četrtek, 30. junij 2016

Uvedba seznama mučiteljev živali ali kako so se zagovornikom živali uresničile sanje

Zamislite si, da želite ustvariti takšne vrste kampanjo, ki vam bo omogočala nenehen dotok novih in novih donacij, 24 ur na dan in 7 dni v tednu, s čimer boste lahko vi in (še pomembneje) vaši donatorji "pomagali živalim."

Predstavljajte si, da ta kampanja ne bo od nikogar zahtevala, da spremeni svoj odnos do živali. Vsi lahko še naprej nadaljujejo z jedenjem zrezkov, pitjem mleka, nošenjem volne ali usnja, obiskovanjem cirkusov in preživljanjem popoldnevov na konjskih dirkah ter se istočasno počutijo dobro ob misli, da so "sočutni" ljudje.

Zamislite si kampanjo, katere bistvo je v tem, da definira pojem "zloraba živali" tako ohlapno, da se praktično nikogar od potencialnih donatorjev, ne glede na to koliko mesa, mleka, jajc, sira, masla ali sladoleda zaužije in ne glede na to katere oblike legaliziranega izkoriščanja živali se udeležuje, ne bo moglo smatrati za sodelujočega pri "zlorabi živali." 

Vse kar mora vsakdo storiti je, da naredi popolnoma nepomembno gesto – donira, seveda.

Ne iščite več: takšna kampanja že obstaja: kampanja za uvedbo registra mučiteljev živali.

V okrožju Surfolk na vzhodni obali Long Islanda (ZDA) so pred kratkim ustvarili prvi register mučiteljev živali. Ta zakon bo zahteval, da se tisti, ki so bili obsojeni zaradi mučenja živali, javijo pooblaščenemu uradu za vpis v register ali pa bodo obsojeni na zaporno in denarno kazen. Zakon okrožja Surfolk je oblikovan po konceptu zakona "Megan", ki je uvedel register zlorabljevalcev otrok.

In tako bomo lahko zdaj identificirali "mučitelje živali", vsaj na enem delu Long Islanda.

Toda, počakajte. 

Ali se bodo v tem registru znašli tudi supermarketi iz okrožja Surfolk, ki prodajajo dele živalskih teles in druge izdelke živalskega izvora? V bistvu ne, kajti prodaja delov živalskih teles in drugih izdelkov živalskega izvora je povsem legalna. To ni "mučenje živali".

Ali se bodo tisti prebivalci okrožja Surfolk, ki uživajo izdelke živalskega izvora – torej tisti, ki dejansko ustvarjajo povpraševanje po teh izdelkih – znašli na tem seznamu? Ah, seveda ne. Jedenje živali ni kršenje Zakona proti mučenju živali.

Komu je torej ta zakon sploh namenjen?

Glede na zgodbo, objavljeno v zgornji povezavi, je šlo za žensko, ki je mučila mačke:
Zakon so sprožili številni primeri mučenja živali v preteklih mesecih, vključno s primerom ženske iz mesta Selden, ki je bila obtožena, da je silila svoje otroke gledati kako muči in ubija mačje mladičke in ducat psov, ki jih je nato zakopala na svojem vrtu.

Do zdaj bi vam že moralo postati jasno za kaj gre v resnici pri vsem skupaj. Z definicijo pojma "zloraba živali" kot redke, patološke motnje, ki krši Zakon proti mučenju živali – in ki predstavlja manj kot milijoninko odstotka siceršnje rabe živali – puščamo pri miru razpravo o tem kar se sicer smatra za "normalno". S takšno definicijo le še okrepimo prepričanje, da raba ni zloraba in da se zloraba zgodi le kot izjema tega pravila, ne pa da je to pravilo, ki se dogaja prav vsako sekundo vsakega dne. Nadalje, ta zakon se bo večinoma nanašal na situacije, ki vključujejo tiste živali, ki jih poveličujemo – pse, mačke, itd. Saj veste, tiste, ki jih imamo radi in jih smatramo za naše družinske člane, medtem ko zabadamo jedilne vilice v vse ostale.

Skratka, ta ničvredna poteza bo služila le še nadaljnji krepitvi prepričanja, da ni nič narobe, če izkoriščamo živali, vse dokler jih ne "zlorabljamo". Pravzaprav razglaša, da naša "običajna" raba živali ni zloraba.

Povsem jasno je zakaj za welfare organizacije [organizacije za "dobrobit" živali; op.p.] tovrstna kampanja pomeni uresničitev njihovih sanj: to je namreč kampanja, ki jo lahko podpre praktično vsakdo in ki povzroči, da podporniki sami sebe smatrajo za pravične. Samo "slabi" ljudje so zlorabljevalci živali in ti so zdaj zabeleženi v kazenskem registru. Vsi ostali pa smo "sočutni".

Zagotavljam vam, da bo ta kampanja še dolgo časa neustavljiva vlečna lokomotiva welfare organizacij, s katero se bodo lahko okoriščali v nedogled. Pravzaprav, če se želite povzpeti nanjo, se podvizajte, kajti že odhaja s postaje:
Aktivisti za dobrobit živali upajo, da bo zakon, ki je bil soglasno sprejet v 1,5-milijonskem predmestju New Yorka, navdihnil vodilne po vsej državi na enak način, kot zakon "Megan", s pomočjo katerega je prišlo do uvedbe registra zlorabljevalcev otrok in se je v zadnjem desetletju močno razširil.
...
Več kot ducat zveznih držav je predlagalo zakonodajo, ki omogoča uvedbo podobnih registrov, toda okrožje Surfolk je prvo, ki je sprejelo tak zakon, je dejal Stephan Otto, direktor za pravne zadeve pri organizaciji Animal Legal Defense Fund.

Organizacija People fot the Ethical Treatment of Animals (PETA) je že razglasila navdušeno podporo omenjenemu registru. Ali PETA misli, da bi se na tem seznamu morala znajti tudi oblikovalka klavnic in svetovalka mesne industrije, gospa Temple Grandin? Je ona "zlorabljevalka živali"? Ah, ne, kje pa! PETA je Temple Grandin celo podelila priznanje.

In kako je s trgovsko verigo Whole Foods, ki oglašuje "srečno" meso in druge izdelke iz živali, ki so bile pred tem mučene? Ali so oni zreli za na ta seznam? Ah, ne, seveda ne, PETA (skupaj z ostalimi velikimi welfare organizacijami) celo aktivno podpira "srečne" živalske proizvode, ki jih prodaja Whole Foods.

Kaj pa organizacije za pravice/zaščito živali, ki navkljub svojemu velikemu proračunu rešene živali raje ubijejo, kot pa da bi imeli programe posvajanja? So oni "zlorabljevalci" živali? Ne, PETA ubije 90% vseh živali, ki jih reši in pripelje k sebi v oskrbo, a tega pač ne moremo šteti za zlorabo, kajneda?!

Kaj pa tisti ljudje, ki uživajo živila živalskega izvora? Ali morda njih PETA smatra za "zlorabljevalce živali"? Ups, to bi pa znala biti precej nerodna reč, kajti po besedah Dana Mathewsa, podpredsednika PETA, polovica njihovih članov ni niti vegetarijancev, kaj šele veganov.

Vse to pritrjuje moji tezi, da je ideja o registru mučiteljev živali le še eden izmed poskusov definirati "zlorabo" kot patološko mučenje mačk in psov na domačem dvorišču. Kako zelo prikladno. V resnici je vsakodnevno izkoriščanje živali s strani običajnih ljudi, vključno z zagrešenim, omogočenim in odobrenim s strani welfare organizacij tisto, kar predstavlja resnično zlorabo.

ZDA sestavlja 50 zveznih držav, številna ozemlja ter na stotisoče okrožij, mest, vasi, itd. To je kampanja, ki ima potencial, da traja še dolga desetletja in ima domala neomejen rok trajanja za dotok finančnih sredstev. Že kar vidim shode v podporo registru mučiteljev živali, vodene s strani različnih slavnih oseb, ki bodo omogočili vsaki ženski, moškemu in otroku, da si z donacijo kupi izstop iz skupine "mučiteljev živali" ter hkrati zagotovi, da se "resnične mučitelje" med nami ovekoveči na nekakšnem kriminalnem seznamu, medtem ko se lahko ostali še naprej počutimo dobro v svoji koži. Prepričan sem, da so že v načrtu medijski dogodki z golimi ženskami, oblečenimi le v kose papirja, popisane z imeni registriranih storilcev. Oh, ganljivo, kako so se nekateri pripravljeni žrtvovati "za živali".

In kaj narediti z žensko iz Long Islanda, ki je mučila mačje mladičke in pse? Ali ni dobro imeti register, s katerim lahko razpoznamo takšne ljudi?

Dokler se tako priskrbi zavetiščem informacije, ki jim pomagajo prepoznati možna tveganja pri oddajah živali v posvojitve, prav. Toda v osnovi se ženska, ki je storila ta grozljiva dejanja, v ničemer ne razlikuje od vsakogar, ki uživa meso, mleko, mlečne izdelke in jajca.  

Namreč, ta oseba je mučila mačje mladičke in pse zato, ker je ob tem uživala, oziroma doživljala nekakšno zadovoljstvo ali potešitev. Je bilo to narobe? Nedvomno. Toda v čem se njeno dejanje sploh razlikuje od tega kar počno vsi ostali? Večina med nami uživa živila živalskega izvora. Živali iz katerih so narejena ta živila, so bile mučene vsaj toliko kot mačji mladički in psi iz primera, ki se je zgodil na Long Islandu. Toda zločinka je le ona, medtem ko smo vsi ostali, ki podpiramo tovrstne registre in podobne prevare, "sočutni". Zdaj pa razumi, če moreš.

Leta 2007 sem napisal časopisni članek, v katerem sem omenil, da se zloglasni Michael Vick, ki je odslužil zaporno kazen zaradi organiziranja pasjih bojev, v ničemer ne razlikuje od nas. Rad je sedel ob areni in opazoval pasje boje; mi pa radi posedamo okoli poletnega žara, na katerem se pečejo deli teles živali, ki so bile vsaj toliko (če ne še bolj) mučene kot Vickovi psi. Edina razlika je v tem, da večina ljudi plača nekomu drugemu, da zanj opravi umazano delo. Toda enako kot je užival Vick v tem kar je storil, uživamo tudi mi v rezultatih izkoriščanja živali.


******* 
Če niste vegan, postanite vegan. Je povsem preprosto, boljše za vaše zdravje, boljše za planet in najpomembneje – je moralno pravilna in pravična odločitev. To dolgujemo živalim. In ko postanete vegan, izobražujte ostale ljudi o veganstvu.

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University

Vse o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan: www.howdoigovegan.com

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):




sobota, 25. junij 2016

Vsi smo mučitelji živali!

Skorajda vsi ljudje pravijo, da so proti "mučenju živali", toda večina tistih, ki to trdi, niso vegani. Mučenje živali pomeni zadajati bolečino in trpljenje po nepotrebnem, iz česar logično sledi, da gre za neupravičeno dejanje. Toda pomislimo: ni nam potrebno jesti živali ali se oblačiti v njihove kože. Torej je vsa bolečina in trpljenje, ki jo zadajamo živalim, vključno z uporabo živali za hrano in obleke – ne glede na to kako domnevno "humano" ravnamo z njimi - neupravičena in predstavlja mučenje.

Če povzamem: v kolikor nasprotujete mučenju živali, ste zavezani k temu, da postanete vegan. Če niste vegan, potem neposredno sodelujete pri mučenju živali, ne glede na to kako odločno trdite, da mu nasprotujete.  

*******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, ki pravi, da moramo promovirati "srečno" oz. "humano" izkoriščanje živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega/humanega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti oz. da se v moralnem smislu čutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University

Vse informacije o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan dobite na: www.howdoigovegan.com

Prevod: Leon Kralj

                                                                   
Sorodne teme (kliknite na povezavo):




sreda, 22. junij 2016

Moralna zgrešenost "karnizma" in Melanie Joy

Vprašanje: Profesor Francione, zakaj nasprotujete Melanie Joy in njeni teoriji karnizma?  

Odgovor: Enostavno povedano, Melanie Joy promovira idejo, da nismo moralno odgovorni za naše izkoriščanje živali. Po njenem prepričanju živali izkoriščamo zato, ker trpimo za "nevidno" ideologijo, imenovano "karnizem". Melanie Joy nam prodaja (in to dobesedno) izgovor za naše nadaljnje sodelovanje pri izkoriščanju živali: ljudem govori, da niso moralno odgovorni, pač pa so le "žrtve" "nevidnega" sistema, v primežu katerega so se znašli. Promovira na specizmu in samoprizanesljivosti sloneče parole, kot npr. "vsakdo je na svoji poti" / "ne bodi prestrog do sebe" in podobne nesmisle. Melanie zavrača veganstvo kot moralno osnovo. Osredotoča se izključno na meso. Je velika podpornica welfare reform [reform za "humano" oz. "srečno" izkoriščanje živali; op.p.] in prejemnica podpore s strani velikih dobičkonosnih welfare organizacij.

Edine resnične žrtve pri vsem skupaj so živali. In še kako smo moralno odgovorni za lastne odločitve! Pri specizmu ni ničesar "nevidnega". Teorija o karnizmu ni nič drugega kot welfare in "srečno izkoriščanje živali", zakamuflirano v specistično psevdoznanost.

Melanie Joy, ki poleg welfare reform podpira tudi "redukcitarijanstvo" ter zavrača idejo, da bi morali promovirati veganstvo kot moralni imperativ, kritizira naš abolicionistični pristop z naslednjimi besedami (citiram):
»Bolj kot imeti prav je pomembno to, da si učinkovit.«

Zanimivo, da zagovorniki welfare pristopa zdaj začenjajo priznavati, da imamo abolicionisti prav glede morale. Melanie Joy in ostali welfaristi torej spoznavajo, da se ne zmorejo spoprijeti z ugotovitvijo, da je njihov pristop osnovan na specizmu. Zato ker tudi je. Tako je zdaj njihova nova taktika trditev, da čeprav ne zavzemajo "pravega" moralnega stališča, so vsaj "učinkoviti" in da je to tisto kar šteje.

Toda nobenega dokaza ni, da je "učinkoviteje" promovirati ne-veganstvo, če hočemo, da ljudje postanejo vegani. Niti enega.

Se pravi, pristop Melanie Joy ni ne pravi, ne učinkovit.

*******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, ki pravi, da moramo promovirati "srečno" oz. "humano" izkoriščanje živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega/humanega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti oz. da se v moralnem smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. 

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University

Vse informacije o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan dobite na: www.howdoigovegan.com

Prevod: Leon Kralj

                                                                  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):





nedelja, 19. junij 2016

Seznam današnjih opravil

1. PREPOZNAM, DA MORALNI STATUS ŽIVALI POMENI, DA JIH NE MOREM JESTI, SE VANJE OBLAČITI ALI JIH IZKORIŠČATI NA KAKRŠENKOLI DRUG NAČIN: POSTANEM VEGAN.  

2. LOTIM SE USTVARJALNEGA, NENASILNEGA VEGANSKEGA AKTIVIZMA.

3. POSVOJIM ALI VZAMEM V REJO BREZDOMNO ŽIVAL (ALI OBOJE).

4. SPREMENIM SVET.  

******** 


sobota, 18. junij 2016

Aktivizem v praksi – 7.del: Letak o abolicionističnem pristopu k pravicam živali

Potem, ko ste postali vegani ter osvojili teorijo abolicionizma [1, 2, 34] in se seznanili s "praktičnim aktivizmom v osmih delih" [1, 2, 3, 4, 5, 678] vam preostane le še, da pričnete z aktivizmom v živo. Svetujem, da vsakič ob koncu pogovora ljudem ponudite še letak, ki nekako povzame vaše besede oz. osvetli problematiko pravic živali skozi abolicionistični vidik. Letak je na voljo na spletni povezavi, ki jo navajam spodaj. Vse kar morate storiti je, da si ga natisnete in prepognete na tri dele. Na zadnji strani letaka je navedena spletna stran www.AbolitionistApproach.com, ki ji lahko pripišete še www.howdoigovegan.com ter leonkralj.blogspot.si za vse, ki jim morda angleščina ni blizu.

V veliko pomoč pri vašem aktivizmu vam bo tudi najnovejši abolicionistični priročnik z naslovom Advocate for Animals!, ki vsebuje številne zelo konkretne praktične primere kako učinkovito zagovarjati pravice živali oz. spreminjati ljudi v vegane, ter knjiga Etika v kuhinji, v kateri avtorja Gary L. Francione in Anna Charlton argumentirano odgovorita na 39 najpogostejših izgovorov neveganov in pojasnita njihovo nesmiselnost, kot na primer: Ampak... ali ni moja prehrana moja stvar? Ampak... jesti živila živalskega izvora je naravno! Od kod dobite beljakovine? Ne bom dobil zadosti kalcija, če ne bom užival mleka in drugih mlečnih izdelkov! Tudi rastline čutijo bolečino! Živali tudi jedo druge živali! Ljudje smo na vrhu prehranjevalne verige! Slišal sem za nekoga, ki je zbolel, ko je postal vegan! Saj imamo zakone, ki zahtevajo "humano" ravnanje z živalmi! Ali ne bi bilo treba najprej poskrbeti za ljudi? Naši predniki so tudi jedli meso! ...itd. Knjiga Etika v kuhinji predstavlja odlično orodje tako za vegane, kot tudi osebno spoznanje za nevegane, da jih to, v kar že tako ali tako verjamejo, pravzaprav zavezuje k veganstvu. Nadvse poučna knjiga. Toplo priporočam! 

Srečno pri spreminjanju sveta!

Leon Kralj

P.s. Če imate kakršnakoli vprašanja, tako v zvezi s konkretnim aktivizmom kakor tudi vprašanja glede abolicionističnega pristopa ali celo pomisleke glede pravic živali oz. veganstva na splošno, mi lahko pišete na abolicionizem@gmail.com in z veseljem vam odgovorim ter pojasnim vse kar vas zanima. 




ponedeljek, 13. junij 2016

Vsi smo pasjeborci!

Slovenska tiskovna agencija je 11.6.2016 poročala, da je na pobudo društva Ustavimo pasje boje začela veljati novela kazenskega zakonika, ki zvišuje kazni za "surovo ravnanje z živalmi in trajno pohabitev živali". Kot kaznivo dejanje določa tudi "organizacijo bojev živali in vzrejo živali za boje", za kar je zagrožena kazen do treh let zapora.

Veliko ljudi nasprotuje surovemu ravnanju z živalmi oziroma dejanjem kot so pasji boji. Prav je, da nasprotujemo. Toda to, kar se dogaja tem ubogim psom, ni nič bolj narobe kot to, kar delamo vsem živalim, ki jih uporabljamo za hrano (ali katerekoli druge namene). Nobene razlike ni med živalmi, do katerih gojimo čustveno navezanost (psi, mačke) in živalmi, ki jih vsakodnevno rutinsko izkoriščamo, trpinčimo, ubijamo in jemo (krave, piščanci, konji, pujski, ribe, jagenjčki, zajčki, purani, itd.). Ljudje večinoma razumejo izraz "mučitelj živali" tako ohlapno, da mislijo, da je mučitelj le tisti, ki se sadistično izživlja nad živaljo. Mučitelj je seveda vsakdo, ki zadaja trpljenje in smrt živalim brez kakršnegakoli utemeljenega razloga. In enako kot je sadizem neutemeljen razlog, je tudi gurmanstvo. Ljudje namreč ne rabimo jesti živil živalskega izvora, da bi bili optimalno zdravi (prej obratno – čedalje več strokovnjakov trdi, da meso, mleko in jajca škodujejo zdravju). Torej jih jemo brez utemeljenega razloga, po nepotrebnem. Zato je seveda jasno, da so v resnici "mučitelji živali" (bolje rečeno izkoriščevalci živali) vsi, ki niso vegani. In ker ima naša družba fetiš na prikupne živali (kužke, mucke, ipd.), si je spisala zakonodajo tako, da opredeljuje za mučitelje le tiste, ki mučijo in ubijajo kužke ali mucke, medtem ko mučenje in ubijanje ostalih živali ni obsojano, še več - celo spodbujano je! (npr. minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v medijih poziva javnost: "Jejte meso, rejeno v Sloveniji!" ali "Podprite slovenske rejce in kupujte lokalno pridelano mleko in mlečne izdelke!", itd.). To je prvovrstna moralna shizofrenija

Vsaka žival ceni svoje življenje, enako kot vsakdo izmed nas ceni svoje. Ni nam vseeno kaj se zgodi z našim življenjem, pa četudi nikomur drugemu ni mar za nas. In ta interes slehernega med nami je treba spoštovati in upoštevati. Če si torej med tistimi, ki nasprotujejo mučenju psov v pasjih bojih in nisi vegan, vedi, da enako stvar, kot ji nasprotuješ, počneš nekemu drugemu bitju. In niti pasjeborec niti ti nimata nobenega tehtnega razloga za svoje početje. Oba počneta to "po nepotrebnem". Oba uživata v rezultatih mučenja in ubijanja živali. Oba zadovoljujeta zgolj svoje užitke. Pasjeborec sadistične, ti gurmanske. Edina razlika je, da pasjeborec uživa v dejanskem procesu mučenja, ti pa z nakupom mesa, mleka ali jajc v trgovini naročiš mučenje na daljavo in plačaš nekomu drugemu, da počne to v tvojem imenu. Toda to je zgolj psihološka razlika med vama, ne pa moralna. V moralnem smislu sta popolnoma enaka.

Zato prosim uvidi moralno enakovrednost vseh čutečih bitij in uskladi svoje vrednote s svojimi dejanji ter postani vegan. To v praktičnem smislu pomeni, da ne ješ nobenih živil živalskega izvora, se ne oblačiš v njihove kože ter jih ne izkoriščaš na noben drug način. Obstaja veganstvo in obstaja "surovo ravnanje z živalmi". Tretja možnost ne obstaja. Če nisi vegan, potem povsem po nepotrebnem sodeluješ pri načrtnem "surovem ravnanju z živalmi". Postati vegan je zelo enostavno, zdravo, okusno in predvsem - je moralno pravilna odločitev. Veganstvo ni nobena skrajnost, je le moralna osnova. Skrajnost je misliti, da lahko naši užitki upravičijo trpljenje in smrt drugega. Skrajnost je imeti nekatere živali za družinske člane in istočasno zapikovati jedilne vilice in nože v trupla drugih živali. Skrajnost je reči, da imamo radi živali, ob tem pa še naprej jesti njihova telesa in izločke. Skrajnost je spodbujati naše otroke k ljubezni do živali in jih hkrati učiti, da lahko tiste, ki jih imajo radi, tudi prizadenejo. Otroke učimo, da je ljubezen združljiva z nasiljem, nadvlado in popredmetenjem drugega bitja. To je resnično skrajno in zelo žalostno.

Veganstvo je torej moralna osnova, ki jo že tako ali tako vsi sprejemamo - ne zasužnjevati in obravnavati drugih za "manjvredne" samo zato, ker so druga vrsta, drugega spola, druge rase, drugačne spolne usmerjenosti ali druge etnične pripadnosti. Veganstvo pomeni temeljno pravičnost in je prvo mirovno gibanje v zgodovini, ki se izreka proti vsem oblikam nasilja in ki ne izpušča nikogar.

Leon Kralj

Sorodne teme (kliknite za povezavo):
5. Knjiga ETIKA V KUHINJI
6. Abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali in veganstva 


petek, 10. junij 2016

Abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali in veganstva

Pojem "abolicionizem", uporabljen v kontekstu etike v odnosu do živali, je mnogokrat zlorabljen, saj ga uporabljajo tri različne vrste ljudi: tisti, ki sami sebe imenujejo "abolicionisti" in bi radi videli odpravo vseh oblik izkoriščanja živali; tisti, ki bi radi videli odpravo nekaterih, toda ne vseh oblik izkoriščanja živali; in tisti, ki bi radi dosegli odpravo le nekaterih "najhujših zlorab" živali, toda v osnovi izkoriščanju živali ne nasprotujejo. Zato seveda med tistimi, ki sami sebe smatrajo za "abolicioniste", ni splošnega medsebojnega soglasja o tem za kaj si prizadevajo ter kako nameravajo odpraviti to kar želijo odpraviti. V tem oziru "abolicija" sama po sebi ne označuje nobenega določenega stališča, enako kot ga ne pojem "pravice živali", ki je danes postal povsem brez pomena, saj ga uporabljajo izkoriščevalci živali, ki trdijo, da verjamejo v "pravice živali".

Ta blog opisuje točno določeno abolicionistično teorijo, poznano kot "abolicionistična teorija o pravicah živali", ki je bila razvita kot alternativa stališču, ki ga je razvil avstralski filozof Peter Singer, t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali". Singer promovira obliko preferenčnega utilitarizma, filozofskega nazora, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja lastna korist. Singer poziva k dejanjem oz. sprejemanju takšnih odločitev, ki maksimizirajo zadovoljitev interesov oz. želja tistih, ki so udeleženi oz. prizadeti v določeni situaciji. Večjo moralno vrednost pripisuje bitjem, ki imajo človeku podobno samozavedanje in so zmožne načrtovanja prihodnosti. Čeprav priznava, da so primati, delfini in sloni sposobni tovrstnega samozavedanja, glede ostalih živali izraža dvom in smatra, da številne živali, ki jih izkoriščamo, živijo le v nekakšni večni sedanjosti. Po Singerjevem mnenju imajo živali interes, da ne trpijo bolečine ali doživljajo stiske, a hkrati nimajo interesa po nadaljevanju življenja, kar ga napeljuje k temu, da jim ne priznava pravice do tega, da niso uporabljene kot nadomestljiv vir za človekovo uporabo - za razliko od priznavanja te pravice "normalnim" ljudem in tistim živalim, ki imajo človeku podobno obliko samozavedanja.

Singer se v prvi vrsti osredotoča predvsem na ravnanje z živalmi in ne na njihovo uporabo ter zagovarja welfare reforme [reforme za "dobrobit" živali; op.p.]. Na primer, leta 2005 je bil Singer na čelu prizadevanja večine velikih organizacij za "dobrobit" živali, The Humane Society of the United States (HSUS), People for the Ethical Treatment of Animals (PETA), Farm Sanctuary, Mercy For Animals, Vegan Outreach in Compassion Over Killing, ki so javno častile ameriško trgovsko verigo Whole Foods Market za njihovo uvedbo programa označevanja izdelkov živalskega izvora z oznako 5-stopenjske lestvice "srečnega izkoriščanja". Singerja se lahko upravičeno označi za ključno figuro gibanja za "srečno izkoriščanje" živali, ki kot zaželeno promovira "sočutno" uživanje mesa "višjega welfare standarda" in drugih živil živalskega izvora, in ki naj bi skupaj z welfare reformami predstavljali primeren način za zagovarjanje pravic živali. To gibanje za "srečno izkoriščanje" danes prevladuje modernemu gibanju za pravice živali v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Avstraliji in na Novi Zelandiji.

Abolicionistični pristop zavrača Singerjev pristop in vključuje element etike, ki je značilen za zavzemanje za vse vrste pravičnosti, kot na primer vidik Toma Regana, a ima nekaj drugačnih elementov in poudarkov.

I.
Prvič, abolicionistični pristop zavrača vsakršno uporabo živali. Doktrinalna osnova za to zavračanje je, da imajo vsi ljudje, neodvisno od specifičnih osebnih značilnosti, temeljno moralno pravico do tega, da niso obravnavani izključno kot lastnina drugih. Ravno ta pravica je tista, na osnovi katere je prepovedano človeško suženjstvo. Imeti moralno vrednost pomeni, da moramo zavrniti status človeka kot lastnine, ki dovoljuje sužnjelastniku ovrednotiti življenje in temeljni interes človeka z 0 (nič). In ne moremo upravičiti tega, da ne bi te pravice razširili tudi na živali, razen če samovoljno razglasimo, da živali nimajo nikakršne moralne vrednosti, kar pa velika večina ljudi zavrača. Če imajo torej živali moralno vrednost, jih ne moremo obravnavati izključno kot vir za dosego človekovih ciljev. In razpoznavanje pravice, da nisi obravnavan kot lastnina, ima za logično posledico zavrnitev vsega institucionaliziranega izkoriščanja živali. Abolicionisti (kot sam uporabljam ta izraz) zavračamo udomačevanje živali in trdimo, da jih ne bi smeli spravljati na svet in vzrejati za uporabo človeku, ne glede na to kako "humano" to počnemo.  

Brez da bi se rabili sklicevati na pravice, pridemo vsi ljudje do enakega zaključka. Vsem nam je namreč skupna moralna intuicija, ki pravi, da čutečim bitjem ni prav povzročati "nepotrebnega" trpljenja in smrti. In če povzročamo trpljenje in smrt čutečim bitjem po nepotrebnem, delujemo v nasprotju z lastnimi moralnimi vrednotami. Obstaja seveda nesoglasje o tem kaj se smatra kot nujnost, toda na splošno se vsi strinjamo, da za nujnost ne moremo šteti užitka, zabave ali priročnosti. To je tudi razlog, zakaj večina med nami nasprotuje npr. pasjim bojem, bikoborbam, video posnetkom s prizori sodomije, ipd.

Dejstvo je, da je velika večina uporabe živali namenjena izključno užitku, zabavi ali je udejanjena iz navade. Največji delež ubitih živali je ubitih za hrano. Človeštvo vsako leto ubije približno 70 milijard kopenskih in bilijon morskih živali za hrano. Jedenje živali se je včasih na splošno upravičevalo z zdravstvenimi razlogi in veljavnimi prehranskimi smernicami. Te smernice so danes ovržene s peer-reviewed študijami in dokazano je, da je veganski način prehranjevanja odličen za optimalno zdravje in primeren za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, tudi za nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke, mladostnike, starostnike in športnike. Še več, naraščajoče število strokovnjakov (nutricionistov, uradnih zdravnikov, itd.) trdi, da hrana živalskega izvora škoduje zdravju. Ravno tako ni več nobenega dvoma o tem, da živinoreja predstavlja eno največjih ekoloških groženj našemu planetu. Torej je še najboljše opravičilo, ki ga lahko ponudimo za to, da povzročamo nepredstavljivo velike količine trpljenja in smrti živalim to, da so okusne, da smo jih navajeni jesti ali ker nam je tako priročno. Pravzaprav 99,99% naše uporabe živali izhaja iz trivialnih razlogov in nasprotuje temeljnim moralnim načelom, za katere sicer trdimo, da jih sprejemamo.

Edina oblika uporabe živali, ki ni izključno trivialna, je uporaba živali v poskusih za zdravljenje resnih človeških bolezni. Če pustimo ob strani dejstvo, da obstajajo resni dvomi glede koristi vivisekcije za človekovo zdravje, nikakor ne moremo moralno upravičiti uporabe živali v poskusih, v katerih ne bi mogli uporabljati ljudi. Ljudem namreč priznavamo temeljno pravico do tega, da ne smejo biti uporabljeni izključno kot vir. In ne moremo upravičiti tega, da ne bi raztegnili te pravice tudi na živali.

II.
Drugič, z ozirom na to, da zavračamo uporabo živali, abolicionisti ne podpiramo kampanj, ki si prizadevajo za reforme na področju uporabe živali. Torej ne podpiramo kampanj  za welfare reforme, ki domnevno izboljšujejo ravnanje z izkoriščanimi živalmi. 

V teoretičnem smislu torej logično velja, da če izkoriščanja živali ne moremo moralno upravičiti, potem ne bi smeli oglaševati kampanj, ki se (domnevno) odražajo v bolj "humanem" izkoriščanju.  

Tudi v praktičnem smislu je empirično dokazano, da so welfare reforme neučinkovite, predvsem zato, ker imajo živali status lastnine. Zaščita interesov živali predstavlja strošek, zato na splošno ščitimo interese živali le takrat, ko to prinaša korist, predvsem ekonomske narave. Status živali kot lastnine povzroči omejevanje interesov živali in večina reform v resnici ne stori nič drugega kot to, da zgolj modificirajo oz. prilagajajo prakse izkoriščanja živali z ozirom na donosnost, kot na primer: povečanje stroškov za izboljšanje bivanjskih pogojev za živali ima za posledico nižje veterinarske stroške, kar celokupno gledano izboljša proizvodno učinkovitost industrije. Tudi v primerih, ko stroški proizvodnje narastejo, ta porast redko preseže elastičnost povpraševanja in nima negativnega učinka na trg z živalskimi proizvodi. Welfare reforme torej v ničemer ne izkoreninjajo statusa živali kot lastnine. Ravno obratno, welfare ukrepi omogočijo, da se javnost počuti bolje ob izkoriščanju živali, kar posledično spodbudi nadaljnjo uporabo živali.    

Abolicionistični pristop, poleg tega da zavrača kampanje za welfare reforme, ki se zavzemajo za reguliranje oz. "izboljšavo" standardov ravnanja z izkoriščanimi živalmi, zavrača tudi single-issue kampanje, ki si prizadevajo za prepoved točno določenih praks izkoriščanja živali. Na primer, abolicionisti ne oglašujemo kampanj proti krznu ali gosjim/račjim jetrom (foie gras). V družbi, v kateri je uporaba živali na splošno moralno sprejemljiva, takšne kampanje neobhodno sporočajo, da je neka določena oblika izkoriščanja živali hujša od druge, kar pomeni, da je tista oblika izkoriščanja živali, ki ni predmet kampanje, moralno bolj sprejemljiva. Tako se krzno smatra za moralno oporečno, usnje in volna pa sta moralno sprejemljivi alternativi. Uživanje gosjih/račjih jeter se smatra za nemoralno, preostala hrana živalskega izvora pa je v moralnem smislu boljša in sprejemljiva. Dokler bodo ljudje mislili, da je jedenje hrane živalskega izvora moralno sprejemljivo, ne bodo videli smisla v zavračanju le točno določenih vrst uporabe živali. Že dolga desetletja obstajajo single-issue kampanje proti krznu in različnim vrstam hrane (foie gras, teletina, itd.), pa je povpraševanje po teh izdelkih še vedno zelo visoko.

III.
Tretjič, abolicionistični pristop smatra veganstvo kot moralno osnovo in trdi, da ne moremo potegniti jasne moralne ločnice med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi, kot so mleko, mlečni izdelki in jajca, ali med hrano živalskega izvora in uporabo živali za oblačila oz. druge proizvode. Če živalim pripisujemo sploh kakšno moralno vrednost, potem ne moremo upravičiti tega, da jih jemo, se vanje oblačimo ali jih kako drugače uporabljamo. Če posameznik samega sebe smatra za abolicionista, potem ne more uživati nobenih živil živalskega izvora, enako kot abolicionist, ki nasprotuje suženjstvu, ne more posedovati sužnjev. Abolicionistični pristop vidi veganstvo kot edini razumni odgovor na spoznanje, da imajo živali moralno vrednost. Se pravi, če imajo živali moralno vrednost in niso le stvari, ki obstajajo izključno zato, da služijo kot vir človeku oz. kot sredstvo za dosego človekovega cilja, potem ne moremo upravičiti tega, da jih jemo, se vanje oblačimo ali jih uporabljamo na kakršenkoli drug način.

Abolicionistični pristop vidi problematiko izkoriščanja živali primarno v povpraševanju in ne v ponudbi. Težava torej ni v tem, da obstaja industrija oz. institucionalni izkoriščevalci živali, ki nudijo živalske proizvode ljudem; primarna težava se nahaja v tem, da ljudje povprašujejo po tovrstnih proizvodih. Zagovorniki welfare pristopa vidijo rešitev primarno (nekateri med njimi celo izključno) v tem, da se z izboljšavami na področju zakonodaje, ki ureja način ravnanja z živalmi, ustvari takšno ponudbo, ki bo osnovana na bolj "humani" proizvodnji. Zagovorniki abolicionističnega pristopa pa vidimo rešitev primarno v zmanjševanju povpraševanja, tako da prepričamo ljudi, da sprejmejo moralno neupravičenost izkoriščanja živali, kar jih posledično zavezuje k veganstvu.

Kar se tiče aktivizma, bi se morali abolicionisti posluževati ustvarjalnega in nenasilnega pozivanja ljudi k veganstvu, kar lahko poteka na številne načine. Postavitev zložljive mizice na lokalni tržnici in deljenje vzorčkov veganske hrane, deljenje izobraževalnega materiala, predavanje na osnovnih, srednjih, visokih šolah, fakultetah ter drugih krajih, organiziranje miroljubnih demonstracij, izobraževanje družinskih članov, prijateljev in sosedov o problematiki izkoriščanja živali in veganstvu so vse primerni načini, ki pomagajo ljudem uvideti, da je postati vegan edina logična poteza, v kolikor jim je mar za živali in jim priznavajo moralno vrednost.

IV.
Četrtič, pomemben del abolicionističnega pristopa je, da pogojuje moralni status živali izključno s sposobnostjo občutenja in z nobeno drugo kognitivno lastnostjo. Občutenje je subjektivna zavest: obstaja nekdo, ki zaznava in doživlja svet. Čuteče bitje ima svoje interese; se pravi, prioritete, potrebe ali želje. Če je bitje čuteče, to zadostuje, da ima pravico ne biti uporabljeno kot sredstvo za dosego človekovega cilja, kar vzajemno nalaga človeku moralno obvezo, da ne uporabi to bitje kot svoj vir. Rešitev ni v "humani" uporabi te živali. Čeravno je manj trpljenja boljše kot več, nobeno izkoriščanje ne more biti moralno upravičeno.

Čeprav Peter Singer smatra sposobnost občutenja kot potrebno in zadostno za to, da je bitje lahko deležno moralne veljave, vseeno misli, da sposobnost občutenja sama po sebi ni zadosten razlog, da bitja ne uporabimo kot nadomestljiv vir v primeru, če to prinaša korist "normalnim" ljudem. Se pravi, po njegovem je človeška sposobnost samozavedanja in načrtovanja prihodnosti tista, zaradi katere ni prav ubijati ljudi. Na osnovi te predpostavke Singer trdi, da je ljudem podeljena "pravica do življenja". Kot že rečeno, čeprav Singer meni, da so primati, delfini in sloni v tem oziru podobni ljudem in da imajo človeku podobno zavedanje samega sebe, ga dvom, da to posedujejo tudi druge živali, vodi k temu, da zavrača stališče, da je veganstvo kakršnakoli moralna osnova. Singer samega sebe opisuje kot "fleksitarijanca" [fleksibilnega vegana, ki preneha biti vegan vsakič, kadar mu je tako bolj priročno; op.p.], biti "osveščen vsejedec" označuje za "moralno upravičeno držo" ter biti dosleden vegan opisuje kot "fanatično".

Abolicionistični pristop takšno stališče zavrača in trdi, da se vsako čuteče bitje zaveda samega sebe, v smislu, da ima interes po nadaljevanju življenja, kar nam ljudem nalaga obvezo, da to bitje ne obravnavamo zgolj kot vir, ne glede na to kako "humano" ravnamo z njim. Nobena druga kognitivna lastnost razen sposobnost občutenja ni potrebna, torej je Singerjevo stališče, češ da so vredne moralne zaščite samo tista bitja, ki imajo interes po nadaljevanju življenja in ki posedujejo človeku podobno sposobnost samozavedanja, samo po sebi odraz specizma

V.
Petič, abolicionistični pristop zavrača specizem, zato ker enako kot rasizem, heteroseksizem in ostale oblike človeške diskriminacije, uporablja moralno irelevanten kriterij (življenjsko vrsto) za neupoštevanje in razvrednotenje interesov čutečega bitja. Toda vsakršno nasprotovanje specizmu je smiselno le v okviru celokupnega nasprotovanja vsem oblikam diskriminacije. Se pravi, da ne moremo nasprotovati specizmu in obenem trditi, da kot zagovorniki živali nimamo mnenja glede ostalih oblik diskriminacije. Ne moremo reči, da je življenjska vrsta moralno sporen kriterij za neupoštevanje in razvrednotenje interesov živali, a da obenem nimamo izoblikovanega mnenja o tem ali so rasa, spol ali spolna usmerjenost moralno sporni kriteriji za neupoštevanje in razvrednotenje interesov ljudi. Naše nasprotovanje specizmu zahteva od nas, da nasprotujemo vsem diskriminacijam.

VI.
Šestič, abolicionistični pristop vključuje načelo nenasilja ter zavrača nasilje kot sredstvo za dosego pravic živali. Abolicionistični pristop vidi izkoriščanje živali kot problem nasilja, zato meni, da še več nasilja ni rešitev. Poleg tega abolicionistični pristop razpoznava, da bi vsakršna uporaba nasilja proti institucionalnim izkoriščevalcem živali bila povsem poljubno izbrana, glede na dejstvo, da se tisti, ki uživajo živila živalskega izvora v ničemer bistveno ne razlikujejo od prvih – oboji izkoriščajo živali.  

*******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, ki pravi, da moramo promovirati "srečno" oz. "humano" izkoriščanje živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega/humanega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti oz. da se v moralnem smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. 

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University

Vse informacije o abolicionističnem pristopu dobite na: 

Vse o tem zakaj in kako postati vegan: www.howdoigovegan.com

Priporočena literatura za nadaljnji študij (kliknite za vpogled):
Gary L. Francione in Anna Charlton: ETIKA V KUHINJI
Gary L. Francione in Anna Charlton: ANIMAL RIGHTS: THE ABOLITIONIST APPROACH
Gary L. Francione in Anna Charlton: ADVOCATE FOR ANIMALS 

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):
9. Zakaj kampanje za dobrobit živali in single-issue kampanje NEOBHODNO promovirajo izkoriščanje živali