Paola
Cavalieri, skupaj s Petrom Singerjem sourednica knjige The
Great Ape Project: Equality Beyond Humanity, je napisala esej o nedavni ustrelitvi
šimpanza Johnnyja, 40-letnega šimpanza iz živalskega vrta Whipsnade v
Bedfordshiru, severno od Londona. Po pisanju Cavalierijeve je bil Johnny ustreljen
zato, ker so ga čuvaji iz živalskega vrta označili za "´težavnega´". Časopis The
Times
navaja, da sta šimpanz Johnny in šimpanzinja Koko pobegnila iz živalskega vrta
in Koko se je "na bližnjem travniku predala čuvaju", medtem ko se Johnny očitno ni
in odločili so se, da ga zaradi "varnosti ljudi" ustrelijo.
Ustrelitev
Johnnyja je bila vsekakor strašna tragedija – na večih ravneh. Prvič, Johnny je
prebil več desetletij v živalskem vrtu, ki, celo v najboljših okoliščinah, ni
nič drugega kot pomilovanja vreden zapor za tam zaprte živali. Preden so Johnnyja
in Koko lansko leto preselili v Bedfordshire, sta bila zaprta v živalskem vrtu
Regent´s Park v Londonu. Enostavno ni primerjave med naravnim življenjem
šimpanzov v divjini in pogoji v katerih so zadržani v teh freak-šovih, ki jim rečemo živalski vrt. Drugič, nerazumljivo je zakaj Johnnyja, če se je upiral
prijetju, niso ustrelili z uspavalom, čeprav so nekateri rekli, da bi še vedno
predstavljal nevarnost za obiskovalce živalskega vrta, preden bi uspavalo začelo delovati.
Cavalierijeva
premišljeno zavrača "hierarhični pristop", po katerem "so ljudje zaradi bogatejšega
dojemanja svojega življenja upravičeni do večje moralne zaščite". Cavalierijeva
opozarja na nevarnost, da bi lahko posledično rekli tudi, da "lahko manj inteligentne ljudi
obravnavamo drugače". Toda bistveni poudarek njenega argumenta je pravzaprav v
nasprotju s tem na kar opozarja. V svojem argumentu se namreč osredotoča na to,
da "so šimpanzi, gorile in orangutani naši najbližji sorodniki, ki imajo 98-99%
našega DNK ter da so ´človeku podobne opice´ naravna kategorija le dokler se
nanaša na ljudi". Cavalierijeva argumentira, da so šimpanzi "podobni nam" - da so
kognitivno enaki kot mi in delijo z nami sposobnost "bogatejšega dojemanja
svojega življenja". Pravi, da so sposobni kompleksnega medsebojnega sodelovanja
in socialnega ravnanja, prenosa kulture, vključno z učenjem veščin, kot je
izdelava in uporaba orodja, posedujejo razum - "ta od nekdaj opevani pokazatelj
naše večvrednosti", uporabljajo simbolno komunikacijo ter imajo reflektivno
samozavedanje [razpoznajo sami sebe v ogledalu; če pogledajo v ogledalo,
razpoznajo, da gre zanje in ne za nekoga ali nekaj drugega; op.p.].
Na
analizo Cavalierijeve ponujam štiri odgovore:
Prvič,
problemtično je domnevati, da imajo ljudje "bogateljše dojemanje svojega
življenja" in da so živali primerljive z "manj inteligentnimi ljudmi". Vsaka
vrsta ima obliko življenja, ki je cenjena s strani slehernega predstavnika te
vrste. Pojma nimam ali imajo moji rešeni psi življenja, ki so manj "bogata" od
mojega. Sploh ne vem kaj naj bi to pomenilo. Moje dojemanje
življenja je morda drugačno od dojemanja življenja, kot ga ima pes ali miš, toda to ne pomeni, da je moje dojemanje
življenja "bogatejše".
Vsekakor
razumem argument, ki izpostavlja bojazen, da če smo zaradi pomanjkanja moralno večvrednih značilnosti pri živalih
upravičeni do tega, da jim pripišemo manj ali nič moralne zaščite, bi potemtakem
morali, razen, če hočemo biti specisti, na enak način obravnavati tudi podobno
situirane – npr. "manj inteligentne" - ljudi. Toda težava je v tem, da že v
sami osnovi domnevamo, da imamo ljudje moralno večvredne značilnosti ter da je zato človeško življenje "bogatejše" od živalskega. To je splošno sprejeta zmota med
mnogimi teoretiki etike o živalih, vključno s Tomom Reganom. Kot sem razložil v
članku za New Scientist, ni nobenega razloga za
domnevo, da smo zaradi značilnosti, za katere mislimo, da so unikatno človeške,
upravičeni do normativnega sklepa, da imajo tisti s takšnimi značilnostmi "bogatejše" življenje.
Drugič, "hierarhični pristop" ne predstavlja nobenih težav utilitaristom kot je Peter Singer [t.i. "oče modernega
gibanja za pravice živali"; op.p.], ki bi bil pripravljen pripisati manjšo
moralno vrednost "manj inteligentnim" ljudem.
Tretjič,
dejstvo, da se vsi že dolgo časa zavedamo kako zelo so nam podobni šimpanzi
in druge človeku podobne opice, a še kar naprej podpiramo njihovo
popredmetenje, kaže na to, da je "podobnost" precej neuspešen koncept, ki ne
pripomore kaj dosti k spremembi človekovega ravnanja. Kot sem pojasnil v knjigi
Introduction to
Animal Rights: Your Child or the Dog?, je igrica "kdo je bolj podoben nam" ena tistih, v kateri živali nikoli ne morejo zmagati. Na ta način jih nikoli ne bomo priznali
za bitja, ki imajo dovolj razvito "posebno" značilnost, ki zadostuje za to, da
jih prenehamo izkoriščati, če želimo s tem nadaljevati. Zavajamo sami sebe, če
mislimo, da se rešitev problematike izkoriščanja živali nahaja v tem, da
kognitivni etologi izvajajo poskuse, ki, ironično, lahko vključujejo tudi
vivisekcijo, z namenom, da pokažejo kolikšno mero neke "posebne" značilnosti
posedujejo človeku podobne opice, delfini, papige, itd.. Empirična podobnost ni vprašljiva; vprašljiva je moralna teorija. Jane
Goodall, ki je napisala uvodno poglavje knjige The Great Ape Project, ve bolje
od kogarkoli drugega med nami kako zelo podobne so ne-človeške človeku podobne opice
človeškim opicam; pa kljub temu niti ona ni pripravljena jasno obsoditi uporabo
vseh človeku podobnih opic v biomedicinskih poskusih ter pozvati k takojšnjem
prenehanju izvajanja le-teh.
Četrtič,
kot sem zapisal v svojem poglavju v The
Great Ape Project in kot sem od tedaj že
večkrat ponovil, je pravica do celovitega članstva v moralni skupnosti in
pravica do tega, da nisi obravnavan kot lastnina, odvisna le od ene same
značilnosti – sposobnosti občutenja. Če
je bitje čuteče, potem imamo moralno obvezo ne obravnavati tega bitja kot vir
ali potrošno blago. Dejstvo, da pes morda nima takšne oblike reflektivnega
samozavedanja kot jo ima šimpanz, ne pomeni, da pes in šimpanz nista
enakovredna v tem, da ne smemo ignorirati njunega temeljnega interesa do
nadaljevanja življenja in do odsotnosti trpljenja, če to koristi nekomu
drugemu.
Živali
se vsakodnevno ubija v živalskih vrtovih (in na številnih drugih krajih) iz različnih
razlogov. Ustrelitev Johnnyja je bila gotovo tragična, toda enako velja za
smrti vseh tistih živali, ki nam niso tako "podobne" kot Johnny, a so enako
bitja s subjektivnim zavedanjem, ki cenijo svoje življenje na svoj način.
Postanite vegan, nikoli ne obiskujte živalskih vrtov in se uprite vzpostavljanju
novih hierarhij, osnovanih na antropocentričnih vrednotah.
Ljudje
nismo glavno merilo za vse stvari; smo le eno merilo izmed mnogih.
Gary L.
Francione
© 2007 Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione
Prevod:
Leon Kralj
******
Če
imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo
ni le ena izmed možnosti – je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali
posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora dati jasno vedeti,
da je veganstvo moralni
imperativ.
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar