Pravice živali: Abolicionistični pristop: Moralna zaskrbljenost, moralni vzgib in logični argument v zagovorništvu pravic živali

31. maj, 2012 /avtor Gary L. Francione

Vsakdo, ki je kdaj izvajal aktivizem za živali, se je že kdaj srečal s tem, da je moral razumsko pojasnjevati zakaj izkoriščanje živali ne more biti moralno upravičeno, pri čemer je sogovornik odgovoril nekaj takega kot: »Da, zanimivo, toda jaz vseeno mislim, da ni z jedenjem živalskih proizvodov nič narobe,« ali: »Tvoji argumenti so sicer logični, ampak enostavno obožujem sladoled in sir in ju bom še naprej jedel.«

Kako je to mogoče? Kako lahko ljudje zavrnejo logične in razumske argumente?

Odgovor je preprost: logika in razum sta sicer nujna za moralno analizo, toda ne razložita v celoti vsega, kar je potrebno za sprejetje moralnih odločitev. Ne gre le za logično sklepanje. Sprejetje moralne odločitve – tako glede živali kot česarkoli drugega – zahteva več kot logiko. Zahteva dva tesno povezana, a konceptualno različna pojma: moralno zaskrbljenost in moralni vzgib, ki presegata našo angažiranost na razumski in logični ravni.

Če postavimo to v kontekst etike v odnosu do živali: Da bi sprejel argument, ki vodi do zaključka, da so vsa čuteča bitja polnovredni člani moralne skupnosti ter da bi morali odpraviti in ne zgolj regulirati izkoriščanje živali, ti mora biti najprej moralno mar za živali. Ne rabiš imeti ravno "rad" živali ali biti "ljubitelj" živali. Ne rabiš imeti hiše polne rešenih živali, niti ene same rešene živali. Toda sprejeti moraš, da so vsaj nekatere živali članice moralne skupnosti; da so ne-človeške osebe, do katerih imamo neposredne moralne dolžnosti.

In moraš želeti ravnati moralno kar se tiče živali; imeti moraš moralni vzgib kar zadeva živali. Čutiti moraš svoje moralno prepričanje v smislu, da hočeš dobro živalim. Če to imaš, potem se da z logiko in razumom ustvariti čvrste argumente v prid tega, da imajo vsa čuteča bitja ta moralni status in nobeno izkoriščanje živali ne more biti moralno upravičeno.

A če ti v moralnem smislu ni mar za živali in jim nočeš dobro, potem ga ni argumenta, ki bi te prepričal. Če meniš, da živalim ne dolgujemo ničesar, potem ne boš ravno zainteresiran za argumente o tem, do katerih živali imamo neposredne moralne dolžnosti oz. kaj nam le-te nalagajo.

Logika in razum: Nujno potrebna, a ne zadostna

V svoji knjigi Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog? predstavljam številne argumente, osnovane na logiki in razumu. Tule je le eden izmed njih:

1. premisa: Zadajanje trpljenja kateremukoli čutečemu bitju zahteva ustrezno moralno opravičilo, in užitek, zabava ali priročnost ne morejo šteti kot ustrezni razlogi, ki opravičujejo zadajanje trpljenja kateremukoli čutečemu bitju.

2. premisa: Celo najbolj "humana" oblika živinoreje vsebuje precejšnjo mero trpljenja, zadanega čutečim bitjem.

3. premisa: Generalno gledano je naše najboljše (in edino) opravičilo za jedenje živalskih proizvodov užitek, zabava ali priročnost.

4. Sklep: Ne moremo moralno upravičiti jedenja živalskih proizvodov.

Vse to je precej logično. Toda s tem argumentom ne pridemo nikamor, če naš sogovornik ne sprejema niti prve premise in ne želi delovati v skladu z njo. Če ne verjame, da zadajanje trpljenja živalim zahteva moralno upravičeni razlog, potem ne moremo niti začeti pogovora o etiki v odnosu do živali. Logika in razum nam lahko pomagata določiti kaj dolgujemo ne-človeškim moralnim osebam, toda logika in razum sta neuporabna pri nekom, ki mu je moralno vseeno za živali in ki meni, da ne potrebujemo nobenega opravičila za škodovanje živalim.

Tudi znanost je neuporabna kar se tiče prve premise. Nemogoče je "znanstveno" dokazati, da smo dolžni imeti opravičljiv razlog za škodovanje čutečemu bitju. Kot ve vsak študent prvega letnika filozofije, nemogoče je dobiti "morali bi" iz "moramo".

Zakaj bi torej morali sprejeti prvo premiso oz. načelo?

Trdim, da je prvo načelo samoumevno resnično. Vsa čuteča bitja štejejo v moralnem smislu in preden škodujem interesom nekega čutečega bitja, sem dolžan upravičiti to svoje dejanje. Ko rečem "resnično", mislim to v enakem smislu kot če rečem, da je skodelica na moji mizi rdeče barve. Izjava "skodelica je rdeče barve" izraža resnično trditev. Skodelica na moji mizi je rdeče barve. Podobno, izjava "potrebujemo ustrezno moralno opravičilo za zadajanje trpljenja kateremukoli čutečemu bitju", izraža resnično trditev, ki odraža našo moralno intuicijo, po kateri je trpljenje nekaj slabega.

Trditev, izražena znotraj izjave: »... in ustrezno moralno opravičilo mora izključevati užitek, zabavo ali priročnost«, ki bi lahko bila tudi ločena premisa, je prav tako samoumevno resnična, kajti če bi ustrezno moralno opravičilo lahko vključevalo tudi te omenjene razloge, potem nobeno opravičilo ni slabo opravičilo in ničesar ne bi moglo biti izključeno iz tega načela. Samo pomislite: reči »potrebujemo ustrezen moralno opravičljiv razlog za škodovanje otroku, a povsem v redu je raniti otroka le zato, ker to želimo«, bi pomenilo, da je načelo, ki zahteva moralno opravičljiv razlog za škodovanje otroku, popolnoma nesmiselno.

Če bi me kdo prosil naj dokažem prvo premiso z znanstvenim poskusom ali na kakšen drug način, ki bi zadovoljil striktnega empirika, tega ne bi mogel storiti. Pa kaj potem? To ne pomeni, da trditve iz prve premise ne držijo. Ali lahko nekdo zanika resnico prve premise? Seveda lahko. A nekdo lahko zanika tudi resnico trditve, ki zadeva mojo rdečo skodelico. Lahko dvomimo glede moralnih načel, toda dvomimo lahko glede vsega. Kdo ve ali je skodelica res rdeča? Morda haluciniram. Morda sploh ne obstajam na način kot si predstavljam. Morda nisem nič več kot možgani v kozarcu, ki so stimulirani z elektrodami, tako da vidijo rdečo skodelico, ki v resnici sploh ne obstaja.

Ničesar kontroverznega ne vidim v izjavi, da je prva premisa samoumevno resnična. Trdim, da bi se večina ljudi, ko bi se jih prosilo naj razmislijo o tem, strinjala s samoumevno resničnostjo prve premise. Pravzaprav, vsebina knjige Introduction to Animal Rights priča ravno o tem, da trdimo, da se strinjamo s prvo premiso, a ne razmislimo razumsko kaj to moralno pravilo sploh pomeni. Namreč, problem ni, da ne moremo razumsko dokazati prve premise; problem je, da navkljub našemu zatrjevanju, da sprejemamo moralno resnico tega načela, bodisi nimamo moralnega vzgiba po katerem bi želeli ravnati v skladu s tem kar pravimo, da verjamemo (in, kot razložim spodaj, je to le z drugimi besedami izraženo dejstvo, da v resnici sploh nimamo moralne zaskrbljenosti), bodisi ne razmislimo razumsko o tem kaj nam to načelo nalaga v praktičnem smislu.

Sadist Simon in Michael Vick

V knjigi Introduction to Animal Rights sem predstavil izmišljeno osebo z imenom sadist Simon, ki uživa v zažiganju psov. Takšno ravnanje vsi označujemo kot grozljivo. Namen omembe Simona je bil prikazati, da Simonovo dejanje krši načelo, ki ga vsi sprejemamo: da zadajanje trpljenja čutečemu bitju zahteva ustrezno moralno opravičilo in Simonov užitek ne more šteti kot ustrezno moralno opravičilo. V preostanku knjige argumentiram, da naše sprejetje tega moralnega načela zahteva, da smatramo vsa čuteča bitja, ne le pse, za člane moralne skupnosti ter da odpravimo vso izkoriščanje živali.

Nedavno sem predstavil enake argumente v kontekstu resničnih primerov škodovanja živalim, kot je bil recimo primer prirejanja pasjih bojev znanega nogometaša Michaela Vicka. Odziv na razkritje Vickovih pasjih bojev je bil ogromen; vsi so ga obsojali. In v teh odzivih ni šlo le za kritiziranje; ljudje so bili naravnost besni in ogorčeni nad tem kar je storil. Zakaj? Odgovor je preprost: Vick je kršil moralno načelo, ki ga sprejema velika večina med nami; načelo, ki ga vidimo kot moralno resnico. In z ozirom na vsesplošno sprejetje tega načela, logika in razum zahtevata, da tudi mi uvidimo, da ne moremo razlikovati med tem kar je storil Vick in tem kar počne vsakdo, ki zadaja trpljenje katerikoli živali zgolj zavoljo užitka, zabave ali priročnosti. To spoznanje nas zavezuje k temu, da postanemo vegani ter da si prizadevamo za odpravo vsega izkoriščanja živali.

Če vidiš, da je prva premisa resnična ko gre za pse in želiš v odnosu do psov ravnati moralno, pri čemer nič od obojega ni stvar logike in razuma, potem se lahko podobno razlago uporabi tudi za prikaz tega, da ni nobene moralno pomembne razlike med psi, ki jih smatraš za člane moralne skupnosti, in vsemi ostalimi čutečimi neljudmi. To je stvar logike šele po tem, ko obstaja sprejetje, da živali oz. vsaj nekatere živali, štejejo v moralnem smislu. Logiko in razum lahko uporabimo za obrazložitev tega, da nas welfare reforme [reforme za "dobrobit" živali; op.p.] in pravzaprav ničesar kar je manj od abolicije, ne razrešuje naše dolžnosti do živali, z ozirom na to, da jim priznavamo moralno vrednost.

A če ne sprejemamo tega, da imajo živali moralno vrednost, bodo vsi argumenti zaman – tako tisti glede vprašanja o tem ali je sploh prav uporabljati živali, kot tudi tisti glede vprašanja o načinu ravnanja z živalmi, ki temelji na teoriji pravic, utilitarizmu, prednostni etiki ali čemerkoli drugem.

Kot pojasnjujem v Introduction to Animal Rights, ni ideja o enakovrednosti inherentne vrednosti življenja vseh čutečih bitij v ničemer misteriozna ali abstraktna. Je logična ideja, ki govori o minimalnih pogojih za članstvo v moralni skupnosti in ki zahteva, da podelimo živalim moralno pravico do tega, da niso obravnavane kot predmeti. Povedano drugače, to zahteva, da odpravimo izkoriščanje živali. A če že v osnovi ne sprejemamo, da živali spadajo v moralno skupnost ali če nam ni mar za to, da ravnamo moralno, potem ideja o enakovredni inherentni vrednosti živali ne bo koristila.

Vsi zavračamo človeško suženjstvo, zato ker se zavedamo, da pomeni suženjstvo prestavitev zasužnjenih ljudi izven okvirov moralne skupnosti; zreducira jih na predmete. Glede na to, da sprejemamo moralno intuicijo, ki pravi, da morajo biti vsi ljudje vključeni v moralno skupnost, da morajo biti obravnavani kot osebe in ne kot predmeti, potem karkoli drugega že zahteva to naše spoznanje, zahteva najmanj to, da odpravimo suženjstvo. Podobno, če vidimo živali kot moralno pomembne, potem karkoli drugega že zahteva to naše spoznanje, zahteva najmanj to, da odpravimo njihov status lastnine oz. predmeta ter jih obravnavamo kot moralne osebe. In to zahteva, da jih nehamo jesti. Pika.

A če nobene živali ne vidimo kot moralno pomembne oz. če menimo, da nobena žival ne šteje nič v moralnem smislu – česar ravno tako ne moremo "dokazati" na noben "objektiven" in "znanstven" način – bodo potem vsakršni nadaljnji logični argumenti o tem, česa morajo biti živali deležne kot moralne osebe, povsem brezpredmetni.

Kaj je izvor moralne zaskrbljenosti?

Kaj pa, če nekdo ne sprejme prve premise? Kaj če enostavno ne vidi nobenih živali kot člane moralne skupnosti? Ali lahko dokažemo, da se moti? Seveda ne.

Spreminjanje moralnega vedenja zahteva neko čustveno komponento. Da bi bil odprt za logično analizo v zvezi s problematiko živali, moraš videti živali kot člane moralne skupnosti ter si želeti delovati v prid tega svojega spoznanja. To ni stvar logike in razuma. Čutiti moraš, da je to kar počne psom sadist Simon, slabo; čutiti moraš, da je to kar je storil pasjeborec Michael Vick, slabo.

Podoben način razmišljanja o moralni zaskrbljenosti ponuja profesor Gary Steiner, ki v svoji knjigi Animals and the Moral Community: Mental Life, Moral Status, and Kinship pojasnjuje koncept povezanosti z živalmi. Steiner trdi, da potrebujemo nek koncept povezanosti oz. čustvene vezi med ljudmi in živalmi, kot predpogoj za resno razmišljanje o etiki v odnosu do živali.

Strinjam se s Steinerjem v tem, da velika večina ljudi že ima predispozicijo za ta občutek povezanosti z živalmi. Potrebno jo je le obuditi; začeti se je moramo zavedati. To zavedanje nam omogoča videti resnico prve premise. To zavedanje lahko sprožijo različne stvari, samostojno ali v kombinaciji z drugimi, kot na primer:

Lahko ga sproži odnos oz. prijateljstvo z našim živalskim sopotnikom.

Lahko ga sproži zaznavanje medsebojne povezanosti vsega življenja na Zemlji oz. zaznavanje katerega izmed življenjskih naukov, kot npr. "zlato pravilo". To ima lahko duhovno ali ne-duhovno dimenzijo.

Lahko ga sproži sprejetje načela nenasilja kot temeljne moralne resnice. Ponovno, slednje ima lahko tako duhovno, kot tudi ne-duhovno dimenzijo.

Lahko ga sproži verski vidik, kot npr. tisti, ki ga je imel Frančišek Asiški.

Lahko ga sproži obisk klavnice.

Lahko ga sproži branje literature ali poezije.

Lahko ga sproži kakšno lepo doživetje.

Skratka, ogromno priložnosti je, da se začnemo zavedati naše moralne zaskrbljenosti. Toda ne glede na to ali rečemo temu moralna zaskrbljenost ali občutek za povezanost z živalmi, je potrebno razumeti, da mora to vključevati moralni vzgib, na podlagi katerega želimo slediti tej zaskrbljenosti in ukrepati v skladu z njo na način, ki uvidi in spoštuje moralno vrednost živali oz. ki udejanja to našo povezanost z njimi.

Ko imamo enkrat moralno zaskrbljenost oz. občutek za povezanost z živalmi, ki vključuje moralni vzgib in željo ravnati v njihovo prid, potem je šele smiselno govoriti o uporabi logike in razuma pri razpravi o tem, katere vrste živali so tiste, ki bi morale biti zajete v okvir priznavanja statusa osebe (po mojem mnenju, vsa čuteča bitja) ter kaj ta njihov status kot moralnih bitij zahteva od nas (po mojem mnenju, odpravo vsega izkoriščanja živali). Dokler nimamo te moralne zaskrbljenosti in vzgiba z željo delovati na način, ki priznava moralni status živali, bosta logika in razum naletela na gluha ušesa.

Abolicionistični aktivizem

Če nekdo sprejme prvo premiso (in prosim vedite, da v tem blogu govorim o zgolj enem izmed številnih argumentov, ki jih podajam v knjigi), lahko nato logično in razumsko zagovarjamo, da bi ta oseba morala prenehati uporabljati (jesti, nositi ali kakorkoli drugače konzumirati) vse živalske proizvode in postati vegan. Podpreti bi morala abolicijo [odpravo; op.p.] in ne regulacijo izkoriščanja živali.

Toda, ko se lotimo tovrstnega izobraževalnega aktivizma, ponavadi logičnega in razumskega argumenta ne uporabimo za prepričevanje sogovornika v resnico prve premise; logični in razumski argument uporabimo za to, da mu pomagamo uvideti, da njegova moralna zaskrbljenost za živali, razumljena pravilno, zahteva od njega, da pride do točno določenih zaključkov (do veganstva in abolicionizma) in ne do nekih drugih zaključkov ("sočutno" konzumiranje, proizvodi "srečnih" živali, welfare regulacije, ustvarjanje umetne ločnice med mesom in mlečnimi izdelki ali med ribami in kravami, itd.).

Ali je možno, da bi kdo rekel: »Ni mi vseeno za živali in strinjam se s tvojo logično analizo, toda tako zelo imam rad hrano živalskega izvora, da je ne mislim nehati jesti«? Seveda je možno. Toda pri takšnih situacijah ponavadi ne gre za zgrešenost naše logične ali razumske analize, ampak za to, da oseba, ki poda takšno izjavo, živali v resnici ne smatra za moralno pomembne, ne glede na to kaj govori. Gre za pomanjkanje moralne zaskrbljenosti.

Na primer, obstajajo ljudje, ki so obsedeni s psi ali z mačkami in jih v resnici ne vidijo kot člane moralne skupnosti, pač pa jih dojemajo kot okrasek, v kontaktu s katerim doživljajo nekakšno estetsko oz. kakšno drugo vrsto obsesivne reakcije, ki je podobna reakciji nekaterih ljudi na avtomobile, obleke in druge predmete. Vsi smo že kdaj naleteli na ekscentrične ljudi, ki so obsedeni s psi in jih imajo polno hišo, a jedo številne druge živali ter zavračajo vsakršen poziv k razmisleku o etiki v odnosu do živali. To, da ti je mar za živali v moralnem smislu, ni stvar tega, da si "ljubitelj" živali, da jih imaš "rad" ali da misliš, da so "prisrčne". Je stvar moralnega uvida; stvar tega, da vidiš živali kot bitja z moralno vrednostjo in da ti je mar za ta uvid.

Lahko bi rekli tudi, da takšni ljudje sicer imajo moralno zaskrbljenost, a nimajo moralnega vzgiba. Sam menim, da zares imeti moralno zaskrbljenost pomeni imeti moralni vzgib. Najboljši pokazatelj tega kaj nekdo verjame v moralnem smislu, je to kar počne. Skratka, čeprav mislim, da je pojma moralna zaskrbljenost in moralni vzgib mogoče ločiti za potrebe obrazložitve, smatram, da je moralna zaskrbljenost v odsotnosti moralnega vzgiba v resnici odsotnost moralne zaskrbljenosti.

Obstajajo seveda primeri, ko nekdo verjame, da imajo nekatere živali moralno vrednost, a ne sprejema analogičnega argumenta, da so vsa čuteča bitja polnovredni člani moralne skupnosti.

Na primer, nekateri zagovorniki živali, kot recimo Peter Singer [t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali"; op.p.], smatrajo vsa čuteča bitja za člane moralne skupnosti, a za polnovredne člane moralne skupnosti smatrajo le tista s človeku podobnim zavedanjem, in, predvsem, tista s človeku podobnim čutom za samozavedanje. Singer zavrača moj argument, da so vsa čuteča bitja enaka v tem, da cenijo svoje lastno življenje, pa čeprav vsa ne razmišljajo o življenju na način kot to počno "normalni" ljudje.

Obstajajo tudi primeri, ko nekdo verjame, da imajo živali moralno vrednost, a zavrača argument, da je odprava izkoriščanja živali edini razumni odgovor na spoznanje, da imajo živali moralno vrednost.

Domala celotno "gibanje" za pravice živali, kot ga predstavljajo velike new welfare organizacije, zavrača moje argumente glede vsebinske problematike welfare reform in tega, da potrebujemo jasno izraženo stališče, da je abolicionistično veganstvo temelj. Trdijo, da bodo welfare reforme izboljšale situacijo za tiste živali, ki trpijo ta trenutek in pripeljale do ugodnih posledic za živali v prihodnje. Ne strinjam se.

Obstajajo primeri, ko ljudje trdijo, da smatrajo živali za člane moralne skupnosti, a istočasno trdijo, da so lahko pravila, ki veljajo glede naših osnovnih moralnih dolžnosti do živali, drugačna od tistih, ki veljajo v primeru naših osnovnih moralnih dolžnosti do ljudi.

Na primer, nekateri [t.i. "ekofeministi"; op.p.] pravijo, da ne bi smeli govoriti o pravicah oz. splošno veljavnih moralnih pravilih, pač pa bi morali slediti konceptu, imenovanem "etika sočutja" [orig. "ethic of care"; op.p.], ki upošteva posebnosti določene situacije. Toda ti ljudje se hkrati nikoli ne bi sklicevali na "etiko sočutja" pri vprašanju temeljnih človekovih pravic. Na primer, noben zagovornik "etike sočutja" ne bi vztrajal, da je moralnost posilstva odvisna od tega ali je bilo to dejanje v določenih situacijah izvršeno "s sočutjem". Posilstvo je vedno nemoralno, zato ker krši pravico do telesne nedotakljivosti. In podobno, ko gre za temeljne interese živali, moramo uporabiti enako analizo in ne moremo reči, da "sočutje" zadostuje ali da ignoriramo bistvo moralne analize: zahtevo, da podobne primere obravnavamo podobno.

V vseh treh primerih se moramo osredotočiti na to kar nam pravita logika in razum, z ozirom na to, da se vsi strinjamo s tem, da imajo živali moralno vrednost in želimo delovati pravično oz. želimo vedeti kakšne so naše moralne dolžnosti. Logika in razum sta pomemben del prepoznavanja moralnih dolžnosti ravno zato, ker smatramo živali za člane moralne skupnosti in imamo moralni vzgib za delovati v njihovo dobro.

Toda kar se tiče našega trenutnega ravnanja, je v vseh omenjenih primerih bistveno to, da je izvor te moralne zaskrbljenosti oz. moralnega vzgiba povsem nepomemben.

Če je neki osebi mar za živali kot moralna bitja, ni pomembno ali je bil njen moralni vzgib sprožen kot posledica njenega prijateljevanja z živalskim sopotnikom [psom, mačko, itd.; op.p.], branja o Frančišku Asiškem, branja pravljice Black Beauty (Črni lepotec), branja poezije, kot je npr. Byronova Inscription on the Monument of a Newfoundland Dog, prepričanja v načelo nenasilja, v zlato pravilo, v medsebojno povezanost vsega življenja na Zemlji, ali posledica njenega odpora do znašanja nad šibkejšimi.

Tisto kar šteje je, da ima ta oseba moralno zaskrbljenost in željo delovati v skladu z njo. Tisto kar šteje je, da vidi moralno resnico prve premise vsaj glede nekaterih živali. Tisto kar šteje je, da sprejme za moralno resnico, da so vsaj nekatere živali članice moralne skupnosti; da so pomembne v moralnem smislu. Tisto kar šteje je, da zaznava potrebo ravnati v skladu s svojo zaskrbljenostjo. Šele tedaj in samo tedaj – ko taka oseba želi delovati v dobro živali, ki jih smatra za moralno pomembne – lahko uporabimo logiko in razum za prikaz tega, da bi se morala njena moralna zaskrbljenost razširiti na vse živali ter da to zahteva odpravo (abolicionizem) in ne reguliranje uporabljanja živali (welfare). To zahteva, da ona sama preneha sodelovati v izkoriščanju živali. Morda ne bo sprejela, ali vsaj ne takoj, argumente v prid enakopravnosti, abolicije in veganstva, toda v odsotnosti moralne zaskrbljenosti glede živali teh stvari sploh ne bo razumela.

Prepričanje, da moralna zaskrbljenost, občutek za povezanost z živalmi oz. kakorkoli že to imenujemo, ne more biti sprožena kot posledica njenih verskih ali duhovnih pogledov, je enako nesmiselno kot bi rekli, da njena moralna zaskrbljenost ne more biti sprožena kot posledica prijateljevanja z (domačo) živaljo, če ob tem ni prisotne nobene verske ali duhovne tradicije. Verske in duhovne tradicije so lahko težava kar se tega tiče samo takrat, ko omejujejo moralno zaskrbljenost in zmanjšujejo vrednost življenja tistih, za katere nam je moralno mar; takrat, ko omejujejo občutek za povezanost z njimi; takrat, ko spodbujajo nasilje na račun nenasilja. In nikar ne mislimo, da sekularni vidiki ne morejo podobno omejevati moralne zaskrbljenosti. Lahko, in enako sporni so.

Po pravici povedano mi je vseeno ali smatra kdo živali kot članice moralne skupnosti zaradi svojih verskih oz. duhovnih vidikov, ateističnih ali agnostičnih vidikov, ali katerihkoli drugih prepričanj.

Ni pomembno ali je izvor nekogaršnje moralne zaskrbljenosti za živali branje Biblije in navdahnjenost ob misli, da je Jezus v svojih moralnih naukih govoril o vseh živih bitjih, ali če zaskrbljenost in inspiracija izvirata iz branja poezije Byrona, ki je bil ateist, ali, kot je bilo v mojem primeru, obiska klavnice in temeljnega spoznanja, da je načelo nenasilja nesmiselno, če ne vključuje vseh čutečih bitij. Šele takrat sem razumel implikacije moralne intuicije, da je trpljenje nekaj slabega in da morata biti trpljenje in smrt upravičena z utemeljenim razlogom.

Ne pravim, da bi morali uporabiti izvor naše moralne zaskrbljenosti za zagovarjanje pravic živali. To ne bi imelo nobenega smisla. Če je na primer nekogaršnji izvor moralne zaskrbljenost za živali ta, da je kot otrok bral pravljico Črni lepotec, to ne pomeni, da bi morali zdaj promovirati branje te knjige kot sredstvo za zagovarjanje pravic živali. Obstaja namreč veliko ljudi, ki so brali Črnega lepotca v otroštvu in niso postali vegani. Toda ta knjiga (ali katerakoli izmed nešteto drugih knjig, doživetij, itd.) je lahko pri nekom sprožila moralni vzgib, ki ga je naredil dovzetnega za razumske argumente, ki mu jih lahko podamo kot abolicionisti, zato da uvidi vsa čuteča bitja kot člane moralne skupnosti in veganstvo kot edini smiselni odgovor na svojo moralno zaskrbljenost. A če že v osnovi nima moralne zaskrbljenosti, ne bo dovzeten za te argumente.

Vse dokler obstaja moralna zaskrbljenost in moralni vzgib z željo po želeti dobro živalim, lahko uporabimo razum za prikaz tega zakaj bi se ta moralna zaskrbljenost morala razširiti na vse živali in zakaj sta abolicionizem in veganstvo logično primerna odziva na spoznanje (ne glede na izvor le-tega), da so živali članice moralne skupnosti.

A v odsotnosti želje po delovati v prid živali, je nesmiselno razpravljati o tem kaj je logično prav storiti.

******

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione

Professor, Rutgers University

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/moral-concern-moral-impulse-and-logical-argument-in-animal-rights-advocacy/

Vse o tem zakaj in kako postati vegan: www.howdoigovegan.com

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Uporaba nasilnih posnetkov pri zagovorništvu pravic živali

2. Veganstvo je že v skladu z vašimi moralnimi vrednotami

3. Ne, etično veganstvo ni skrajnost