Ko ljudje
slabo ravnajo z drugimi ljudmi, pogosto slišimo, da se je z njimi ravnalo
"kot z živalmi".
S tem je
mišljeno, da žrtev ni bila obravnavana kot bitje z moralno vrednostjo. Obravnavana
je bila izključno kot sredstvo za dosego cilja. Njeni interesi so bili
prezrti. Z njo se je ravnalo kot s stvarjo.
Težava je
v tem, da nas večina ne vidi ničesar spornega v ravnanju z ne-človeškimi
živalmi kot s stvarmi. Večina med nami neposredno in posredno sodeluje v
obravnavanju živali kot stvari - živali uporabljamo za hrano in druge namene,
kljub temu da ni za to nobene potrebe in kljub obilici
dokazov, da je živinoreja škodljiva za planet in naše zdravje. Pravzaprav
je večina pandemij rezultat človekovega
izkoriščanja živali.
Ugovarjamo
torej ravnanju z ljudmi kot z živalmi, a ne ugovarjamo ravnanju z živalmi kot z
živalmi. Ob tem spregledamo očitno dejstvo - naše obravnavanje ne-človeških
živali kot stvari je podlaga za to, da obravnavamo ljudi kot stvari. Vse
kar rabimo storiti je, da ljudi enačimo z neljudmi in naše ravnanje z njimi kot
s stvarmi postane upravičeno.
Če
pogledate zgodovino diskriminiranja in nepravičnosti, boste v skoraj vseh
primerih našli kulturno pogojeno prizadevanje, da bi ljudi zreducirali na neljudi,
kot pretvezo, da jih lahko nato – enako kot neljudi - obravnavamo kot
stvari. Prizadevanja za upravičevanje rasnega suženjstva in rasizma so se
zanašala na prikazovanje temnopoltih kot manjvrednih podljudi. Enako velja za prizadevanja
za upravičevanje antisemitizma, mizoginije in nasilja nad ženskami.
Nemška
zloženka, razdeljena ruski vojski leta 1942. Judje so bili pogosto upodobljeni
kot podgane.
Tiste, ki
jim želimo škodovati po krivici, razčlovečimo. In razlog za to je sila
preprost. Če želite dobiti podporo za katerokoli kampanjo proti katerikoli
skupini ljudi, je recept preprost: označite jih kot podljudi. Potem je
dovoljeno vse. Njihovo moralno vrednost lahko prezremo, ker je
nimajo - so kot živali.
Promoviranje
ideje, da bi morali o ženskah razmišljati na način, kot razmišljamo o bitjih,
ki jih ubijamo in jemo.
Če
zavračamo idejo, da so živali stvari, ali to pomeni, da mislimo, da smo ljudje
in živali enaki? Ja in ne. Ne, v smislu tega, da med ljudmi in živalmi
zagotovo obstajajo razlike, zaradi katerih bi bilo govoriti o podelitvi pravic živalim
nesmiselno. Na primer, nesmiselno bi bilo govoriti o podelitvi volilne
pravice živalim (čeravno bi to lahko pripeljalo do boljše izbire političnih
voditeljev). In ja, v smislu tega, da bi morala vsa čuteča bitja - bitja,
ki imajo subjektivno zavedanje in cenijo svoje življenje - imeti eno pravico:
pravico do tega, da niso obravnavana kot stvari. Če bi priznali to pravico
živalim, bi to spodkopalo tudi glavne teoretične temelje krivic in diskriminiranja
ljudi.
»Imamo ljudi,
ki vstopajo v državo ali poskušajo vstopiti - in veliko jih ustavimo -, izženemo
jih iz države. Ne bi verjeli, kako slabi so ti ljudje. To niso
ljudje. To so živali.«~ predsednik
ZDA, Donald Trump (18. maj 2018)
Čeprav je
Trump kasneje trdil, da je govoril o članih tolp, njegovo stališče ostaja, da
so številni priseljenci podljudje, še zlasti glede na njegove izjave, da Mehika
v ZDA pošilja kriminalce in posiljevalce.
Popredmetenje
in označevanje drugih za podljudi, postavlja te ljudi izven kroga moralnih premislekov. Če
je neka oseba kriminalec, lahko zahtevamo, da ta oseba odgovarja za svoja
dejanja, je kaznovana, rehabilitirana, na novo poučena in razumljena. Ko je
nekdo enkrat označen za podčloveka, pa nismo več odgovorni za svoje vedenje in
ravnanje. To je razkroj za moralno družbo.
Ne trdim,
da v svetu, v katerem zavračamo idejo, da so živali samo stvari brez moralne
vrednosti, ne bi bilo več nasilja nad ljudmi. Pravim le, da ne bi bilo več
teoretične podlage, s katero smo upravičevali to nasilje. S tem ne bi
odpravili vsega nasilja, vendar bi ga bilo vedno težje upravičiti. Šlo bi za
spremembo paradigme v našem razmišljanju o sami upravičenosti nasilja.
Rasistična
literatura - iz leta 1950
Nekateri pravijo,
da če zavrnemo status živali kot stvari, s tem znižujemo vrednost človeka. To
stališče ignorira, kako ravnanje z živalmi kot s stvarmi olajša ravnanje
z ljudmi kot s stvarmi. To stališče ni nič drugega kot antropocentrizem.
Torej
naslednjič, ko bo nekdo ugovarjal situaciji, v kateri je človek obravnavan kot
"žival", se vprašajte, ali bi manj verjetno prišlo do te situacije,
če bi živeli v družbi, ki se ji ne bi zdelo sprejemljivo obravnavati živali kot
stvari. Odgovor bi moral biti jasen.
Če še
niste veganka/vegan, prosim postanite veganka/vegan. Veganstvo
pomeni nenasilje.
V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za
nenasilje do
Zemlje in do
samega sebe.
In ko
postanete veganka/vegan, začnite izobraževati druge ljudi okoli vas. Toda
najprej izobrazite sami sebe. Če hočete videti svet brez izkoriščanja živali,
bi morali pozabiti na vse kar ste do zdaj slišali s strani organizacij in
društev za živali (vključno društev, ki se predstavljajo kot
"veganska"), kajti vsa po vrsti žal ohranjajo status quo (več o tem v
spodnji spletni povezavi). Pridružite se Abolicionističnemu veganskemu gibanju
- naučite se teoretičnih osnov (ni se jih težko naučiti), pojdite ven in
spremenite svet. Predlagam, da začnete tukaj: http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html
Če so
živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti, ampak nuja.
Vsako društvo oz. organizacija, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali,
bi morala zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni
imperativ.
Ko
izpostavim stališče, da je veganstvo moralni imperativ (veganstvo je nekaj,
kar smo moralno dolžni storiti) in da pravičnost zahteva, da smo vegani, mi nekateri welfaristi odgovarjajo: "Ampak
ti kupuješ vegansko hrano v trgovini, ki prodaja živalske proizvode, torej si
tudi ti nepravičen, zato ne moreš
trditi, da pravičnost zahteva veganstvo."
Ideja
v ozadju tega pomisleka je, da s tem, ko kupim vegansko hrano v supermarketu, s
čimer dam denar izkoriščevalcu živali, naj ne bi bil nič drugačen od tistih, ki
kupujejo "s
sočutjem"
in izberejo jajca proste reje ali svinjino iz proste reje, ali ki zasledujejo "brezmesni
ponedeljek",
ali ki goljufajo in "tu in tam" jedo hrano živalskega izvora ali ki
jedo vso živalsko hrano, a "samo malo". Welfaristi trdijo, da nisem
upravičen do tega, da rečem, da je veganstvo stvar pravičnosti oz. moralni
imperativ, zato ker sem sam
nepravičen in ker sam ne razpoznavam
veganstva kot dolžnost.
A
ta argument ne drži. Je brez osnove in vodi do absurdnih zaključkov.
Ves
denar je umazan. Tudi če kupim vegansko hrano v veganski trgovini in ne v
običajnem supermarketu, ta trgovina zaposluje delavce, ki niso vegani, ali če
veganska trgovina prejema dostavo od ljudi, ki dostavljajo živalske proizvode
drugim trgovinam, ali če je veganska hrana, ki se prodaja v veganski trgovini
vzgojena oz. pridelana s strani neveganskih kmetov oz. proizvajalcev ali
veganskih kmetov in veganskih proizvajalcev, ki zaposlujejo neveganske delavce,
po tej welfaristični logiki podpiram izkoriščanje živali.
Welfaristi
torej zavzemajo stališče, da dokler svet ni veganski, nismo dolžni postati vegani,
zato ker vse dokler nimamo veganskega sveta, vedno dajemo denar izkoriščevalcem
živali, ne glede na to kaj počnemo.
A
to je absurdno.
Stališče
welfaristov je enako kot bi rekli, da ne moremo promovirati ideje, da je seksizem ali rasizem
nepravičen, če podpiramo podjetje, ki ga vodijo ljudje, ki so seksisti ali
rasisti. Glede na to, da je ogromno podjetij v lasti korporacij in da so
korporacije v lasti delničarjev, ter glede na razširjenost seksizma in rasizma
v današnji družbi, to pomeni, da 99,99% časa, ko nakupujemo, podpiramo podjetja
v lasti seksistov in rasistov. In tudi v primeru, če neko podjetje ni v lasti
rasistov ali seksistov, obstajajo rasisti in seksisti s takšnimi ali drugačnimi
povezavami s tem podjetjem, v čigar žepih pristane naš denar. Se pravi, po tej
logiki naj ne bi mogli izjaviti, da je seksizem ali rasizem nepravičen, zato ker
nekje na tej poti vedno polnimo žepe rasistov ali seksistov.
Toda
nihče ne bi rekel naj ne govorimo o
enakopravnosti kot moralnem imperativu, zato ker še nismo dosegli
enakopravnosti. Večina ljudi bi razpoznala popolno absurdnost takšnega
stališča. A "živaloljubci" promovirajo to
stališče, ko gre za živali. Kako specistično. [specizem = diskriminacija na
podlagi vrste; op.p.]
Welfaristi
tudi trdijo, da ne moremo biti "100% vegani", zato ker se živalski
produkti nahajajo v plastiki, cestnih površinah, gumah in mnogih drugih
stvareh, ki se jim ne moremo izogniti. Da torej ne moremo vztrajati na
veganstvu kot moralnem imperativu in načelu pravičnosti, zato ker ni razlike
med osebo, ki ima telefon narejen iz plastike, v kateri se nahaja nekaj
stranskih živalskih produktov, in osebo, ki vsake toliko poje nekaj sira ali
jajc proste reje ali nekaj koščkov piščanca v sicer zelenjavni juhi, itd.
Ponovno, to stališče je
absurdno.
Kot prvo, biti vegan pomeni ne jesti, nositi in uporabljati živalskih proizvodov kjerkoli
je to praktično izvedljivo – kjerkoli imamo na voljo izbiro. In lahko
se odločimo kaj bomo pojedli, oblekli in katere proizvode bomo uporabljali.
Pravičnost zahteva, da kadarkoli imamo izbiro, ne izberemo uživati stvari, ki
vsebujejo dele teles izkoriščanih oseb – človeških ali ne-človeških. Nimamo
izbire kar se tiče vsebnosti cestnih površin ali na kakšen način proizvajajo
plastiko, ki se uporablja za skoraj vse kar obstaja.
Drugič,
razlog zakaj povsod najdemo stranske živalske
produkte je v tem, ker vsako leto širom sveta ubijemo preko bilijon živali.
Stranski produkti klavnic so poceni in povsod dostopni. In to se bo nadaljevalo
toliko časa, dokler bomo nadaljevali z uživanjem živalskih proizvodov.
Tretjič,
nikoli ne bi sprejeli takšnega
argumenta v človeškem kontekstu. Razmislite o sledečem: rasistična in
seksistična družba prinaša koristi belopoltim ljudem in
moškim, ker rasizem in seksizem učinkovito speljujeta blagostanje (denar,
priložnosti za delo, itd.) stran od tistih, ki so diskriminirani, k tistim, ki
se nahajajo v privilegiranih razredih oz. skupinah. Če bi uporabili argument
welfaristov v tem kontekstu, bi morali zaključiti, da belopolti ljudje ne
morejo trditi, da je rasizem nepravičen, zato ker nimajo druge izbire kot da
imajo koristi od rasizma (enako kot vegani nimajo druge izbire kot uporabljati
ceste, ki so na voljo). Morali bi zaključiti, da moški ne morejo zagovarjati
stališča, da je seksizem in zatiranje žensk nepravično, zato ker imajo že samo na podlagi tega ker so moški, koristi od seksizma in zatiranja žensk (enako kot
vegani prihajajo v stik s plastiko, ki se nahaja povsod).
Toda
nihče ne bi zagovarjal česa takega v
človeškem kontekstu.
To
še ni vse. Welfaristi trdijo, da zato ker se ni mogoče izogniti stranskim
živalskim produktom povsod okoli nas, ne moremo reči, da je nepravično izbrati uživanje teh produktov takrat,
ko imamo izbiro. Stališče welfaristov je popolnoma
enako kot bi rekli, da ker imajo belopolti ljudje koristi od rasizma, ni
nobene razlike med belopolto osebo, ki nasprotuje rasizmu in belopolto osebo,
ki se "samo
malo"
poslužuje rasističnih dejanj. Stališče
welfaristov je popolnoma enako kot bi
rekli, da ker imajo moški koristi od seksizma tudi če mu nasprotujejo, ni
nobene razlike med moškim, ki nasprotuje seksizmu in moškim, ki tu in tam
dejansko zatira ženske.
Ponovno,
nihče ne bi zagovarjal teh stališč v
človeškem kontekstu.
Zavrniti
bi morali stališče welfaristov zaradi več kot očitnega specizma, na katerem
sloni.
Če
niste vegani, prosim postanite vegani. To je stvar moralnega imperativa. Stvar
pravičnosti.
******
Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers
University
Honorary Professor of Philosophy, University of
East Anglia
Prebral
sem vaš esej o rasizmu in
seksizmu v "gibanju za pravice
živali". Zapisali ste:
Glavna težava
današnje mainstream veganske skupnosti je, da ogromno njenih pripadnikov
zavrača povezavo med zatiranjem ljudi in izkoriščanjem živali.
Popolnoma se strinjam s to izjavo.
Se pa ne
bi se strinjal s tem, da izjave o družinskem nasilju, ki jih podaja Durian
Rider (za čigar ime sem prvič slišal šele pred kratkim, ko je bilo govora o
družinskem nasilju), ali izjave v prid nasilja in sovraštva do žensk, ki jih
podaja Gary Yourofsky, predstavljajo "mainstream
vegansko skupnost". Vsi
vegani v mojem krogu prijateljev jih, enako kot tudi sam, smatramo za obsojanja
vredne.
Toda
povsem se strinjam s tem, da novodobno gibanje za pravice živali na splošno ne
razpozna neločljive povezanosti med človekovimi pravicami in pravicami živali.
Ne razpozna, da se diskriminiranje živali v ničemer ne razlikuje od
diskriminiranja ljudi na osnovi rase, spola, ekonomskega statusa, itd. To je že
desetletja v središču pozornosti mojega akademskega dela in na Univerzi Rutgers
sva s kolegico Anno Charlton že vrsto let nosilca študijske smeri, imenovane "Človekove pravice in pravice
živali".
Mislim,
da je razlog v tem, da je bilo (vsaj do zdaj) "gibanje za pravice živali" pod okriljem pridobitnih organizacij. To so poslovne
korporacije, ki si prizadevajo črpati donacije iz čim širšega kroga ljudi, zato
ne zavzemajo stališč glede človekovih pravic. Imajo namreč ekonomski interes za
promoviranje diskriminatornih stališč, ki jim prinašajo donacije. Samo poglejte
seksistične, do žensk sovražno nastrojene kampanje organizacije PETA, ki so se
pričele že leta 1989 in ki postajajo iz leta v leto hujše. PETA ne bi počela
tega, če ji to ne bi prinašalo ogromno denarja. Na žalost veliko zagovornikov živali,
vključno z vami, opravičuje PETA-o. To ima zelo negativne posledice.
A
naj ponovim: Popolnoma se strinjam z vami glede tega, da je "gibanje" (če želite tako imenovati skupek pridobitnih organizacij)
zgrešilo bistvo. In ravno zato že približno 25 let trdim, da bi morali zagovorniki
živali zavzeti napredno vizijo človekovih pravic ter se prenehati posluževati diskriminacije kot sredstva za
zbiranje donacij. Že vse od leta 1991 javno kritiziram PETA-ine seksistične
kampanje.
Zanimivo,
ko sem skušal pridobiti organizacijo Feminists for Animal Rights (FAR)
[Feministi za pravice živali; op.p.] za proteste proti seksizmu, ki ga
promovira PETA, so mi odgovorili, da pri FAR ne želijo dajati nobenih izjav o
tem, zato ker je bila (in je še vedno) predsednica PETA ženska – Ingrid
Newkirk. Pravzaprav je šele ob koncu leta 1994 – ko so se PETA-ine
seksistične kampanje že dodobra razmahnile – FAR podala javno izjavo v zvezi s
tem. Vedno sem bil kritičen do PETA-e in ostalih organizacij, zato ker se
poslužujejo seksističnih podob ali idej v svojih kampanjah. Že dolgo časa ne
spremljam več sovražnih pisem, ki jih prejemam od ljudi, ki trdijo, da "izdajam živali", ker kritiziram PETA-in
seksizem.
Že
vrsto let opozarjam zagovornike živali, naj bodo previdni pri tem kako izražajo
primerjavo med izkoriščanjem živali in rasnim suženjstvom, z ozirom na dolgo
zgodovino primerjanja Afričanov z živalmi, kar se je dejansko počelo. Javno sem
kritiziral naslovnico zdaj že bivše revije Animals´
Agenda, ki je delala primerjavo med fotografijo
temnopoltega otroka in fotografijo neke živali (če se prav spomnim, je šlo za
mačko), ki je sprožila buren odziv številnih temnopoltih ljudi, ki so dejali,
da naslovnica prikazuje temnopolte ljudi kot živali.
V
svojem delu na področju problematike živali kot lastnine, sem vedno jasen, da
je lahko primerjava med izkoriščanjem živali in suženjstvom koristna le za en
sam namen: za prikaz tega, da zakonske regulacije, ki odrejajo način ravnanja s
čutečimi bitji, ki imajo status lastnine, ne morejo učinkovati in da skoraj
vedno delujejo v prid lastnikov te lastnine, ne glede na to ali gre za človeško
ali živalsko lastnino. Od nekdaj zagovarjam stališče, da so oglasni panoji, ki
prikazujejo linčane sužnje skupaj z v klavnicah obešenimi živalmi, žaljivi, zato
ker se jih lahko razume kot neposredno enačenje sužnjev z živalmi. V odgovor na
te moje poglede sem prejel ogromno kritike s strani zagovornikov živali, ki
mislijo, da govorim, da so živali manj "pomembne" od ljudi, česar pa, seveda, ne
govorim, saj je osrednje bistvo mojega dela ravno stališče, da so vsa čuteča bitja enakovredna v tem, da imajo pravico ne biti obravnavana kot potrošno blago oz. vir za ljudi.
Zadnja
leta opozarjam na islamofobijo, ki se čedalje pogosteje pojavlja med
zagovorniki živali. Na primer, izrazil sem nasprotovanje kampanji proti halal
zakolu [halal zakol je zakol, pri katerem živali predhodno niso omamljene;
op.p.], ki jo je sprožila britanska new welfare organizacija Viva!, v kateri
poziva ljudi k bojkotu restavracij, ki ponujajo halal meso. Glejte tale in tale blog. Med drugim sem
zapisal:
Zdi se mi zelo
žalostno, da Viva! označuje to kot problematiko muslimanskega običaja, katerega težava je v tem na kakšen način so živali zaklane, namesto v tem, da so sploh
zaklane. Muslimani žal nimajo monopola nad zlorabljanjem živali in izjave
organizacije Viva! podpihujejo islamofobijo, ki se že tako ali tako naglo širi po
Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike.
Za to sem bil deležen precej kritike, med drugim tudi lanskega oktobra, ko
sem na nekem dogodku v Londonu razpravljal o problemu islamofobije znotraj
kampanj za pravice živali. Številni jezni zagovorniki živali so me obtožili, da
podpiram halal zakol. Poskušal sem jim pojasniti, da nikakor ne podpiram halal
zakola, pač pa jim pravzaprav skušam pokazati, da islamofobne kampanje škodijo
tako živalim kot ljudem, s tem ko prepričujejo ljudi, da so muslimani moralno
inferiorni v primerjavi s tistimi, ki jedo meso predhodno omamljenih živali.
Ko
je Sam Harris, predstavnik gibanja "New Atheism"
[Novi Ateizem; op.p.], javno pozival k profiliranju vseh tistih ljudi, ki izgledajo kot muslimani, sem temu nasprotoval. Moje splošno stališče o Novih Ateistih –
strinjam se z izjavo, ki jo je podal Noam Chomsky, da so Novi Ateisti "verski fanatiki", ki verjamejo v "versko enoumje" - je sprožila precejšnje kritike s strani zagovornikov živali. Nekateri med njimi so me celo obtožili "diskriminacije ateistov", čeprav v resnici le
zavračam tiste, ki pozivajo k skorajda fašistični pokorščini, kot to velja za Nove Ateiste.
Opozoril sem na spornost kampanje v zvezi s transportom živine organizacije Animals Australia, ki je problematična v številnih ozirih, vključno s tem, da spodbuja islamofobijo.
Ne
dovolim promoviranja Garyja Yourofskega na svoji Facebook strani, zaradi
njegovih nasilju naklonjenih izjav in zaradi njegovih rasističnih in tudi sicer
sovražnih izjav o Palestincih.
Vedno
znova nasprotujem rasističnim, etnocentričnim in ksenofobnim vidikom
single-issue kampanj, ki se osredotočajo na poboj delfinov v japonskem Taijiju,
na kitolov in na jedenje psov in mačk v Aziji, kot tudi rasizmu, ki spremlja
praktično vsako medijsko izpostavljeno zgodbo o mučenju živali, ko je storilec
temnopolta oseba.
Lahko
bi še v nedogled nadaljeval z navajanjem primerov, a naj znova poudarim, da se
popolnoma strinjam z vašo ugotovitvijo, da je "gibanje za živali"
izgubilo kompas glede človekovih pravic. In že vse od sredine 90-ih let
prejšnjega stoletja spodbujam zagovornike živali k vzpostavitvi izvornega,
neodvisnega gibanja, ki bi pozivalo k odpravi (namesto k reguliranju)
izkoriščanja živali, sprejelo napredno vizijo človekovih pravic, ki zavrača vse vrste diskriminacij, in
nasprotovalo vsem pojavnim oblikam nasilja [glejte tukaj in tukaj; op.p.].
Zato
sem bil osupel, ko sem vas slišal reči sledeče:
Žalosti me, da
gibanje, ki ga sestavljajo večinoma ženske, kljub temu povzdiguje belopolte
moške na vodilne položaje. Moške, kot je profesor Gary Francione, ki misli, da
ima pravico pridigati ženskam o tem ali lahko same sebe smatrajo za feministke.
Zgrožena sem, da so naše kritike vodilnih veganov vedno znova utišane, zato ker
ti moški "naredijo zelo
veliko za živali".
Imam
nekaj opažanj, ki bi jih rad delil z vami.
Prvič, mislim, da je žalostno
– in zelo nepošteno – da, kot kaže, enačite vse veganske moške s posamezniki,
ki omalovažujejo družinsko nasilje, pozivajo k posiljevanju tistih žensk, ki nosijo
krzno, ali podajajo rasistične izjave o Palestincih. Razumem, da takšne označbe
pomagajo vašemu članku pritegniti pozornost na podoben način kot to velja za
naslovnice tabloidov. In jasno mi je, da so mediji na splošno negativno
nastrojeni do veganstva in nenehno na preži za razlogi, ki bi jim omogočili
omalovaževati vegane. Toda to, da ste zmetali vse moške v isti koš, je bilo neodgovorno
z vaše strani.
Drugič, moja "pridigarska" izjava (na katero namigujete v vašem zapisu), ki jo očitno smatrate za sporno, se glasi:
Če ste feministi, a
niste vegani, potem ignorirate izkoriščanje živalskih samic, poblagovljenje njihovih reproduktivnih procesov in razdiranje njihovih vezi z njihovimi otroki.
Ali
se ne strinjate z vsebino te izjave?
Ali
ne vidite veganstva kot moralno obvezo, kot osnovni pogoj za temeljno
pravičnost, kot tisto kar dolgujemo
živalim? Ali se strinjate s tem, da tisti feministi, ki niso vegani, delajo
umetno in neopravičljivo ločnico med človeškimi in živalskimi predstavnicami
ženskega spola? Če se ne strinjate z vsebino te izjave, potem se ne strinjava v
samem temelju razumevanja problematike. Toda to najino nestrinjanje ni glede feminizma. Je glede tega kaj zahteva
pravičnost v odnosu do živali.
Če
se morda strinjate z izjavo, a ugovarjate dejstvu, da sem jaz, moški, podal to
izjavo, potem izražate esencializem, kar v tem kontekstu
pomeni, da lahko le ženske podajajo stališče v zvezi s feminizmom.
Esencializem
vodi do prepričanja, da ima mnenje o feminizmu, ki ga izražajo nazadnjaški
posamezniki, kot sta npr. Margaret Thatcher ali Carly Fiorina, večjo težo kot
mnenje kateregakoli moškega – ne glede na to kako napredno razmišljujočega. Ali
se vam ne zdi to absurdno?
Strinjam
se, da se morajo belopolti ljudje zavedati, da so privilegirani v rasistični
družbi. Ravno tako se strinjam, da se morajo moški zavedati, da so
privilegirani v patriarhalni družbi. Mislim, da je zelo pomembno prisluhniti
življenjskim izkušnjam žensk in temnopoltih ljudi, ki so vse prevečkrat ignorirani
oz. nerazumljeni – in s tem napačno razumljeni - po konvencionalnih standardih.
Toda
to je nekaj povsem drugega kot reči,
da smejo le temnopolti ljudje govoriti o rasizmu, ali da smejo le ženske
govoriti o feminizmu ter da je moralno sprejemljivo označiti za "seksista" ali "rasista" vsakogar, ki govori o teh
zadevah – neodvisno od tega kaj reče – samo zato, ker sam ni predstavnik te točno
določene skupine o kateri je govora. Pozorni moramo biti na vsebino povedanega
in ovrednotiti njene argumente, ne pa jo zavrniti zgolj na podlagi spola ali barve
kože tistega, ki jo podaja. Moralna pravilnost ali zgrešenost ni stvar
relativnosti, vsaj kar se mene tiče. (In zna biti, da je ravno to tisto, za kar
gre tukaj, kot bom pojasnil spodaj.)
Esencializem,
vse prej kot napredna doktrina, je najbolj nazadovalna in nazadnjaška, kar jih
obstaja. Predstavlja oviro naprednim družbenim spremembam, ki si prizadevajo
vzpostaviti gibanje, ki ga sestavljajo ljudje, ki prisegajo na ideale
pravičnosti – gibanje, ki ne izključuje ljudi oz. jim ne jemlje njihovega glasu
na osnovi tega kdo so. Ponavljam: vsi tisti, ki uživajo katerikoli privilegij,
bi seveda morali biti pazljivi, da zaradi tega ne bi dajali vtisa, da
promovirajo stališče, ki je nepravično namesto pravično. Toda napredni ljudje
morajo zavreči idejo, da je identiteta govorca – in ne vsebina njegovega govora
– tista, ki je predmet debate.
Tretjič, zapisali ste, da me
je "gibanje" "povzdignilo"
na "vodilni položaj".
Na
katero "gibanje" namigujete? Gotovo ne na "gibanje", ki ga predstavljajo vse te pridobitne organizacije za
živali. Bila bi precej mila ocena, če rečem, da me ne marajo kaj preveč. Ne
marajo me niti malo.
Poleg tega nimam nobene svoje organizacije. Nobena
organizacija me ne podpira. Nimam nobenega gumba za klik k donacijam. Sem
akademik. Pišem in poučujem. Moji zapisi in poučevanje so vsekakor osnovani na
letih, ki sem jih preživel kot odvetnik, ko sem zastopal pro bono nekatere
velike organizacije za živali, a kljub vsemu sem le akademik. Nimam popolnoma nobene pozicije znotraj "gibanja". Pravzaprav, v svojem delu namerno poudarjam, da mora
biti abolicionistično vegansko gibanje neodvisno izvorno gibanje, ki se ne
zgleduje po nobenem "vodji" ter si prizadeva le za ideje,
ki odražajo tehtno in osnovano moralno teorijo.
Obstaja
veliko ljudi, med njimi tudi mnogo žensk, ki berejo moje delo in soglašajo, da
so moja stališča tehtna. Večina teh žensk prav tako ni vpetih v "gibanje", v smislu, da niso podpornice velikih pridobitnih
organizacij za živali. So del neodvisnih, izvornih prizadevanj. Ljudje, ki so
me torej po vaših besedah "povzdignili" na "vodilni položaj",
so enostavno ljudje, ki vidijo moje argumente kot tehtne in moj pristop kot
nekaj, kar naslavlja širok razpon etičnih dilem, s katerimi se soočajo. Ne "pridigam" ženskam. Podajam argumente in mnogo ljudi, vključno z
ženskami, jih smatra za prepričljive. Moje delo ponuja teoretični okvir, na
podlagi katerega lahko zagovorniki živali oblikujejo svoja aktivistična
prizadevanja, z namenom doseči korenite družbene spremembe na učinkovit način.
Abolicionistični veganski aktivisti ne le, da širom sveta izvajajo
ustvarjalno, nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu kot moralni osnovi, pač
pa promovirajo veganstvo kot del celokupne vizije človekovih pravic, ki zavrača vse oblike diskriminacije in opozarja
nanje kadarkoli se pojavijo znotraj
številnih kampanj za živali, ki jih izvajajo razne organizacije, društva ali
posamezniki.
Toda
ti ljudje – te ženske – po vašem mnenju očitno ne štejejo. Le zakaj?
Morda
mislite, da so le avtomati, nesposobni kritičnega mišljenja?
Če
je to tisto, kar želite reči, potem je vaše stališče popolnoma zaničljivo in
nespoštljivo do vseh teh žensk, vključno temnopoltih žensk, ki sprejemajo
idejo, da je veganstvo moralna osnova in moralni imperativ, in ki se strinjajo
z ostalimi vidiki mojega dela, vključno s povezavo med človekovimi pravicami in
pravicami živali, ki je znatno bolj obsegajoča in vključevalna od številnih
ostalih domnevno naprednih pristopov. Abolicionistični pristop se osredotoča na
vse diskriminacije.
Zanimivo,
esencializem očitno ne preprečuje belopoltim, "pravim/polnovrednim"
ženskam [ženskam, katerih biološki spol se sklada z njihovo spolno identiteto,
zaradi česar same sebe smatrajo za edine "prave" ženske in za večvredne od
ostalih marginalnih družbenih skupin; op.p.], da ne bi podajale vse mogoče
izjave o rasizmu, transspolnih osebah, itd. Navsezadnje pa mi je jasno, da je
tistim, ki odobravajo esencializem, prav malo mar za načelnost.
Kakorkoli
že, to kar očitno želite povedati z vašim stališčem je, da so edine ženske,
katerih mnenje šteje, tiste, ki se strinjajo z vami. Takšno stališče ni nič bolj sprejemljivo, če je oseba, ki ga
podaja, moški, kakor če je oseba, ki ga podaja, ženska.
Četrtič, mislim, da je tisto,
za kar gre v resnici pri vsem skupaj to, da se ne strinjate z mojim vidikom, da
je veganstvo moralni imperativ. Namreč, domnevam, da želite v resnici
promovirati stališče, ki dovoljuje izkoriščati živali ter nato trditi, da je
težava tistih, ki se s tem ne strinjajo ta, da so belopolti moški ali ženski
avtomati, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo.
Kdo
so ti glasovi, za katere pravite, da morajo preglasiti belopolte moške s
Svengalijevsko nadvlado nad slaboumnimi ženskami, ki soglašajo z
Abolicionističnim pristopom? Omenjate Breeze Harper (ustanoviteljico Projekta "Sistah Vegan") in "pionirko ekofeminizma" Carol Adams.
Kar
zadeva Harperjevo, oglejte si ta video pri cca. 1 uri in 3 minutah:
Harperjeva
med drugim izjavi:
1.
»Mislim, da noben način prehranjevanja ni pravi način prehranjevanja.«
2.
Noben način prehranjevanja ni »univerzalen«. »Tvoj način prehranjevanja in to
kar rabiš upoštevati pri izbiri hrane se spreminja odvisno od okoliščin oz. od
tega kdo si«.
3.
Kot primer teh »okoliščin« Harperjeva navaja, da je
prenehala biti veganka, ko je zanosila, ker »preprosto ni zmogla« in je »pojedla nekaj jajc
na mesec.«
4.
Biti vegan je »težko« v določenih krajih (in tako
veganstvo ne more biti »univerzalna« obveza).
V
predstavitvi njene knjige Sistah Vegan, Harperjeva imenuje
promoviranje veganstva kot moralnega imperativa kot "pridiganje veganstva oz. veganskega fundamentalizma". S točno enakimi besedami korporacijski welfaristi imenujejo
promoviranje veganstva kot moralne osnove.
Če
pustimo ob strani dejstvo, da je veganstvo več kot le dieta, ni to nič drugega
kot stališče, ki pravi "veganstvo
je sicer OK, a je odvisno od priročnosti, osebnih značilnosti, individualnih
posebnosti, itd." A bodimo
karseda jasni: njeno stališče izrecno zavrača veganstvo kot moralno osnovo ter pravi,
da je veganstvo stvar specifičnosti določene situacije – stvar tega "kdo si".
Ali
je veganstvo res stvar okoliščin oz. tega "kdo si"?
Nikakor. Nič bolj kot je upoštevati temeljne človekove pravice stvar tega "kdo si".
Trditi,
da je veganstvo moralni imperativ, ni "pridiganje
veganstva oz. veganskega fundamentalizma".
Je stvar temeljne pravičnosti.
Ali
kraji, kjer ni na voljo dovolj hrane oz. območja, kjer z žitom namesto ljudi
raje hranijo živino za izvoz, predstavljajo problem? Vsekakor. Toda ali to
pomeni, da veganstvo ni moralni imperativ v smislu, da smo dolžni povečati dostopnost
veganske hrane? Seveda je.
Skratka:
ta različica "intersekcijske pravičnosti"
je v resnici specizem, preoblečen v navidezno napreden žargon. Je vse prej kot
vključevalen: živali so odrinjene na stran in obravnavane kot žrtve principa "kdo si". Dejstvo, da je tisti, ki artikulira ta vidik, temnopolt,
ne pomeni, da vidik ni specističen.
Kakorkoli
že, tisto, kar očitno hočete reči je, da ne bi smeli sprejeti ideje veganstva
kot moralnega imperativa zato, ker jo promovira nek belopolti tip. Namesto tega
bi morali promovirati specistično stališče, zato ker ga promovira temnopolta
oseba. Tisti temnopolti ljudje, ki zavračajo Harperjevo očigledno
relativistično (oz. celo utilitaristično) stališče, so navadni avtomati, ki "povzdigujejo belopolte moške na
večino vodilnih položajev",
zato lahko njihova mnenja enostavno ignoriramo.
Če
označimo takšno stališče za intelektualno puhlost, je to še najlepše kar lahko
rečemo zanj.
Kar
se tiče Carol Adams in ekofeminizma, Adamsova meni, da je teorija pravic
patriarhalna in trdi, da moramo zavrniti splošno veljavne moralne sodbe v prid sprejetja
"etike sočutja", ki poziva k upoštevanju "posebnosti določenih situacij" namesto upoštevanja moralnih
pravil.
Gotovo
se strinjam s tem, da so bile zgodovinsko gledano pravice mnogokrat uporabljene
na način, da so služile patriarhatu, toda v
konceptualnem smislu je pravica preprosto način za zaščito interesa
[interesa do nadaljevanja življenja, telesne nedotakljivosti, enakovredne
obravnave, itd.; op.p.]. Pravica ščiti interes brezpogojno. V sami osnovi ni v
pravici prav nič patriarhalnega. Palica je lahko uporabljena za izvajanje
nasilja nad žensko, toda v sami osnovi ni v palici prav nič patriarhalnega.
Zanimivo
je, da čeravno ekofeministi zavračajo koncept pravic, pa ga zelo jasno in
upravičeno zagovarjajo zase. Vztrajajo namreč, da mora biti njihov interes do
osnovnih interesov [do nadaljevanja življenja, telesne nedotakljivosti, ipd;
op.p.] brezpogojno zaščiten kot stvar moralnih (in zakonskih) pravil, ne pa ovrednoten
glede na "posebnosti
določenih situacij". Ne
poznam nobenega ekofeminista, ki bi trdil, da je fizična zloraba ovrednotena
glede na "posebnosti
določenih situacij" [posilstvo
je posilstvo in je vedno nemoralno, ne glede na okoliščine; op.p.]. Povedano
drugače, ko je govora o temeljnih človekovih pravicah, ekofeministi podpirajo
koncept pravic neodvisno od okoliščin. Toda ko gre za živali, se njihova "etika sočutja" kar naenkrat odraža na zelo
drugačen način.
Leta
1996 sem podal recenzijo (ki je bila objavljena v zborniku) zbirke esejev o
ekofeminizmu, izdanih s strani Carol Adams. Skupaj z Josephine Donovan sva
razpravljala o številnih oblikah izkoriščanja živali, od uporabljanja živali za
hrano ("kontekstualno
moralno vegetarijanstvo")
do vzrejanja živali za družbo in jezdenja konjev, ki so odobravane s strani
številnih ekofeminističnih avtorjev v omenjeni zbirki esejev. A tovrstni
specizem je neizbežen, če govoriš o zavračanju vseh splošno veljavnih moralnih
pravil na račun sprejetja situacijskega načela. Ekofeministi ga imenujejo "etika sočutja". Breeze Harper ga imenuje "kdo si". Oboje je v bistvu ista stvar – zavračanje ideje, da ne
moremo upravičiti nobene uporabe
živali (tako za hrano kot drugače) in da pomeni veganstvo jasno in nedvoumno
moralno obvezo, ki jo dolgujemo živalim ta
trenutek kot stvar temeljne pravičnosti.
Opažam,
da čeprav Adamsova danes nedvomno promovira veganstvo bolj kot je to počela nekoč,
pa hkrati navaja tudi vegetarijanstvo – in ne le veganstvo - kot moralno
zaželeno držo. Uporablja oba izraza,
tako "vegetarijanec" kot "vegan".
Zapiše na primer, da
»moramo na mesojedce gledati kot na bodoče vegane, bodoče vegetarijance, ki jim
nekaj še preprečuje, da bi to postali.« Precej težko (če ne kar nemogoče) je to
razumeti drugače kot da Adamsova izraža idejo, da sta oba – tako veganstvo kot tudi vegetarijanstvo – moralno zaželeni
drži.
Kar
se mojega stališča tiče, je veganstvo moralna osnova in vse kar je manj od
veganstva pomeni direktno in moralno neopravičljivo udeležbo v izkoriščanju
živali. Nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi.
Vegetarijanstvo je moralno neopravičljiva drža. Biti vegetarijanec pomeni
sodelovati v izkoriščanju živali z malenkost omejenejšim razponom
izkoriščevalskih izbir – in nič več kot to. Vegetarijanstvo ni nič bolj moralno
zaželena drža kot katerokoli drugo vsejedo konzumiranje živali. Moralni status
živali [če soglašamo, da niso predmeti; op.p.] pomeni, da ne moremo upravičiti jedenja nobenih živalskih proizvodov, oblačenja
v njihove kože ali katerekoli druge uporabe živali kot našega vira.
Kakorkoli
že, če smatrajo ljudje pristop Harperjeve in Adamsove za prepričljiv, imajo vso
pravico do tega. Če ljudi prepriča moje delo, ki se zelo razlikuje tako od
Harperjeve kot Adamsove, imajo vso pravico do tega. Toda reči, da slednji, za
razliko od prvih, ne premorejo kritičnega mišljenja, sloni na ničemer drugem
kot na zelo nepošteni, poniževalni in nenazadnje tudi neopravičljivi
predpostavki.
Hvala
ker si boste vzeli čas za premislek glede mojih stališč.
S
spoštovanjem,
Gary L.
Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University
**********
Če
še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi
vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje
in do samega sebe.
Če
imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le
ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki
trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je
veganstvo moralni imperativ.
Kljub
temu, da sem v svojem odgovoru za Hamadovo omenil Breeze Harper le kot primer
Hamadove problematične analize, je Breeze Harper objavila tole kot odgovor na moj
blog. Omenja svoje aktivno udejstvovanje v budizmu, toda kot vidim se ni
dotaknila dejstva, da zavrača veganstvo kot moralno osnovo. Pravzaprav se zdi,
da zavrača vsesplošni koncept moralnih osnov:
Poleg tega prihajam
iz duhovne prakse in vadbe aktivnega budizma, s poudarkom na zen budizmu. Ruby
Hamad in Gary Francione, želim vama sporočiti, da je ta blog, ki ga objavljam,
rezultat vajinega vpliva, ki sta ga imela na moj razvoj na področju aktivnega
udejstvovanja v budizmu in ahimsi; tako budizem kot ahimsa predstavljata
´jedro´ moje osebne ´moralne osnove´ [to bo vedno stalnica]. Cenim ta vpliv, ki
sta ga imela name, saj mi je omogočil, da se raje odzivam na dejanja, namesto
da ´ugriznem v vabo´ oz. da sem ´zapeljana´ v to, da bi se morala ves čas
braniti, opravičevati ali dokazovati; Naučila sem se razumeti razliko med odgovarjanjem
posamezniku in razumevanjem dejanj in njihovih posledic.
Tukaj
je posnetek te njene izjave:
(kliknite
za povečavo)
Povedano
drugače, Harperjeva je izrazila stališče, da veganstvo ni moralna osnova in da
je obvezujoča narava veganstva stvar "okoliščin" oz. tega "kdo si". Izrazil sem svoje nestrinjanje oz. jo pozval k
utemeljitvi (posredno preko odgovora za Ruby Hamad). Njen odgovor: ne bo "ugriznila v vabo". "Vabo"?
Komentiral sem na osnovi njenih izrečenih besed. Očitno ni odgovorna za svoje
besede.
Morda
pa niso bile prave "okoliščine" oz. takrat ni bila v pravem "kdo si" stanju.
Kakorkoli
že, če imajo živali moralno vrednost, je veganstvo osnovna moralna obveza; je nekaj kar smo obvezani storiti.
Moralne osnove niso stvar "osebnih" vidikov; so stvar moralnih načel.
Kot
že rečeno, Harperjeva vidi promoviranje veganstva kot moralnega imperativa kot "veganski fundamentalizem". Iz predstavitve njene knjige Sistah Vegan:
Pri Sistah Vegan ne
gre za pridiganje veganstva ali veganskega fundamentalizma. Gre za odkrivanje
tega, kako specifična skupina žensk, ki se identificira kot temnopolte veganke,
dojema prehranjevanje, hrano, ekološki trajnostni razvoj, zdravje in
zdravljenje, pravice živali, starševstvo, družbeno pravičnost, duhovnost, skrb
za frizuro, raso, spolnost, ženskost, svobodo ter identiteto, ki se upira
konvencionalnim predstavam.
Vem,
da določeni ljudje, ki zase trdijo, da so "abolicionisti",
promovirajo Harperjevo. To pomeni, da bodisi ne razumejo abolicionizma bodisi
ne razumejo Harperjeve, ali pa zgolj skušajo prilagoditi pojem "abolicionizem" na način kot so new welfaristi v 90-ih letih
prejšnjega stoletja prilagodili pojem "pravice
živali" ter ga zaradi
koristoljubja spremenili v popolnoma brezsmiseln koncept.
