torek, 12. september 2017

Razjasnitev pojma "pravica"

31. januar, 2007 /avtor Gary L. Francione

Glede koncepta pravic vlada precejšnja zmeda. Ko govorimo o človekovih pravicah, smo pogostokrat nejasni kaj točno mislimo. Ta zmeda in pomanjkanje jasnosti je še posebej izrazito, ko govorimo o "pravicah živali", zato ker nekateri uporabljajo ta termin za opis vsakršnega reguliranja na področju "zaščite" živali (t.i. welfare), medtem ko ga drugi, vključno z menoj, uporabljamo kot sinonim za odpravo izkoriščanja živali (t.i. abolicija).  

Ni večjega dokaza za obstoj zmede med zagovorniki živali, kot dejstvo, da Peter Singer, "oče gibanja za pravice živali", ne verjame ne v pravice ljudi, ne v pravice živali!  

Koncept pravic že od nekdaj sproža ogromno filozofskih razprav in debat.

Toda lahko se ognemo vsem tem debatam in razjasnimo idejo pravice za namen razumevanja nekaterih temeljnih vidikov tega koncepta.

Kaj je pravica?


Pravica je preprosto način za zaščito določenega interesa.

Interes je nekaj kar hočemo, želimo oz. čemur dajemo prednost. Vsi imamo interese. Nekateri interesi so nam skupni. Na primer, vsi imamo interes po hrani in zdravstveni oskrbi. Nekateri interesi so bolj individualni. Sam recimo nimam popolnoma nikakršnega interesa igrati golf; številni ljudje so nad golfom navdušeni.

Ne glede na to za kateri interes gre, obstajata le dva načina za zaščito tega interesa: 
1. Ta interes lahko zaščitimo le do mere, ko bo to pripeljalo do splošno zaželenih posledic. 
2. Ta interes lahko zaščitimo ne glede na to ali bo to pripeljalo do splošno zaželenih posledic.

Ta drugi način zaščite interesa je tisti, ki opiše kaj je pravica.

Poglejmo si primer:

Imam interes po tem, da sem svoboden. Ta interes lahko zaščitimo v odvisnosti od posledic; namreč, izberemo lahko, da bomo ta interes zaščitili le v primeru, če to pripelje do ugodnega rezultata.

Toda, kaj če sem politično nepriljubljena oseba, katere mnenja in nazori vznemirjajo druge, ki bi bili mnogo bolj veseli, če bi bil zaprt in mi ne bi bilo dovoljeno izražati svojih mnenj?

Če je moj interes po svobodi zaščiten le do mere, ko moja svoboda splošno prinaša več koristi kakor škode, potem se zna zgoditi, da me, odvisno od teže interesov nasprotne strani, tudi zaprejo.

Po drugi strani pa lahko moj interes po svobodi zaščitimo tako, da je ta interes zaščiten ne glede na to ali moji politični nazori užalijo druge. Ta način ščitenja interesa pomeni, da imam pravico do svobode. Povedano drugače, moj interes po svobodi bo zaščiten, četudi bi imela moja aretacija koristne posledice za druge.

To seveda ne pomeni, da je moja pravica do svobode absolutna. Če storim zločin in sem na sodišču nedvoumno spoznan za krivega, potem mi je lahko moja svoboda odvzeta. Toda to se zgodi zato, ker sem storil nekaj, s čimer sem zapravil moj interes po svobodi.

Poglejmo si še drugi primer: moj interes po življenju.

Vsekakor imam interes po svojem življenju. Pravzaprav, rekel bi celo, da je za večino med nami naš interes po našem življenju verjetno močnejši od interesa, da ne trpimo. Navsezadnje je mnogo ljudi pripravljenih prestati boleče medicinske postopke, da bi bili ozdravljeni življenjsko ogrožujočih bolezni.

Ponovno, ta interes lahko zaščitite v odvisnosti od posledic in se odločite, da me boste, na primer, brez moje privolitve uporabili in ubili v biomedicinskih raziskavah, če vam bo to prineslo podatke, s katerimi boste rešili življenja drugih ljudi. Oziroma se lahko odločite, da me boste ubili z namenom, da vzamete moje organe za presaditev v druge ljudi in tako z odvzemom mojega življenja rešili števila druga življenja.

Namesto tega lahko zaščitite moj interes po mojem življenju tako, da ga zaščitite ne glede na to ali bi moja smrt koristila drugim s tem, ko bi služil kot neprostovoljni poskusni subjekt oz. prisilni darovalec. V tem primeru lahko rečemo, da imam pravico do življenja oz. povedano drugače - moj interes po mojem življenju bo zaščiten, četudi bi lahko prišlo do koristnih posledic za druge, če moj interes ne bi bil zaščiten.

Pravica do življenja seveda ni absolutna. Če me na primer Gregor kar naenkrat z vso silo neizzvano napade, mi je dovoljeno, da se branim in Gregorju, če je nujno, tudi vzamem življenje. V takšnih situacijah seveda ne mislimo, da bi moral biti Gregorjev interes po življenju zaščiten, z ozirom na to kar je nameraval storiti meni. Toda njegovih interesov izven te omenjene situacije ne poteptamo le zato, ker bi imelo to ugodne posledice.  

Pravica je kot zid, ki obkroža interes. Na tem zidu se nahaja napis, ki pravi: "Ne moreš prečkati zidu le zato, ker bo to tebi ali drugim v korist."

Posebna pravica: Pravica do tega, da nisi lastnina drugih


Ko ljudje razpravljajo o človekovih pravicah, v resnici razpravljajo o tem katere človekove interese bi morali zaščititi ne glede na posledice. In nedvomno je precej nesoglasij o tem kateri interesi naj bi bili deležni tovrstne zaščite.

A obstaja interes o katerem se velika večina strinja – naš interes, da nismo nikogaršnji vir, lastnina oz. suženj. To ne pomeni, da suženjstvo več ne obstaja. Obstaja. Toda nihče ga več ne zagovarja, tako kot zagovarjajo druge oblike diskriminacije in izkoriščanja. Smatramo, da ima vsak človek pravico ne biti suženj. Pravzaprav je prepoved človeškega suženjstva ena od redkih moralnih pravic, ki jih družno priznava celotna mednarodna skupnost.

Zakaj? Zakaj smatramo človeško suženjstvo za še posebej nedopustno?

Zato, ker sužnji nimajo nobenih resničnih pravic. Vsakršen poskus zaščite interesov sužnjev je zgolj posledičen, kajti njihove interese je mogoče ščititi le do mere, ko to koristi nekomu drugemu (običajno sužnjelastniku). Suženjstvo obravnava ljudi na način, da imajo le zunanjo oz. pogojno vrednost. Suženjstvo zanika, da imajo ljudje inherentno vrednost oz. vrednost, ki je večja od tiste, da so lastnina drugih. Če priznavamo ljudem sploh kakšno moralno vrednost; če jih smatramo za več kot zgolj potrošno blago, potem ne glede na to katere druge pravice mislimo, da bi jih morali ljudje imeti, jim moramo podeliti osnovno pravico do tega, da niso lastnina drugih ljudi.

Pravica, da nisi lastnina, ni odvisna od posameznikovih značilnosti. Če pustimo ob strani ljudi kot je Peter Singer, vsi preostali menimo, da ima človek z resnimi motnjami v duševnem razvoju prav toliko pravice, da ni obravnavan kot neprostovoljni subjekt v laboratorijskih poskusih kot nekdo, ki je genij. Skratka, soglašamo, da se mora interes osebe z motnjami v razvoju in genija, da nista obravanavana kot vir, spoštovati ne glede na posledice. Konec koncev tako oseba z motnjami v razvoju kot genij oba cenita sama sebe, četudi ju ne ceni nihče drug.  

Pravica, da nisi obravanavan kot lastnina preprosto pomeni, da mora biti interes, da nisi obravnavan kot potrošno blago zaščiten, četudi bi bilo drugim v korist, da te obravnavajo kot potrošno blago. Če teh interesov ne zaščitimo na takšen način – s pravico – potem bodo bili nekateri ljudje (tisti, ki jih ne cenimo) obravnavani kot potrošno blago in prikrajšani za vse njihove temeljne interese, vključno z njihovim interesom po nadaljevanju obstoja, v primeru, da bi to koristilo nam.

Živali in lastnina


Ne-človeške živali imajo prav tako interese. Pravzaprav so – tako ljudje kot neljudje – edina bitja v vesolju, ki imajo interese na podlagi tega, da so čuteča; imajo subjektivno zavedanje [zavedanje samega sebe; op.p.]. Kot vemo, kamni in rastline nimajo interesov. Te stvari nimajo uma; ničesar takega ni, po čemer bi rastlina ali kamen hrepenela, kar bi si želela ali hotela.  

Čuteče ne-človeške živali, odvisno od njihove vrste, imajo raznorazne interese. So zmožne trpljenja in imajo interes, da ne bi trpele. Vse čuteče živali imajo interes po življenju. Kot sem zagovarjal v svojih knjigah in drugod na moji spletni strani, imeti sposobnost občutenja pomeni imeti interes po nadaljevanju življenja. Občutenje ni cilj sam po sebi; je sredstvo za dosego cilja, in ta cilje je nadaljevanje obstoja za določena bitja, ki so se razvila v čuteča bitja, zato da preživijo. Reči, da je bitje čuteče, a da noče, ne želi in nima namena ostati živo, je absurd.

Živali imajo interese, da niso uporabljene kot hrana, obleka, zabavni rekvizit, poskusni subjekt, itd. Ta dejanja so možna le zato, ker se živali smatra kot lastnino. Tudi divje živali se v večini smatra kot lastnino države oz. kot predmet, zreduciran na status lastnine tistega posameznika, ki jih v predpisanem času ubije na predpisan način. Tudi če imamo nekateri ljudje doma pse, mačke in ostale živali, ki jih smatramo za družinske člane, niso te živali v resnici nič drugega kot stvari, ki jih posedujemo. Čeravno obstaja nekaj omejitev glede ravnanja z našo živalsko lastnino, jih ne obstaja veliko.   

Zakoni za dobrobit živali (welfare zakoni) živalim ne podeljujejo pravic. Četudi ti zakoni do neke mere ščitijo živalske interese, pa jim nudijo le posledično zaščito. Namreč, interese živali ščitimo le do mere, ko pripisujemo vrednost tem interesom. Zahtevamo, da je žival pred zakolom omamljena. Njenega interesa po tem, da je omamljena pred zakolom, ne ščitimo zato ker je to v njenem interesu, temveč zato ker je to v našem interesu. Žival, ki je omamljena, v primerjavi z neomamljeno povzroči manj poškodb klavniških delavcev in manj poškodb trupa, kar, po besedah "vizionarke" Temple Grandin, omogoča, da mesna industrija poteka "varno, učinkovito in dobičkonosno".  

Ali obstaja dober razlog za to, da živalim ne pripišemo tiste pravice, ki jo pripisujemo vsem ljudem, ne glede na posameznikove osebne značilnosti? Kot sem že večkrat argumentiral, je odgovor "Ne". Edini razlog in način, da to sploh lahko počnemo, je posluževanje specizma [diskriminacija na podlagi vrste; op.p.].

Če so živali moralno pomembne – če je njihova vrednost višja od tega, da so zgolj bitja s pogojno oz. zunanjo vrednostjo – potem moramo zaščititi njihov interes, da niso potrošno blago, ne glede na koristi, ki bi nam jih prinašalo to, da bi jih obravnavali kot potrošno blago. To od nas zahteva, da odpravimo in ne zgolj reguliramo izkoriščanje živali, da poskrbimo za udomačene živali, ki so že med nami in da prenehamo s spravljanjem novih udomačenih živali na svet za našo uporabo.

Zaključek


Če povzamem:

  • Pravica je način za zaščito določenega interesa.
  • Pravica je brezpogojna zaščita interesa, kar pomeni, da zaščitimo interes, četudi bi pripeljalo do splošno zaželenih posledic v primeru, da tega ne bi storili.
  • Če so ljudje člani moralne skupnosti, potem ne morejo biti lastnina drugih. Zato moramo brezpogojno zaščititi interes ljudi, da niso obravnavani kot lastnina. Vsem ljudem moramo pripisati pravico do tega, da niso obravnavani kot lastnina drugih.
  • Podobno, če so živali člani moralne skupnosti, moramo preskrbeti brezpogojno zaščito njihovega interesa, da niso uporabljene kot vir.
  • To zahteva, da odpravimo izkoriščanje živali.


To je tisto kar mislim, ko govorim o "pravicah živali". Interes živali, da niso obravnavane kot stvari, moramo zaščititi na točno določen način. Ta zaščita ne sme biti odvisna od posledic.

Če ste zainteresirani za nadaljnjo razpravo o tej temi, vas vabim, da si ogledate posnetek Teorija pravic živali, ki se nahaja na moji spletni strani.

Čeprav sem tokrat podal precej osnov, je ostalo še veliko neizrečenega. To temo nameravam nasloviti tudi v prihodnjih objavah, kot odgovor na vprašanja in komentarje, ki jih prejemam z vaše strani.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu kot moralni osnovi. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj: http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



Ni komentarjev:

Objavite komentar