ponedeljek, 25. september 2017

Nekaj misli v pričakovanju javne podcast debate, na katero je pristal Sivarama Svami

9. september, 2017 /avtor Gary L. Francione

OPOMBA: PODCAST SEM PRIPRAVLJEN IZVESTI KADARKOLI. SIVARAMA SVAMI MORA LE ŠE IZBRATI DATUM.

1. septembra 2017 je pripadnik Hare Krišna po imenu Sivarama Svami objavil video na facebooku z naslovom Ali lahko vegani uživajo mleko?. Ogledal sem si ga in bil pretresen. Na moji facebook strani facebook.com/abolitionistapproach sem naknadno objavil tole:

Nekdo iz Hare Krišna po imenu Sivarama Svami, trdi, da lahko vegani uživajo mleko, ki je bilo proizvedeno brez nasilja. Bodimo jasni glede dveh stvari:

1. Vegani ne uživajo nobenih živalskih proizvodov. Vsi živalski proizvodi vsebujejo izkoriščanje živali. Vsi živalski proizvodi vsebujejo nasilje. Tega nedvomnega dejstva ni mogoče nikakor olepšati. 
2. "Ahimsa mleko" je popoln nesmisel. Tukaj je spletna povezava, ki obravnava izkoriščanje živali v proizvodnji mleka s strani tistih, ki so vključeni v gibanje Hare Krišna. Kakorkoli pogledamo, mleka ni mogoče proizvesti brez zadajanja nasilja. 
Sivarama Svamija sem povabil k debati v zvezi s to tematiko, bodisi v obliki podcasta bodisi v živo.


V odgovor na moje povabilo sem prejel zagotovilo uradnega predstavnika Sivarama Svamija, da se bo le-ta udeležil podcasta takoj, ko bo našel čas za to. Ravno tako sem poslušal zvočni posnetek, ki ga je posnel Sivarama Svami kot odgovor na nekatere kritike, ki jih je prejel. Nato sem jaz objavil tole:

Delni odgovor Sivarama Svamija

Obljubljeno mi je bilo, da bo Sivarama Svami opravil podcast z menoj takoj, ko bo utegnil. Iskreno se veselim tega in cenim Sivarama Svamijevo zavezo k sodelovanju.
Opazil sem, da je Sivarama Svami ponudil zvočni posnetek, v katerem podaja splošen odgovor na nekatere kritike, ki jih je prejel (mnogo izmed teh kritik je bilo na žalost odstranjenih iz debate na njegovi Facebook strani kljub temu, da so bile povsem spoštljive) v zvezi z njegovo promocijo uživanja mleka. Ta posneti odgovor je mogoče najti tukaj.  
V pričakovanju najinega pogovora, bi želel podati nekaj vnaprejšnjih razmislekov, ki se jih veselim predebatirati s Sivarama Svamijem. 
Sivarama Svami pravi, da je težava v tem, da je veganstvo "materialistična" filozofija in da bi morali delati le tisto, kar nam zapoveduje Bog. No, sam osebno bi dejal, da ima veganstvo zelo močan duhovni vidik, vsidran globoko v predanosti ahimsi [nenasilju; op.p.] (kot tudi v mnogih doktrinah moralnega realizma). A pustimo zaenkrat to ob strani. 
Sprašujem se, čemu pripisuje izjavo, da je uživanje mleka obvezujoče. Ali Sivarama Svami trdi, da je uživanje mleka stvar religiozne dolžnosti? Vsekakor se zdi, da želi reči ravno to, kajti med drugim pravi, da je dharma [beseda dharma izvira iz sanskrta in pomeni "to, kar je uveljavljeno (ali) uzakonjeno", "zakon", "dolžnost"; op.p.] krave, da daje mleko ter dharma bika, da opravlja delo, pri čemer v svojem posnetku zelo jasno in razločno izjavi, da gre za nasilje, če ne spoštujemo te dharme. Torej ne uživati mleka in ne vpreči bika za delo pomeni nasilje. Se pravi, da smo dolžni uporabljati živali v te namene. Njegovih besed nikakor ni mogoče razumeti drugače. Glede na to, da je veliko pripadnikov Hare Krišna veganov, ti ljudje, po prepričanju Sivarama Svamija, potemtakem delujejo v nasprotju z religiozno dolžnostjo. Delujejo v nasprotju s tem, kar jim zapoveduje Bog.   
Moram priznati, da dvomim v to. 
Nadalje, tudi, če obstaja neka višja sila oz. avtoriteta, ki zapoveduje uživanje mleka, to ne zaključi te dileme. Vse religije vsebujejo besedila s številnimi prepovedmi, katerih nihče ne upošteva – vključno tisti, ki so globoko predani. Na primer, Stara zaveza pravi, da kdor dela na Šabat [dan Gospodovega počitka; op.p.], mora biti usmrčen. Nihče ne upošteva tega. Lahko bi podal še na ducate podobnih primerov iz judovsko-krščanske tradicije. 
Obiskal sem torej tole spletno stran, za katero mi je bilo rečeno, da predstavlja legitimen vir informacij o stališču Hare Krišna, iz katerih izhaja Sivarama Svami. 
V roku ene minute (dobesedno) sem našel tole: 
»Ženske, še posebno lepe mlade ženske, izzivajo speče močno poželjenje pri moških. Zato mora biti, po pravilih Manu-saṁhitā, vsaka ženska zaščitena, bodisi s strani svojega moža, očeta ali odraslih sinov. Brez te zaščite bo ženska izkoriščana. (Šrimad Bhagavatam 8:9:9)« 
»Ženska mora biti vedno podrejena – v otroštvu svojemu očetu, v mladosti svojemu možu in v starosti svojim odraslim sinovom. Po pravilih Manu-saṁhitā ni ženska nikoli neodvisna. Neodvisnost za žensko pomeni nesrečno življenje. Dandanes je veliko deklic neporočenih in same sebe zmotno smatrajo za svobodne, a njihova življenja so nesrečna. (Šrimad Bhagavatam 9:9:32)« 
»Ker so ženske zlahka zavedene v skušnjavo, Manu-saṁhitā ukazuje, da ne smejo biti svobodne. Ženska mora biti vedno zaščitena, bodisi s strani svojega očeta, moža ali odraslega sina. Če se ženskam dopusti, da se svobodno družijo z moškimi kot enakovredne, kar ženske dandanes zase trdijo, da so, potem niso dostojne. (Šrimad Bhagavatam 9:14:38)« 
»Kot nas uči zgodovina Mahābhārate oz. "Boljše Indije", so bile žene in hčere vladajočega razreda, imenovanega kṣatriya, del političnih igric, a nikoli jim ni bila zaupana izvršilna oblast. To je v skladu z zapovedmi Manu-saṁhitā, a na žalost je danes Manu-saṁhitā neupoštevan in Āryani, člani družbe Vedic, imajo glede tega zvezane roke. (Šrimad Bhagavatam 10:4:5)«

 

Ali Sivarama Svami uči ta pravila iz svetih spisov tiste, ki mu sledijo? Ali reče ženskam, ki pridejo na njegova predavanja, da ne smejo nikoli postati neodvisne? Ali uči, da ni prav, da imajo ženske politično funkcijo? Ugibam, da tega ne počne. V svoji pripravi na podcast s Sivarama Svamijem, za katerega mi je zagotovil, da se ga bo udeležil, sem prebral njihov Laws of Manu ter našel zelo veliko takšnih stvari, za katere sem skorajda prepričan, da jih Sivarama Svami ne uči, kot se zahteva ali celo dovoljuje. 
Na primer, tretje poglavje Laws of Manu vsebuje med drugim naslednje prepovedi: 
»8. Moški naj se ne poroči z devico rdečih las, niti s tisto, ki boleha, niti s tisto, ki nima nič dlak (na telesu) ali ki ima preveč dlak, niti s tisto, ki je blebetava ali ki ima rdeče oči.   
9. Naj se ne poroči niti s tisto, ki je dobila ime po ozvezdju, drevesu ali reki, niti s tisto, ki nosi priimek nižje kaste ali gore, niti s tisto, ki je dobila ime po ptici, kači ali sužnju in katere ime zbuja strah. 
10. Poroči naj se z žensko brez telesnih okvar, s tako, ki ima ustrezno ime, telesno držo Hamse ali slona, zmerno količino dlak po telesu in na glavi, majhne zobe ter mehke ude.« 

 

Ali torej Sivarama Svami svojim moškim privržencem reče naj se ne poročajo z rdečelaskami, s tistimi, ki imajo preveč ali premalo telesnih dlak in s tistimi, ki so slabega zdravja? Ali svetuje naj se ne poročajo z ženskami, katerih ime namiguje na nižji družbeni razred, ali ki imajo fizične pomanjkljivosti? Verjamem, da ne. 
Zakaj potem pri uživanju mleka veljajo drugačna pravila? Edina možna razlaga je, da se Sivarama Svami za določitev tega, kaj je v svetem spisu obvezno upoštevati in kaj ne, sklicuje na neke druge zapovedi od tistih v svetem spisu. Torej v resnici sploh ne gre za to "kar nam zapoveduje Bog", ampak za to kar odobrava ali ne odobrava Sivarama Svami. Samo za to gre in priznati moram, da mi njegova posneta izjava ni pomagala razčistiti te dileme. Če kaj, potem me je pustila kvečjemu še bolj zmedenega! 
Sivarama Svami pravi, da tudi ceste ne vprašamo ali hoče, da hodimo po njej in krompirja ali želi, da ga izkopljemo iz zemlje, da bi ga pojedli. Izpostavi, da je krompir živ. To drži. Toda krompir ni čuteč in nima subjektivnega zavedanja. In če ni nobene razlike med uporabo krave za mleko in jedenjem krompirja, zakaj potemtakem ni prav jesti meso, kar Sivarama Svami jasno obsoja? Namreč, če je v redu piti mleko zato ker jemo krompir, zakaj ni v redu jesti meso? Mleko – celo "ahimsa mleko" - vsebuje izkoriščanje in ubijanje. 
Priznam, da zelo dvomim v Sivarama Svamijevo trditev, da srečne Hare Krišna krave dajejo mleko še 12 let po tem, ko skotijo telička in brez da bi bile ponovno breje, s čimer naj bi bila bojazen glede ubijanja nezaželjenih teličkov odveč, kar je sicer standard pri mlečni industriji, celo v Indiji in tudi izven intenzivne, konvencionalne mlečne industrije. Predpogoj za to, da krave dajejo mleko je, da so breje. Nekateri skoteni telički so moškega spola. Kot taki ne morejo proizvajati mleka. Zato končajo bodisi kot delovna sila bodisi kot teletina. 
Naj dodam, da niti približno ne razumem kaj naj bi dokazovala njegova izjava, da tudi ceste ne vprašamo ali hoče, da hodimo po njej. Cesta ne le, da ni čuteča, pač pa sploh ni živa, tako da resnično ne vem zakaj Sivarama Svami misli, da bi se morali posvetovati s cesto glede česarkoli. A kakorkoli že, gotovo bova s Sivarama Svamijem to razčistila v najinem skupnem podcastu, na katerega je pristal preko svojega uradnega predstavnika in česar se že zelo veselim. 
Profesor Gary Francione


V petek, 8. septembra, 2017, je Sivarama Svami objavil nov video, v katerem promovira uživanje mleka. Posledično sem jaz objavil tole:

NOVO JAVLJANJE SIVARAMA SVAMIJA      

Sivarama Svami je pristal na podcast debato z menoj, takoj ko bo utegnil. Dozdaj še ni našel časa, čeprav sem sam na razpolago kadarkoli mu ustreza. A vseeno je našel čas za to, da je objavil novo promocijo "ahimsa mleka" - video "2.del".
Sivarama Svami je v tem "2.delu" podal številne trditve, ki jih ta trenutek ne bom vseh obdelal. A vseeno bi rad ponudil nekaj opomb. 
V tem videu Sivarama Svami izreče, da če ne molzemo krav, jim s tem povzročamo trpljenje. 
Zelo je zgrešil bistvo: edini razlog zakaj krava sploh daje mleko je, ker gre za kravo mlekarico – udomačeno žival, ki smo jo oplodili z namenom, da je postala breja in skotila telička, za katerega proizvaja mleko, a potem mi vzamemo, popijemo oz. prodamo njeno domnevno odvečno mleko. Če bi bili vegani, ne bi bilo nobene potrebe po molzenju krave, kajti sploh je ne bi izkoriščali za mleko. Sivarama Svamijev argument je enako kot bi rekli, da bo določena oseba trpela, če ji ne bomo odrezali noge, zato ker je njena noga resno poškodovana in če ji jo odrežemo, naredimo "dobro" delo, a ob tem zamolčimo, da smo bili pravzaprav mi tisti, ki smo sploh poškodovali njeno nogo!  
Tudi tokrat Sivarama Svami ponovi trditev, da "srečne" krave dajejo mleko še dolgo let po tem, ko so povrgle telička in brez da bi rabile biti znova breje. Se opravičujem Sivarama Svamiju, toda glede tega sem zelo - več kot zelo - skeptičen. Če bi bile njegove trditve resnične, potem ne bi bil skoten noben teliček več in pripadniki Hare Krišna bi lahko vzeli, popili in prodali vso to mleko.  
Sivarama Svami pravi, da ne rabimo "privolitve" krave enako kot ne rabimo privolitve v primeru človeških otrok.
Sivarama Svami ponovno zgreši bistvo. Otrok ni udomačena žival, ki bi bil lastnina drugih, vključno staršev. Krave so suženjska lastnina, ki je posedovana in izkoriščana s strani ljudi. Pripadniki Hare Krišna so morda (in namerno rečem "morda") bolj prijazni sužnjelastniki. A bodimo jasni: so lastniki krav in bikov. Živalska lastnina ne more privoliti nič bolj kot lahko privolijo človeški sužnji. 
Sivarama Svami znova ne ponudi nobene svetopisemske podkrepitve za trditev, da je uživanje mleka obvezujoče kot stvar religiozne dolžnosti. Trdi, da je "nasilje", če ne izkoriščamo krav za mleko in bikov za delo. Ta trditev je ekvivalentna trditvi, da je uživanje mleka obvezujoče. Glede na to, da je Sivarama Svami trenutno preveč zaposlen, da bi se odzval na te moje argumente, in z ozirom na to, da me res zanima, prosim kateregakoli izmed njegovih privržencev, da mi pokaže vir v podporo trditvi, da je uživanje mleka obvezujoče.   
In Sivarama Svami je prav tako dolžan pojasniti ali zasleduje vse tiste zelo jasne prepovedi v Srimad Bhagavatam ter Manusmriti, ki sem jih prebral v pripravi na najino debato, za katero je Sivarama Svami potrdil svojo udeležbo. Nekatere stvari, ki so zapisane tam, govorijo o jedenju mesa in nekatere so precej seksistične oz. sovražne do žensk. Če se Sivarama Svami strinja z njimi, potem bomo lahko vsi bolje razumeli resnični pomen tega, ko reče, da sprejema ahimso. Iskreno povedano, če promovira idejo, da se moški ne bi smeli poročati z ženskami, ki so preveč ali premalo kosmate, imajo rdeče lase, so telesno ovirane, ali da je sprejemljivo jesti določeno vrsto mesa v določenih situacijah, potem bi to vsekakor vplivalo na moj pogled – in na poglede drugih ljudi – o vsem ostalem kar sicer govori. 
Če se ne strinja in ne promovira teh stvari, pri katerih gre v večini primerov za zelo jasno obvezujoče prepovedi, nam mora Sivarama Svami vsem pojasniti zakaj se ne strinja oz. ne promovira teh obvezujočih stvari, a po drugi strani promovira uživanje mleka kljub temu, da očitno (kot mi je znano) v besedilih, na katera prisegajo pripadniki Hare Krišna, ni nikakršne obvezujoče prepovedi uživanja mleka. In tudi, če bi bilo uživanje mleka obvezujoče (kar bi pomenilo, da vsi tisti pripadniki Hare Krišna, ki so vegani, delujejo v nasprotju s svojo religijo), nam mora Sivarama Svami pojasniti zakaj in na osnovi česa se nekatere religiozne dolžnosti upošteva in druge zavrača.  
Vsekakor upam, da bo Sivarama Svami kmalu našel čas za debato z menoj, kot je obljubil. 
Profesor Gary Francione


Veselim se podcast debate, na katero je pristal Sivarama Svami. Če bo želel, lahko vključiva tudi dr. Yamini Narayanan iz univerze Deakin, ki je za to spletno stran napisala gostujoči esej v zvezi z njegovim stališčem.   

Obveščal vas bom o nadaljnjem poteku dogodkov, takoj ko mi bo Sivarama Svami javil datum, ki mu ustreza.  

****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 

Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ.  

Sprejemanje in zagovarjanje veganstva kot moralnega imperativa je skupaj s skrbjo za ne-človeške begunce najpomembnejša oblika aktivizma, ki se ga lahko lotite. 


Vse o veganstvu: www.howdoigovegan.com   

Gary L. Francione,
Board of Governors Professor of Law, Rutgers University

© 2017 Gary L. Francione

Opomba, dodana 12.9. 2017:

Izgleda, da so nekateri privrženci Sivarama Svamija jezni, ker sem izpostavil dele besedil iz Srimad Bhagavatam in Laws of Manu, ki vsebujejo religiozna pravila glede žensk. Pravijo, da ta pravila glede žensk nimajo ničesar skupnega z mlečnimi izdelki oz. kravami. 

Se opravičujem, če je kdorkoli užaljen, toda ti privrženci so zgrešili bistvo. 

Sivarama Svami vztraja, da je uživanje mleka obvezujoče – nekaj, kar moramo početi, če želimo delovati v skladu s tem kar hoče Bog. Nisem prepričan ali je res, da obstaja takšno pravilo, ki pravi, da je uživanje mleka obvezujoče. A recimo, da obstaja. Obstaja mnogo religioznih pravil, ki nam govorijo kaj hoče Bog. Na primer, glede na vsebino svetih spisov, zahteva Bog od moških (oz. vsaj od nekaterih moških) mnogo drugih stvari, recimo po zapisih v besedilih, ki naj bi jim sledili pripadniki Hare Krišna, zahteva Bog od moških, da se ne poročajo z rdečelasimi ženskami, kosmatimi ženskami in ženskami s fizičnimi pomanjkljivostmi. Če Sivarama Svami ne promovira teh pravil kot pravil, ki smo jih dolžni upoštevati, potem mora pojasniti zakaj upošteva pravilo, ki zahteva uživanje mleka – če predvidevamo, da takšno pravilo sploh obstaja. 

Žal mi je, če se katerikoli privrženec Sivarama Svamija počuti prizadetega ali užaljenega ob mojih argumentih. V njih ni nič žaljivega – razen, če se moja prošnja po tem, da razmišljaš kritično o nekogaršnjih prepričanjih, smatra kot žalitev. 

Še vedno čakam na potrditev datuma podcasta s strani Sivarama Svamija, na katerega je pristal in v katerem bova lahko razdelala vse te dileme. Sem zelo zaskrbljen zaradi izkoriščanja krav in predvidevam, da je Sivarama Svami ravno tako. Zato upam, da bova to storila čimprej. To je pomembna tema. Pripravljen sem kadarkoli je pripravljen on. 

Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo)


sobota, 23. september 2017

"Svete" krave v Indiji

20. oktober, 2016 /avtorica Anita Moos

Indijci verjamejo, da je krava sveta žival, a kljub temu bo Indija letos postala največja izvoznica govedine. Na prvi pogled je to težko razumeti, še posebej, če vemo, da je zakol krav pravzaprav prepovedan v vseh zveznih državah Indije, z izjemo Zahodne Bengalije in Kerale. Čemu lahko potem pripišemo dejstvo, da 20% svetovnega izvoza govedine prihaja iz Indije?

To očitno protislovje lažje razumemo, ko ugotovimo, da so pri Indijcih svete le krave, ne pa vodni bivoli. Govedina vodnih bivolov, znana kot "carabeef", se proizvaja brez omejitev po celotni državi. Indijci svojo željo po mlečnih izdelkih in mleku tešijo tako z mlekom krav kot vodnih bivolov. Zato je na razpolago ogromno bivoljega mesa, a zelo malo domačega povpraševanja, ko enkrat te za mleko izkoriščane živali odslužijo svojo dolžnost. Pričakovana rešitev je tako izvoz bivoljega mesa, po katerem je veliko povpraševanje drugod po svetu, glede na dejstvo, da je cenejše od kravjega mesa. Zvezna država Utar Pradeš je s 67% največji proizvajalec in izvoznik bivoljega mesa v Indiji, sledita mu Pandžab in Kerala.

Zaščita krav v Indiji je nedvomno single issue kampanja. Single issue kampanja je tista, ki ustvarja umetno ločnico moralnih vrednosti različnih živalskih vrst in je zato pravzaprav pogubna za dosego končnega cilja pravic živali in pravičnosti. In tukaj imamo odličen primer: krave morajo biti zaščitene, toda bivoli ne. Medtem ko te lahko zaprejo in celo linčajo, če si osumljen, da poseduješ kravje meso, pa je bivolje meso v skladu s pravili in povsem zakonito.

Skratka, zaščita krav v Indiji je iluzija. Ker so vse živali, vključno s kravami, lastnina in vir za ljudi, je njihova edina vrednost ekonomska. Tako preprosto je to. V Indiji se je v imenu zaščite krav razširila mafija, ki od tistih, ki tihotapijo krave, izterjuje denar. Medtem ko ideal svete krave ostaja močan le na načelni ravni, so v praksi te živali še naprej izkoriščane – po eni strani za mlečne izdelke, po drugi strani kot sužnji, ki delajo na naših poljih. O dejstvu, da mlečna industrija neobhodno vsebuje ubijanje tako teličkov kot starejših in neproduktivnih krav, se nikoli javno ne razpravlja. Pravzaprav se to namenoma omalovažuje, vse z namenom, da preneha biti predmet razprave. Indijci preprosto nismo zainteresirani za ureditev te očitne neskladnosti v našem stališču. Čeprav morda ne jemo neposredno kravjega mesa, pa naša želja po uživanju njihovih izločkov postane razlog za njihov zakol in zlorabo.  
Tu lahko potegnemo zanimivo vzporednico s tem, kako so ženske in njihovi reproduktivni procesi še vedno izkoriščane s strani patriarhalne indijske družbe. Tako na ženske kot na živali se gleda kot na objekt, ki služi moškim. Biti indijski moški pomeni imeti privilegij in avtoriteto nad ženskami in živalmi. Izobraževati indijske ženske o njihovih pravicah, na podlagi česar se bodo lahko zavzele za svoje živalske sotrpinke, je pomemben vidik izobraževanja o veganstvu v Indiji. Toda to je že druga razprava za neko drugo priložnost!

Uporabljati živali za hrano, usnje, vivisekcijo [poskuse na živalih; op.p.], itd., je v Indiji popolnoma sprejemljivo. Konec koncev to niti ni presenetljivo. Problem, s katerim se soočamo, je posledica pomanjkanja jasnega, abolicionističnega izobraževanja ljudi o veganstvu. Še nikoli se ni zagovarjalo odprave statusa živali kot lastnine. Če bi ljudje verjeli, da je sam koncept uporabljanja živali kot našega vira in lastnine, moralno odvraten, potem ne bi delali razlik med kravjim in bivoljim mesom. Prav tako naša vlada ne bi promovirala vzreje gosi, puranov, zajcev, itd., kot odlično priložnost za zaposlitev naših revnih prebivalcev.

Ljudje si predstavljajo Indijo kot nekakšna nebesa za živali. To ne bi moglo biti dlje od resnice. Obstajajo grozljive zgodbe o mučenju živali, ko ženejo krave v čredi preko meje v Bangladeš ali do meje s Keralo, kjer jih ubijejo na strašljive načine. Toda z govorjenjem o načinu ravnanja ne bomo dosegli ničesar. To je vnaprej izgubljeni boj, razen če ne bomo na jasen in nedvoumen način začeli govoriti o etičnem veganstvu. Verjamem, da se bodo ljudje, tako v Indiji kot v drugih delih sveta, odzvali pozitivno na takšno sporočilo. Izziv, ki ga imamo pred seboj, je doseči zmanjšanje revščine ter spremembo paradigme lastniškega statusa živali. Glede na naše vestno zasledovanje načela ahimse oz. nenasilja, je čas, da spoznamo, da izvajamo zločin nad našimi čutečimi sobitji. Dokler tega ne storimo, nobena žival, vključno z našo sveto kravo, ne bo varna!

Anita Moos

Prevod: Leon Kralj


Anita Moos živi v mestu Mumbaj v Indiji s partnerjem in dvema otrokoma. Po poklicu je pilotka in je zaposlena pri letalski družbi Air India. Po dolgih letih vegetarijanstva, je pred tremi leti postala veganka, po tem ko je naletela na facebook stran Garyja Francioneja, The Abolitionist Approach to Animal Rights. Zdaj večino časa namenja izobraževanju drugih ljudi o veganstvu, saj verjame, da potrebujejo ljudje več informacij, na podlagi katerih bi lahko osebno sprejeli prave moralne odločitve, kar zadeva uporabo živali.   

****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu kot moralni osnovi. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj:

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



četrtek, 14. september 2017

Veganstvo kot moralni imperativ

12. maj, 2016 /avtor Gary L. Francione

Tretje načelo abolicionističnega pristopa k pravicam živali govori o tem, da je veganstvo moralni imperativ: 


Veganstvo je moralna osnova, pri čemer je ustvarjalno in nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu temelj vsakega resnega zagovorništva pravic živali.  

Obrazložitev:

Obstaja veganstvo in obstaja izkoriščanje živali: tretja možnost ne obstaja. Ne biti vegan pomeni neposredno sodelovati pri izkoriščanju živali. Abolicionisti predstavljamo veganstvo kot moralno osnovo oz. moralni imperativ in kot edini razumni odgovor na spoznanje, da imajo živali moralno vrednost. Če živali kaj štejejo v moralnem smislu, potem jih ne moremo obravnavati kot potrošno blago, jih jesti, se oblačiti v njihove kože ali jih izkoriščati v druge namene. Enako kot ne moremo biti za odpravo človeškega suženjstva, če smo lastniki sužnjev, ne moremo biti abolicionisti oz. za odpravo živalskega suženjstva, če hkrati uživamo ​​živalske izdelke. Za abolicioniste je veganstvo vprašanje temeljne pravičnosti. "Abolicionistični pristop k pravicam živali" je izvorno, neodvisno družbeno gibanje. Zagovarjanje veganstva kot temeljnega načela pravičnosti ne zahteva velikih, bogatih korporacij ali "voditeljev." To je nekaj, kar lahko in tudi moramo početi vsi kot množično gibanje. Vsak od nas mora biti vodja.


Abolicionisti (zagovorniki odprave izkoriščanja živali) se strinjamo z welfaristi (zagovorniki reguliranja izkoriščanja živali) v tem, da izkoriščanje živali ne bo izginilo "preko noči" in da potrebujemo postopne korake – welfaristi pravijo temu "baby steps" [majhni koraki; op.p.] – za dosego odprave izkoriščanja živali. Toda abolicionisti zavračamo kampanje za welfare reforme [kampanje za večje kletke, daljše verige, "prosto" rejo, ipd.; op.p.] in single-issue kampanje [kampanje, ki nasprotujejo le točno določenemu proizvodu živalskega izvora oz. obliki izkoriščanja živali – npr. krzno, jajca baterijske reje, pasji boji, lov, bikoborbe, itd.; op.p.] kot nekaj, kar naj bi predstavljalo postopne korake, zato ker so neskladne z idejo, da imajo živali moralno vrednost in pravico ne biti uporabljene kot vir za ljudi. Poleg tega v praktičnem smislu tovrstne kampanje ne učinkujejo in že po sami naravi ne morejo voditi do odprave izkoriščanja živali.

Kljub trditvam welfaristov, da abolicionisti nimamo praktičnega načrta za spremembo, imamo abolicionisti zelo jasen program za postopno spremembo tako na ravni posameznika kot družbe: veganstvo ter ustvarjalni, nenasilni aktivizem in izobraževanje ljudi o veganstvu. Veganstvo pomeni, da ne jemo nobenih živil živalskega izvora, se ne oblačimo v njihove kože in, kolikor je to praktično izvedljivo, na noben drug način ne uporabljamo živali.  

Za začetek je treba povedati, da nihče ne trdi, da je, kar se zdravja tiče, nujno jesti hrano živalskega izvora. Uradno stališče vseh največjih prehranskih organizacij na svetu, Academy of Nutrition and Dietetics, American Diabetes Association, American Heart Association, British Nutritional Foundation, Dietician´s Association of Australia, Dieticians of Canada ter Heart and Stroke Foundation; raziskovalnih in izobraževalnih inštitucij, vključno z Mayo Clinic, UCLA Health Center, University of Pennsylvania School of Medicine ter University of Pittsburgh School of Medicine; uradnih državnih ustanov, kot sta British National Health Service, U.S. National Institutes of Health, U.S. Department of Agriculture ter U.S. Department of Health and Human Services; in zdravstvenih organizacij, ki izdajajo znanstveno recenzirane (peer-reviewed) publikacije, kot npr. Kaiser Permanente, se glasi, da je "veganska prehrana popolnoma zdrava, prehransko ustrezna in primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, vključno z nosečnicami, doječimi materami, dojenčki, otroki, mladostniki in športniki". Nekatere izmed omenjenih organizacij dokazujejo tudi, da ima lahko veganska prehrana številne zdravstvene prednosti v primerjavi s prehrano, ki vsebuje živila živalskega izvora.

Poleg tega ni več nobenih resnih dvomov, da je živinoreja prava katastrofa za okolje. Živinoreja povzroča erozijo tal, krčenje gozdov, ogromno porabo in onesnaževanje vode ter prispeva največ h globalnemu segrevanju – Worldwatch Institute ocenjuje, da gre vsaj 51% vsakoletnih globalnih emisij toplogrednih plinov pripisati živinoreji.

Kakorkoli že, osredotočimo se na veganstvo kot moralno načelo.

Besedo "vegan" je skoval Donald Watson leta 1944, ko je v Veliki Britaniji ustanovil društvo The Vegan Society. Watson je nasprotoval izkoriščanju živali in v prvi izdaji društvenega časopisa, The Vegan News, zapisal: "Kot lahko razločno vidimo, je naša današnja civilizacija zgrajena na izkoriščanju živali, enako kot so bile pretekle civilizacije zgrajene na izkoriščanju sužnjev. Verjamem, da je duševna usoda človeka takšna, da bo sčasoma s prezirom gledal na to, da smo se ljudje nekoč prehranjevali z izdelki iz živalskih teles."  

Vztrajal je, da zavračati meso ni dovolj: "Nesporna krutost, povezana s proizvodnjo mleka in mlečnih izdelkov, je jasen znak, da se lakto-vegetarijanstvo nahaja le na pol poti med mesnim prehranjevanjem in resnično humanim, civiliziranim prehranjevanjem, zato menim, da bi si morali tekom našega bivanja na tem planetu prizadevati za to, da se toliko razvijemo, da ´naredimo celoten korak´." Watson je zavračal tudi jedenje jajc. Beseda "veganstvo" izhaja iz začetnih in končnih črk besede "vegetarijanstvo", kajti Watson je verjel, da je veganstvo logičen cilj, h kateremu teži vegetarijanstvo in bo nekega dne to tudi postalo. Izogibal se je nošenju usnja, volne in svile ter uporabljal grablje namesto lopate pri vrtnarjenju, da bi se izognil ubijanju črvov. Watson je nasprotoval lovu, ribolovu, krvavim športom in poskusom na živalih.

Watson je žel (in ponazarjal) zdravstvene prednosti veganske prehrane, a bilo je očitno, da dojema veganstvo predvsem kot moralno načelo. Vegansko gibanje je smatral za "najpomembnejše gibanje v zgodovini", ker ponuja rešitev za krizo pohlepa in nasilja, ki je preželo in prizadelo celotno človeštvo in ki grozi z ekološko katastrofo. Čeprav ni bil veren v tradicionalnem smislu, je gojil globoka duhovna prepričanja, ki so vključevala idejo, da biti nevegan krši naravni red ter da, generalno gledano, predstavlja naše nasilje do ne-človeških živali kršenje duhovnih načel, kar se odraža tako v našem psihičnem nezadovoljstvu kot tudi negativnih vplivih na fizično zdravje.  

Abolicionistični pristop sprejema in nadgrajuje Watsonovo stališče in vidi veganstvo kot stvar temeljne pravičnosti. Abolicionistični pristop trdi, da je veganstvo ter ustvarjalno, nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu, najpomembnejša oblika aktivizma in zagovorništva pravic živali, ki jo lahko izvajamo. Pravzaprav je samo preko izobraževanja ljudi o veganstvu mogoče doseči spremembo paradigme stran od dojemanja živali kot lastnine k dojemanju živali kot ne-človeških oseb.   

[Opomba: Abolicionistični vegani v nobenem oziru ne podpiramo organizacije The Vegan Society, saj le-ta ne promovira veganstva kot moralno osnovo in je odstopila od Watsonove vizije. Za podrobnejšo razlago glejte ta blog in ostale zapise o The Vegan Society na tej spletni strani.]  

Abolicionistični pristop smatra veganstvo za moralni imperativ. To kar želimo s tem reči je, da če imajo živali moralno vrednost [če niso predmeti; op.p.], smo moralno zavezani k temu, da jih prenehamo jesti, se vanje oblačiti in uporabljati. Skratka, za tistega, ki se strinja, da imajo živali moralno vrednost, postati vegan ni le ena izmed možnih izbir; je osnovna moralna dolžnost. Za abolicioniste veganstvo ni stvar "sočutja", "usmiljenja" ali česarkoli drugega kot najmanj kar je nujno potrebno za izpolnitev naših moralnih dolžnosti do živali. Čeprav se začno nekateri ljudje prehranjevati vegansko iz zdravstvenih razlogov ali zaradi skrbi za okolje, pa abolicionistični vegani vidimo veganstvo najprej in predvsem  kot moralno dolžnost. To je nekaj kar dolgujemo živalim. Abolicionistični vegan ima lahko seveda tudi zdravstvene ali okoljske skrbi, toda primarni motiv in gonilna sila je morala.

Abolicionistični pristop je jasen: kdor ni vegan, aktivno sodeluje pri izkoriščanju živali. Glede na to, da abolicionisti zavračamo vso izkoriščanje živali, tudi domnevno "humano" izkoriščanje, abolicionisti nimamo druge izbire, kot biti načelni in dosledni vegani.          

Abolicionisti vidimo veganstvo kot zavrnitev statusa ne-človeških živali kot potrošnega blaga. Ljudje izkoriščamo živali zato, ker jih vidimo kot predmete. So lastnina brez moralne vrednosti. Abolicionisti ne priznavamo lastniškega statusa ne-človeških živali in zavračamo sodelovanje pri njihovem institucionaliziranem popredmetenju. Abolicionisti se zavedamo, da ko ljudje jedo, nosijo ali uporabljajo živalske proizvode, vsakič znova pritrjujejo zahrbtnemu sistemu, ki obravnava ne-človeške živali izključno kot vir za ljudi.

Abolicionisti vidimo veganstvo kot temeljno načelo pravičnosti: preprosto krivično je obravnavati neljudi kot potrošno blago in jim odrekati tisto temeljno pravico, ki jo brezpogojno priznavamo vsem ljudem, ne glede na njihove osebne značilnosti.       

Abolicionisti vidimo veganstvo kot dejanje nenasilnega upora, kot zavrnitev sodelovanja pri zatiranju nedolžnih in ranljivih ter kot odklonitev sprevržene ideje, da je škodovanje drugim čutečim bitjem nekaj "normalnega".

Abolicionisti vidimo veganstvo kot vključitev načela abolicionizma v posameznikovo življenje. Zagovorniki živali, ki trdijo, da so za pravice živali in za odpravo njihovega izkoriščanja, a hkrati nadaljujejo z jedenjem ali uporabljanjem živalskih proizvodov, niso v ničemer drugačni od tistih, ki so trdili, da so za človekove pravice in odpravo suženjstva, a so nadaljevali s posedovanjem sužnjev.

Abolicionisti vidimo veganstvo kot neobhodni sestavni del nenasilnega življenja. To pomeni, da je tisti, ki se opredeli za nenasilje, zavezan k temu, da postane vegan. Nenasilje mora seveda udejanjati tudi na drugih področjih: biti vegan ni dovolj, a je vsekakor neobhodno.

Kot že rečeno, kar zadeva abolicioniste, se veganstvo ne nanaša le na prehrano, temveč tudi na obleke in vse ostale oblike uporabljanja živali. Povedano drugače, vegan je tisti, ki ne jé živali, se ne oblači vanje in jih, kolikor je to praktično izvedljivo, ne uporablja na noben drug način. Nemogoče se je izogniti vsem živalskim proizvodom. Z ozirom na to, da ubijemo na stotine milijard živali vsako leto, so stranski živalski proizvodi dostopni zelo poceni in so vključeni kot sestavina v mnogo stvari, kot na primer v ceste, plastiko in lepilo, ki se uporablja v proizvodnji čevljev. Toda, ko imamo izbiro – in to je praktično vedno in povsod, razen če smo obtičali na samotnem otoku ali brodolomu – smo moralno zavezani k temu, da ne jemo, ne nosimo in ne uporabljamo živali. Ravno tako menimo, da veganstvo pomeni ne prisostvovati dogodkom oz. obiskovati krajev, ki vsebujejo izkoriščanje živali, kot so npr. živalski vrtovi, cirkusi, rodei ali konjske dirke.              

Potrebno je tudi poudariti, da za abolicioniste veganstvo vsekakor ni sinonim za "moralno popolnost". Čeprav govorimo o zavračanju vseh oblik človeške diskriminacije, kar je tudi sestavni del abolicionističnega pristopa (glejte obrazložitev načela št. 5), mislimo, da ni prav reči, da če je nekdo seksist, potem ni vegan. Tisti, ki je seksist, ni abolicionist (kot razumemo ta pojem). Toda seksist je lahko seksistični vegan. Med nekaterimi vegani namreč obstaja težnja, da predstavljajo termin vegan tako široko, da to na koncu postane okrajšava za vse, kar ta oseba pojmuje kot idealno  moralo.   

Vegetarijanstvo kot "prehod" do veganstva?

Čeprav je Watson iz moralnih razlogov nasprotoval konzumiranju vseh živalskih proizvodov, je bil prepričan, da morajo, upoštevajoč psihološke in sociološke vidike, ljudje nujno najprej skozi fazo vegetarijanstva, preden postanejo vegani. Vegetarijanstvo je videl kot nekakšen "prehod" in veganstvo kot zaključek tega evolucijskega procesa, ki se je pričel z vegetarijanstvom. Watson ni nasprotoval temu, da vegani promovirajo vegetarijanstvo ravno zato, ker je imel to za nujni del evolucijskega procesa.     

Abolicionisti zavračamo to prepričanje in trdimo, da moramo dati jasno vedeti, da vegetarijanstvo vsebuje izkoriščanje živali in mora biti zavrnjeno. Nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi. Promovirati vegetarijanstvo kot del "evolucije", ki domnevno privede do veganstva, je enako kot reči, da bi morali promovirati konzumiranje nekaterih živalskih proizvodov kot način za dosego prenehanja konzumiranja vseh živalskih proizvodov. V tem oziru je argument "prehoda", ki zadeva vegetarijanstvo, popolnoma enak argumentu za welfare reforme: češ, promovirati bi morali "humano" izkoriščanje živali kot način za dosego odprave izkoriščanja. Abolicionisti zavračamo argument "prehoda" v obeh kontekstih [glejte obrazložitev tukaj, tukaj in tukaj; op.p.].   

Če so ljudje in živali enakovredni v tem, da imajo pravico ne biti uporabljeni kot lastnina, potem ravno tako kot je vsakršna oblika človeškega suženjstva kršitev te pravice, je tudi vsakršna oblika izkoriščanja živali kršitev le-te. Abolicionisti ne promoviramo vegetarijanstva, zato ker ni nobene moralne razlike med mesom in drugimi živalskimi proizvodi. Nobene moralne razlike ni med mesom in mlečnimi izdelki ali jajci. Živali, izkoriščane za mleko ali jajca, v primerjavi s tistimi, ki so ubite za meso, živijo dlje, z njimi se ravna slabše in nazadnje končajo v istih klavnicah. Ne jesti govedine, a še naprej piti mleko, je enako nesmiselno kot jesti le meso velikih krav, a ne majhnih krav. Poleg tega tudi ni nobene relevantne moralne razlike med kravo in ribo, ko govorimo o upravičenosti obravnavanja kateregakoli od njiju kot vira za ljudi. Morda lažje razpoznamo bolečino oz. trpljenje krave, zato ker je, enako kot mi, sesalec. Toda to ni razlog za ignoriranje trpljenja in smrti več sto milijard čutečih rib in drugih morskih živali, kolikor jih ubijemo vsako leto.

Abolicionisti ne promoviramo kampanj, kot je npr. "Brezmesni ponedeljek", ki (med drugim) krepi idejo, da je jesti meso bolj nemoralno kot jesti mlečne izdelke ali jajca. Vsi živalski proizvodi vsebujejo trpljenje; vsi vsebujejo smrt; vsi predstavljajo nepravičnost. Veganstvo je moralni imperativ; je nekaj kar bi morali storiti in storiti ne bi smeli nič manj od tega.  

Odlomek iz knjige Garyja L. Francioneja & Anne Charlton Animal Rights: The Abolitionist Approach (Založba Exempla, 2015), stran 70 – 75 (opombe izpuščene).

©2016 Gary L. Francione & Anna Charlton. Vse pravice pridržane.

****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ.


Vse o veganstvu:  www.howdoigovegan.com   

Gary L. Francione,
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

Anna Charlton,
Adjunct Professor, Rutgers University

©2016 Gary L. Francione in Anna Charlton

Prevod: Leon Kralj

                                          
Sorodne teme (kliknite na povezavo):