvajanje nemoralnih dejanj.

Tudi kar zadeva praktični vidik, reforme za izboljšanje ravnanja z živalmi preprosto ne učinkujejo. Te reforme zagotavljajo zaščito živalskih interesov samo do te mere dokler prinašajo gospodarsko korist. To seveda ne bi smelo biti presenetljivo, saj imajo živali status lastnine; predstavljajo zgolj ekonomski vir s tržno ceno, zaradi česar imajo njihova življenja le tolikšno vrednost, kot jim jo določimo. Živali se seveda razlikujejo od drugih vrst nežive lastnine po tem, da so čuteča bitja z lastnimi težnjami oz. interesi. Vendar zaščita teh interesov predstavlja strošek. Večinoma smo pripravljeni zagotoviti zaščito interesov živali le takrat, ko je to ekonomsko upravičeno in imamo od tega ekonomsko korist. Na primer, po sprejetju Zakona o humanem klanju, mora biti krava pred zakolom omamljena in nezavestna, preden jo smejo pripeti z verigo za zadnjo nogo, jo dvigniti z glavo proti tlom ter zaklati. V nasprotnem primeru bi krava pri polni zavesti z opletanjem med postopkom klanja poškodovala klavniške delavce in povzročila poškodbe lastnega telesa ter s tem zmanjšala kvaliteto svojega "mesa".

Zakone za dobrobit živali imamo že približno 200 let in popolnoma nobenega dokaza ni, da tovrstne reforme vodijo k odpravi izkoriščanja živali. Pravzaprav dandanes izkoriščamo več živali in na bolj grozovite načine kot kadarkoli v človeški zgodovini. Povrh vsega se v javnosti čedalje bolj širi prepričanje, da se z živalmi ravna bolj "humano", kar še dodatno spodbuja ljudi k nadaljevanju uporabe živalskih proizvodov, ter nadaljevanju izkoriščanja živali. Redno smo priča tudi številnim medijskim zgodbam o tem, kako so ljudje, ki nekoč niso jedli mesa ali drugih živalskih proizvodov, na svoj jedilnik ponovno uvedli živali, saj menijo, da se za živali lepo skrbi, za kar naj bi poskrbeli zakonski predpisi, ki nalagajo "humano" ravnanje z živalmi.

Balluch me je prosil za moje konkretno mnenje o njegovem "novem pristopu". Ponujam naslednje pripombe... 


IZOBRAŽEVANJE O VEGANSTVU JE BOJDA "OBSOJENO NA NEUSPEH"

Balluch trdi, da je izobraževanje javnosti o veganstvu zapravljanje časa, saj naj bi se to v Avstriji izvajalo že celih 130 let, a ne učinkuje.

Ne morem govoriti za razmere v Avstriji, vendar splošno gledano, gibanje za zaščito živali nikoli ni podpiralo veganstva kot jasno in nedvoumno moralno osnovo. Nasprotno, veganstvo je s strani vodilnih zagovornikov zaščite živali, kot je npr. "oče gibanja za pravice živali" Peter Singer, označeno za "fanatično". Singer govori o občasnem jedenju živalskih proizvodov kot "luksuzu" in trdi, da naj bili celo obvezani k temu, da nismo vegani, v primeru da s tem vznemirimo druge okoli sebe. Gibanje za zaščito živali aktivno promovira meso/proizvode "srečnih" živali in označevanje trupel in drugih živalskih proizvodov kot "humano" proizvedenih, ter daje nagrade oblikovalcem klavnic. Gibanje razlikuje med mesom in drugimi živalskimi proizvodi [mleko, mlečni izdelki, jajca], saj pojmuje ovo-lakto "vegetarijanstvo" za moralni napredek.

Gibanje za pravice živali je, z izjemo pionirjev kot je Donald Watson, veganstvo vedno dosledno odrivalo na rob. Kajti, če ljudem poveste, da je veganstvo najmanj kar lahko storijo, v kolikor jemljejo živalske pravice resno, lahko to vpliva na število in velikost donacij. Balluch to tudi sam priznava. Izjavlja, da avstrijska društva za dobrobit živali zberejo 30 milijonov evrov letno, in da "nekatera izmed teh društev v svoji literaturi dejansko izrecno spodbujajo veganstvo. Toda, če bi vsa društva za dobrobit živali spremenila svoje kampanije v zgolj promocijo odprave izkoriščanja živali, bi se drastično skrčila na velikost veganskih društev in s tem izgubila svoj vpliv in zmožnost za spodbujanje tudi samega  veganstva."

Po Balluchovem mnenju torej ne smemo spodbujati odprave izkoriščanja živali in veganstva, saj bi to zmanjšalo donacije in uničilo še tisto malo veganskega aktivizma, ki ga podpirajo nekatera društva za zaščito živali. Balluchove trditve so resnično osupljive!  

A četudi bi Balluch napačno trdil, da veganstvo ni nikoli predstavljalo moralne osnove gibanja za zaščito živali, ta zmota kljub vsemu ne bi vplivala na njegovo analizo, kajti po njegovem mnenju, tudi če bi se celotno gibanje zavezalo k veganstvu in ga promoviralo kot jasno in nedvoumno moralno osnovo, to ne bi imelo nobenega učinka. Balluch pravi, da ljudje preprosto ne bodo postali vegani, ker je družba zasnovana na specizmu in za večino ljudi je preveč težko postati vegan. Javnost bo preprosto "šla s tokom in živela življenje z linijo najmanjšega odpora."

A vseeno po Balluchovem mnenju naj ne bi izgubili upanja, saj predvideva, da "je vsaj mogoče, če že ne verjetno, da se oseba psihološko razvije od uporabnika živalskih produktov preko zagovornika zaščite živali do zagovornika živalskih pravic." 
Če torej spodbujamo ljudi, da podpirajo reforme za zaščito živali, je "mogoče, če že ne verjetno", da sčasoma postanejo vegani.

Balluch je nejasen glede tega, kako točno naj bi se ta sprememba zgodila. V določenih točkah trdi, da bodo reforme za dobrobit živali (oz. uredbe za zaščito živali oz. uredbe za vzdrževanje dobrega počutja živali) sčasoma tako zelo podražile živalske proizvode, da ljudje preprosto ne bodo imeli druge izbire kakor da postanejo  vegani. Če pustimo ob strani, da ta scenarij domneva, da bo javnost, ki ji je kratkomalo vseeno za odpravo izkoriščanja živali podprla postopne reforme v smeri popolne odprave izkoriščanja živali, je dejstvo, da uredbe za dobrobit živali (kot opisujem v nadaljevanju) generalno gledano celo povečujejo ekonomsko učinkovitost izkoriščanja živali in ne povečujejo proizvodnih stroškov. A četudi bi uredbe povzročile zvišanje proizvodnih stroškov in cen, bi glede na realnost "prostotrgovinskih sporazumov", bil za zadovoljitev povpraševanja še vedno na voljo cenejši uvoz.

V drugih točkah Balluch trdi, da preko podpiranja reform za dobrobit živali ljudje sčasoma spoznajo, da ni prav izkoriščati živali, oziroma da je vsakršna uporaba živali napačna sama po sebi. Torej, če spodbujamo ljudi k temu, da verjamejo, da je izkoriščanje ne-človeških živali moralno sprejemljivo zato ker je urejeno znotraj reform, bodo sčasoma sami prišli do spoznanja, da niti to ni moralno sprejemljivo. Zakaj Balluch misli, da bo krepitev stališča, da je uporaba živali moralno sprejemljiva, privedla do prenehanja uporabe živali? Balluch trdi, da kampanje za dobrobit živali pomagajo osveščati ljudi o živalskem trpljenju. Toda ogromno število ljudi že tako ali tako dolgo časa sprejema in ima za samoumevno, da je nemoralno povzročati živalim "nepotrebno" trpljenje. Nobenih empiričnih dokazov ni, da bi Balluchov predlog vodil v smer odprave izkoriščanja živali.

Balluchov argument zakaj naj bi bilo izobraževanje o veganstvu "obsojeno na neuspeh" sploh ni nikakršen argument. Vprašanju se izogiba s trditvijo, da moramo podpreti reforme za dobrobit živali, zato ker pač moramo podpreti reforme za dobrobit živali.

Težko verjamem (če ni že kar nemogoče verjeti), da v kolikor bi se gibanje za živali odločilo, da več sto milijonov (morda milijard) dolarjev, kolikor so jih porabili v zadnjih desetletjih zgolj v ZDA, vloži raje v spodbujanje veganstva z jasnim in nedvoumnim sporočilom, namesto v  najrazličnejše kampanje in reforme za dobrobit živali, da danes ne bi bilo nekaj stotisoč več veganov. To bi zagotovilo temelje za politično gibanje, ki bi si lahko prizadevalo za očiten napredek v zaščiti interesov živali, vključno s prepovedjo njihove uporabe. 

Nenazadnje Balluchov esej ponazarja odličen primer tega kako zagovorniki živali omalovažujejo veganski pristop. Balluch na dolgo in široko razpreda kako težko je biti vegan v ne-veganski družbi. V vsakem primeru, dokler bodo zagovorniki živali predstavljali veganstvo kot nekakšno ekstremno odrekanje ali žrtvovanje, ki nas naredi "mučenike" za živali ali kot "fanatike", ne bodo mogli spodbuditi drugih, da postanejo vegani. Osebno sem vegan sem že 34 let. Tega nikakor ne smatram kot kakršnokoli odrekanje, poleg tega je osnova veganske prehrane dostopna praktično povsod. Nič bolj nisem v skušnjavi, da bi jedel živalske proizvode, ker živim v družbi prežeti s specizmom, kot sem v skušnjavi, da bi naredil karkoli drugega, kar smatram za nemoralno.

In tudi če bi imel Balluch res prav, da ljudje ne bodo vedno pripravljeni biti zvesti svoji lastni zavezanosti veganstvu, to ne bi smelo določati tega kakšno bi moralo biti naše sporočilo. Dejstvo, da so rasizem, seksizem in heteroseksizem še vedno razširjeni v naši kulturi, še ne pomeni, da moramo spremeniti sporočilo in opravičevati te oblike diskriminacije, ker mnogi ljudje še vedno sodelujejo v njih.


NEPOMEMBNOST JAVNOSTI

Balluch trdi, da je javnost nepomembna v boju za pravice živali, saj se konflikt nahaja med "gibanjem za pravice živali in industrijo, ki temelji na izkoriščanju živali (mesna, mlečna, jajčna, krznarska in druga industrija)." Splošna javnost je po njegovem mnenju nepomembna. Javnost naj bi preprosto "šla s tokom in živela življenje z linijo najmanjšega odpora."

Čeprav je gotovo res, da kapitalizem uspeva tudi s pomočjo ustvarjanja vedno novih želja ljudi, pa je ideja, da predstavljajo mesna, mlečna, jajčna in druge industrije primarno gonilo za izkoriščanje živali, naravnost absurdna. Ta industrija obstaja ravno zato, ker javnost zahteva živalske proizvode. Če bi ljudje prenehali povpraševati po proizvodih živalskega izvora, bi tisti, ki so vložili kapital v industrijo izkoriščanja živali, svoj kapital prestavili nekam drugam.

Obstaja zelo malo (če sploh kakšen) empiričnih dokazov za to, da bi javnost mirno dopuščala kakršenkoli vpliv za zmanjšanje njihove želje po potrošnji živalskih proizvodov. Javnost bi morda še podprla blažje reforme, ki pa ne bi občutno vplivale na zvišanje cen, zlasti kadar se lahko hkrati uvozijo tudi cenejši izdelki, vendar Balluch živi v zablodi, če misli, da bo njegovo strategijo za dosego veganstva skozi reforme, četudi bi bilo to praktično možno, javnost sprejela še preden bi bila prepričana v nemoralnost uporabe živali. Poleg tega predstava o tem, da lahko gibanje za pravice živali brez aktivne podpore javnosti izvaja zadosten pritisk, ki je potreben za kakršne koli pomembne spremembe, kaže na globoko pomanjkanje razumevanja političnega procesa.


EKONOMSKI UČINEK REFORM ZA DOBROBIT ŽIVALI

Balluch trdi, da "je vsaj mogoče - tudi če še nimamo natančnih podatkov o tej verjetnosti  – da se družba politično razvije od uporabnikov živalskih produktov preko reform za dobrobit živali do zagovornikov pravic živali." Balluch predpostavlja, da reforme za dobrobit živali oslabijo mesno, mlečno, jajčno, krznarsko in drugo industrijo ter zmanjšajo povpraševanje po živalskih proizvodih s tem, da jih podražijo, s čimer povzročijo, da ljudje posežejo po veganskih alternativah.

Balluch preprosto ne razume zakonitosti izkoriščanja živali in s tem povezanih reform.

Reforme za dobrobit živali ne oslabijo industrije, ki izkorišča živali. Razlog se skriva v tem, da tovrstne reforme na splošno omogočajo bolj ekonomsko učinkovito izkoriščanje živali, s čimer industrijo dejansko le še bolj okrepijo. Na primer, alternative ogradam za breje živali in boksom za teličke so povzročile celo povečanje dobička proizvajalcev. 

Trenutne kampanje v ZDA za zamenjavo električnega omamljanja perutnine z "zadušitvijo s plinom" temeljijo izrecno na gospodarski koristi, ki jo bodo deležni tako proizvajalci kot potrošniki. Po navedbah organizacije za živali Humane Society of the United States (HSUS), ima zaplinjevanje perutnine "za posledico povečanje števila neoporečnih trupel;  zmanjšanje stroškov  onesnaženja in hlajenja in s tem posledično povečanje prihodkov; povečanje donosa in kakovosti mesa; podaljšanje roka uporabnosti; in izboljšanje delovnih pogojev."

Glede na ugotovitve organizacije za živali People for the Ethical Treatment of Animals (PETA), namreč predhodni električni načini omamljanja perutnine za potrebe zakola "znižujejo kakovost proizvodov in donos«, ker ptice utrpijo zlome kosti, sam postopek pa ima lahko za posledico tudi okužbe nevarne za zdravje ljudi. Metoda električnega omamljanja tako na različne načine "povečuje stroške dela".
PETA zato ugotavlja, da "zadušitev s plinom povečuje kakovost proizvodov in donos" ker so s tem zdrobljene kosti, modrice in krvavitve domnevno odpravljene, zmanjša se možnost okužb, poveča se "rok uporabnosti mesa" in proizvedejo se "bolj mehke piščančje prsi". PETA tudi navaja, da "zadušitev s plinom znižuje stroške dela", saj se zmanjša potreba po določenih inšpekcijah, zmanjša se število nesreč pri delu in zmanjša potreba po reorganizaciji dela. Zadušitev s plinom zagotavlja perutninski industriji tudi "druge ekonomske ugodnosti" s tem, da omogoča proizvajalcem, da prihranijo denar za stroške porabe energije, zmanjšanje odpadkov stranskih produktov in manjšo porabo vode.

Poleg tega si lahko proizvajalci živalskih produktov prislužijo tržno nagrado za označevanje mesa kot "humano" proizvedenega in si celo pridobijo podporo organizacij za dobrobit živali, ki sponzorirajo ali podpirajo različne sheme označevanja.

Reforme za dobrobit živali ne vplivajo na povpraševanje potrošnikov iz večih razlogov. Prvič, večina reform nima za posledico tolikšnega povečanja cen, da bi to lahko vplivalo na povpraševanje. Drugič, v primeru, da pride do znatnega dviga cen, potrošniki ne preklopijo na veganske alternative, temveč poiščejo cenejše živalske proizvode. Torej, če se iz kakršnegakoli razloga podraži govedina, potrošniki na ta račun kupijo več perutnine, svinjine, jagnjetine ali rib. Ne kupijo tofuja. Tretjič, glede na dejstvo, da velik del sveta sodeluje v takšni ali drugačni obliki "proste trgovine", bo dvig cene surovin v eni državi zgolj povzročil cenejši uvoz in jim tako zagotovil vstop na tržišče.


BALLUCHOVI PRIMERI

Primeri, ki jih ponuja Balluch, se ne izkažejo kot podpora njegovim tezam.

Njegov prvi primer vključuje avstrijsko industrijo jajc. Balluch trdi, da je Avstrija prepovedala baterijsko rejo kokoši pred domnevnim rokom Evropske unije, ki je bil določen za leto 2012 in da je proizvodnja jajc upadla za 35 %. Sam nisem uspel najti nobene podpore za to trditev. Glede na "Statistik Austria", je skupna proizvodnja jajc v letu 2005 znašala 89.271 ton, ter 90.613 ton v letu 2006, kar predstavlja 1,5% povečanje skupne proizvodnje jajc. Od tega je bilo 3.510 ton jajc leta 2005 in 3.902 ton leta 2006 namenjenih za potrebe valjenja. Če odštejemo te številke od celotne proizvodnje, je proizvodnja jajc v letu 2005 znašala 85.761 ton, ter 86.711 ton v letu 2006. Poraba števila jajc na prebivalca se je v Avstriji iz 233 leta 2005 povečala na 236 leta 2006. Prav tako kaže, da je Avstrija povečala uvoz jajc. Ne vem kje je Balluch dobil svojo oceno o 35% zmanjšanju proizvodnje jajc, saj tega ne podpirajo statistični podatki, ki sem jih našel.
[Opomba: Uradna avstrijska statistika tudi v zadnjih letih - od 2008 do 2013 – navaja porast skupne proizvodnje jajc tako za samooskrbo kot za izvoz,  ter navaja praktično konstantno število porabe jajc na prebivalca. Proizvodnja jajc v Avstriji tako skozi leta postopoma narašča, vse do rekordne količine 107.292 ton v letu 2013 (to je zadnje leto, ki jo še prikazuje statistika na uradni spletni strani: http://www.statistik.at/web_en/statistics/agriculture_and_forestry/prices_balances/supply_balance_sheets/028973.html )]. 

Poleg tega je z določenih vidikov raven proizvodnje jajc v Avstriji povsem irelevantna. Avstrija je del Evropske unije. Če se v Avstriji cena jajc občutno poveča ali če proizvodnja jajc ne dohaja povpraševanja, (kot bi bilo v primeru, če bi imel Balluch prav ko pravi, da se je proizvodnja jajc zmanjšala za 35 %), bodo jajca uvožena iz drugih držav EU, ki še vedno dovoljujejo konvencionalno baterijsko rejo. Čeprav je EU napovedala domnevno ukinitev baterijske reje v vseh državah članicah do leta 2012, je pričakovanje, da bodo vse države resnično izpolnile to zahtevo do navedenega leta, več kot nerealno. [Opomba: Trenutno smo v letu 2016 in vidimo, da se to tudi dejansko ni zgodilo].

Poleg tega Direktiva EU omogoča "izboljšane" kletke, ki so v svojem bistvu še vedno le baterijske kletke, in so obsojane celo s strani "zmernih" organizacij za dobrobit živali. Takšne "izboljšane" kletke bi se lahko še naprej uporabljale, tudi če bi vse države članice EU izpolnile zahtevo v skladu z direktivo o baterijski reji do leta 2012. Čeprav Balluch trdi, da je Avstrija prepovedala tudi "izboljšane" kletke, drugi del njegove spletne strani navaja, da se lahko "izboljšane" kletke, zgrajene pred 1. januarjem 2005, uporablja v Avstriji še 15 let od njihove prve uporabe.

Nazadnje Balluch predpostavlja tudi, da "prosta reja" oz. "hlevska reja" zagotavlja kokošim bistveno boljše življenje. To je mit. Oglejte si odličen prispevek, ki ga je na svoji spletni strani objavil Peaceful Praire Santuary v zvezi z jajci iz "proste reje". (povezava: http://peacefulprairie.blogspot.com/2007/11/faces-of-free-range-farming.html ) 

Balluch ponuja še več drugih primerov. Med drugim navaja tudi avstrijsko prepoved uporabe divjih živali v cirkusih. Problem seveda je, da je v cirkusih še vedno dovoljeno uporabljati udomačene živali in Balluch navaja, da se "konji, kamele, govedo, prašiči in psi" še naprej uporabljajo v cirkusih. Morda misli, da obstaja moralna razlika med uporabo neudomačenih živali in uporabo udomačenih živali, s čimer se sam ne strinjam.

Balluch navaja tudi avstrijsko prepoved gojenja krzna, vendar priznava, da prepoved "ni zmanjšala količine prodanega krzna v Avstriji, temveč so se krznarji zgolj preusmerili na uvoz krzna iz tujine."
Balluchova lastna opažanja zavračajo njegovo splošno tezo, da je javnost nepomembna, da je izobraževanje ljudi zapravljanje časa, da problem izkoriščanja živali pomeni konflikt med zagovorniki živali in industrijo, in da bo javnost preprosto "šla s tokom in živela življenje z linijo najmanjšega odpora."
Avstrija je prepovedala krznarske farme. Čeprav so krznarski delavci izgubili posel, prodaja krzna v Avstriji ni upadla. To precej prepričljivo dokazuje, da če javnost ni poučena in povpraševanje po živalskih proizvodih ostaja, se bo živali še naprej izkoriščalo. Dejstvo, da se konkretno ubijanje živali vrši nekje drugje, je nebistveno.

Balluch trdi, da ima Avstrija edinstveno ustavo, zakone in uredbe, ki ščitijo živali pred ubijanjem, četudi na »karseda neboleč in "human" način«: 
§6 (1) Zakon za zaščito živali: prepovedano je ubiti katerokoli žival brez utemeljenega razloga

§222 (3) Kazensko pravo: prepovedano je ubiti vretenčarje brez utemeljenega razloga

Ustava: Država varuje življenja živali, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z ljudmi

Balluch zanemarja dejstvo, da je še vedno zakonsko dovoljeno uporabljati in izkoriščati živali, v primeru, da je le-to utemeljeno kot "tehten razlog" (npr. za hrano ljudi), seveda pod pogojem, da se pri tem spoštuje ostalo zakonodajo. In vse to velja v Avstriji, ki, kolikor sem seznanjen, ni postala veganska država. Balluch se očitno ne zaveda, da ima veliko zakonov proti mučenju živali podobne določbe in avstrijski zakon ni, kar se tega tiče, v ničemer edinstven.

Balluch omenja tudi uredbo iz leta 2005, ki v Avstriji prepoveduje uporabo primatov v laboratorijskih poskusih. Če pustimo ob strani dejstvo, da so avstrijski izvajalci poskusov na živalih (vivisektorji) v veliki meri že prenehali uporabljati primate še preden je bila sprejeta prepoved, predstavlja že sama ideja, da so primati bolj upravičeni do večje pravne zaščite, zato ker so "nam bolj podobni" kot druge ne-človeške živali v laboratorijskih poskusih, krepitev specizma, namesto da bi se specizem obsojalo. Vsekakor sem vesel, da vivisektorji v Avstriji v prihodnje ne bo mogli uporabljati primatov v laboratorijskih poskusih, a hkrati opozarjam zagovornike živali, naj se nikoli ne zavzemajo za spremembo zakonodaje na podlagi utemeljitve, da so nekatere živali vredne več kot druge zaradi njihove podobnosti s človekom. Sposobnost čutenja je edini kriterij, ki je potreben za to, da se nekoga obravnava kot bitje.


"DVOTIRNI AKTIVIZEM" = "NAPAČNOTIRNI AKTIVIZEM"

Balluchova analiza je zelo podobna trditvam ostalih "novih welfaristov". Na primer, v nedavnem eseju, ki je v obtoku s strani organizacije "Vegan" Outreach, Norm Phelps zagovarja t.i. "dvotirni aktivizem", ki vključuje podpiranje reform za dobrobit živali. Po njegovem te reforme delajo ljudi "precej bolj dovzetne za vegansko sporočilo." Phelps trdi, da tisti, ki podpirajo abolicionistični pristop [odpravo/ukinitev izkoriščanja živali; op.] dajejo prednost teoretični doslednosti pred praktičnimi rezultati. Podobno kot Balluch, tudi Phelps zgolj predpostavlja, da reforme za dobrobit živali oslabijo industrijo. Podobno kot pri Balluchu, se tudi pri njemu zdi, da nima niti najmanjšega pojma o ekonomskem ozadju uredb za dobrobit živali.

Na primer, Phelps verjame, da je kampanja organizacije HSUS, ki se nanaša na ograde za breje svinje, dober primer prizadevanja za "ekonomsko ohromitev" proizvajalcev mesa. Morda bi moral Phelps prebrati HSUS-ovo poročilo o teh ogradah, ki pravi, da evropske študije kažejo, da (citiram): 
»je produktivnost prašičjereje višja pri reji v skupinah kot pri reji v individualnih ogradah, kot posledica zmanjšanega števila poškodb in bolezni, zgodnejše prve ovulacije, hitrejšega povratka k ovulaciji po kotitvi, manjše pogostosti mrtvorojenih in krajšega intervala rojstev prašičkov. Še zlasti so stroškovno učinkoviti skupinski sistemi, ki uporabljajo ESF  [elektronski sistem hranjenja svinj] ... Prehod iz ograd na skupinsko rejo z ESF nekoliko zmanjša stroške proizvodnje in povečuje produktivnost.«

HSUS navaja, da študije kažejo, da:
"je skupni strošek na posameznega prodanega pujska s skupinskim ESF sistemom 0,6% manjši, pri čemer so prihodki  prašičjerejca zaradi povečane produktivnosti za 8% višji ... da se je, v primerjavi z ogradami, pri skupinskem ESF sistemu čas dela zmanjšal  za 3% in nekoliko povečal prihodek na posameznega pujska na leto ... [in da] se lahko prihranki iz prašičje farme prenesejo na vzrejno farmo, kjer stroški na enoto teže upadejo za 0,3%. Že samo ta sprememba stroškov se bo odražala na maloprodajni ceni svinjine."

HSUS sklene svoje poročilo z naslednjimi ugotovitvami:
"Očitno je, da proizvajalci, ki sprejmejo skupinski ESF sistem lahko povečajo povpraševanje po svojih izdelkih ali si  prislužijo tržno nagrado. Anketa iz leta 2003 v zvezni državi Iowa je pokazala, da bi 77% potrošnikov kupilo  izdelke iz svinjine tistih živilskih podjetij, katerih dobavitelji vzrejajo in redijo svoje svinje le na human in okolju prijaznen način."

Poleg tega se zdi, da Balluch in ostali "novi welfaristi" ne razumejo, da živimo v svetu omejenih virov. Vsak dolar in vsaka minuta, ki smo jih porabili za promocijo reform za dobrobit živali, pomeni toliko manj sredstev, časa in energije, ki so na voljo za ustvarjalno, nenasilno vegansko izobraževanje javnosti. Ne moremo govoriti o nikakršnem "dvotirnem" aktivizmu, če je en tir več kot očitno napačen.

Nazadnje Balluch trdi tudi, da v svoji knjigi Rain Without Thunder podpiram postopne reforme za dobrobit živali, a da sem preveč omejen znotraj svojega abolicionističnega pristopa [pristop, ki se zavzema za odpravo vsakršnega izkoriščanja živali, tudi uporabo, ne le zlorabo; op.]. Njegove pripombe namigujejo na to, da sem naklonjen reformam za dobrobit živali, kar seveda ne drži. V svoji knjigi sem trdil, da bi se morali zagovorniki živali osredotočiti na veganstvo in si prizadevati za nenasilno izobraževanje, z namenom spodkopati paradigmo, ki obravnava živali kot lastnino. Trdil sem, da če že želijo zagovorniki živali nadaljevati z reformami, naj si vsaj prizadevajo za prepovedi zakonsko dovoljenega izkoriščanja v okviru kampanje, ki priznava inherentno vrednost življenja ne-človeških živali in bi bila izrecno predstavljena javnosti kot del celokupnih prizadevanj za popolno odpravo izkoriščanja vseh živali.

Opozoriti je treba, da se Balluchov predlog sploh ne dotika teh kriterijev. Po eni strani trdi, da reforme za dobrobit živali "z znatnim povzročanjem škode mesni, mlečni oz. jajčni  industriji predstavljajo korak naprej k pravicam živali ". Takšne kampanje ne bi nujno izpolnjevale meril, ki sem jih predstavil v knjigi Rain Without Thunder. Po drugi strani pa trdi, da bi morali zagovorniki živali podpreti kakršnekoli reforme za dobrobit živali, vključno s "humanimi" oznakami za "meso s pašnikov", saj po Balluchovem mnenju vse reforme predvidoma živalim zagotavljo večjo zaščito, kar bo nazadnje pripeljalo do spoštovanja pravic živali.

Tovrstne kampanje ne le, da ne zmanjšujejo statusa živali kot lastne, temveč ga celo krepijo.


ZAKLJUČEK

Če povzamem, v Balluchovem pristopu ni ničesar novega. Predlaga zgolj paradigmo, ki je prevladovala v gibanju za pravice živali v ZDA in Veliki Britaniji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in je bila zdaj očitno izvožena tudi v preostale dele Evrope.

Koncept, ki pravi, da moramo spodbujati reforme za dobrobit živali zato, da spodkopljemo izkoriščanje živali, je absurden in bi moral biti zavrnjen s strani vseh tistih, ki jim je mar tako za širjenje moralno smiselnih sporočil kot za praktične rezultate.

"New welfare" pristop ne omogoča ne enega ne drugega. Abolicionistični pristop omogoča oboje.

Biti vegan ni stvar bolečega samoodrekanja in ogromnega žrtvovanja, kot to skušajo prikazati Balluch in drugi. Biti vegan je enostavno, je boljše za vaše zdravje in boljše za planet. In kar je najpomembnejše, predstavlja umestitev načela odprave izkoriščanja ne-človeških živali v vaše vsakdanje življenje.

Če niste pripravljeni biti vegan, se pač soočite z dejstvom, da vam ni dovolj mar, da bi naredili nekaj kar imate moč narediti – odločili se kaj gre v vaša usta, kaj imate oblečeno ali kaj uporabljati na vašem telesu. Ne izgubljajte časa in denarja s podpiranjem organizacij za dobrobit živali, ki vam govorijo, da so nekatere živalske zlorabe hujše od drugih. Vi pa jim morate le poslati svoj denarni prispevek, pa bodo namesto vas uredili zadevo.

Ne, s tem, da postanemo vegani ne bomo rešili vseh svetovnih problemov. Ne boste se popolnoma odmaknili od izkoriščanja živali, ki prežema vse vidike našega življenja in je prisoten celo v površinah naših cest, barvah za pleskanje domov, v plastiki in veliko drugih stvareh. Toda, če večina od nas odstrani živalske proizvode s svojih krožnikov in jih tudi na druge načine preneha uporabljati, bi industrija zelo hitro našla alternative cenenim živalskim stranskim proizvodom.

© Gary L. Francione


-------------------------------------------------
3.) Sledi Balluchov komentar na to kritiko, ki je dostopen na naslednji povezavi:
--------------------------------------------------


(nadaljevanje v 2.delu)


Ni komentarjev:

Objavite komentar