torek, 29. avgust 2017

Veganstvo: Temeljno načelo abolicionističnega gibanja

27. december, 2006 /avtor Gary L. Francione

Številni zagovorniki welfare pristopa [tisti, ki se zavzemajo za bolj "humane" pogoje, v katerih se izkorišča živali; op.p.] trdijo, da je koncept pravic, ki si prizadeva odpraviti uporabo živali (abolicija), nepraktičen, zato ker zavrača postopne spremembe in ne ponuja nobenih smernic glede tega kaj naj storimo prav zdaj – danes – da pomagamo živalim. Ti kritiki abolicionističnega pristopa trdijo, da ni druge izbire kot nadaljevati s še več zahtevami po zakonskih spremembah [t.i. welfare regulacijah; op.p.] – s še več prizadevanji kako narediti izkoriščanje živali bolj "humano" - če želimo storiti nekaj "praktičnega" za pomoč živalim.

Prepričanje, da zakonske spremembe nudijo bistveno zaščito interesov živali, je popolnoma zgrešeno. Kot sem obrazložil že v številnih svojih zapisih [glejte 1, 2, 3; op.p.], imajo živali v naši družbi status lastnine, zaradi česar niso nič drugega kot potrošno blago, čigar vrednost življenja je omejena na zunanjo oz. pogojno vrednost. Njihovi interesi nimajo nobene vrednosti same po sebi. Posledično so standardi, ki zahtevajo "humano" ravnanje z živalmi, tolmačeni v ekonomskem okviru in omejujejo zaščito živali le do tiste ravni, ki omogoča ekonomsko korist ljudem. Vsebinske izboljšave na področju "dobrobiti" živali storijo zelo malo, če sploh kaj, za zaščito interesov živali; večinoma ne storijo drugega kot omogočijo, da postane izkoriščanje živali bolj ekonomsko učinkovito in družbeno sprejemljivo. Poleg tega ni nobenih zgodovinskih dokazov, da reguliranje izkoriščanja živali vodi do odprave izkoriščanja.      

Welfaristi so tudi v zmoti, ko pravijo, da koncept pravic ne ponuja nobenih praktičnih postopnih korakov, ki jih lahko podvzamemo na poti do abolicije [odprave izkoriščanja živali; op.p.]. Obstaja zelo jasna smernica za postopne spremembe: veganstvo.        

Veganstvo ni le stvar diete; je moralna in politična zaveza aboliciji na individualni ravni in ne zajema le hrano, pač pa tudi obleke, druge proizvode ter ostala osebna dejanja in izbire. Postati vegan je tisto, kar lahko vsi storimo danes – ta trenutek - da pomagamo živalim. Ne zahteva dragih kampanj, vključevanja velikih organizacij, zakonodaje ali česarkoli drugega kot le naše spoznanje, da če "pravice živali" sploh kaj pomenijo, pomenijo to, da ne moremo upravičiti uporabljanja oz. konzumiranja mesa, rib, mlečnih izdelkov, jajc in drugih živalskih proizvodov.

Veganstvo zmanjšuje količino trpljenja in smrti živali z zmanjševanjem povpraševanja. Pomeni zavrnitev statusa neljudi kot lastnine in priznanje njihove vrednosti same po sebi. Veganstvo je hkrati tudi zaveza k nenasilju. Gibanje za pravice živali bi moralo biti mirovno gibanje in zavrniti nasilje nad vsemi živalmi – tako ne-človeškimi kot človeškimi.  

Številni zagovorniki živali trdijo, da so za pravice živali, a nadaljujejo z jedenjem živalskih proizvodov. Pravzaprav mnogi "vodje" gibanja za pravice živali niso vegani. To je enako kot bi nekdo trdil, da je za odpravo suženjstva, a bi še naprej posedoval sužnje.

Nobene bistvene razlike ni med jedenjem mesa in jedenjem mlečnih izdelkov oz. drugih živil živalskega izvora. Živali, izkoriščane za mleko, živijo dlje od tistih izkoriščanih za meso, a z njimi tekom njihovega življenja ravnamo še slabše, nazadnje pa končajo v isti klavnici in tudi njihovo meso pojemo. V kozarcu mleka ali kepici sladoleda je po vsej verjetnosti celo več trpljenja kot v zrezku. In kdorkoli misli, da je jajce – ali morda t.i. jajce iz "proste" reje – proizvod, ki zahteva manj trpljenja kot meso, potem ne ve kaj dosti o industriji proizvodnje jajc.   

Če nekdo preneha jesti meso, a na ta račun poje več mlečnih izdelkov ali jajc (kot se to dogaja pri mnogih "vegetarijancih"), lahko to dejanjsko poveča trpljenje. Kakorkoli že, trditi, da obstaja moralna razlika med jedenjem mesa in jedenjem mlečnih izdelkov, jajc ali uživanjem drugih živalskih proizvodov, je enako nesmiselno kot trditi, da obstaja moralna razlika med tem, če pojemo veliko kravo ali če pojemo majhno kravo.

Namesto, da bi sprejeli veganstvo kot jasno moralno osnovo, je gibanje zagovornikov živali sprejelo idejo, da lahko ravnamo etično in hkrati še naprej uživamo živalske proizvode. Razmislite o sledečih primerih (obstaja še veliko drugih): 

  • Peter Singer (t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali") trdi, da smo lahko "ozaveščeni vsejedci" in izkoriščamo živali, če se na primer odločimo jesti živali iz "proste reje", ki so bile vzrejene in ubite na relativno "humani" način. V knjigi The Way We Eat: Why Our Food Choices Matter (stran 81 - 169) Singer hvali dobavitelje "humano" izkoriščanih živali, npr. trgovsko verigo Whole Foods in njenega direktorja Johna Mackeya, jih označuje za "etično odgovorne" (stran 177 – 83) ter strogo veganstvo imenuje "fanatizem" (stran 281). 

  • Tom Regan je leta 2005 povabil Mackeya kot glavnega govorca na konferenco z naslovom The Power of One, katere namen je bil ugotoviti kaj vse lahko posameznik stori za dosego pomembnih sprememb za živali. Regan slavi Mackeya in Whole Foods kot "gonilno silo na področju zavzemanja za višje standarde dobrobiti živali". 

  • Organizacija PETA je leta 2004 podelila priznanje trgovcu Whole Foods, z obrazložitvijo, da je to podjetje "storilo več za dobrobit živali kot katerikoli drugi trgovec v panogi, s tem ko zahtevajo od svojih dobaviteljev, da se vestno držijo strogih standardov". PETA je podelila priznanje tudi oblikovalki klavnic, gospe Temple Grandin, ter jo razglasila – prav neverjetno, če mene vprašate – za "vizionarko". 

  • Organizacija Humane Farm Animal Care, skupaj s svojimi poslovnimi partnerji Humane Society of the United States (HSUS), the American Society for the Prevention of Cruelty to Animals (ASPCA), Animal People, World Society for the Protection of Animals in drugimi, promovira Certified Humane Raised & Handled Label [certifikat humane vzreje in ravnanja z živalmi; op.p.], za katerega pravijo, da ponuja potrošnikom zagotovilo, da so bila označena "jajca, mlečni izdelki, meso in perutnina proizvedeni z mislijo na dobrobit rejnih živali". 


Vsekakor je bolje, da če smo se že odločili zadati škodo, da jo zadamo manj kot več. Če se namenimo pojesti žival, ki je bila mučena, potem je predvidevam "boljše" pojesti tisto žival, ki je bila podrvžena manjšemu mučenju. Toda, če pustimo ob strani vprašanje ali so "humano" vzrejene živali res mučene manj od ostalih, obstaja velika razlika med stališčem, da je manj trpljenja bolje kot več, in stališčem, da zadajanje manj trpljenja naredi to dejanje moralno sprejemljivo. To, da gibanje za živali aktivno in izrecno promovira slednje stališče – da je zadajanje manj trpljenja sprejemljiva rešitev problematike izkoriščanja živali – je izredno zaskrbljujoče.

Če ima oseba X namen posiliti osebo Y, potem je "bolje", da je ob tem tudi ne pretepe. A bilo bi moralno odvratno trditi, da smo lahko "ozaveščeni posiljevalci", če zagotovimo, da svojo žrtev ob tem tudi ne pretepemo. Zato je še posebej vznemirjajoče, da zagovorniki živali promovirajo stališče, da smo lahko moralno "ozaveščeni vsejedci", če jemo domnevno "humano" proizvedene živalske proizvode, ki jih prodajajo "etično odgovorni" dobavitelji trpljenja in smrti. Ne le, da je takšno stališče v nasprotju s tem, da imajo živali moralno vrednost, pač pa celo spodbuja ljudi k temu, da vidijo nadaljevanje uživanja živali kot moralno sprejemljivo alternativo veganskemu načinu življenja.

Poleg tega številne organizacije in društva prikazujejo veganstvo kot zahteven način življenja, ki vsebuje precej samoodrekanja in je primeren le za najbolj "trdožive" zagovornike živali. Vegan sem postal pred štiriindvajsetimi leti. Že celo takrat to ni bilo pretirano težko, toda popolnoma absurdno je reči, da je to težko danes. Biti vegan je zelo enostavno. Seveda so tvoje možnosti pri izbiri v restavraciji omejene, še posebno, če ne živiš v oz. v bližini večjega mesta, toda če ti je ta neprikladnost tako pomembna, da te odvrača od tega, da si vegan, potem precej verjetno tako ali tako vsega skupaj nisi jemal resno.

Gibanje za pravice živali se lahko poslovi od vsakršnega upanja na to, da bo spremenilo paradigmo specistične hierarhije, dokler ne bo začelo podajati povsem jasnega sporočila kot stvar temeljnega načela, da ni moralno jesti meso, ribe, mlečne izdelke, jajca ali katerikoli izdelek, narejen iz živali.

Če bi bil proti koncu 80-ih let prejšnjega stoletja – ko se je skupnost zagovornikov živali v ZDA namenoma odločila zasledovati welfare agendo – znaten del sredstev, s katerimi je razpolagalo gibanje, investiran v izobraževanje o veganstvu in abolicionistično izobraževanje, bi bilo danes na stotisoče več veganov, kot jih je trenutno. To je še precej konzervativna ocena, z ozirom na stotine milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni s strani organizacij, društev in skupin zagovornikov živali za promoviranje welfare zakonodaje in iniciativ. Trdim, da bi večje število veganov zavoljo zmanjšanega povpraševanja po proizvodih živalskega izvora doseglo večje zmanjšanje trpljenja živali, kot so ga dosegle vse welfare "zmage" skupaj, pomnožene z deset. Poleg tega bi povečanje števila veganov pomagalo ustvariti politično in ekonomsko bazo, ki je potrebna za dosego družbene spremembe, ki je nujna podlaga za pomembne zakonske spremembe.

Glede na omejen čas in omejena finančna sredstva (če pustimo ob strani vso moralno nedoslednost) je nerazumljivo, kako lahko kdorkoli, ki si dolgoročno gledano prizadeva za odpravo izkoriščanja živali, ali kdorkoli, ki priznava vsaj to, da predstavlja lastniški status živali resno oviro na poti k vsakršni resnejši spremembi in mora biti ta status vsaj radikalno spremenjen, verjame, da je razširitev obstoječega, tradicionalnega prizadevanja za "dobrobit" izkoriščanih živali [welfare; op.p.] razumna in učinkovita poteza. 

Predpostavimo, da imate jutri 2 uri časa, ki ga nameravate nameniti zagovorništvu živali oz. aktivizmu. Vsega ne morete početi; morate izbrati. Brez najmanjšega dvoma sta 2 uri, ki ju porabite za deljenje literature o veganstvu, v številnih ozirih neprimerno bolje izrabljen čas, kakor 2 uri, ki ju porabite za promoviranje večjih baterijskih kletk za kokoši ali bolj "humanih" oblik živalskega suženjstva.

Če povzamem, enako kot nekdo, ki pravi, da je proti suženjstvu, a hkrati še naprej poseduje sužnje, v resnici ni abolicionist, tudi tisti, ki pravi, da je proti živalskemu suženjstvu, a ne sprejema veganstva kot del svojega življenja, v resnici ni abolicionist kar zadeva živalsko suženjstvo. Bodimo tisti, ki sprejemamo abolicionistični pristop, jasni in nedvoumni ter promovirajmo veganstvo v besedah in dejanjih.  

Gary L. Francione
© 2006 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



sreda, 23. avgust 2017

Kdo je vegan?

Spletna stran https://www.facebook.com/abolitionistapproach ponuja ogromno zanimivih tematik, debat in izobraževalnega gradiva, namenjenega tako veganom kot neveganom. Tule je delček ene izmed teh razprav, ko je obiskovalka Maggie Adams (ki je sicer veganka) izpostavila dilemo v zvezi s tem kdo je pravzaprav vegan. Odgovorila sta ji administrator omenjene spletne strani in ustanovitelj Abolicionističnega pristopa k pravicam živali prof. Gary L. Francione ter moderator Balint Balasa:  


Vprašanje Maggie Adams:


Imam vprašanje, ki ga želim nasloviti na tiste, ki gledajo iz abolicionistične perspektive. Gre pa takole:

Nekoč so na družbenem omrežju v neki veganski skupini vprašali ali je lahko nekdo vegan izključno iz zdravstvenih razlogov, brez sklicevanja na moralo in etiko?
Odgovorila sem z: »Ne, zato ker je veganstvo moralni in etični način življenja.« Nadalje sem podala še definicijo, kot je zapisana na spletni strani organizacije The Vegan Society ter ponudila primernejši opis za tovrstne ljudi – rastlinojedi način življenja.

Kmalu po tem se je zvrstilo na stotine komentarjev, v katerih so ljudje trdili ravno nasprotno in sicer, da dokler ne ješ živali, je vseeno kakšni razlogi so te pripeljali do veganstva.

V svojem odgovoru sem le ponovila to kar veganstvo dejansko narekuje – poleg izključevanja hrane živalskega izvora tudi izključevanje vseh stranskih proizvodov te industrije – obleke, čevlji, kozmetika, itd. Prejela sem ogromno negativnih odzivov.

Skratka, moje vprašanje abolicionistom se glasi kot navajam zgoraj – ali je prav imenovati sam sebe vegan, če počneš to zaradi zdravja?  


Odgovor Garyja L. Francioneja:


Dobro vprašanje. Za začetek naj povem, da zanašati se na organizacijo The Vegan Society za tehtno in osnovano razmišljanje o veganstvu, ni ravno dobra ideja. The Vegan Society je zelo problematična organizacija (glejte sledeče povezave: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9).

Nobene težave ne vidim, če se za nekoga, ki vztraja na veganski prehrani iz zdravstvenih razlogov, reče, da uživa "vegansko hrano". Tisti, ki je skoval besedo "vegan" - Donald Watson – jo je uporabljal na ta način. Govoril je o "veganski prehrani". 

Težava je v tem, da nisem še nikoli srečal nikogar, ki bi bil zvest veganski prehrani izključno iz zdravstvenih razlogov. Nikoli. Nikogar. Niti enega. Poznam ogromno ljudi, ki pravijo, da so vegani zaradi zdravja, a da tu in tam pojedo kaj živalskega. In to ni presenetljivo. Vsi goljufamo, ko gre le za zdravje – bodisi kar se tiče hrane živalskega izvora bodisi hrane na splošno ali drugih stvari. Na primer, sam si prizadevam vedno jesti zdravo. Jem polnovredno rastlinsko hrano, večinoma presno in ne uporabljam olja. Toda včasih goljufam in uživam olje, ocvrto hrano, itd. Vsi goljufamo iz zdravstvenega vidika.

Ko torej nekdo reče: »Sem vegan iz zdravstvenih razlogov«, mu jaz vedno odgovorim: »No, če vidiš veganstvo le kot stvar prehrane in sicer nosiš volno, usnje, krzno ali svilo in uporabljaš druge živalske izdelke, potem nisi vegan, pa čeprav ti je bilo rečeno, da si na veganski prehrani ker ne ješ nobenih živil živalskega izvora. Toda po pravici povedano, dvomim tudi v to, kajti stavim, da vsaj občasno poješ kaj živalskega.« In veste kaj? Še NIKOLI mi ni na to nihče odgovoril z: »Ne, nikoli ne jem nobene hrane živalskega izvora.« Ponavadi rečejo: »No, ja, hotel sem reči, da običajno ne jem živalskih proizvodov, ampak le včasih.« Jaz odgovorim: »Potem torej ni prav reči, da si na veganski prehrani. Si vsejedec, ki ne jé večino živalske hrane.«

Biti vegan pomeni, da ne ješ nobenih živil živalskega izvora, se ne oblačiš v kože živali in, kolikor je to praktično izvedljivo, na noben drug način ne uporabljaš živalskih izdelkov. Edini motiv, ki vodi do takšnega ravnanja je etični motiv. Še nikoli nisem srečal vegana (kot sam razumem ta pojem), ki ne bi bil etični vegan. Toda vedite, da biti etični vegan še ne pomeni nujno biti abolicionistični vegan. Pravzaprav večina "zagovornikov živali", ki so vpeti v razne organizacije in društva, niso abolicionistični vegani.

In nenazadnje, vedite, da so mnogi izmed tistih, ki pravijo zase, da so vegani iz etičnih razlogov, v resnici "fleksibilni" vegani. Na primer, "oče modernega gibanja za pravice živali", Peter Singer, je "fleksibilni" vegan. Biti "fleksibilni" vegan smatram kot ne biti vegan.


Odgovor Balinta Balase:


Rad bi opozoril še na nekaj podrobnosti, če si jih slučajno spregledala:

1. Besedna zveza "način življenja" sporoča, da gre za osebno izbiro, medtem ko "gibanje za družbeno pravičnost", da gre za moralno dolžnost. Abolicionistični vegani predstavljamo veganstvo kot gibanje za družbeno pravičnost.

2. Obleke, čevlji, kozmetika, itd., niso stranski živalski proizvodi. So živalski proizvodi, ki se jim da povsem izogniti. Živali so posebej rejene za potrebe pridobivanja volne, usnja, svile, krzna, itd., in po definiciji veganstva vegani zavračajo uporabo vsega tega. Nobene moralne razlike ni med jedenjem mesa in nošenjem volne. Ne glede na to za katere določene namene je žival vzrejena, so na koncu prav vse zaklane.

Stranski živalski proizvodi so tiste sestavine, ki so prisotne praktično povsod: v gradbenih materialih, plastiki, gumah, lepilu, računalnikih, bankovcih, itd. Tudi, če kupujemo izključno veganske čevlje in kljub najboljšemu trudu veganskih ponudnikov, da pri proizvodnji uporabljajo izključno veganske sestavine, se lahko zgodi, da lepilo ali kakšen drug element v čevljih še vedno vsebuje stranske živalske proizvode. Ne le, da bi se bilo nesmiselno poskušati izogniti stranskim živalskim proizvodom, pač pa s tem, ko vegetarijanci, ki jedo mlečne izdelke in jajca, napovedo bojkot bankovcev, ki med drugim vsebujejo tudi neko sestavino živalskega izvora, postane "gibanje za pravice živali" burleska in poskrbi za to, da se izkoriščanje živali le še bolj utrdi kot nekaj normalnega.

Če na spodnji spletni strani, ki je bila sicer ustanovljena z namenom izobraževanja neveganov, klikneš na Abolitionist Veganism, lahko izveš kako daleč seže definicija veganstva ter kako ji sledi abolicionistična teorija, razvita s strani profesorja Francioneja, ki ponuja odgovore na vsa vprašanja:  


Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



ponedeljek, 21. avgust 2017

Veganstvo: morala, zdravje in okolje

3. februar, 2010 /avtor Gary L. Francione

Najmanj petkrat tedensko prejmem kakšno izmed različic sledečega vprašanja:
Ali bi se morali pri zagovarjanju veganstva držati le moralnih argumentov in ali je nekako "narobe" oz. "izdajalsko do živali" zanašati se na argumente v zvezi z dobrobitjo za človekovo zdravje in okolje? 

V zvezi s tem nameravam v bližnji prihodnosti objaviti podcast, a nekaj želim razjasniti že sedaj: meja med temi argumenti je precej bolj zabrisana, kot si morda mislite, kajti argumenti v zvezi z zdravjem in okoljem imajo tudi moralno dimenzijo.

Ko govorim o pravicah živali, poudarjam moralni argument, ki temelji na reinterpretaciji zahodne filozofske tradicije. Prav tako omenjam duhovno komponento Ahimse oz. nenasilja, ki je bila zame pomemben del mojega veganstva zadnjih 28 let. Duhovna komponenta prav gotovo ni nujna za to, da bi prišli do abolicionističnih zaključkov; nanjo se ne zanašam pri filozofskih argumentih, ki jih na primer podajam v svoji knjigi Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog?. Toda moja zaveza k nenasilju je pomemben del mojega razmišljanja.

Prav tako govorim o zdravju in okolju kot delu moralne/duhovne analize.

Moralna dolžnost, ki jo dolgujemo sami sebi je, da smo zdravi; zaužitje proizvodov, ki nam povzročajo škodo, je oblika nasilja, ki ga zadajamo sami sebi. Empirični dokazi, da za zdravje ne le, da ne potrebujemo živalskih proizvodov, pač pa da na najrazličnejše načine dejansko povzročajo škodo našemu telesu, postajajo vsak dan močnejši. Celo majhna količina živalskih proizvodov je lahko škodljiva. Enako kot imamo moralno dolžnost, da ne kadimo cigaret (četudi le "malo"), imamo dolžnost tudi poskrbeti, da to, kar dajemo v in na naša telesa (ne pozabite, da kar daste na svojo kožo, pronica v vaše telo!), ne povzroča škode. Tega ne dolgujemo le samemu sebi, temveč tudi ljudem in živalim, ki nas imajo radi in so odvisni od nas.  

In podobno, čeravno ne verjamem, da bi lahko imeli moralne dolžnosti, vezane neposredno na nečuteča bitja, imamo nedvomno dolžnost do vseh čutečih bitij, ki živijo v nečutečem okolju. Namreč, zaradi velikega števila čutečih bitij, ki naseljujejo naravo, je težko gledati na naravo kot na nečutečo v smislu, da do nje ne bi imeli nikakršnih moralnih dolžnosti. Drevo morda ni čuteče v smislu, da bi se zavedalo samega sebe, toda obstaja ogromno čutečih bitij, ki živijo v ali na drevesu oziroma so od drevesa odvisni. In vsa čuteča bitja – ljudje in živali – so odvisna od okolja za zdrav ekosistem. Uničenje okolja poraja številna resna moralna in duhovna vprašanja. Na živinoreji temelječe kmetijstvo uničuje okolje in vsa čuteča bitja v njem.  

Običajen ugovor veganstvu se glasi, da če bi vsi jedli na rastlinah temelječo hrano in bi bili vsi na rastlinski dieti, bi morali obdelovati več zemlje, kar bi imelo za posledico ubijanje večjega števila čutečih bitij. Toda to ne drži. Trenutno večino proizvedene rastlinske hrane namenjamo za krmo živali, ki zahtevajo na kilograme in kilograme rastlinskih beljakovin za to, da proizvedejo en kilogram mesa [Opomba: za pridelavo enega kilograma govedine je potrebnih 13 kilogramov žita in 30 kilogramov druge krme; za 1 kg ovčjega mesa je potrebnih 21 kg žita in 30 kg druge krme; za 1 kg svinjine 5,9 kg žita; za 1 kg puranjega mesa 3,8 kg žita; za 1 kg piščančjega mesa 2,3 kg žita in za 1 kg jajc je potrebnih 11 kg žita. Vir]. Če bi jedli rastline neposredno, bi potrebovali manj rastlin in ne bi bili primorani uničevati ekosistema za širitev pašnikov [30 % vsega kopnega dela planeta zasedata živinoreja in pridelava hrane zanjo; 70 % amazonskega pragozda je izsekanega izključno za potrebe živinoreje (UN); op.p.].

Skratka, čeravno trdim, da sta moralni argument v prid pravic živali in duhovni argument v prid nenasilja najpomembnejši sporočili, imamo prav tako moralne dolžnosti do nas samih (in do ljudi in živali, ki so odvisni od nas), da vzdržujemo in izboljšamo svoje zdravje ter dolžnosti do ljudi in živali, da ne uničimo okolja.

Kot sem dejal na začetku, bom o tem kmalu objavil tudi podcast. Toda še prej se moram posvetiti zaključku svoje prihodnje knjige The Animal Rights Debate: Abolition or Regulation?, ki jo bo založba Columbia University Press izdala meseca maja. Morda do takrat ne bom toliko dejaven na blogu, toda takoj ko jo zaključim, se vrnem s polno močjo.

Če torej še niste vegan, postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in okolje, a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev. Vsi razglašamo, da smo proti nasilju. Vzemimo to resno. Storimo pomemben korak k zmanjšanju nasilja v svetu, začenši s tem, kaj damo v svoja usta in na svoja telesa.

In ne pozabite, ni nemogoče: Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione
© 2010 Gary L. Francione
  
Prevod: Leon Kralj


******
Če ste že vegan, prosim izobražujte ostale ljudi o veganstvu. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj:

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



nedelja, 20. avgust 2017

Nekaj misli o pomenu izraza "vegan"

18. oktober, 2009 /avtor Gary L. Francione

Obstaja čedalje več debat okoli tega kaj pomeni izraz "vegan".

Najmanj kar pomeni "veganstvo" je, da ne ješ mesa, mlečnih izdelkov ali drugih živil živalskega izvora. V tem smislu "vegan" pomeni "veganska dieta". Donald Watson, ki je prvotno skoval termin "vegan", je imel prav to v mislih, ko je npr. govoril: »Vsakdo je lahko na veganski dieti.«

Različni ljudje imajo lahko različne razloge za to, da jedo vegansko – etične/duhovne, zdravstvene ali okoljske. Tisti, ki jedo vegansko, se lahko, iz različnih razlogov, ki presegajo dieto, ogibajo tudi uporabljanja drugih živalskih proizvodov. Na primer, nekdo, ki zasleduje vegansko dieto, lahko hkrati tudi ne nanaša živalskih proizvodov na svojo kožo iz zdravstvenih razlogov - proizvodi, nanešeni na kožo, se vpijajo v telo. Nekdo, ki zasleduje vegansko dieto iz okoljskih razlogov, lahko hkrati tudi ne nosi določenih živalskih proizvodov zaradi vpliva na okolje, ki nastane pri proizvodnji določenega izdelka.

Tisti, ki se začno prehranjevati vegansko iz etičnih/duhovnih razlogov, lahko prav tako spadajo v različne kategorije. Nekateri vidijo svojo vegansko dieto kot način za zmanjševanje trpljenja živali. Ti ljudje ubijanja živali za človekovo uporabo samega po sebi ne vidijo kot moralno spornega, pač pa zgolj menijo, da živalim ni prav zadajati trpljenja in se zaradi tega izogibajo jedenju in uporabi živalskih proizvodov. Če bi obstajal neboleč način za vzrejanje in zakol živali za človekovo uporabo, tovrstni etični vegani ne bi nasprotovali uporabi živali. Takšni ljudje niso nujno – in običajno tudi niso – za to, da bi se odpravilo izkoriščanje živali, pač pa si prizadevajo za regulacijske reforme, za katere verjamejo (zgrešeno, po mojem mnenju), da bodo zmanjšale trpljenje živali.  

Izraz "etično veganstvo", ki ga sam uporabljam izmenjaje z izrazom "abolicionistično veganstvo", sega preko veganske diete in zavrača tako neposredno uživanje živali, kot katerokoli drugo obliko uporabe živali. Etični vegan se drži veganske diete in zavrača uživanje živil živalskega izvora, a hkrati tudi ne nosi oz. ne uporablja nobenih drugih živalskih proizvodov. Etični vegan zavrača poblagovljenje živali kot lastnino. Etični vegan stremi k odpravi izkoriščanja živali. Poleg tega etični vegani tudi prepoznavajo, da na živinoreji temelječe kmetijstvo škoduje tako živalim kot ljudem in vidijo povezavo med pravicami živali in človekovimi pravicami. Etično veganstvo je moralna osnova gibanja za pravice živali. Etično veganstvo predstavlja zavezo k nenasilju v vsakodnevnem življenju posameznika.    

Po mojih izkušnjah je etično veganstvo edini pristop, ki se odraža v doslednem vedenju. Tisti ljudje, ki so postali vegani izključno iz zdravstvenih razlogov, pogosto "goljufajo", nič drugače kot tisti, ki so na katerikoli dieti iz zdravstvenih razlogov. Vegani iz okoljskih razlogov ne le, da se znajo pregrešiti, pač pa se lahko celo odločijo, da ima nek živalski proizvod manj škodljive posledice za okolje kot ne-živalski proizvodi. Nekdo, ki vidi veganstvo le kot način za zmanjševanje trpljenja živali, se lahko celo odloči pojesti in uporabiti živalski proizvod, če oceni, da bi s tem povzročil manj trpljenja, kot če ga ne bi. Na primer, nekateri, kot recimo t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali" Peter Singer in drugi, trdijo, da bi morali jesti živalske proizvode, če bi zaradi naše odklonitve le-teh ostali ljudje okoli nas mislili, da je veganstvo prezahtevno ter bili zaradi tega odvrnjeni od morebitnega razmišljanja o veganstvu. Takšni vegani nato postanejo "fleksibilni" vegani, kar (po mojem mnenju) pomeni, da v resnici niso vegani. Etični vegan vidi veganstvo kot celokupen pristop k življenju – filozofijo življenja – in ne kot zgolj stvar načina življenja.

Še zadnji komentar (za zdaj): zaskrbljenost za zdravje in okolje ima lahko tudi moralni vidik. Na primer, tisti, ki zasledujejo vegansko dieto, lahko to počno zavoljo tega, ker verjamejo, da predstavlja zadajanje fizične škode svojemu telesu preko uživanja živil živalskega izvora eno izmed oblik nasilja (nasilje nad samim seboj) in je zato nemoralno. Tisti, ki se držijo veganske diete oz. se ogibajo uporabe živalskih proizvodov iz okoljskih razlogov, lahko to počno ne iz utilitarističnih vzgibov za zaščito okolja, pač pa zato, ker verjamejo, da imajo okoljske posledice neposreden vpliv na ljudi in živali in kršijo pravice teh čutečih bitij. Etični oz. abolicionistični vegan, ki smatra vsakršno uživanje oz. uporabljanje živalskih proizvodov za kršitev pravic živali, se lahko izogiba živalskim proizvodom tudi iz zdravstvenih in okoljskih razlogov.  

Če povzamem, ljudje so lahko vegani iz različnih razlogov. V mojih očeh je etično oz. abolicionistično veganstvo edini pristop, ki se odraža v doslednem vedenju. A vsekakor je treba biti jasen, da nobena oblika veganstva ni skladna z jedenjem nobenega živila živalskega izvora. Skratka, zasledovati "vegansko dieto" je minimalni pogoj oz. pomen izraza "vegan". Iz mojega zornega kota je "vegan" tisti, ki ne jé, ne uporablja in se ne oblači v noben živalski proizvod. Pravilno je tudi reči, da oseba, ki ne jé živil živalskega izvora, zasleduje "vegansko dieto". Odsotnost živil živalskega izvora govori izrecno le o dieti. Kot sem že povedal zgoraj, "fleksibilnih" veganov ne smatram za vegane, saj se, po definiciji, ne držijo niti veganske diete.

V prihodnje nameravam še pisati o tej temi. 

Če še niste vegan, postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in okolje, a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione
  
Prevod: Leon Kralj


******
Če ste že vegan, prosim izobražujte ostale ljudi o veganstvu kot moralni osnovi. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj: http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html  

Če pravimo, da imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. Nikoli ne nasedite nerazumni ideji, ki pravi, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti ob tem ko izkoriščajo živali. 

Sorodne teme (kliknite na povezavo):
3. Svetovni dan veganstva (avtor Leon Kralj)




sreda, 09. avgust 2017

Orangutan Chantek in naša moralna zmeda


Mediji so včeraj poročali, da je v živalskem vrtu v Atlanti zaradi težav s srcem umrl 39-letni orangutan Chantek, »ena prvih opic, ki se je naučila znakovnega jezika.« Iz živalskega vrta so sporočili, da so Chanteka »imeli vsi radi, zato ga bodo neskončno pogrešali.«  

Ob tej novici vas prosim, da se za hip ustavite in razmislite o sledečem:

Ta orangutan ni imel le težav s srcem, pač pa težave s strtim srcem. Chantek je namreč še ena v neskončnem nizu čutečih bitij, ki jim neupravičeno odvzemamo osnovno pravico, ki jo brezpogojno podeljujemo vsem ljudem – temeljno pravico do tega, da nisi obravnavan kot lastnina. Vsi obsojamo človeško suženjstvo in nobenega razloga (ki ne bi izviral iz vrstne diskriminacije – specizma) ni, da ne bi začeli zavračati tudi živalsko suženjstvo. Ne glede na to, koliko pravimo, da se navdušujemo nad Chantekovimi sposobnostmi izdelovanja orodja, komuniciranja z znakovnim jezikom in kako globoko izražamo žalost ob njegovi smrti, pa Chantek v naših očeh v resnici ni bil nič drugega kot zgolj potrošno blago in razstavni eksponat, vreden le toliko, kolikor lahko iztržimo z njim – enako kot 70 milijard drugih živali, kolikor jih vsako leto načrtno vzredimo in spravimo na ta svet le zato, da jih nato izkoristimo, ubijemo in pojemo (pa čeprav nihče ne rabi jesti živil živalskega izvora za zdravje).

Če priznavamo živalim moralno vrednost; če trdimo, da jih ne vidimo kot predmete (kar pravzaprav potrjujemo vsakič, ko občutimo jezo nad nekom, ki muči živali ali užaloščenost ob izgubi našega živalskega prijatelja), potem ne moremo upravičiti tega, da z njimi počnemo to, česar nikoli ne bi počeli z ljudmi – zapiranje v živalske vrtove, zabaviščne parke, prehranjevanje z njimi, oblačenje v njihove kože ter izkoriščanje na vse mogoče načine. Vse to služi zgolj našemu užitku ali zabavi. Ničemur drugemu.

Če menimo, da živalim ne bi smeli povzročati trpljenja in smrti po nepotrebnem (s čimer pravzaprav vsi soglašamo), smo moralno zavezani k temu, da postanemo vegani. Karkoli drugega že mislimo, da naredimo dobrega za živali, mora biti to, da prenehamo osebno sodelovati pri njihovem izkoriščanju, naša prva poteza. V praktičnem smislu to pomeni, da ne jemo več nobenih živil živalskega izvora (meso, mleko, mlečni izdelki, jajca, med), se ne oblačimo v živalske kože ali proizvode (volna, usnje, krzno, svila), ne obiskujemo živalskih vrtov, aquaparkov, konjskih/pasjih dirk, predstav in razstav, bikoborb, cirkusov z živalmi, ne jahamo kamel, slonov, konjev, osličkov, itd., skratka ne sodelujemo pri nobeni obliki čaščenja specizma. 

Ali lahko vseeno ostanemo nevegani in hkrati še naprej podpisujemo peticije za "dobrobit" živali ter izražamo bes in žalost ob raznih medijsko izpostavljenih zgodbah o mučenju živali (pasji boji, posiljevanje konj, zažiganje mačk, ipd.)? Seveda lahko – toda s tem pač sporočamo, da je naša zaskrbljenost za živali neiskrena in da nam v resnici ni mar zanje. V tem primeru poosebljamo hudo moralno zmedo. Biti vegan je najmanj kar dolgujemo živalim. Pomeni reči NE ideji, da lahko naš užitek upraviči popredmetenje, trpljenje in smrt drugega. Pomeni zaprisego temeljni pravičnosti.    

Torej, nobene moralne razlike ni med orangutanom Chantekom in slehernim izmed milijonov drugih živali, ki končajo na naših krožnikih, v hladilnikih in garderobnih omarah. Tako Chantek kot vse druge živali cenijo svoje življenje, enako kot mi cenimo naše. Morda je bil Chantek po nekih antropocentričnih merilih inteligentnejši od drugih živalskih vrst, toda ali se moralni status res določa po intelektu? Ne. Vse kar šteje je sposobnost občutenja. Če je bitje čuteče, to zadostuje, da ni obravnavano kot lastnina oz. vir za potešitev naših interesov. Na tem mestu ponujam v branje in razmislek blog prof. Francioneja z naslovom »Prelomni "Projekt: Človeku podobne opice", ki pa se ni izkazal za prelomnega«, ki se nahaja na tej spletni povezavi:

Če še niste vegan, postanite vegan. Je zelo enostavno; boljše za vaše zdravje in za planet. A najpomembneje – je moralno pravilna odločitev.  

Leon Kralj

*****    
Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):
5. Vsi smo pasjeborci! (avtor Leon Kralj)