sobota, 24. junij 2017

Enakost in podobnost z ljudmi

6. oktober, 2007 /avtor Gary L. Francione

Paola Cavalieri, skupaj s Petrom Singerjem sourednica knjige The Great Ape Project: Equality Beyond Humanity, je napisala esej o nedavni ustrelitvi šimpanza Johnnyja, 40-letnega šimpanza iz živalskega vrta Whipsnade v Bedfordshiru, severno od Londona. Po pisanju Cavalierijeve je bil Johnny ustreljen zato, ker so ga čuvaji iz živalskega vrta označili za "´težavnega´". Časopis The Times navaja, da sta šimpanz Johnny in šimpanzinja Koko pobegnila iz živalskega vrta in Koko se je "na bližnjem travniku predala čuvaju", medtem ko se Johnny očitno ni in odločili so se, da ga zaradi "varnosti ljudi" ustrelijo.

Ustrelitev Johnnyja je bila vsekakor strašna tragedija – na večih ravneh. Prvič, Johnny je prebil več desetletij v živalskem vrtu, ki, celo v najboljših okoliščinah, ni nič drugega kot pomilovanja vreden zapor za tam zaprte živali. Preden so Johnnyja in Koko lansko leto preselili v Bedfordshire, sta bila zaprta v živalskem vrtu Regent´s Park v Londonu. Enostavno ni primerjave med naravnim življenjem šimpanzov v divjini in pogoji v katerih so zadržani v teh freak-šovih, ki jim rečemo živalski vrt. Drugič, nerazumljivo je zakaj Johnnyja, če se je upiral prijetju, niso ustrelili z uspavalom, čeprav so nekateri rekli, da bi še vedno predstavljal nevarnost za obiskovalce živalskega vrta, preden bi uspavalo začelo delovati.

Cavalierijeva premišljeno zavrača "hierarhični pristop", po katerem "so ljudje zaradi bogatejšega dojemanja svojega življenja upravičeni do večje moralne zaščite". Cavalierijeva opozarja na nevarnost, da bi lahko posledično rekli tudi, da "lahko manj inteligentne ljudi obravnavamo drugače". Toda bistveni poudarek njenega argumenta je pravzaprav v nasprotju s tem na kar opozarja. V svojem argumentu se namreč osredotoča na to, da "so šimpanzi, gorile in orangutani naši najbližji sorodniki, ki imajo 98-99% našega DNK ter da so ´človeku podobne opice´ naravna kategorija le dokler se nanaša na ljudi". Cavalierijeva argumentira, da so šimpanzi "podobni nam" - da so kognitivno enaki kot mi in delijo z nami sposobnost "bogatejšega dojemanja svojega življenja". Pravi, da so sposobni kompleksnega medsebojnega sodelovanja in socialnega ravnanja, prenosa kulture, vključno z učenjem veščin, kot je izdelava in uporaba orodja, posedujejo razum - "ta od nekdaj opevani pokazatelj naše večvrednosti", uporabljajo simbolno komunikacijo ter imajo reflektivno samozavedanje [razpoznajo sami sebe v ogledalu; če pogledajo v ogledalo, razpoznajo, da gre zanje in ne za nekoga ali nekaj drugega; op.p.].

Na analizo Cavalierijeve ponujam štiri odgovore:

Prvič, problemtično je domnevati, da imajo ljudje "bogateljše dojemanje svojega življenja" in da so živali primerljive z "manj inteligentnimi ljudmi". Vsaka vrsta ima obliko življenja, ki je cenjena s strani slehernega predstavnika te vrste. Pojma nimam ali imajo moji rešeni psi življenja, ki so manj "bogata" od mojega. Sploh ne vem kaj naj bi to pomenilo. Moje dojemanje življenja je morda drugačno od dojemanja življenja, kot ga ima pes ali miš, toda to ne pomeni, da je moje dojemanje življenja "bogatejše".  

Vsekakor razumem argument, ki izpostavlja bojazen, da če smo zaradi pomanjkanja moralno večvrednih značilnosti pri živalih upravičeni do tega, da jim pripišemo manj ali nič moralne zaščite, bi potemtakem morali, razen, če hočemo biti specisti, na enak način obravnavati tudi podobno situirane – npr. "manj inteligentne" - ljudi. Toda težava je v tem, da že v sami osnovi domnevamo, da imamo ljudje moralno večvredne značilnosti ter da je zato človeško življenje "bogatejše" od živalskega. To je splošno sprejeta zmota med mnogimi teoretiki etike o živalih, vključno s Tomom Reganom. Kot sem razložil v članku za New Scientist, ni nobenega razloga za domnevo, da smo zaradi značilnosti, za katere mislimo, da so unikatno človeške, upravičeni do normativnega sklepa, da imajo tisti s takšnimi značilnostmi "bogatejše" življenje.  

Drugič, "hierarhični pristop" ne predstavlja nobenih težav utilitaristom kot je Peter Singer [t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali"; op.p.], ki bi bil pripravljen pripisati manjšo moralno vrednost "manj inteligentnim" ljudem.

Tretjič, dejstvo, da se vsi že dolgo časa zavedamo kako zelo so nam podobni šimpanzi in druge človeku podobne opice, a še kar naprej podpiramo njihovo popredmetenje, kaže na to, da je "podobnost" precej neuspešen koncept, ki ne pripomore kaj dosti k spremembi človekovega ravnanja. Kot sem pojasnil v knjigi Introduction to Animal Rights: Your Child or the Dog?, je igrica "kdo je bolj podoben nam" ena tistih, v kateri živali nikoli ne morejo zmagati. Na ta način jih nikoli ne bomo priznali za bitja, ki imajo dovolj razvito "posebno" značilnost, ki zadostuje za to, da jih prenehamo izkoriščati, če želimo s tem nadaljevati. Zavajamo sami sebe, če mislimo, da se rešitev problematike izkoriščanja živali nahaja v tem, da kognitivni etologi izvajajo poskuse, ki, ironično, lahko vključujejo tudi vivisekcijo, z namenom, da pokažejo kolikšno mero neke "posebne" značilnosti posedujejo človeku podobne opice, delfini, papige, itd.. Empirična podobnost ni vprašljiva; vprašljiva je moralna teorija. Jane Goodall, ki je napisala uvodno poglavje knjige The Great Ape Project, ve bolje od kogarkoli drugega med nami kako zelo podobne so ne-človeške človeku podobne opice človeškim opicam; pa kljub temu niti ona ni pripravljena jasno obsoditi uporabo vseh človeku podobnih opic v biomedicinskih poskusih ter pozvati k takojšnjem prenehanju izvajanja le-teh.

Četrtič, kot sem zapisal v svojem poglavju v The Great Ape Project in kot sem od tedaj že večkrat ponovil, je pravica do celovitega članstva v moralni skupnosti in pravica do tega, da nisi obravnavan kot lastnina, odvisna le od ene same značilnosti – sposobnosti občutenja. Če je bitje čuteče, potem imamo moralno obvezo ne obravnavati tega bitja kot vir ali potrošno blago. Dejstvo, da pes morda nima takšne oblike reflektivnega samozavedanja kot jo ima šimpanz, ne pomeni, da pes in šimpanz nista enakovredna v tem, da ne smemo ignorirati njunega temeljnega interesa do nadaljevanja življenja in do odsotnosti trpljenja, če to koristi nekomu drugemu.

Živali se vsakodnevno ubija v živalskih vrtovih (in na številnih drugih krajih) iz različnih razlogov. Ustrelitev Johnnyja je bila gotovo tragična, toda enako velja za smrti vseh tistih živali, ki nam niso tako "podobne" kot Johnny, a so enako bitja s subjektivnim zavedanjem, ki cenijo svoje življenje na svoj način.

Postanite vegan, nikoli ne obiskujte živalskih vrtov in se uprite vzpostavljanju novih hierarhij, osnovanih na antropocentričnih vrednotah.

Ljudje nismo glavno merilo za vse stvari; smo le eno merilo izmed mnogih.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


****** 
Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti – je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



Ni komentarjev:

Objavite komentar