petek, 31. marec 2017

"Zasvojenost" s sirom

Vegetarijanci mi pogosto rečejo: 
»Ne manjka mi veliko do tega, da postanem vegan. Toda ne morem se upreti siru. Zasvojen sem s sirom. Kaj naj storim?«

Prvič, menim, da je ideja, da je kdorkoli "zasvojen" s sirom na način kot so ljudje "zasvojeni" s heroinom, crackom, opioidnimi protibolečinskimi sredstvi ali alkoholom, absurdna. To, da naj bi obstajal nekakšen znanstveni dokaz za "zasvojenost s sirom", izvira iz nekih raziskav s poskusi na podganah. Razumem, da imajo mnogi ljudje resnično radi sir. Toda imeti nekaj rad – celo zelo rad – ni "zasvojenost", kot uporabljamo ta pojem v drugih kontekstih.

Drugič, vegan sem postal čez noč (dobesedno). V tistem času sem bil strasten jedec sira. Jedel sem pizzo s sirom najmanj trikrat tedensko. Vse od takrat je ne jem več. Nekaj časa sem resda še hlepel po pizzi s sirom, toda vsakič, ko sem samo pomislil na to, da bi jo jedel, sem se zamislil nad tem, da če to storim, sodelujem v dejavnosti, ki vključuje:

1. nenehno prisilno oplojevanje krav in ohranjanje njihove brejosti [kajti le tedaj tvorijo mleko; op.p.];
2. odvzemanje njihovih otrok po nekaj urah od skotitve (v primeru konvencionalnih mlekarn) oziroma po nekaj dneh (v primeru "srečnih" ekoloških mlekarn), kar predstavlja grozljivo travmo tako materi kot otroku;
3. prodajanje teličkov za teletino in njihovo ubijanje pri šestih mesecih starosti;
4. spreminjanje telic v krave mlekarice;
5. molžo krav s stroji za molžo, kar povzroča mastitis (vnetje mlečnih žlez), ki je izredno boleče stanje;
6. vsakoletno ponavljanje tega ciklusa, in, po približno šestih kotitvah in šestih čustveno uničujočih ločitvah, zakol mame.

Vprašal sem samega sebe: ali obstaja karkoli takega, kar bi si tako zelo močno želel jesti, da je vredno vsega tega? Odgovor je bil vedno »ne«. Če ste vegetarijanec/vegetarijanka, ki še vedno jé sir in opravičujete samega sebe zato ker domnevno trpite za "zasvojenostjo" s sirom, si dopovejte, da je to čista neumnost in dajte tej novi misli priložnost.

Mimogrede, poznam ogromno ljudi, ki so postali vegani čez noč. Nihče izmed njih ni trpel za delirijem (delirium tremens), odtegnitvenim sindromom ali čem podobnim. Niti eden. Gre le za stvar volje. 

Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Vse o tem zakaj in kako postati vegan: www.howdoigovegan.com

Sorodne teme (kliknite na povezavo):
4. Veg(etarij)anski piknik? (avtor Leon Kralj)



četrtek, 30. marec 2017

Ljudje smo res ena čudna bitja

 30. september, 2012 /avtor Gary L. Francione

(foto: Yahoo! News)

To je Tracy Arnold. Njeno zgodbo si lahko preberete tukaj.

Gospa Arnold je v omaki, ki jo je pripravila za kosilo, našla človeški noht. Ni prepričana ali je noht prišel iz kozarca omake za testenine ali iz sesekljane govedine, ki jo je dodala omaki. Sprva je mislila, da gre le za del hrustanca oz. za roževino od mrtve krave.

In nato je spoznala, da gre za človeški noht.

Bila je zgrožena in gabilo se ji je.

To, da je jedla razpadajoče meso, se ji ni gabilo.  

Ni se ji gabilo niti to, da je mislila, da je v njeni omaki kos hrustanca/roževine mrtve krave.

Toda gabil se ji je človeški noht, ki je prav tako iz roževine.

Razmislite o tem.

******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.


Gary L. Francione
Professor, Rutgers University

© 2012 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):

ponedeljek, 27. marec 2017

O vivisekciji (testiranju na živalih) in nasilju

23. julij, 2009 /avtor Gary L. Francione

Dragi kolegi:

Današnja izdaja Mail Online, angleškega internetnega časopisa Daily Mail, ponuja zanimiv članek dr. Dannyja Penmana o vivisekciji [testiranju na živalih; op.p.]. Dr. Penman je včasih delal kot raziskovalni biokemik, zdaj pa piše znanstvene članke za revijo New Scientist in časopis Daily Mail.

Dr. Penman ne skriva, da podpira vivisekcijo:
»Enako kot večina ljudi, bi tudi jaz žrtvoval številne laboratorijske živali za to, da bi rešil svojo zaročenko ali ostale družinske člane.«

Če pustimo ob strani, da bi večina ljudi v situaciji, v kateri bi bili prisiljeni izbirati, žrtvovala tudi življenja številnih drugih ljudi za to, da bi rešili svoje bližnje (tako da tukaj v resnici sploh ne gre za vprašanje živali), Penman v nadaljevanju izrazi zaskrbljenost nad tem, da je prišlo v zadnjem letu do polmilijonskega porasta števila uporabljenih živali v britanskih laboratorijih in da le-to zdaj znaša 3,7 milijona.

Penmann trdi, da je v določenh primerih nujno uporabiti živali, a hkrati poudarja, da lahko vivisekcija celo ogrozi človekovo zdravje. Citira revijo New Scientist, ki poroča, da so rezultati vivisekcije "ravno toliko uporabni kot bi vrgli kovanec," in čeprav sam pravi, da tako daleč vseeno ne bi šel, se strinja, da "je vivisekcija v najboljšem primeru nezanesljiva in v najslabšem smrtonosna". Penman navaja več primerov, ko je bilo za na živalih testirana zdravila rečeno, da so brez kakršnihkoli škodljivih reakcij, a so ljudje pristali v kritičnem stanju in umrli. Zagovarja nove tehnologije, ki ne vključujejo živali in ki so precej bolj zanesljive.

Penmanova kritika vivisekcije je precej presenetljiva, glede na to, da sam podpira vivisekcijo. Ne vem, če sem kdajkoli videl kaj podobnega.

Morda je vsesplošno pomanjkanje kritike vivisekcije še najbolje razloženo v sledečem Penmanovem opažanju:
»Zakaj imamo tako veliko poskusov na živalih, ko pa obstajajo alternative?
 
En razlog, ironično, je ta, da je nasilje in zastraševanje s strani peščice fanatikov, ki zagovarjajo pravice živali, ohromila vsakršno resno debato na to temo. Če dandanes torej dvomite v delo znanstvenikov, tvegate, da boste vrženi v isti koš z ekstremisti.
 
Znanstveniki so tako lahko razširili svoje poskuse na živalih, brez da bi katerakoli strokovna avtoriteta preverila ali so ti poskusi sploh zares potrebni. Menim, da je to nemoralno in hkrati tudi v nasprotju z načelom akademskega raziskovanja.«

Penman ima povsem prav. Zaradi relativno majhne skupine ljudi, ki zagovarjajo nasilje nad vivisektorji [nad znanstveniki, ki izvajajo poskuse na živalih; op.p.], je dvomiti ali debatirati v zvezi z vivisekcijo celo znotraj akademskih krogov zavrnjeno in označeno kot del ekstremistične oz. nasilne agende.  

Ta ugotovitev se ne nanaša le na vivisekcijo, pač pa na celokupno živalsko problematiko. Dejanja majhne skupine ljudi so nazadnjaškim medijem, skupaj z institucionalnimi izkoriščevalci živali, ki bi najraje videli, da se o teh zadevah ne bi razpravljalo, omogočila, da ustvarijo vtis, da so tisti, ki na splošno nasprotujejo izkoriščanju živali, nasilni ljudomrzneži, ki spoštujejo živalsko življenje, a jim ni mar za človeško življenje.

Ne smemo dovoliti, da se uveljavi to prepričanje.

Kot veste, sem iz moralnih razlogov proti vsakršnemu nasilju. (Več o tem si lahko preberete v blogih Komentar o nasilju ter Nekaj dodatnega razmišljanja o nasilju in pravicah živali) Sprejemam koncept Ahimse.

Nasilje nad institucionalnimi izkoriščevalci živali ni le nemoralno, ampak tudi protislovno – brezsmiselno. Institucionalni izkoriščevalci niso "sovražnik". Mi smo tisti, ki zahtevamo živalske proizvode. Če bi jih nehali konzumirati, bi institucionalni izkoriščevalci preusmerili svoj kapital drugam. Mi smo tisti, ki še naprej verjamemo mitu, da bomo zaradi vivisekcije živeli dlje in kvalitetnejše in jo zato še naprej podpiramo, pa čeprav le na način, da ne zahtevamo od naših politikov zagotovila za prehod na alternative, ki jih omenja Penman in za razvoj novih tehnologij.

Številni "zagovorniki živali" niso niti vegani in so pripravljeni dopuščati in podpirati mučenje živali samo zato, ker jim je všeč okus živalskih proizvodov in ker se ne morejo odpovedati siru, sladoledu ali čemurkoli že kar jedo od živil živalskega izvora. Kako so ti ljudje v moralnem smislu sploh kaj drugačni od vivisektorjev? Nekateri vivisektorji vsaj mislijo, da delajo neke vrste družbeno koristno delo. Kot sem obrazložil že v svojih prejšnjih besedilih, se nikakor ne strinjam s tem, da naj bi bilo v empiričnem smislu nujno uporabljati živali v poskusih ter podobno kot Penman in drugi trdim, da je vivisekcija pogosto celo očitno kontraproduktivna. Toda za razliko od Penmana se strinjam z izjavo, ki jo navaja New Scientist: rezultati vivisekcije so "ravno toliko uporabni kot bi vrgli kovanec". A tudi, če temu ne bi bilo tako in bi bila vivisekcija vsaj do neke mere uporabna, še vedno ne more biti moralno upravičena. Toda nevegani podpirajo izkoriščanje živali zgolj zaradi kaprice – gurmanskega užitka. Nimajo prav nobenega izgovora.

Vsekakor upam, da nihče ne bo začel zagovarjati nasilja nad vsemi nevegani, še posebej glede na to, da mednje spada tudi večina tistih, ki se smatrajo za predstavnike "gibanja za živali"! Z ozirom na to, in neodvisno od tega ali delite moje mnenje glede splošnega neodobravanja nasilja, je vsakršno izpostavljanje institucionalnih izkoriščevalcev (bodisi kmetov živinorejcev ali vivisektorjev), povsem nelogično in nesmiselno.

Pozivam vse zagovornike živali, da nedvoumno in odločno zavrnete nasilje. Gibanje za pravice živali je smiselno le kot gibanje miru in nenasilja. Gandhi je dejal:
Postati moramo sprememba, ki jo želimo videti v svetu.

Če želimo videti svet, v katerem ne bo nasilja nad najranljivejšimi, moramo sami postati nenasilni in predstavljati naše stališče na nenasilen način. Nenasilje se prične z našim lastnim veganstvom in z uporabo ustvarjalnih, miroljubnih načinov izobraževanja ostalih ljudi o veganstvu.  

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):





ponedeljek, 20. marec 2017

Mlekarski Dan žena

Združenje mlekarjev iz Ontaria (Kanada), ki oglašuje in izvaja izkoriščanje živalskih samic, slavi mednarodni Dan žena s posterjem, ki prikazuje dve ženski, kako veselo izkoriščata matere druge vrste. 


Če se imate za feminista in nasprotujete diskriminaciji žensk, a niste vegan, prosim razmislite o tem zakaj delate umetne ločnice, ki jih ne bi nikoli delali v človeškem kontekstu. Moški zatirajo ženske, kar ni prav. Toda vsi zatiramo živali, kar ni prav iz povsem enakih razlogov. In živalim, ki jih uporabljamo za mleko (in jajca), popredmetimo njihove reproduktivne procese in uničimo vez z njihovimi otroki.

Če torej nasprotujete patriarhalnemu zatiranju, ste zavezani k nasprotovanju specizma (diskriminiranju drugih vrst). Če pravite, da ste feminist, potem vzemite to resno in postanite vegan.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

sreda, 08. marec 2017

Dan žena

Danes je mednarodni Dan žena.
 
Seksizem in sovraštvo do žensk, enako kot vse oblike diskriminacije in sovraštva, predstavljata manifestacijo nasilja in nepravičnosti.
 
Vsak dan bi moral biti dan enakopravnosti za vse – ljudi in živali.

© 2017 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo je gibanje za temeljno pravičnost in predstavlja vaš osebni odstop od zatiranja nemočnih. Gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, do Zemlje in do samega sebe. 

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



ponedeljek, 06. marec 2017

Nekaj dodatnega razmišljanja o nasilju in pravicah živali

22. marec, 2009 /avtor Gary L. Francione

V zadnjih nekaj tednih mi je pisalo veliko ljudi in me prosilo naj napišem blog v zvezi s tem ali je upravičeno posluževati se nasilja za dosego pravic živali. Na to temo sem v preteklosti že napisal blog - Komentar o nasilju – zato tiste, ki vas to zanima, vabim k branju le-tega. To tematiko bo prav tako naslovila tudi moja nova knjiga The Animal Rights Debate: Abolition or Regulation?, ki jo pišem skupaj z doktorjem političnih znanosti dr. Robertom Garnerjem iz Univerze Leicester.

Svoj predhodnji blog bi rad dopolnil s sledečim razmišljanjem.

Nekateri trdijo, da ustvarjalno in nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu, ki ga z namenom spremembe paradigme predlagam tudi sam, ne zadostuje, zato ker naj ta pristop ne bi učinkoval dovolj hitro z ozirom na resnost problematike in številne družbene, politične, ekonomske in ekološke posledice izkoriščanja živali.

Nobenega dvoma ni, da predstavlja uporaba živali pravo katastrofo v vseh pogledih in je največji dejavnik, ki prispeva k celokupni nevarnosti za naš planet. Toda čista fantazija je verjeti, da bo nasilje, tudi če bi bilo moralno opravičljivo (sam menim, da ne more biti), tista rešitev, ki bo premaknila stvari hitreje naprej in učinkoviteje naslovila to alarmantno situacijo.  

Kot sem omenil že v svojem prejšnjem blogu, večina ljudi vidi uporabo živali kot nekaj "normalnega". Nasilna dejanja zato ne morejo biti razumljena nikakor drugače kot napad na vedenje, ki ga večina ljudi smatra za povsem neoporečnega in moralno sprejemljivega (vsaj dokler je "humano").

Izvajanje nasilja, ki bo s strani ljudi neobhodno razumljeno kot patološko dejanje, ne bo pripravilo ljudi do tega, da bodo dojeli moralno neupravičenost uporabe živali; če kaj, potem bo nasilje kvečjemu priročno sredstvo za vse tiste, ki hočejo sleherni trud za spremembo paradigme – vključno z miroljubnimi in nenasilnimi prizadevanji – prikazati kot del celokupne patološke in sporne etike. Promoviranje nasilja ni le neskladno z etiko miru, temveč celo onemogoča njeno sprejetje.

Ustvarjalno, nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu je težaško delo. Toda za razliko od alternativ je to edina možnost za spremembo paradigme [od gledanja na živali kot na potrošno blago h gledanju nanje kot na ne-človeške osebe; op.p.], ki se bo odrazila v popolnoma drugačni ocenitvi obstoječe moralne problematike. Za razliko od alternativ, lahko ustvarjalno in nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu dejansko deluje v smeri povzročitve revolucije – revolucije v srcu.

Navsezadnje so to edine revolucije, ki uspejo.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



petek, 03. marec 2017

Komentar o nasilju

13. avgust, 2007 /avtor Gary L. Francione

Ljudje me redno sprašujejo kaj mislim o tistih, ki zagovarjajo nasilje nad izkoriščevalci živali.

Moj odgovor je enostaven: sem odločno proti nasilju.

To utemeljujem s tremi razlogi.

Prvič, kar se mene tiče, predstavlja stališče pravic živali popolno zavračanje nasilja. Predstavlja dokončno potrditev miru. Gibanje za pravice živali vidim kot logično nadaljevanje mirovnega gibanja, ki si prizadeva končati konflikt med ljudmi. Gibanje za pravice živali si prizadeva storiti korak naprej in končati konflikt med ljudmi in živalmi.

Razlog zakaj smo v globalni krizi v kakršni smo danes je v tem, da smo skozi celotno zgodovino izvajali in še naprej izvajamo nasilna dejanja, ki jih skušamo opravičevati z razlago, da gre za neželeno sredstvo za dosego želenega cilja. Večina tistih, ki so se kdajkoli poslužili nasilja pravijo, da sicer obžalujejo zatekanje k nasilju, a trdijo, da je bilo to upravičeno za dosego določenega želenega cilja. Težava je v tem, da tovrstno razmišljanje olajšuje in pospešuje neskončni krogotok nasilja, v katerem se lahko vsakdo, ki močno veruje v nekaj, posluži nasilja nad drugimi kot sredstvo za dosego nečesa višjega dobrega, pri čemer lahko potem tisti, ki so žrtve tega nasilja najdejo opravičilo za svoj nasilni povračilni odgovor. In tako se krog nasilja nadaljuje v nedogled.

To posledicistično [consequentialist, ang.] razmišljanje o morali dobesedno uničuje svet in kaže na nekatera zelo čudna protislovja. Večji del zahodnega sveta trdi, da sprejema krščanstvo. Ne glede na morebitno nejasno stališče do določenih tematik, ki jo kaže Nova zaveza, pa je le-ta zelo jasna v odnosu do nasilja - odločno ga zavrača. A domnevno krščanski voditelji in njihovi domnevno krščanski volivci kljub temu z navidezno velikim odporom do nasilja opravičujejo posluževanje vseh mogočih nasilnih dejanj, z namenom doseči domnevno višje dobro, karkoli že to je. Tisti, proti katerim so ta nasilna dejanja uperjena, ravno tako trdijo, da so zvesti religijam, ki zavračajo nasilje, a se čutijo upravičene poslužiti se nasilja kot odgovor na prvotno nasilje, ki so ga bili deležni sami. In tako imamo zdaj ljudi, ki vsi po vrsti trdijo, da zavračajo nasilje na osnovi svojega verskega prepričanja, a sami izvajajo nasilje. In potem si drznemo reči, da smo ljudje, za razliko od živali, razumna bitja! 

Nasilje obravnava druge kot sredstvo za dosego cilja, namesto kot bitja, čigar življenja so namenjena njim samim. Ko izvajamo nasilje nad drugimi – bodisi nad ljudmi bodisi nad živalmi – prezremo njihovo inherentno vrednost. Obravnavamo jih le kot stvari, čigar življenja nimajo nobene vrednosti, razen tiste, ki jim jo določimo mi. In ravno to je tisto, kar vodi ljudi do izvajanja nasilnih kaznivih dejanj nad temnopoltimi ljudmi, ženskami, geji in lezbijkami. In to je tisto, kar nas vodi do tega, da popredmetimo živali in jih obravnavamo kot sredstvo, ki obstaja izključno za našo rabo. Vse to je nemoralno in bi moralo biti zavrnjeno.

Drugič, vprašanje za vse tiste "zaščitnike pravic živali", ki zagovarjate nasilje: zoper koga točno naj bi bilo to nasilje sploh usmerjeno? Kmet namreč vzreja živali zato, ker hoče ogromno število ljudi jesti meso in živalske proizvode. Kmet vzreja te živali v intenzivnih pogojih zato, ker želijo potrošniki čim cenejše meso in živalske proizvode. Toda ali je kmet edini krivec tukaj? Ali pa je morda odgovornost porazdeljena med vse, ki jedo živila živalskega izvora, vključno z vsemi tistimi ozaveščenimi vsejedi oz. neveganskimi "zagovorniki živali", ki uživajo "jajca proste reje" in meso "srečno" izkoriščanih živali in ki ustvarjajo povpraševanje, namesto katerega bi lahko kmet proizvajal nekaj drugega? Morda je res lažje označiti kmete za "sovražnike", toda to ignorira realna dejstva.

Kaj pa vivisekcija oz. z znanstveniki, ki izvajajo poskuse na živalih in ki so pogosta tarča tistih, ki zagovarjajo nasilje nad izkoriščevalci živali? Če pustimo ob strani debato o tem ali vivisekcija sploh ponuja kakšne koristne informacije, ki omogočajo razreševanje človeških zdravstvenih vprašanj, bi se lahko večini bolezni, za katere vivisektorji [znanstveniki, ki izvajajo poskuse na živih živalih; op.p.] uporabljajo živali, popolnoma izognili ali drastično zmanjšali njihovo pojavnost, če bi ljudje nehali jesti živila živalskega izvora in se nehali vesti samodestruktivno preko kajenja, prekomernega uživanja alkohola, uživanja drog in opustitvijo telesnih aktivnosti. Ponovno, kdo je resnični krivec? Nikakor ne mislim, da je vivisekcija kakorkoli upravičena, toda prav neverjetno se mi zdi, da tisti, ki zagovarjajo nasilje, vidijo vivisektorje kot ločene od družbenih okoliščin, ki dajejo povod za nastanek vivisekcije - in kar se tega tiče, smo sokrivi vsi.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da obstaja več načinov za reševanje zdravstvenih težav. Vivisekcija je le eden od načinov in po mnenju mnogih (vključno z mano) ne gre za posebej učinkovit način. Odločitev za vlaganje finančnih sredstev v vivisekcijo, namesto v druge, po vsej verjetnosti precej učinkovitejše načine, predstavlja tako politično odločitev kot tudi (ali celo bolj kot) znanstveno.

Na primer, ogromni finančni izdatki, ki so bili porabljeni za raziskave AIDS-a, ki temeljijo na testiranju na živalih, so bolnikom z AIDS-om prinesli zelo malo uporabnega. Večino tega, kar je omogočilo daljše in kvalitetnejše življenje tistih, ki trpijo za virusom HIV in za AIDS-om, je prišlo iz kliničnih poskusov na ljudeh, ki so soglašali oz. prostovoljno pristali na te poskuse. Vsekakor je upravičeno reči, da če bi bil denar namesto za raziskave na živalih porabljen za javne kampanje v zvezi z izobraževanjem ljudi o varni spolnosti, izmenjavi igel in razdeljevanju kondomov, bi delež novih primerov okužb s HIV drastično upadel. Odločitev za to, da se bo problem reševal s pomočjo poskusov na živalih, je v mnogočem tako politična kot družbena odločitev. Poskusi na živalih se štejejo kot sprejemljiv način reševanja problema AIDS-a, medtem ko so izmenjava igel, razdeljevanje kondomov in izobraževanje o varni spolnosti politično sporni.

Skratka, vivisektor ni edini krivec. Pravzaprav bi lahko trdili tudi, da so za uporabo živali v raziskavah AIDS-a v prvi vrsti odgovorni nazadnjaški politiki, ki se odzivajo na pričakovanja nazadnjaške politične baze, ki zavrača bolj učinkovite načine soočanja s problematiko AIDS-a.

Tretjič, ni mi jasno kaj sploh mislijo zagovorniki posluževanja nasilja da bodo s svojimi akcijami dosegli v praktičnem smislu. Prav gotovo je jasno, da ne delajo javnosti bolj dovzetne za stisko živali. Če kaj, potem velja ravno nasprotno in imajo ta dejanja precej negativen učinek v smislu dojemanja javnosti. Živimo v svetu, v katerem domala vsakdo, ki si lahko privošči jedenje živalskih proizvodov, to tudi počne. V takšnem svetu nasilje ne more biti razumljeno nikakor drugače kot negativno.

Z drugimi besedami, v svetu, v katerem večina ljudi smatra jedenje živil živalskega izvora za nekaj tako "naravnega" in "normalnega" kot pitje vode ali dihanje zraka, je nasilje zelo težko razumljeno drugače kot dejanje norosti in nikakor ne bo pripomoglo k nadaljnjemu razvoju naprednega mišljenja glede problematike izkoriščanja živali.

Izkoriščanje živali je v naši družbi zelo razširjeno. Razlog se nahaja v tem, ker mislimo, da sredstvo (domnevne koristi, ki jih dobimo iz izkoriščanja živali) upravičujejo cilj (zadajanje trpljenja in smrti milijardam živalim vsako leto) in ker obravnavamo živali izključno kot potrošno blago ter ignoriramo njihovo inherentno vrednost [ignoriramo dejstvo, da vsaka žival ceni svoje življenje, četudi ga ne ceni nihče drug; op.p.]. Ta problematika ne more biti smiselno naslovljena na način, da se pri poskusu upravičevanja nasilja nad ljudmi sklicujemo na te ideje.  

Dejstvo, da nekateri "zagovorniki živali", ki odobravajo nasilje, niso niti vegani, je resnično osupljivo. Ti ljudje so tako zelo zaskrbljeni za živali, da zagovarjajo celo zadajanje bolečine drugim ljudem, ki izkoriščajo živali, a očitno še sami ne zmorejo prenehati izkoriščati živali.

Pod črto je zadeva povsem jasna. Edini način za to, da bomo kdajkoli dosegli znaten vpliv na rešitev problema izkoriščanja živali, je preko miroljubnega izobraževanja. Začne se tako, da najprej sami postanemo vegani in zavrnemo nasilje nad živalmi v lastnih življenjih ter nato na ustvarjalen in miroljuben način izobražujemo druge ljudi oveganstvu kot moralni osnovi.

V prihodnje imam sicer namen to problematiko nasloviti v daljši obliki, a sem želel vnaprej deliti z vami nekaj misli.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):