sobota, 30. julij 2016

Peter Singer in manjvrednost živalskega življenja

Nekateri zagovorniki pravic živali trdijo, da ni nobene bistvene razlike med abolicionističnim pristopom in "new welfare" pristopom Petra Singerja, t.i. "očeta gibanja za pravice živali".  

O Singerjevih stališčih sem v svojih preteklih blogih (glejte povezavi: 1, 2), knjigah in člankih razpravljal z namenom, da pokažem na pomembne teoretične in praktične razlike v najinih pristopih. Eden izmed številnih primerov je tudi njegov nedavni intervju, v katerem je izjavil: 
»Lahko rečete, da je zgrešeno ubiti živo bitje, ki je čuteče ali ima zavest. Toda, če razmišljate na takšen način, potem menite, da je enako zgrešeno ubiti piščanca ali miš, kot je zgrešeno ubiti tebe ali mene. S tem se pač ne morem strinjati. Morda je oboje zgrešeno, toda vsakodnevno je ubitih na milijone piščancev. In to zame ni enaka tragedija, kot če je ubitih na milijone ljudi. Zakaj? Zato, ker smo ljudje v prihodnost usmerjena bitja, ki gojimo upanja in želje za bodočnost. To se mi zdi verodostojen odgovor na vprašanje, zakaj je tako tragično, kadar umrejo ljudje.«

Singer torej zelo jasno artikulira welfare stališče, da imajo življenja živali manjšo moralno vrednost od življenj ljudi.

Njegove izjave so problematične v številnih ozirih. Prvič, Singer domneva, da piščanci in druge čuteče živali niso v prihodnost usmerjena bitja. Sam sicer nimam veliko osebnih izkušenj s piščanci, toda vem dovolj o njih, da lahko zaključim, da njihovega vedenja ni moč razložiti brez da bi jim pripisali neke vrste sposobnosti zaznavanja sveta, ki je enakovredna temu, kar pri ljudeh označujemo za usmerjenost v prihodnost. Zelo očitno je, da imajo piščanci svoje interese, hotenja in želje, ter so sposobni delovati v prid zadovoljitve teh interesov in hotenj. S tem ko jih ubijemo, onemogočimo njihovo zadovoljevanje interesov, hotenj in želja - enako kot to povzročimo kadar ubijemo ljudi.  

Imam precej izkušenj s psi in zagotovo bi bil osupel, če bi nekdo trdil, da psi niso v prihodnost usmerjena bitja ali da nimajo pričakovanj in želja.

Singerjeva osnovna predpostavka je, da si lahko usmerjen v prihodnost, imaš pričakovanja in želje le, če imaš te lastnosti izražene na način, kot jih imajo ljudje. Takšno stališče je očiten odraz specizma [diskriminacija na podlagi življenjske vrste; op.p.]. Človekove miselne predstave so neločljivo povezane s simbolno komunikacijo. Živali po vsej verjetnosti zelo drugače zaznavajo svet kot ljudje, saj ne uporabljajo simbolne komunikacije. Toda to zagotovo ne pomeni, da živali nimajo sistema zaznavanja sveta, ki je enakovreden človeškemu.  

Drugič, in kar je še bolj pomembno, je moralna vrednost, ki jo Singer pripisuje sposobnosti načrtovanja prihodnosti. Kaj lahko potem rečemo za ljudi, ki imajo začasno popolno amnezijo? Zavedajo se samih sebe v sedanjosti, a niso sposobni priklicati v spomin preteklosti ali načrtovati prihodnost. Bi jih bilo ubiti moralno zgrešeno? Vsekakor. Ali bi rekli, da je huje (moralno ali zakonsko) ubiti osebo, ki ni v takšnem stanju? Seveda ne. Oba uboja bi smatrali za enako kazniva, kajti v obeh primerih bi človeka prikrajšali za življenje, ki je dragoceno njemu osebno. Življenje piščanca je piščancu enako dragoceno kot je moje življenje meni ter kot je življenje človeka z začasno popolno amnezijo dragoceno njemu samemu.

Nadalje, po Singerjevi analogiji bi lahko rekli, da je življenje človeka, ki ima več pričakovanj in želja, vrednejše od življenja človeka, ki ima vročino. Torej je življenje depresivnega človeka, ki morda ni posebno navdušen nad prihodnostjo in njenim načrtovanjem ali življenje revnega človeka, katerega pričakovanja in želje so osredotočene le na naslednji obrok ali prostor za spanje, vredno manj od življenja npr. univerzitetnega profesorja iz Princetona, ki ima veliko, veliko pričakovanj in načrtov za prihodnost.

Singerjevi komentarji – kot vedno doslej - odražajo welfare stališče, da uporaba živali ni glavni ali sploh kakršenkoli moralni problem, kajti živali dejansko nimajo interesa po življenju. Skratka, pristaši welfare pristopa trdijo, da imajo živali zgolj interes, da ne bi trpele. In glede na to, da nimajo interesa po nadaljevanju življenja, saj so brez pričakovanj oz. želja za prihodnost, jih lahko uporabljamo za svoje namene vse dokler ravnamo z njimi "humano". Singer več kot očitno sprejema welfare načelo, da so živali v moralnem smislu manjvredne od ljudi. Zelo jasno, nedvoumno in redno zavrača pojem pravic živali, navkljub trditvi – izrečeni tudi v omenjenem intervjuju – da si je prizadeval »ustvariti gibanje za pravice živali.«

Singerjevi komentarji v tem intervjuju ne predstavljajo ničesar novega. Enake stvari govori že vrsto let, začenši s knjigo Animal Liberation, ki ne govori o pravicah živali, a je Singerju vseeno prinesla naziv "oče gibanja za pravice živali". Naravnost šokantno je videti, da tako veliko število zagovornikov živali vztraja, da ni nobene bistvene razlike med Singerjevimi stališči in abolicionističnim pristopom k pravicam živali.

Tistim zagovornikom živali, ki ne uvidijo razlike, lahko izrazim le svojo iskreno in globoko osuplost.

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University
©2009 Gary L. Francione

DODANO 22. MARCA, 2009:

Včeraj sem prejel e-mail od nekoga, ki je dejal:
»Pred kratkim sem se udeležil predavanja Petra Singerja. Bil sem zgrožen in zbegan, ko sem ga slišal razločno reči, da ubijati živali ni specistično dejanje, če je izvedeno neboleče. Prebral sem nekaj vaših zapisov in seveda nasprotujem tej Singerjevi trditvi. Po končanem predavanju sem bil jezen in razočaran. Kako je to sploh mogoče, da mi avtor gibanja in "Biblije o pravicah živali" dopoveduje, da je v redu ubijati živali?«

Kot sem navedel v zgornjem blogu, nihče ne bi smel biti več presenečen ali šokiran, da Singer ubijanja živali kot takega ne smatra za sporno. Enako stališče namreč zagovarja že vsaj 33 let, vse odkar je napisal knjigo Animal Liberation. Ubijanja živali ne šteje za specizem, ker ne verjame, da imajo živali interes po nadaljevanju življenja, zato jim ne škodimo, ko jih ubijemo na neboleč način. Kot sem razložil v zgornjem besedilu (in tudi drugod), Singerjevo stališče, da to ni specizem, temelji ravno na izrecni specistični predpostavki, ki pravi, da imajo lahko živali interes po nadaljevanju življenja samo v primeru, če imajo točno določeno obliko reflektivnega samozavedanja [prepoznavanje samega sebe v ogledalu; op.p.], ki ga povezujemo z normalnimi odraslimi ljudmi.

Tisto kar je resnično presenetljivo in šokantno je to, da gibanje za "pravice živali" oglašuje knjigo Animal Liberation kot ""biblijo" "modernega gibanja za pravice živali" ter sprejema in predstavlja Singerja kot "očeta modernega gibanja za pravice živali".

Veliko ljudi kritizira Singerja ker svoje stališče označuje za stališče "pravic živali". Peter tega zagotovo ne bi smel početi, saj je to zgrešeno in on se tega zelo dobro zaveda, kar je tudi že večkrat jasno priznal.

Toda glavna odgovornost je na ramenih zagovornikov živali, ki se jim očitno nikoli ni zdelo vredno prebrati kaj sploh piše v knjigi Animal Liberation, preden so jo označili za "biblijo" in ki si niso vzeli časa niti za to, da bi kritično razmislili o pomenu "pravic živali".

Nikoli prej v zgodovini človeštva ni bilo kakšno gibanje za družbeno pravičnost tako globoko zmedeno.

©2009 Gary L. Francione

******* 
Če še niste vegan, postanite vegan. Je povsem preprosto, boljše za vaše zdravje, boljše za planet in najpomembneje – je moralno pravilna odločitev. To dolgujemo živalim. In ko postanete vegan, izobražujte ostale ljudi o veganstvu.

Prevod: Leon Kralj

Vse o veganstvu izveste na: www.howdoigovegan.com


Sorodne teme (kliknite na povezavo):




ponedeljek, 25. julij 2016

Peter Singer in "luksuz" smrti

V enem prejšnjih blogov sem omenil, da je organizacija The Vegan Society v svoji reviji The Vegan objavila intervju z "očetom modernega gibanja za pravice živali" Petrom Singerjem, v naslednji izdaji revije s Tomom Reaganom in nazadnje še z menoj. V intervjuju s Petrom Singerjem, je le-ta izjavil:
»Da se izognemo zadajanju trpljenja živalim – da ne omenjam okoljskih stroškov zaradi intenzivne reje živali – moramo občutno zmanjšati živila živalskega izvora, ki jih uživamo. Toda ali to pomeni veganski svet? To je le ena izmed možnih rešitev, toda ne nujno edina. Če je zadajanje trpljenja tisto, ki nas bolj skrbi od ubijanja, potem si prav tako lahko predstavljam svet, v katerem ljudje večinoma jedo rastlinsko hrano, a se občasno pocrkljajo z luksuzom jajc iz proste reje ali morda celo z mesom živali, ki živijo lepo življenje in so vzrejene pod pogoji, ki so naravni za njihovo vrsto in so nato humano ubite na farmi.« (The Vegan, jesen 2006)

Maja 2006 je v intervjuju v reviji Mother Jones Singer izjavil sledeče:
»V naših življenjih je vedno nekaj prostora za prizanesljivost do samega sebe. Poznam nekaj ljudi, ki so vegani v svojih domovih, toda kadar gredo ven v kakšno nobel restavracijo, si privoščijo luksuz, da ta večer niso vegani. V tem resnično ne vidim nič spornega.
Sam osebno ne jem mesa. Leta 1971 sem postal vegetarijanec. Postopoma sem čedalje bolj postajal vegan. Zdaj sem večinoma vegan, toda fleksibilen vegan. Ko grem v trgovino, ne kupujem nobenih ne-veganskih stvari zase. Toda kadar potujem ali grem h komu na obisk, sem prav vesel, če pojem kaj vegetarijanskega namesto veganskega.« 

Prav neverjetno je slišati, da je tako imenovani "oče gibanja za pravice živali":
  • "fleksibilen vegan", ki preneha biti vegan vsakič, ko se mu zazdi, da je tako bolj priročno. To pomeni, da v resnici sploh ni vegan. Še več, dosledno veganstvo celo označuje za "fanatično";  
  • misli, da veganski svet ni nujno rešitev problema izkoriščanja živali; ter
  • uživanje mesa in živil živalskega izvora imenuje "luksuz". 

Ti komentarji jasno razkrijejo stališče, ki predstavlja osrednji del Singerjeve teorije in ki je v popolnem nasprotju s stališčem pravic živali in abolicionizma. Po Singerjevem mnenju je trpljenje živali - in ne njihovo ubijanje - tisto, kar predstavlja glavni in morda celo edini moralni problem.

Namreč, Singer je mnenja, da ni težava v tem, da uporabljamo in ubijamo živali; edini problem je na kakšen način jih uporabljamo in ubijamo. Če imajo živali "lepo življenje in so vzrejene pod pogoji, ki so naravni za njihovo vrsto in so nato humano ubite na farmi", potem ne storimo nič nemoralnega, če jih uporabljamo in jemo.

Od kod takšno Singerjevo stališče? Zakaj misli, da uboj živali ne sproža temeljnih moralnih vprašanj?

Čeprav je Singer izrazil to stališče že na večih mestih in tudi v številnih svojih objavah, intervju v reviji The Vegan ponudi naslednjo v nizu potrditev:
»Menim, da obstajajo moralno pomembne razlike med različnimi živalskimi vrstami, kajti kognitivne sposobnosti so tiste, ki so pomembne za to ali je npr. zgrešeno ubiti določeno žival. Mislim, da je hujše ubiti samozavedajoče se bitje, torej takšno, ki se zaveda lastnega obstoja v času in prostoru in ima sposobnost načrtovanja prihodnosti, kot pa bitje, ki resda morda poseduje zavest, a se ne zaveda samega sebe in živi v nekakšni večni sedanjosti.« (The Vegan, jesen 2006)

Z drugimi besedami, Singer trdi, da če se bitje ne zaveda samega sebe na način kot se samega sebe zaveda človek – se pravi, če bitje nima reflektivnega samozavedanja (razpoznavanja samega sebe v ogledalu) – potem bitje ni samozavedajoče na moralno ustrezen način, ki bi pomenil, da ima interes po nadaljevanju svojega življenja in bi ga bilo nemoralno ubiti.

Kot sem že pojasnil v svoji knjigi z naslovom Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog? ter na številnih drugih mestih, je Singerjev pogled problematičen v številnih ozirih.

Prvič, Singer trdi, da obstaja le ena sama moralno pomembna oblika samozavedanja – tista, ki je značilna za normalne ljudi.

Obstaja seveda več oblik samozavedanja. Vsako bitje, ki je čuteče oz. ima subjektivno zavedanje samega sebe je nedvomno samozavedajoče se bitje. Anna Charlton in jaz živiva s petimi rešenimi psi. Kadar eden od najinih psov vidi drugega, da dobi priboljšek, se zaveda, da ni on tisti, ki ga je dobil. Usede pred mene in čaka toliko časa, dokler tudi njemu ne dam priboljška. To je samozavedanje. Zaveda se, da je tisti, ki je prvotno dobil priboljšek nekdo drug in ne on.

Ljudje lahko v ogledalu razpoznajo svojo podobo; psi lahko razpoznajo svojo vonjavo na grmu, ki so ga obiskali pred tedni. Gre preprosto za dve različni obliki samozavedanja. Toda reči, da je ena oblika samozavedanja v moralnem smislu boljša od druge, je odraz specizma [diskriminacija na podlagi vrste; op.p.].

Drugič, Singer očitno misli, da samo ljudje (in morda tudi človeku podobni primati) načrtujejo prihodnost oz. izražajo želje povezane s prihodnostjo. Ponovno, Singerjeva stališča odražajo specizem, saj  trdi, da je edini način načrtovanja prihodnosti tisti, ki ga ima človek. Če bitje torej ne dela načrtov s pomočjo koledarjev in ur, potem nima želja za prihodnost. 

Najljubše razvedrilo ene od najinih psičk je vožnja z avtom. Če kjerkoli zagleda moje ključe od avtomobila, jih zagrabi z gobcem, prinese do mene, odloži pred moje noge in me pogleda. Tega vedenja ni mogoče pojasniti nikakor drugače kot izraz želje nekaj početi. Dejstvo, da psička ne nosi zapestne ure (oz. ure za na tačko) in si misli, "čez 15 minut bi se šla rada vozit z avtom", je nepomembno. Izraža željo po nečem kar bi rada počela in to zadostuje.  

Tretjič, četudi je zavest nekega bitja obstala zakoreninjena v "večni sedanjosti", to ne pomeni, da bitje ni samozavedajoče na moralno relevanten način. Predstavljajte si človeka, ki ima začasno popolno amnezijo, obliko amnezije v kateri se zaveda samega sebe samo v sedanjosti, se ne spominja ničesar iz preteklosti in ni zmožen razmišljati o prihodnosti. Nekako tako Singer dojema živali – kot zakoreninjene v večni sedanjosti. Ali lahko sklepamo, da človek s takšno obliko amnezije nima samozavedanja? Ne moremo. Takšen človek se zaveda samega sebe, četudi samo v sedanjosti. Enako je pri živalih. Četudi bi se zavedale same sebe samo v sedanjosti, to ne pomeni, da ne cenijo svojih lastnih življenj in jih skrbi le to na kakšen način ravnamo z njimi. To je čisti specizem! 

Četrtič in kar je najpomembneje, nobene logične povezave ni med razlikami v kognitivnih značilnostih in vprašanjem uporabe živali. Razlike v kognitivnih sposobnostih morda pridejo v poštev v nekaterih situacijah. Zamislite si situacijo človeka s hudimi motnjami v duševnem razvoju. Takšnemu človeku morda ne bomo dali vozniškega izpita, saj ni zmožen voziti avta oz. razumeti specifičnih prometnih zakonitosti. Toda ali je njegovo zdravstveno stanje kakorkoli relevantno za to, da ga proti njegovi volji uporabimo kot poskusnega zajčka v biomedicinskih poskusih ali kot prisilnega darovalca organov? Nikakor. Pravzaprav bi se mnogi med nami postavili njemu v bran in trdili, da njegova specifična ranljivost pomeni, da imamo do njega celo večjo moralno obvezo in ne manjšo. In enako velja za živali. Dejstvo, da ima krava drugačen način razmišljanja od našega, lahko pomeni, da ji ne bomo podelili vozniškega izpita, toda hkrati to ne pomeni, da lahko kravo uporabimo v namene, v katere ne bi nikoli uporabili ljudi.

Za Singerja je veganstvo preprosto le eden izmed načinov za zmanjševanje trpljenja živali, toda kot pravi sam, "ne nujno edini način". Še vedno si lahko privoščimo "luksuz" uživanja jajc in mesa živali, ki so imele "lepo življenje" in bile "humano ubite". Glede na to, da Singer aktivno oglašuje trgovce kot je Whole Foods, čigar živali zagotovo niso imele "lepih življenj" ali "humane" smrti, v resnici pravi, da je sprejemljivo uživati živali, ki so bile (morda) malce manj trpinčene.

In če smo vegani večino časa, si po njegovem očitno lahko privoščimo celo "luksuz" jedenja konvencionalno vzrejenega mesa in drugih živil živalskega izvora, ko obiščemo "nobel restavracijo". Ali se to opravičilo nanaša samo na tiste ljudi, ki imajo dovolj denarja, da jedo na "nobel" krajih? Ali je občasno jedenje hamburgerjev vedno nemoralno, glede na to, da McDonald´s ni dovolj "nobel"? Ali pa morda uživanje McDonald´s-ovih hamburgerjev ni moralno sporno, glede na to, da so pri McDonald´s-u s Singerjevo pomočjo in njegovim navdušenim odobravanjem vpeljali postopke klanja in smernice ravnanja z živalmi, ki jih priporoča gospa Temple Grandin

Le kdo bi vedel. 
[Opomba: nedavno je Singer znova javno podprl in hvalil McDonald´s, ker uporabljajo jajca iz "proste" reje. Glejte blog: McDonaldsova jajca "proste reje", Peter McSinger in McŽivalsko gibanje; op.p.] 

Nadalje, če je Singerjeva skrb (kot trdi sam) trpljenje in ne ubijanje živali, potem je njegovo lastno vedenje nedosledno. Pravi namreč, da je vegan takrat, ko nakupuje zase: "Toda kadar potujem ali grem h komu na obisk, sem prav vesel, če pojem kaj vegetarijanskega namesto veganskega." Se pravi, na potovanjih ali ko je pri nekomu na obisku, bo Singer jedel vsa živila živalskega izvora razen mesa (domnevam, da je to tisto, kar hoče reči s "pojesti kaj vegetarijanskega").

Toda zakaj bi Singer sploh ločeval med mesom in ostalimi živili živalskega izvora? Čeprav meso zahteva ubijanje živali, Singer vendar ne misli, da je ubiti žival moralno sporno, ali vsaj ne dovolj sporno, da bi bilo veganstvo moralni imperativ. Če je trpljenje tisto, ki šteje, potem je treba vedeti, da mlečni izdelki in jajca zagotovo vsebujejo vsaj toliko trpljenja kot meso, živali v mlečni industriji in kokoši nesnice pa končajo v istih klavnicah kot živali vzrejene za meso, takoj ko jim upade produktivnost in so "odslužene". Pravzaprav, kot sem že večkrat dejal, je v kozarcu mleka verjetno celo več trpljenja kot v zrezku. Torej kot kaže, če je trpljenje tisto, ki skrbi Singerja, potem ne bi smel biti "fleksibilen" pri ne-mesni hrani.

Če bi bili Singerjevi pogledi le razglabljanje zmedenega akademika, ki ne bi imelo posledic v resničnnem svetu, bi morda še lahko ignorirali njegova elitistična stališča glede tega katera oblika samozavedanja se šteje kot moralno pomembna pri upravičevanju "luksuza" jedenja mesa in ostalih živil živalskega izvora. Toda na žalost predstavljajo Singerjevi absurdni in s specizmom prežeti nazori temelj vseprisotnega, svetovnega gibanja za pravice živali (beri: gibanja za "meso srečnih živali"), ki si prizadeva sodelovati z industrijo izkoriščanja živali z namenom narediti izkoriščanje živali bolj "humano", tako da omogočimo ljudem biti "osveščeni vsejedci".

Singerjeve nazore so uvedle številne welfare organizacije [organizacije za "dobrobit" živali; op.p.], kot na primer People for the Ethical Treatment of Animals (PETA), ki je podelila priznanje načrtovalki klavnic, gospe Temple Grandin, in priznanje trgovski verigi Whole Foods za oglaševanje "mesa srečnih živali"; ali na primer Humane Society of the United States (HSUS), ki promovira welfare reforme, ki povečujejo produktivnost in zaslužek izkoriščevalcev živali ter sponzorira oznako Certified Humane Raised and Handled  [Cetrifikat humane vzreje in ravnanja z živalmi; op.p.], ki potrošnikom jamči, da z nakupom točno določenih živalskih trupel in izločkov delujejo na višjem moralnem nivoju kot običajni kupci; ali na primer organizacija Vegan Outreach, ki trdi, da veganstvo "samo po sebi ne predstavlja cilja. Ni ne dogma, ne religija, niti seznam prepovedanih sestavin ali striktnih zakonov – je le eno izmed sredstev za nasprotovanje krutostim in za zmanjševanje trpljenja." [Na tej povezavi si lahko ogledate še najnovejšo v nizu absurdnih izjav organizacije Vegan Outreach; op.p.].

Singerjev pristop so prevzele vse organizacije za "dobrobit/zaščito/pravice" živali [tudi vsa društva v Sloveniji, saj nobeno ne zavzema stališča, da je veganstvo moralna osnova oz. imperativ - glejte sledeče povezave: 123456; op.p.] in postale partnerice z institucionalnimi izkoriščevalci živali ter služijo kot podaljšana marketinška roka mesne, mlečne in jajčne industrije. Welfare reforme, ki jih te organizacije podpirajo, storijo zelo malo, če sploh kaj, za pomoč živalim. In te reforme, združene s čaščenjem in podporo s strani Singerja in njegove brigade zagovornikov "mesa srečno izkoriščanih živali", nedvomno povzročijo, da se ljudje počutijo pomirjene ob nadaljevanju jedenja živalskih proizvodov ali pa se celo vrnejo nazaj k jedenju tistih živalskih proizvodov, ki so se jim nekoč izogibali.

Da boste lažje uvideli problem Singerjevega pristopa (če ga že tako ali tako niste v prvem trenutku), vstavite svoja obstoječa moralna načela glede rasizma, seksizma ali homofobije v Singerjev model. Kako zveni, če skušate upravičiti občasno "pregrešitev" glede teh oblik diskriminacije? Ali je v redu privoščiti si "luksuz" malce seksizma na sobotni večer? Je v redu vdajati se "luksuzu" prisostvovanja zboru Ku-Klux-Klana? Ali naredimo dovolj, če omejimo svoje homofobne žaljivke na en dan v tednu?

Tukaj je še en Singerjev citat iz intervjuja v reviji Mother Jones:
»Rad bi poudaril, da – še zlasti iz utilitarističnega vidika - nikakor ne mislim, da jesti etično pomeni, da se moramo na vsak način ravnati po strogih pravilih. Menim, da še vedno delujemo etično, če občasno sklepamo kompromise. Včasih je zelo težko in zelo nepriročno dobiti veganski izdelek, zato se pač zadovoljimo s čim drugim.«

In zdaj nadomestite to s katerokoli drugo obliko diskriminacije oz. nasilja. Ali bi bilo sprejemljivo reči, da se ne rabimo na vsak način ravnati po strogih pravilih glede prepovedi posilstva? Konec koncev bodo lahko prišli trenutki, ko bo "zelo težko in zelo nepriročno" ne sodelovati pri posilstvu.

Izkoriščanje živali je tako globoko vtisnjeno v našo družbo, kulturo in zgodovino, da ga nismo navajeni uzreti na isti ravni kot ostale oblike diskriminacije. Če želimo, da se bo kdajkoli kaj spremenilo, moramo začeti razmišljati izven obstoječih zmedenih okvirjev in jasno povedati, da ne moremo nikakor upravičiti uporabe živali – ne glede na to kako "humano" ravnamo z njimi. Vse dokler se ne bomo odmaknili od označevanja živalskih trupel in živalskih proizvodov kot "luksuznih" in zavrnili idejo, da ni potrebno biti vegan kadar se nam zazdi, da je to "zelo težko, zelo nepriročno", dotlej tega procesa še nismo niti začeli.

Za konec bi rad delil z vami zgodbo o nečem, kar se mi je zgodilo prejšnji teden. Šel sem v trgovino Whole Foods po nekaj ekološke zelenjave. Na sebi sem imel oblečeno majico z napisom Vegan Freak.

V vrsti pred blagajno sem stal za neko žensko, ki je imela poln nakupovalni voziček, vključno s precejšnjo količino mesa in sira. Opazila je mojo majico in me vprašala kaj pomeni "Vegan Freak". Pojasnil sem ji, da gre za spletno stran in podcast posvečen izobraževanju o veganstvu. Zanimalo jo je, če sem vegan. Odvrnil sem, da sem vegan že 25 let.

Povedala mi je, da je bila pred leti vegetarijanka, ker pa imajo njen mož in otroci radi meso, ga je spet začela jesti tudi sama, a ob tem dodala: »Meso kupujem le v tej trgovini. Sem članica organizacije za pravice živali PETA, ki je tej trgovini podelila priznanje za dobro ravnanje z živalmi.« Vprašala me je ali sem videl napis na oddelku za meso in sir, ki pravi, da Whole Foods trgovina odkupuje le od tistih proizvajalcev, ki vzrejajo svoje živali na "humani" način. Odvrnil sem, da sem ga videl. Ja, Whole Foods ima res takšne napise – pravzaprav so precej velikih dimenzij in jih je težko zgrešiti. Odgovoril sem ji, da življenja živali, ki se nahajajo v Whole Foods delikatesi, niso bila v ničemer drugačna od življenj ostalih živali v drugih trgovinah, saj so na koncu vse ubite. Njen odgovor je bil: »Ja, ampak upam, da so manj trpele.«

In točno to je tisto, kamor nas je pripeljal Peter Singer. Veganstvo ni nujno. Če "oče modernega gibanja za pravice živali" ni niti vegan in smatra dosledno veganstvo za "fanatično", le zakaj bi potem sploh kdorkoli drug rabil biti vegan? Lahko uživamo "luksuz" jedenja mesa in proizvodov, ki so narejeni iz živali, čigar trpinčenje je bilo manj kruto od trpinčenja ostalih živali, ter, če smo vegani večino časa, se lahko tudi mirne vesti pocrkljamo s konvencionalno trpinčenimi živalmi, kadar se razkazujemo v "nobel restavraciji".

Lahko si dovolimo uživati v "luksuzu", ki ga je bilo mogoče ustvariti le s smrtjo.

*******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti oz. da se v moralnem smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):





sobota, 16. julij 2016

Abolicionistični strip (6): Pravljice za odrasle


Mama: »Živali nimajo sposobnosti samozavedanja, zato ni nič narobe, če jih ubijamo, vse dokler počnemo to na humani način... Zakonski ukrepi za dobrobit živali zmanjšujejo nepotrebno trpljenje na minimum in tako lahko zadostimo našim moralnim dolžnostim do živali.«

Hči: »Hmm ... mama, ali nisem že malo prestara za pravljice?«  


© 2016 Marianna C. Gonzalez 

Prevod: Leon Kralj
 
Vsebina stripa se nanaša na blog z naslovom Challenging Peter Singer’s Paternity Claim

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Vse o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan: www.howdoigovegan.com


Sorodne teme (kliknite na povezavo)


torek, 12. julij 2016

Abolicionistični strip (5): Nobene moralne razlike ni med jedci psov in jedci ostalih živali



Deklica: »Ta dokumentarec o kitajski hrani je res zanimiv. Mesne jedi izgledajo slastno! Stavim, da bi znala to skuhati tudi tukaj. Uf, tile kitajci znajo pa res dobro kuhati! Kar sline se mi cedijo! Njami!«  

Mama: »Te jedi so pripravljene iz pasjega in mačjega mesa, z njihovega Yulin festivala. Očitno si spregledala del, v katerem pripovedovalec to pove.«

Deklica: »Kako grozno! Strašno! Barbarsko! Kruto! Da jih ni sram! Uboge živali!« 


© 2016 Marianna C. Gonzalez 

Prevod: Leon Kralj
   
****** 
Sporočilo vsem ne-veganom, ki ste ogorčeni nad kitajskim festivalom pasjega mesa Yulin: prav nobene razlike ni med psi in mačkami, ki jih jedo Kitajci ter živalmi, ki jih jeste vi.

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Obiščite: www.howdoigovegan.com


Sorodne teme (kliknite na povezavo)


petek, 08. julij 2016

Abolicionistični strip (4): Trpeči brokoli



Ženska: »Vegani mi razlagajo o tem, da bi morali prenehati povzročati bolečino in smrt drugim čutečim bitjem, toda pozabljajo na rastline. Rastline tudi čutijo, zato nisem dolžna postati veganka. Jesti rastline in živali ... vse to je del življenja, krogotok prehranjevalne verige.«

Roža: »Seveda, pametnjakovička. Vreči brokoli v vrelo vodo je enako kot vreči živega jastoga v vrelo vodo. To vsi vemo.« 


© 2016 Marianna C. Gonzalez 

Prevod: Leon Kralj

Opomba prevajalca:
Nekateri ljudje, ko so soočeni z dejstvom, da ni mogoče moralno upravičiti uporabe živali za hrano in druge namene, izpostavijo pomislek o tem, da tudi rastline "čutijo". To zagovarjajo s tem, da je delovanje rastlin zelo kompleksno, kar naj bi nakazovalo na obstoj nekakšnega uma znotraj njih, zaradi česar naj bi bili ljudje odvezani moralne dolžnosti, ki jo imamo do živali oz. tega, da postanemo vegani.

Tovrstni pomislek je zgrešen v številnih ozirih:

1. Tudi delovanje človeških celic je zelo kompleksno, pa nihče ne trdi, da v nas prebiva 100 bilijonov čutečih bitij ter da imamo do vsakega izmed njih moralno odgovornost, da ga zaščitimo pred nevarnostjo in mu priznamo temeljno pravico do tega, da ni napadeno s strani druge celice. Rastline nimajo centralnega živčnega sistema, kot to velja za ljudi in živali, zato niso zmožne občutenja. Nobenega - niti enega - znanstvenega dokaza ni, da naj bi rastline posedovale sposobnost samozavedanja oz. občutenja, ravno tako kot ga ni za človeške celice. Občutenje je subjektivna zavest: obstaja nekdo, ki zaznava in doživlja svet. Čuteče bitje ima svoje interese: prioritete, potrebe ali želje. Po drugi strani ni niti najmanjšega dvoma, da imajo sposobnost občutenja vse živali, ki jih rutinsko izkoriščamo.

2. Rastline so sicer "žive", toda ne reagirajo v čustvenem smislu, temveč se le odzivajo na dražljaje iz okolja (npr. obračanje proti soncu, cvetenje in odmiranje v različnih letnih časih, ipd.). Gre torej za fizikalni, ne čustveni odziv.  

3. Vsako čuteče bitje na planetu je skozi evolucijo razvilo določene sposobnosti, ki mu omogočajo preživetje. To je še posebej razvidno takrat, ko je soočeno z nevarnostjo. Ljudje in živali več kot očitno zbežimo od vira nevarnosti (npr. ob požaru, poplavi ali napadu drugega bitja), medtem ko rastlina tekom evolucije ni razvila te sposobnosti. 

Na primer: Če pod rastlino prižgemo plamen ognja, rastlina ne bo zbežala stran. Če bi torej rastline resnično imele sposobnost občutenja, bi tekom evolucije razvile sposobnost, da se izognejo plamenu. Po drugi strani poskus s plamenom in npr. konjem več kot očitno rezultira v odmiku konja od ognja. Več kot očitno je tudi, da nekaterim rastlinam "rezanje njihovih udov" celo koristi. Pri sadnem drevju je obrezovanje vej celo priporočljivo, zato da bolj bogato obrodi, ravno tako se da z razpolovitvijo rešiti marsikateri posušeni kaktus, z odtrganim listom matične rastline pa lahko ustvarimo podtaknjenec, ki omogoči nastanek nove rastline, ipd. Le čemu bi rastlina prosperirala z izvajanjem "nasilja" nad njo?  

4. Izpostaviti pomislek o "čutenju rastlin" pravzaprav sploh ni argument proti veganstvu, kvečjemu obratno. Namreč, vsi tisti ljudje, ki navkljub odsotnosti znanstvenih dokazov vseeno vztrajajo na predpostavki, da imajo rastline čustva, bi morali resno razmisliti o tem, da prenehajo jesti živali, saj je za proizvodnjo 1kg živil živalskega izvora potrebno "ubiti" približno 16kg domnevno čutečih rastlin - živali morajo pač pojesti ogromno rastlinske krme, če hočemo iz njih narediti zrezek, klobaso, sir, jajčno omleto ali karkoli že. Ne-veganski jedilnik torej "trpinči in ubije" 16-krat več "čutečih" rastlin kot veganski. Vsakdo, ki torej zares verjame, da rastline čutijo in ga skrbi za "trpljenje" korenja, bi moral biti etično zavezan k veganstvu. Argument v tej točki tudi pojasnjuje zakaj na svetu ni niti enega Društva proti mučenju fižola, Zveze za odpravo nasilja nad paradižniki, Zavoda za maltretirano mlado čebulo ali Varne hiše za žrtve vrtnega nasilja. Vsi vemo, da bi bil sleherni človek, ki bi ustanovil podobno društvo, deležen posmeha in bil kaj hitro označen za šaljivca.


5. Biti vegan med drugim pomeni tudi spoštovati naravo in se zavzemati za njeno zaščito. Kmetijstvo temelječe na reji živali je odgovorno za znaten delež uničevanja okolja: izsekavanje gozdov, onesnaževanje zraka in podtalnice, erozijo tal, prekomerno porabo pitne vode, izsuševanje mokrišč, uničevanje biotske pestrosti, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst , itd. Vegani menimo, da ima narava (rastline so vitalen del narave) vrednost sama po sebi in se ne ocenjuje zgolj skozi prizmo koristi za človeka. Zato bomo zelo težko v medijih zasledili novico: »Vegan povzročil golosek v Triglavskem narodnem parku!«
   
****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Obiščite: www.howdoigovegan.com


Vsebina stripa se nanaša na blog z naslovom A Frequently Asked Question: What About Plants?:

Sorodne teme (kliknite na povezavo)
1. Knjiga ETIKA V KUHINJI