Odprava izkoriščanja živali: Enostavne ideje in kratek test

7.  julij, 2014 /avtor Gary L. Francione

Še preden se je dobro začel moj delovni dan in sem naredil prvi požirek čaja, sem prejel sledeče v odgovor na mojo trditev, da moramo pomagati ljudem uvideti, da je veganstvo edini razumni odziv na priznanje moralnega statusa živalim:

"Bilo bi super, če bi vsi takoj postali vegani, toda svet ne deluje tako."

Tovrstna sporočila dobim najmanj petkrat na dan.  

Okej. Pozorno poslušajte. 

Nihče ne trdi, da obstaja kakršnakoli možnost, da bo svet čez noč postal veganski.

Poudarek na besedi "NIHČE" (navednice dodane).

Bodimo jasni: Svet ne bo postal veganski čez noč.    

Okej, je do zdaj vse jasno?

Dobro.

Gremo naprej.

V luči dejstva, da svet ne bo postal veganski čez noč, je edino merodajno vprašanje, ali:

1. smo kristalno jasni, da je veganstvo moralna osnova in moralni imperativ. Se pravi, da zavzamemo moralno stališče, da je izkoriščati živali narobe kot stvar morale - ne kot stvar "življenjskega sloga", izbire ali osebnega mnenja – ampak kot stvar morale. Damo jasno vedeti, da v kolikor se nekdo odloči storiti manj od tega, da postane veganka/vegan, je to njena/njegova odločitev, ne pa nekaj, kar naj bi bilo moralno upravičeno ali moralno sprejemljivo ali kar naj bi bil primeren odziv na to kar dolgujemo živalim v moralnem smislu;   

ali 

2. rečemo ljudem, da so manjši koraki (odrekanje mesu enkrat tedensko, jedenje mesa "srečnih" živali, biti "občasno veganka/vegan", itd.) moralno upravičena dejanja. 

Abolicionistično stališče je, da je pristop št. 2 specističen [specizem = diskriminacija na podlagi vrste; op.p.]. Za lažje razumevanje (čeprav bi to že po petih sekundah jasno razpoznali v kateremkoli človeškem kontekstu), preberite ta esej.

Abolicionistično stališče je, da je pristop št. 2 neučinkovit v praktičnem smislu. Za lažje razumevanje, preberite ta esej.

Vse skupaj je res zelo enostavno. Potrebno je le malce branja, malce razmisleka in ne nasesti propagandi velikih organizacij za živali, ki vse po vrsti promovirajo takšno ali drugačno različico št. 2 in vas pozivajo k doniranju za njihove welfare kampanje.

Okej. Opravimo zdaj kratek in enostaven test na osnovi zgoraj povedanega (ne morem si kaj, sem pač profesor in izvajanje testov je velik del moje službe).

Ko vam nekdo reče: "Hej, odrekel sem se mesu ob ponedeljkih", mu bi morali vi odgovoriti:  

A) "No, vidiš kako enostavno je! A moralnost ni nekaj, kar počnemo enkrat tedensko. Osnovno moralo moramo jemati resno vsak dan. Morala ni stvar poljubne izbire; je stvar načela. Nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi. Če se torej strinjaš – in očitno se –, da so živali pomembne z moralnega vidika, potem si moralno zavezan k veganstvu. Kako ti lahko pomagam pri dosegu tega cilja?"

B) "Uau! Kampanja za brezmesni ponedeljek je super! Sem sicer vegan, toda rabil sem 10 let, zato je moralno gledano čisto v redu, če si vsakdo vzame toliko časa kolikor rabi. Gre za male korake. Ne smemo dajati moralnih sodb. To bi bilo obsojanje! In že najmanjše spremembe štejejo, zato je res hvalevdreno tole, kar počneš, pa četudi nikoli ne postaneš vegan."

Če ste obkrožili odgovor B), ste pogrnili na testu.

*****

Če še niste veganka/vegan, prosim postanite veganka/vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nesmislu, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali "male korake", da pripravimo ljudi do veganstva. Poleg tega, da je celotno prizadevanje za "srečno izkoriščanje" izrazito specistično, ima le-to en sam cilj – omogočiti ljudem mirnejšo vest ob izkoriščanju živali.  

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione

Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

© 2014 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/abolition-simple-concepts-pop-quiz/       

Vse o veganstvu:  www.howdoigovegan.com  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):  

1. Preprosto vprašanje

2. »Toda potreboval sem 10 let, da sem postal vegan.« Pa kaj potem?

3. Preprosta logika glede etike v odnosu do živali        

4. Veganski ponedeljki?

5. Nekaj komentarjev o vegetarijanstvu kot "prehodu" do veganstva            

6. Abolicionizem: poskrbeti za skladnost med sredstvom za dosego cilja in ciljem samim

"Ahimsa mleko": Mleko brez nasilja ne obstaja in ne more obstajati – Prvi del odgovora za Sivarama Svamija

2. septembra 2017 je Sivarama Svami, eden izmed sedeminsedemdesetih – izključno moških - gurujev Skupnosti za zavest Krišne (ISKCON, znane kot gibanje Hare Krišna), objavil video na Facebooku z naslovom  Ali lahko vegani uživajo mleko?, v katerem promovira uživanje nečesa kar imenuje "ahimsa mleko", t.j. mleko, ki je domnevno proizvedeno brez nasilja. Video se je hitro razširil po internetu. Nič nenavadnega ni, da nevegani (in žal tudi mnogi vegani) promovirajo proizvode "srečno" izkoriščanih živali, toda v tem primeru Sivarama Svami trdi, da je "ahimsa mleko" primerno za vegane. V komentarjih pod videom na Facebooku se je kmalu odzvalo ogromno veganov, ki so razodeli Sivarama Svamijevo skrajnje nerazumevanje pomena veganstva in ignoriranje načela pravičnosti v odnosu do živali.

V prihajajočih esejih, ki bodo sledili temu, nameravam razkrinkati koncept "ahimsa mleka" iz perspektive abolicionističnega veganstva ter odgovoriti na konkretne komentarje, ki jih je podal Sivarama Svami v podporo "ahimsa mleku". Zatem bom analizirala nekatere poglavitne točke, ki zadevajo moralno sporne ideje in prakse izkoriščanja živali za "ahimsa mleko", ki jih promovirajo pripadniki Hare Krišna pri ISKCON.

Abolicionistični vegani smo jasni, da je veganstvo moralna osnova in da vegani ne uživajo nobenih živalskih proizvodov. Vsi živalski proizvodi vsebujejo izkoriščanje in nasilje. "Ahimsa mleko" je pogubna laž.

Kritiki tega stališča utegnejo ugovarjati: poglejte, kako lepo skrbijo za živali na "ahimsa" kmetijah. Vzemimo na primer britansko The Ahimsa Dairy Foundation (ADF), neprofitno mlečno-pridelovalno združenje, ki je nastalo na pobudo kmetije Bhaktivedanta Manor v Hertfordshiru, katere lastništvo in upravljanje je v rokah ISKCON-a in Hare Krišna gibanja v Veliki Britaniji. Delovanje ADF kmetije je več kot očitno vodeno po ISKCON modelu "zaščite krav". Trdijo, da na njihovi kmetiji v Leicestershiru ni in tudi nikoli ne bo ubita nobena žival ter da njihove krave živijo čudovito življenje. Članek v Daily mailu o kmetiji, ki jo vodi ADF, nam pravi, da njihove krave 

živijo na 20 hektarov kravjih nebes, jedo le najmehkejšo, najokusnejšo travo – z dodatkom priboljškov v obliki ekološko pridelanega korenja ali lahko prebavljivih keksov ... Z njimi se veliko ukvarjajo, jim pojejo pesmi, jih božajo, negujejo, masirajo, spoštujejo in globoko cenijo. Imajo imena, kot npr. Zlatka, Vijolica, Jasmina, Rožica in Trobentica, ter se ne glede na to koliko se postarajo, nikoli ne znajdejo iz oči v oči z jekleno rešetko ali pištolo za omamljanje.  

Le kaj bi lahko bilo narobe s tem?

Narobe je to, kot trdi filozof pravic živali Gary Francione, da če živali niso zgolj stvari, pač pa čuteče ne-človeške osebe z moralno vrednostjo, kar verjame večina ljudi, potem jih ne moremo obravnavati kot vir za nas, ne glede na to kako domnevno "humano" ravnamo z njimi. Vsi sprejemamo to idejo, kadar gre za ljudi, kar je tudi razlog zakaj človeško suženjstvo – tudi najbolj "humano" suženjstvo – zavrača celotna mednarodna skupnost. Čeprav človeško suženjstvo še ni izkoreninjeno, ga nihče več ne zagovarja. Če ne želimo biti specisti [specizem = diskriminacija na podlagi vrste; op.p.], potem smo, razen če smatramo živali zgolj kot stvari, ki so povsem izven območja moralne skrbi, zavezani k zavrnitvi vsega izkoriščanja živali, kar pomeni sprejeti veganstvo. Kot pravi Francione, "obstaja veganstvo in obstaja izkoriščanje živali. Tretja možnost ne obstaja. Če nisi vegan, neposredno sodeluješ v izkoriščanju živali."

Nobene potrebe ni uživati kakršnegakoli živila živalskega izvora za optimalno zdravje. Namreč, čedalje večje število mainstream zdravstvenih organizacij, vključno z Academy of Nutrition and Dietetics, British Dietetic Association, Dieticians of Canada, British Nutrition Foundation, Dietetic Association of Australia, National Institutes of Health (ZDA), British Dietetic Association, British National Health Service in American Heart Association, trdi, da je zdravo vegansko prehranjevanje ravno toliko hranilno ustrezno kot prehranjevanje, ki vključuje živila živalskega izvora. Nekateri najuglednejši zdravstveni strokovnjaki temu dodajajo še, da nudi veganska prehrana nekatere zdravstvene prednosti v primerjavi z vsejedo prehrano. Kakorkoli že, nihče ne more verodostojno trditi, da je nujno uživati živila živalskega izvora, vključno z mlečnimi izdelki, če želimo biti dobrega zdravja. Poleg tega ni nobenih dvomov več, da je živinoreja izjemno škodljiva za okolje, med drugim prispeva največ k izpustom toplogrednih plinov (vsaj 51%) in s tem h globalnemu segrevanju ozračja. Živinoreja je ravno tako pomemben dejavnik nepravične porazdelitve hrane, ki prispeva k razmahu svetovne lakote.   

Kar se tiče vzrejanja živali za njihovo meso in izločke, čeravno je manj trpljenja gotovo boljše kot več trpljenja, ali imamo kakšno opravičilo za povzročanje sploh kakršnekoli količine trpljenja, z ozirom na to, da ni nobene potrebe uživati živil živalskega izvora za zdravje? Ne, nobenega opravičila nimamo, razen užitek ob okusu, navada ali priročnost. In to ne zadostuje kot opravičilo za zasužnjevanje živali in njihovo izkoriščanje za mleko ali katerikoli drugi proizvod, ne glede na to kako "humano" se le-to izvaja.

Povedano drugače, problem ni v načinu ravnanja z živalmi, temveč v dejstvu, da so uporabljene kot vir. Izkoriščati druga čuteča bitja izključno kot vir, je himsa – nasilje. "Zmanjšano", "humano", "sočutno", "duhovno" ali "ahimsa" izkoriščanje živali je še vedno izkoriščanje. Če menimo, da živali štejejo v moralnem smislu, potem ne more biti opravičeno nobeno izkoriščanje živali. Ni mogoče na sprejemljiv način kršiti temeljne pravice živali do tega, da niso posedovane kot lastnina in uporabljene kot vir. Domnevno (in poudarjam "domnevno") idilične razmere za krave na "ahimsa kmetijah" torej nikakor ne morejo opravičiti njihovega izkoriščanja. Nikoli ne bi zagovarjali človeškega suženjstva samo zato, ker je dal sužnjelastnik svojim sužnjem okusno hrano in udobno posteljo. Človeško suženjstvo zavračamo brezpogojno. Vsakršen drugačen pristop do izkoriščanja živali je enostavno specizem, temelječ na prepričanju, da imajo živali, zgolj kot posledica njihove vrste, manjšo moralno vrednost od ljudi. Kot poudarja Francione, diskriminirati na podlagi vrste, ni nič bolj sprejemljivo kot diskriminirati na podlagi spola, družbenega sloja, rase, etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti ali kateregakoli drugega moralno nepomembnega kriterija.  

Se pravi, čisto vseeno je kako melodično so zapete mantre Zlatki, Vijolici, Jasmini in prijateljicam; kako slastna in sočna je trava, ki jo jedo; če spijo na vodnih posteljah v centralno ogrevanem hlevu z glasbo na izbiro šestih različnih žanrov; če so okrašene s cvetličnimi venci in se jih vsakodnevno razvaja s sproščujočo masažo, aromaterapijo in nešteto prehranskimi priboljški; ali če so obkrožene z dobrohotneži, ki jih tolažijo in molijo za njihovo dušo, ko se nežno poslovijo s tega sveta. Vse to morda pomeni manj trpljenja v primerjavi z življenjem na običajni, konvencionalni mlečni kmetiji, toda nič od tega niti približno ne more opravičiti posedovanja ne-človeških oseb kot lastnino in jih izkoriščati kot vir. Ne-specizem zahteva, da zavrnemo vso uporabo živali, ne glede na način ravnanja. To pomeni zavrniti "ahimsa mleko" in postati vegan.   

Pravzaprav, ravno nasprotno od tega kar skušajo prikazati promotorji "srečnega" izkoriščanja, kot je Sivarama Svami, ni mogoče uporabljati živali za mleko ali katerikoli drugi vir brez zadajanja nasilja. O tem bom razpravljala v naslednjih esejih. A tudi, če bi bilo to mogoče, bi bilo še vedno moralno zgrešeno.  

********

Linda McKenzie

Vse to tem kako postati vegan, lahko izveste tukaj.

Tako ta esej, kot ostali, ki bodo sledili, črpajo iz etične teorije profesorja Garyja Francioneja, ustanovitelja abolicionističnega pristopa k pravicam živali.

Zahvaljujem se mojemu dragemu abolicionističnemu prijatelju, Balintu Balasi, za njegove povratne informacije in predloge.

Prevod: Leon Kralj

Vir: https://voxvegan.com/2017/09/27/ahimsa-milk-there-is-no-such-thing-and-never-could-be-part-one-of-a-response-to-sivarama-swami/  

Sorodne teme (kliknite na povezavo): 

1. Nekaj misli v pričakovanju javne podcast debate, na katero je pristal Sivarama Svami

2. "Svete" krave v Indiji

3. Zgodovina človeštva je zgodovina nasilja

4. Pravice živali in analogija s suženjstvom/posilstvom

5. Razjasnitev pojma "pravica"

6. Veganstvo kot moralni imperativ

Kdo je vegan?

Spletna stran https://www.facebook.com/abolitionistapproach ponuja ogromno zanimivih tematik, debat in izobraževalnega gradiva, namenjenega tako veganom kot neveganom. Tule je delček ene izmed teh razprav, ko je obiskovalka Maggie Adams (ki je sicer veganka) izpostavila dilemo v zvezi s tem kdo je pravzaprav vegan. Odgovorila sta ji administrator omenjene spletne strani in ustanovitelj Abolicionističnega pristopa k pravicam živali prof. Gary L. Francione ter moderator Balint Balasa:  

Vprašanje Maggie Adams:

Imam vprašanje, ki ga želim nasloviti na tiste, ki gledajo iz abolicionistične perspektive. Gre pa takole:

Nekoč so na družbenem omrežju v neki veganski skupini vprašali ali je lahko nekdo vegan izključno iz zdravstvenih razlogov, brez sklicevanja na moralo in etiko?

Odgovorila sem z: »Ne, zato ker je veganstvo moralni in etični način življenja.« Nadalje sem podala še definicijo, kot je zapisana na spletni strani organizacije The Vegan Society ter ponudila primernejši opis za tovrstne ljudi – rastlinojedi način življenja.

Kmalu po tem se je zvrstilo na stotine komentarjev, v katerih so ljudje trdili ravno nasprotno in sicer, da dokler ne ješ živali, je vseeno kakšni razlogi so te pripeljali do veganstva.

V svojem odgovoru sem le ponovila to kar veganstvo dejansko narekuje – poleg izključevanja hrane živalskega izvora tudi izključevanje vseh stranskih proizvodov te industrije – obleke, čevlji, kozmetika, itd. Prejela sem ogromno negativnih odzivov.

Skratka, moje vprašanje abolicionistom se glasi kot navajam zgoraj – ali je prav imenovati sam sebe vegan, če počneš to zaradi zdravja?  

Odgovor Garyja L. Francioneja:

Dobro vprašanje. Za začetek naj povem, da zanašati se na organizacijo The Vegan Society za tehtno in osnovano razmišljanje o veganstvu, ni ravno dobra ideja. The Vegan Society je zelo problematična organizacija (glejte sledeče povezave: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9).

Nobene težave ne vidim, če se za nekoga, ki vztraja na veganski prehrani iz zdravstvenih razlogov, reče, da uživa "vegansko hrano". Tisti, ki je skoval besedo "vegan" - Donald Watson – jo je uporabljal na ta način. Govoril je o "veganski prehrani". 

Težava je v tem, da nisem še nikoli srečal nikogar, ki bi bil zvest veganski prehrani izključno iz zdravstvenih razlogov. Nikoli. Nikogar. Niti enega. Poznam ogromno ljudi, ki pravijo, da so vegani zaradi zdravja, a da tu in tam pojedo kaj živalskega. In to ni presenetljivo. Vsi goljufamo, ko gre le za zdravje – bodisi kar se tiče hrane živalskega izvora bodisi hrane na splošno ali drugih stvari. Na primer, sam si prizadevam vedno jesti zdravo. Jem polnovredno rastlinsko hrano, večinoma presno in ne uporabljam olja. Toda včasih goljufam in uživam olje, ocvrto hrano, itd. Vsi goljufamo iz zdravstvenega vidika.

Ko torej nekdo reče: »Sem vegan iz zdravstvenih razlogov«, mu jaz vedno odgovorim: »No, če vidiš veganstvo le kot stvar prehrane in sicer nosiš volno, usnje, krzno ali svilo in uporabljaš druge živalske izdelke, potem nisi vegan, pa čeprav ti je bilo rečeno, da si na veganski prehrani ker ne ješ nobenih živil živalskega izvora. Toda po pravici povedano, dvomim tudi v to, kajti stavim, da vsaj občasno poješ kaj živalskega.« In veste kaj? Še nikoli mi ni na to nihče odgovoril z: »Ne, nikoli ne jem nobene hrane živalskega izvora.« Ponavadi rečejo: »No, ja, hotel sem reči, da običajno ne jem živalskih proizvodov, ampak le včasih.« Jaz odgovorim: »Potem torej ni prav reči, da si na veganski prehrani. Si vsejedec, ki ne jé večino živalske hrane.«

Biti vegan pomeni, da ne ješ nobenih živil živalskega izvora, se ne oblačiš v kože živali in, kolikor je to praktično izvedljivo, na noben drug način ne uporabljaš živalskih izdelkov. Edini motiv, ki vodi do takšnega ravnanja je etični motiv. Še nikoli nisem srečal vegana (kot sam razumem ta pojem), ki ne bi bil etični vegan. Toda vedite, da biti etični vegan še ne pomeni nujno biti abolicionistični vegan. Pravzaprav večina "zagovornikov živali", ki so vpeti v razne organizacije in društva, niso abolicionistični vegani.

In nenazadnje, vedite, da so mnogi izmed tistih, ki pravijo zase, da so vegani iz etičnih razlogov, v resnici "fleksibilni" vegani. Na primer, "oče modernega gibanja za pravice živali", Peter Singer, je "fleksibilni" vegan. Biti "fleksibilni" vegan smatram kot ne biti vegan.

Odgovor Balinta Balase:

Rad bi opozoril še na nekaj podrobnosti, če si jih slučajno spregledala:

1. Besedna zveza "način življenja" sporoča, da gre za osebno izbiro, medtem ko "gibanje za družbeno pravičnost", da gre za moralno dolžnost. Abolicionistični vegani predstavljamo veganstvo kot gibanje za družbeno pravičnost.

2. Obleke, čevlji, kozmetika, itd., niso stranski živalski proizvodi. So živalski proizvodi, ki se jim da povsem izogniti. Živali so posebej rejene za potrebe pridobivanja volne, usnja, svile, krzna, itd., in po definiciji veganstva vegani zavračajo uporabo vsega tega. Nobene moralne razlike ni med jedenjem mesa in nošenjem volne. Ne glede na to za katere določene namene je žival vzrejena, so na koncu prav vse zaklane.

Stranski živalski proizvodi so tiste sestavine, ki so prisotne praktično povsod: v gradbenih materialih, plastiki, gumah, lepilu, računalnikih, bankovcih, itd. Tudi, če kupujemo izključno veganske čevlje in kljub najboljšemu trudu veganskih ponudnikov, da pri proizvodnji uporabljajo izključno veganske sestavine, se lahko zgodi, da lepilo ali kakšen drug element v čevljih še vedno vsebuje stranske živalske proizvode. Ne le, da bi se bilo nesmiselno poskušati izogniti stranskim živalskim proizvodom, pač pa s tem, ko vegetarijanci, ki jedo mlečne izdelke in jajca, napovedo bojkot bankovcev, ki med drugim vsebujejo tudi neko sestavino živalskega izvora, postane "gibanje za pravice živali" burleska in poskrbi za to, da se izkoriščanje živali le še bolj utrdi kot nekaj normalnega.

Če na spodnji spletni strani, ki je bila sicer ustanovljena z namenom izobraževanja neveganov, klikneš na Abolitionist Veganism, lahko izveš kako daleč seže definicija veganstva ter kako ji sledi abolicionistična teorija, razvita s strani profesorja Francioneja, ki ponuja odgovore na vsa vprašanja:  

www.howdoigovegan.com

Prevod: Leon Kralj

Vir: https://www.facebook.com/abolitionistapproach/posts/1583720441647704

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Veganstvo: morala, zdravje in okolje

2. Nekaj misli o pomenu izraza "vegan"

3. Peter Singer in manjvrednost živalskega življenja

4. Absurdnost kampanj za dobrobit živali v praksi - 3.del: Izdajstvo živali s strani organizacije Vegan Outreach

5. Abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali in veganstva

Veganstvo: morala, zdravje in okolje

3. februar, 2010 /avtor Gary L. Francione

Najmanj petkrat tedensko prejmem kakšno izmed različic sledečega vprašanja:

Ali bi se morali pri zagovarjanju veganstva držati le moralnih argumentov in ali je nekako "narobe" oz. "izdajalsko do živali" zanašati se na argumente v zvezi z dobrobitjo za človekovo zdravje in okolje? 

V zvezi s tem nameravam v bližnji prihodnosti objaviti podcast, a nekaj želim razjasniti že sedaj: meja med temi argumenti je precej bolj zabrisana, kot si morda mislite, kajti argumenti v zvezi z zdravjem in okoljem imajo tudi moralno dimenzijo.

Ko govorim o pravicah živali, poudarjam moralni argument, ki temelji na reinterpretaciji zahodne filozofske tradicije. Prav tako omenjam duhovno komponento Ahimse oz. nenasilja, ki je bila zame pomemben del mojega veganstva zadnjih 28 let. Duhovna komponenta prav gotovo ni nujna za to, da bi prišli do abolicionističnih zaključkov; nanjo se ne zanašam pri filozofskih argumentih, ki jih na primer podajam v svoji knjigi Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog?. Toda moja zaveza k nenasilju je pomemben del mojega razmišljanja.

Prav tako govorim o zdravju in okolju kot delu moralne/duhovne analize.

Moralna dolžnost, ki jo dolgujemo sami sebi je, da smo zdravi; zaužitje proizvodov, ki nam povzročajo škodo, je oblika nasilja, ki ga zadajamo sami sebi. Empirični dokazi, da za zdravje ne le, da ne potrebujemo živalskih proizvodov, pač pa da na najrazličnejše načine dejansko povzročajo škodo našemu telesu, postajajo vsak dan močnejši. Celo majhna količina živalskih proizvodov je lahko škodljiva. Enako kot imamo moralno dolžnost, da ne kadimo cigaret (četudi le "malo"), imamo dolžnost tudi poskrbeti, da to, kar dajemo v in na naša telesa (ne pozabite, da kar daste na svojo kožo, pronica v vaše telo!), ne povzroča škode. Tega ne dolgujemo le samemu sebi, temveč tudi ljudem in živalim, ki nas imajo radi in so odvisni od nas.  

In podobno, čeravno ne verjamem, da bi lahko imeli moralne dolžnosti, vezane neposredno na nečuteča bitja, imamo nedvomno dolžnost do vseh čutečih bitij, ki živijo v nečutečem okolju. Namreč, zaradi velikega števila čutečih bitij, ki naseljujejo naravo, je težko gledati na naravo kot na nečutečo v smislu, da do nje ne bi imeli nikakršnih moralnih dolžnosti. Drevo morda ni čuteče v smislu, da bi se zavedalo samega sebe, toda obstaja ogromno čutečih bitij, ki živijo v ali na drevesu oziroma so od drevesa odvisni. In vsa čuteča bitja – ljudje in živali – so odvisna od okolja za zdrav ekosistem. Uničenje okolja poraja številna resna moralna in duhovna vprašanja. Na živinoreji temelječe kmetijstvo uničuje okolje in vsa čuteča bitja v njem.  

Običajen ugovor veganstvu se glasi, da če bi vsi jedli na rastlinah temelječo hrano in bi bili vsi na rastlinski dieti, bi morali obdelovati več zemlje, kar bi imelo za posledico ubijanje večjega števila čutečih bitij. Toda to ne drži. Trenutno večino proizvedene rastlinske hrane namenjamo za krmo živali, ki zahtevajo na kilograme in kilograme rastlinskih beljakovin za to, da proizvedejo en kilogram mesa [Opomba: za pridelavo enega kilograma govedine je potrebnih 13 kilogramov žita in 30 kilogramov druge krme; za 1 kg ovčjega mesa je potrebnih 21 kg žita in 30 kg druge krme; za 1 kg svinjine 5,9 kg žita; za 1 kg puranjega mesa 3,8 kg žita; za 1 kg piščančjega mesa 2,3 kg žita in za 1 kg jajc je potrebnih 11 kg žita. Vir]. Če bi jedli rastline neposredno, bi potrebovali manj rastlin in ne bi bili primorani uničevati ekosistema za širitev pašnikov [30 % vsega kopnega dela planeta zasedata živinoreja in pridelava hrane zanjo; 70 % amazonskega pragozda je izsekanega izključno za potrebe živinoreje (UN); op.p.].

Skratka, čeravno trdim, da sta moralni argument v prid pravic živali in duhovni argument v prid nenasilja najpomembnejši sporočili, imamo prav tako moralne dolžnosti do nas samih (in do ljudi in živali, ki so odvisni od nas), da vzdržujemo in izboljšamo svoje zdravje ter dolžnosti do ljudi in živali, da ne uničimo okolja.

Kot sem dejal na začetku, bom o tem kmalu objavil tudi podcast. Toda še prej se moram posvetiti zaključku svoje prihodnje knjige The Animal Rights Debate: Abolition or Regulation?, ki jo bo založba Columbia University Press izdala meseca maja. Morda do takrat ne bom toliko dejaven na blogu, toda takoj ko jo zaključim, se vrnem s polno močjo.

Če torej še niste vegan, postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in okolje, a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev. Vsi razglašamo, da smo proti nasilju. Vzemimo to resno. Storimo pomemben korak k zmanjšanju nasilja v svetu, začenši s tem, kaj damo v svoja usta in na svoja telesa.

In ne pozabite, ni nemogoče: Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione
© 2010 Gary L. Francione

  

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/veganism-morality-health-and-the-environment/  

******

Če ste že vegan, prosim izobražujte ostale ljudi o veganstvu. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj:

http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Aktivizem v praksi - 9.del: Pogovor o zdravju

2. Nekaj misli o pomenu izraza "vegan"

3. "Selfie morala" predstavlja moralni propad gibanja za pravice živali

4. Veganstvo: ne gre le za pravice živali

5. Gorila Harambe in piščanec

6. Medsebojna prepletenost človekovih pravic in pravic živali

Moralna zaskrbljenost, moralni vzgib in logični argument v zagovorništvu pravic živali

31. maj, 2012 /avtor Gary L. Francione

Vsakdo, ki je kdaj izvajal aktivizem za živali, se je že kdaj srečal s tem, da je moral razumsko pojasnjevati zakaj izkoriščanje živali ne more biti moralno upravičeno, pri čemer je sogovornik odgovoril nekaj takega kot: »Da, zanimivo, toda jaz vseeno mislim, da ni z jedenjem živalskih proizvodov nič narobe,« ali: »Tvoji argumenti so sicer logični, ampak enostavno obožujem sladoled in sir in ju bom še naprej jedel.«

Kako je to mogoče? Kako lahko ljudje zavrnejo logične in razumske argumente?

Odgovor je preprost: logika in razum sta sicer nujna za moralno analizo, toda ne razložita v celoti vsega, kar je potrebno za sprejetje moralnih odločitev. Ne gre le za logično sklepanje. Sprejetje moralne odločitve – tako glede živali kot česarkoli drugega – zahteva več kot logiko. Zahteva dva tesno povezana, a konceptualno različna pojma: moralno zaskrbljenost in moralni vzgib, ki presegata našo angažiranost na razumski in logični ravni.

Če postavimo to v kontekst etike v odnosu do živali: Da bi sprejel argument, ki vodi do zaključka, da so vsa čuteča bitja polnovredni člani moralne skupnosti ter da bi morali odpraviti in ne zgolj regulirati izkoriščanje živali, ti mora biti najprej moralno mar za živali. Ne rabiš imeti ravno "rad" živali ali biti "ljubitelj" živali. Ne rabiš imeti hiše polne rešenih živali, niti ene same rešene živali. Toda sprejeti moraš, da so vsaj nekatere živali članice moralne skupnosti; da so ne-človeške osebe, do katerih imamo neposredne moralne dolžnosti.

In moraš želeti ravnati moralno kar se tiče živali; imeti moraš moralni vzgib kar zadeva živali. Čutiti moraš svoje moralno prepričanje v smislu, da hočeš dobro živalim. Če to imaš, potem se da z logiko in razumom ustvariti čvrste argumente v prid tega, da imajo vsa čuteča bitja ta moralni status in nobeno izkoriščanje živali ne more biti moralno upravičeno.

A če ti v moralnem smislu ni mar za živali in jim nočeš dobro, potem ga ni argumenta, ki bi te prepričal. Če meniš, da živalim ne dolgujemo ničesar, potem ne boš ravno zainteresiran za argumente o tem, do katerih živali imamo neposredne moralne dolžnosti oz. kaj nam le-te nalagajo.

Logika in razum: Nujno potrebna, a ne zadostna

V svoji knjigi Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog? predstavljam številne argumente, osnovane na logiki in razumu. Tule je le eden izmed njih:

1. premisa: Zadajanje trpljenja kateremukoli čutečemu bitju zahteva ustrezno moralno opravičilo, in užitek, zabava ali priročnost ne morejo šteti kot ustrezni razlogi, ki opravičujejo zadajanje trpljenja kateremukoli čutečemu bitju.

2. premisa: Celo najbolj "humana" oblika živinoreje vsebuje precejšnjo mero trpljenja, zadanega čutečim bitjem.

3. premisa: Generalno gledano je naše najboljše (in edino) opravičilo za jedenje živalskih proizvodov užitek, zabava ali priročnost. 

4. Sklep: Ne moremo moralno upravičiti jedenja živalskih proizvodov. 

Vse to je precej logično. Toda s tem argumentom ne pridemo nikamor, če naš sogovornik ne sprejema niti prve premise in ne želi delovati v skladu z njo. Če ne verjame, da zadajanje trpljenja živalim zahteva moralno upravičeni razlog, potem ne moremo niti začeti pogovora o etiki v odnosu do živali. Logika in razum nam lahko pomagata določiti kaj dolgujemo ne-človeškim moralnim osebam, toda logika in razum sta neuporabna pri nekom, ki mu je moralno vseeno za živali in ki meni, da ne potrebujemo nobenega opravičila za škodovanje živalim.

Tudi znanost je neuporabna kar se tiče prve premise. Nemogoče je "znanstveno" dokazati, da smo dolžni imeti opravičljiv razlog za škodovanje čutečemu bitju. Kot ve vsak študent prvega letnika filozofije, nemogoče je dobiti "morali bi" iz "moramo".

Zakaj bi torej morali sprejeti prvo premiso oz. načelo?

Trdim, da je prvo načelo samoumevno resnično. Vsa čuteča bitja štejejo v moralnem smislu in preden škodujem interesom nekega čutečega bitja, sem dolžan upravičiti to svoje dejanje. Ko rečem "resnično", mislim to v enakem smislu kot če rečem, da je skodelica na moji mizi rdeče barve. Izjava "skodelica je rdeče barve" izraža resnično trditev. Skodelica na moji mizi je rdeče barve. Podobno, izjava "potrebujemo ustrezno moralno opravičilo za zadajanje trpljenja kateremukoli čutečemu bitju", izraža resnično trditev, ki odraža našo moralno intuicijo, po kateri je trpljenje nekaj slabega.

Trditev, izražena znotraj izjave: »... in ustrezno moralno opravičilo mora izključevati užitek, zabavo ali priročnost«, ki bi lahko bila tudi ločena premisa, je prav tako samoumevno resnična, kajti če bi ustrezno moralno opravičilo lahko vključevalo tudi te omenjene razloge, potem nobeno opravičilo ni slabo opravičilo in ničesar ne bi moglo biti izključeno iz tega načela. Samo pomislite: reči »potrebujemo ustrezen moralno opravičljiv razlog za škodovanje otroku, a povsem v redu je raniti otroka le zato, ker to želimo«, bi pomenilo, da je načelo, ki zahteva moralno opravičljiv razlog za škodovanje otroku, popolnoma nesmiselno.

Če bi me kdo prosil naj dokažem prvo premiso z znanstvenim poskusom ali na kakšen drug način, ki bi zadovoljil striktnega empirika, tega ne bi mogel storiti. Pa kaj potem? To ne pomeni, da trditve iz prve premise ne držijo. Ali lahko nekdo zanika resnico prve premise? Seveda lahko. A nekdo lahko zanika tudi resnico trditve, ki zadeva mojo rdečo skodelico. Lahko dvomimo glede moralnih načel, toda dvomimo lahko glede vsega. Kdo ve ali je skodelica res rdeča? Morda haluciniram. Morda sploh ne obstajam na način kot si predstavljam. Morda nisem nič več kot možgani v kozarcu, ki so stimulirani z elektrodami, tako da vidijo rdečo skodelico, ki v resnici sploh ne obstaja.

Ničesar kontroverznega ne vidim v izjavi, da je prva premisa samoumevno resnična. Trdim, da bi se večina ljudi, ko bi se jih prosilo naj razmislijo o tem, strinjala s samoumevno resničnostjo prve premise. Pravzaprav, vsebina knjige Introduction to Animal Rights priča ravno o tem, da trdimo, da se strinjamo s prvo premiso, a ne razmislimo razumsko kaj to moralno pravilo sploh pomeni. Namreč, problem ni, da ne moremo razumsko dokazati prve premise; problem je, da navkljub našemu zatrjevanju, da sprejemamo moralno resnico tega načela, bodisi nimamo moralnega vzgiba po katerem bi želeli ravnati v skladu s tem kar pravimo, da verjamemo (in, kot razložim spodaj, je to le z drugimi besedami izraženo dejstvo, da v resnici sploh nimamo moralne zaskrbljenosti), bodisi ne razmislimo razumsko o tem kaj nam to načelo nalaga v praktičnem smislu.

Sadist Simon in Michael Vick

V knjigi Introduction to Animal Rights sem predstavil izmišljeno osebo z imenom sadist Simon, ki uživa v zažiganju psov. Takšno ravnanje vsi označujemo kot grozljivo. Namen omembe Simona je bil prikazati, da Simonovo dejanje krši načelo, ki ga vsi sprejemamo: da zadajanje trpljenja čutečemu bitju zahteva ustrezno moralno opravičilo in Simonov užitek ne more šteti kot ustrezno moralno opravičilo. V preostanku knjige argumentiram, da naše sprejetje tega moralnega načela zahteva, da smatramo vsa čuteča bitja, ne le pse, za člane moralne skupnosti ter da odpravimo vso izkoriščanje živali.

Nedavno sem predstavil enake argumente v kontekstu resničnih primerov škodovanja živalim, kot je bil recimo primer prirejanja pasjih bojev znanega nogometaša Michaela Vicka. Odziv na razkritje Vickovih pasjih bojev je bil ogromen; vsi so ga obsojali. In v teh odzivih ni šlo le za kritiziranje; ljudje so bili naravnost besni in ogorčeni nad tem kar je storil. Zakaj? Odgovor je preprost: Vick je kršil moralno načelo, ki ga sprejema velika večina med nami; načelo, ki ga vidimo kot moralno resnico. In z ozirom na vsesplošno sprejetje tega načela, logika in razum zahtevata, da tudi mi uvidimo, da ne moremo razlikovati med tem kar je storil Vick in tem kar počne vsakdo, ki zadaja trpljenje katerikoli živali zgolj zavoljo užitka, zabave ali priročnosti. To spoznanje nas zavezuje k temu, da postanemo vegani ter da si prizadevamo za odpravo vsega izkoriščanja živali.

Če vidiš, da je prva premisa resnična ko gre za pse in želiš v odnosu do psov ravnati moralno, pri čemer nič od obojega ni stvar logike in razuma, potem se lahko podobno razlago uporabi tudi za prikaz tega, da ni nobene moralno pomembne razlike med psi, ki jih smatraš za člane moralne skupnosti, in vsemi ostalimi čutečimi neljudmi. To je stvar logike šele po tem, ko obstaja sprejetje, da živali oz. vsaj nekatere živali, štejejo v moralnem smislu. Logiko in razum lahko uporabimo za obrazložitev tega, da nas welfare reforme [reforme za "dobrobit" živali; op.p.] in pravzaprav ničesar kar je manj od abolicije, ne razrešuje naše dolžnosti do živali, z ozirom na to, da jim priznavamo moralno vrednost.

A če ne sprejemamo tega, da imajo živali moralno vrednost, bodo vsi argumenti zaman – tako tisti glede vprašanja o tem ali je sploh prav uporabljati živali, kot tudi tisti glede vprašanja o načinu ravnanja z živalmi, ki temelji na teoriji pravic, utilitarizmu, prednostni etiki ali čemerkoli drugem.

Kot pojasnjujem v Introduction to Animal Rights, ni ideja o enakovrednosti inherentne vrednosti življenja vseh čutečih bitij v ničemer misteriozna ali abstraktna. Je logična ideja, ki govori o minimalnih pogojih za članstvo v moralni skupnosti in ki zahteva, da podelimo živalim moralno pravico do tega, da niso obravnavane kot predmeti. Povedano drugače, to zahteva, da odpravimo izkoriščanje živali. A če že v osnovi ne sprejemamo, da živali spadajo v moralno skupnost ali če nam ni mar za to, da ravnamo moralno, potem ideja o enakovredni inherentni vrednosti živali ne bo koristila.  

Vsi zavračamo človeško suženjstvo, zato ker se zavedamo, da pomeni suženjstvo prestavitev zasužnjenih ljudi izven okvirov moralne skupnosti; zreducira jih na predmete. Glede na to, da sprejemamo moralno intuicijo, ki pravi, da morajo biti vsi ljudje vključeni v moralno skupnost, da morajo biti obravnavani kot osebe in ne kot predmeti, potem karkoli drugega že zahteva to naše spoznanje, zahteva najmanj to, da odpravimo suženjstvo. Podobno, če vidimo živali kot moralno pomembne, potem karkoli drugega že zahteva to naše spoznanje, zahteva najmanj to, da odpravimo njihov status lastnine oz. predmeta ter jih obravnavamo kot moralne osebe. In to zahteva, da jih nehamo jesti. Pika.

A če nobene živali ne vidimo kot moralno pomembne oz. če menimo, da nobena žival ne šteje nič v moralnem smislu – česar ravno tako ne moremo "dokazati" na noben "objektiven" in "znanstven" način – bodo potem vsakršni nadaljnji logični argumenti o tem, česa morajo biti živali deležne kot moralne osebe, povsem brezpredmetni.

Kaj je izvor moralne zaskrbljenosti?

Kaj pa, če nekdo ne sprejme prve premise? Kaj če enostavno ne vidi nobenih živali kot člane moralne skupnosti? Ali lahko dokažemo, da se moti? Seveda ne.

Spreminjanje moralnega vedenja zahteva neko čustveno komponento. Da bi bil odprt za logično analizo v zvezi s problematiko živali, moraš videti živali kot člane moralne skupnosti ter si želeti delovati v prid tega svojega spoznanja. To ni stvar logike in razuma. Čutiti moraš, da je to kar počne psom sadist Simon, slabo; čutiti moraš, da je to kar je storil pasjeborec Michael Vick, slabo.

Podoben način razmišljanja o moralni zaskrbljenosti ponuja profesor Gary Steiner, ki v svoji knjigi Animals and the Moral Community: Mental Life, Moral Status, and Kinship pojasnjuje koncept povezanosti z živalmi. Steiner trdi, da potrebujemo nek koncept povezanosti oz. čustvene vezi med ljudmi in živalmi, kot predpogoj za resno razmišljanje o etiki v odnosu do živali.

Strinjam se s Steinerjem v tem, da velika večina ljudi že ima predispozicijo za ta občutek povezanosti z živalmi. Potrebno jo je le obuditi; začeti se je moramo zavedati. To zavedanje nam omogoča videti resnico prve premise. To zavedanje lahko sprožijo različne stvari, samostojno ali v kombinaciji z drugimi, kot na primer:

Lahko ga sproži odnos oz. prijateljstvo z našim živalskim sopotnikom.

Lahko ga sproži zaznavanje medsebojne povezanosti vsega življenja na Zemlji oz. zaznavanje katerega izmed življenjskih naukov, kot npr. "zlato pravilo". To ima lahko duhovno ali ne-duhovno dimenzijo.

Lahko ga sproži sprejetje načela nenasilja kot temeljne moralne resnice. Ponovno, slednje ima lahko tako duhovno, kot tudi ne-duhovno dimenzijo.

Lahko ga sproži verski vidik, kot npr. tisti, ki ga je imel Frančišek Asiški.

Lahko ga sproži obisk klavnice.

Lahko ga sproži branje literature ali poezije.

Lahko ga sproži kakšno lepo doživetje.

Skratka, ogromno priložnosti je, da se začnemo zavedati naše moralne zaskrbljenosti. Toda ne glede na to ali rečemo temu moralna zaskrbljenost ali občutek za povezanost z živalmi, je potrebno razumeti, da mora to vključevati moralni vzgib, na podlagi katerega želimo slediti tej zaskrbljenosti in ukrepati v skladu z njo na način, ki uvidi in spoštuje moralno vrednost živali oz. ki udejanja to našo povezanost z njimi.

Ko imamo enkrat moralno zaskrbljenost oz. občutek za povezanost z živalmi, ki vključuje moralni vzgib in željo ravnati v njihovo prid, potem je šele smiselno govoriti o uporabi logike in razuma pri razpravi o tem, katere vrste živali so tiste, ki bi morale biti zajete v okvir priznavanja statusa osebe (po mojem mnenju, vsa čuteča bitja) ter kaj ta njihov status kot moralnih bitij zahteva od nas (po mojem mnenju, odpravo vsega izkoriščanja živali). Dokler nimamo te moralne zaskrbljenosti in vzgiba z željo delovati na način, ki priznava moralni status živali, bosta logika in razum naletela na gluha ušesa.

Abolicionistični aktivizem

Če nekdo sprejme prvo premiso (in prosim vedite, da v tem blogu govorim o zgolj enem izmed številnih argumentov, ki jih podajam v knjigi), lahko nato logično in razumsko zagovarjamo, da bi ta oseba morala prenehati uporabljati (jesti, nositi ali kakorkoli drugače konzumirati) vse živalske proizvode in postati vegan. Podpreti bi morala abolicijo [odpravo; op.p.] in ne regulacijo izkoriščanja živali.

Toda, ko se lotimo tovrstnega izobraževalnega aktivizma, ponavadi logičnega in razumskega argumenta ne uporabimo za prepričevanje sogovornika v resnico prve premise; logični in razumski argument uporabimo za to, da mu pomagamo uvideti, da njegova moralna zaskrbljenost za živali, razumljena pravilno, zahteva od njega, da pride do točno določenih zaključkov (do veganstva in abolicionizma) in ne do nekih drugih zaključkov ("sočutno" konzumiranje, proizvodi "srečnih" živali, welfare regulacije, ustvarjanje umetne ločnice med mesom in mlečnimi izdelki ali med ribami in kravami, itd.).

Ali je možno, da bi kdo rekel: »Ni mi vseeno za živali in strinjam se s tvojo logično analizo, toda tako zelo imam rad hrano živalskega izvora, da je ne mislim nehati jesti«? Seveda je možno. Toda pri takšnih situacijah ponavadi ne gre za zgrešenost naše logične ali razumske analize, ampak za to, da oseba, ki poda takšno izjavo, živali v resnici ne smatra za moralno pomembne, ne glede na to kaj govori. Gre za pomanjkanje moralne zaskrbljenosti.

Na primer, obstajajo ljudje, ki so obsedeni s psi ali z mačkami in jih v resnici ne vidijo kot člane moralne skupnosti, pač pa jih dojemajo kot okrasek, v kontaktu s katerim doživljajo nekakšno estetsko oz. kakšno drugo vrsto obsesivne reakcije, ki je podobna reakciji nekaterih ljudi na avtomobile, obleke in druge predmete. Vsi smo že kdaj naleteli na ekscentrične ljudi, ki so obsedeni s psi in jih imajo polno hišo, a jedo številne druge živali ter zavračajo vsakršen poziv k razmisleku o etiki v odnosu do živali. To, da ti je mar za živali v moralnem smislu, ni stvar tega, da si "ljubitelj" živali, da jih imaš "rad" ali da misliš, da so "prisrčne". Je stvar moralnega uvida; stvar tega, da vidiš živali kot bitja z moralno vrednostjo in da ti je mar za ta uvid.

Lahko bi rekli tudi, da takšni ljudje sicer imajo moralno zaskrbljenost, a nimajo moralnega vzgiba. Sam menim, da zares imeti moralno zaskrbljenost pomeni imeti moralni vzgib. Najboljši pokazatelj tega kaj nekdo verjame v moralnem smislu, je to kar počne. Skratka, čeprav mislim, da je pojma moralna zaskrbljenost in moralni vzgib mogoče ločiti za potrebe obrazložitve, smatram, da je  moralna zaskrbljenost v odsotnosti moralnega vzgiba v resnici odsotnost moralne zaskrbljenosti.

Obstajajo seveda primeri, ko nekdo verjame, da imajo nekatere živali moralno vrednost, a ne sprejema analogičnega argumenta, da so vsa čuteča bitja polnovredni člani moralne skupnosti.

Na primer, nekateri zagovorniki živali, kot recimo Peter Singer [t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali"; op.p.], smatrajo vsa čuteča bitja za člane moralne skupnosti, a za polnovredne člane moralne skupnosti smatrajo le tista s človeku podobnim zavedanjem, in, predvsem, tista s človeku podobnim čutom za samozavedanje. Singer zavrača moj argument, da so vsa čuteča bitja enaka v tem, da cenijo svoje lastno življenje, pa čeprav vsa ne razmišljajo o življenju na način kot to počno "normalni" ljudje.  

Obstajajo tudi primeri, ko nekdo verjame, da imajo živali moralno vrednost, a zavrača argument, da je odprava izkoriščanja živali edini razumni odgovor na spoznanje, da imajo živali moralno vrednost.

Domala celotno "gibanje" za pravice živali, kot ga predstavljajo velike new welfare organizacije, zavrača moje argumente glede vsebinske problematike welfare reform in tega, da potrebujemo jasno izraženo stališče, da je abolicionistično veganstvo temelj. Trdijo, da bodo welfare reforme izboljšale situacijo za tiste živali, ki trpijo ta trenutek in pripeljale do ugodnih posledic za živali v prihodnje. Ne strinjam se.

Obstajajo primeri, ko ljudje trdijo, da smatrajo živali za člane moralne skupnosti, a istočasno trdijo, da so lahko pravila, ki veljajo glede naših osnovnih moralnih dolžnosti do živali, drugačna od tistih, ki veljajo v primeru naših osnovnih moralnih dolžnosti do ljudi.

Na primer, nekateri [t.i. "ekofeministi"; op.p.] pravijo, da ne bi smeli govoriti o pravicah oz. splošno veljavnih moralnih pravilih, pač pa bi morali slediti konceptu, imenovanem "etika sočutja" [orig. "ethic of care"; op.p.], ki upošteva posebnosti določene situacije. Toda ti ljudje se hkrati nikoli ne bi sklicevali na "etiko sočutja" pri vprašanju temeljnih človekovih pravic. Na primer, noben zagovornik "etike sočutja" ne bi vztrajal, da je moralnost posilstva odvisna od tega ali je bilo to dejanje v določenih situacijah izvršeno "s sočutjem". Posilstvo je vedno nemoralno, zato ker krši pravico do telesne nedotakljivosti. In podobno, ko gre za temeljne interese živali, moramo uporabiti enako analizo in ne moremo reči, da "sočutje" zadostuje ali da ignoriramo bistvo moralne analize: zahtevo, da podobne primere obravnavamo podobno.

V vseh treh primerih se moramo osredotočiti na to kar nam pravita logika in razum, z ozirom na to, da se vsi strinjamo s tem, da imajo živali moralno vrednost in želimo delovati pravično oz. želimo vedeti kakšne so naše moralne dolžnosti. Logika in razum sta pomemben del prepoznavanja moralnih dolžnosti ravno zato, ker smatramo živali za člane moralne skupnosti in imamo moralni vzgib za delovati v njihovo dobro. 

Toda kar se tiče našega trenutnega ravnanja, je v vseh omenjenih primerih bistveno to, da je izvor te moralne zaskrbljenosti oz. moralnega vzgiba povsem nepomemben.

Če je neki osebi mar za živali kot moralna bitja, ni pomembno ali je bil njen moralni vzgib sprožen kot posledica njenega prijateljevanja z živalskim sopotnikom [psom, mačko, itd.; op.p.], branja o Frančišku Asiškem, branja pravljice Black Beauty (Črni lepotec), branja poezije, kot je npr. Byronova Inscription on the Monument of a Newfoundland Dog, prepričanja v načelo nenasilja, v zlato pravilo, v medsebojno povezanost vsega življenja na Zemlji, ali posledica njenega odpora do znašanja nad šibkejšimi.

Tisto kar šteje je, da ima ta oseba moralno zaskrbljenost in željo delovati v skladu z njo. Tisto kar šteje je, da vidi moralno resnico prve premise vsaj glede nekaterih živali. Tisto kar šteje je, da sprejme za moralno resnico, da so vsaj nekatere živali članice moralne skupnosti; da so pomembne v moralnem smislu. Tisto kar šteje je, da zaznava potrebo ravnati v skladu s svojo zaskrbljenostjo. Šele tedaj in samo tedaj – ko taka oseba želi delovati v dobro živali, ki jih smatra za moralno pomembne – lahko uporabimo logiko in razum za prikaz tega, da bi se morala njena moralna zaskrbljenost razširiti na vse živali ter da to zahteva odpravo (abolicionizem) in ne reguliranje uporabljanja živali (welfare). To zahteva, da ona sama preneha sodelovati v izkoriščanju živali. Morda ne bo sprejela, ali vsaj ne takoj, argumente v prid enakopravnosti, abolicije in veganstva, toda v odsotnosti moralne zaskrbljenosti glede živali teh stvari sploh ne bo razumela.

Prepričanje, da moralna zaskrbljenost, občutek za povezanost z živalmi oz. kakorkoli že to imenujemo, ne more biti sprožena kot posledica njenih verskih ali duhovnih pogledov, je enako nesmiselno kot bi rekli, da njena moralna zaskrbljenost ne more biti sprožena kot posledica prijateljevanja z (domačo) živaljo, če ob tem ni prisotne nobene verske ali duhovne tradicije. Verske in duhovne tradicije so lahko težava kar se tega tiče samo takrat, ko omejujejo moralno zaskrbljenost in zmanjšujejo vrednost življenja tistih, za katere nam je moralno mar; takrat, ko omejujejo občutek za povezanost z njimi; takrat, ko spodbujajo nasilje na račun nenasilja. In nikar ne mislimo, da sekularni vidiki ne morejo podobno omejevati moralne zaskrbljenosti. Lahko, in enako sporni so.

Po pravici povedano mi je vseeno ali smatra kdo živali kot članice moralne skupnosti zaradi svojih verskih oz. duhovnih vidikov, ateističnih ali agnostičnih vidikov, ali katerihkoli drugih prepričanj.

Ni pomembno ali je izvor nekogaršnje moralne zaskrbljenosti za živali branje Biblije in navdahnjenost ob misli, da je Jezus v svojih moralnih naukih govoril o vseh živih bitjih, ali če zaskrbljenost in inspiracija izvirata iz branja poezije Byrona, ki je bil ateist, ali, kot je bilo v mojem primeru, obiska klavnice in temeljnega spoznanja, da je načelo nenasilja nesmiselno, če ne vključuje vseh čutečih bitij. Šele takrat sem razumel implikacije moralne intuicije, da je trpljenje nekaj slabega in da morata biti trpljenje in smrt upravičena z utemeljenim razlogom.  

Ne pravim, da bi morali uporabiti izvor naše moralne zaskrbljenosti za zagovarjanje pravic živali. To ne bi imelo nobenega smisla. Če je na primer nekogaršnji izvor moralne zaskrbljenost za živali ta, da je kot otrok bral pravljico Črni lepotec, to ne pomeni, da bi morali zdaj promovirati branje te knjige kot sredstvo za zagovarjanje pravic živali. Obstaja namreč veliko ljudi, ki so brali Črnega lepotca v otroštvu in niso postali vegani. Toda ta knjiga (ali katerakoli izmed nešteto drugih knjig, doživetij, itd.) je lahko pri nekom sprožila moralni vzgib, ki ga je naredil dovzetnega za razumske argumente, ki mu jih lahko podamo kot abolicionisti, zato da uvidi vsa čuteča bitja kot člane moralne skupnosti in veganstvo kot edini smiselni odgovor na svojo moralno zaskrbljenost. A če že v osnovi nima moralne zaskrbljenosti, ne bo dovzeten za te argumente.

Vse dokler obstaja moralna zaskrbljenost in moralni vzgib z željo po želeti dobro živalim, lahko uporabimo razum za prikaz tega zakaj bi se ta moralna zaskrbljenost morala razširiti na vse živali in zakaj sta abolicionizem in veganstvo logično primerna odziva na spoznanje (ne glede na izvor le-tega), da so živali članice moralne skupnosti.

A v odsotnosti želje po delovati v prid živali, je nesmiselno razpravljati o tem kaj je logično prav storiti.

****** 

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione

Professor, Rutgers University

© 2012 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/moral-concern-moral-impulse-and-logical-argument-in-animal-rights-advocacy/  

Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Uporaba nasilnih posnetkov pri zagovorništvu pravic živali

2. Veganstvo je že v skladu z vašimi moralnimi vrednotami

3. Ne, etično veganstvo ni skrajnost

4. "Znanstveni" dokazi o učinkovitosti aktivizma za pravice živali? (avtor Leon Kralj)

5. "Zasvojenost" s sirom

6. »Toda potreboval sem 10 let, da sem postal vegan.« Pa kaj potem?

7. Kaj lahko VSAKDO izmed nas stori za dosego odprave izkoriščanja živali