Če
bi radi kadarkoli dosegli spremembo paradigme [od gledanja na živali kot na lastnino
do gledanja nanje kot na ne-človeške osebe, čigar življenja imajo vrednost samo
po sebi; op.p.], moramo jasno vedeti kako nameravamo spremeniti obstoječo paradigmo.
Biti
moramo jasni, da je veganstvo nedvoumna osnova vsega, kar se imenuje gibanje za
"pravice živali". Če pojem "pravice živali" sploh kaj pomeni, potem mora pomeniti to, da ne moremo moralno
upravičiti nobenega izkoriščanja živali;
ne moremo upravičiti ravnanja z živalmi kot z virom za človeka, ne glede na to
kako "humano" je to ravnanje.
Nehati
moramo misliti, da se bodo ljudje "ustrašili" veganstva in da moramo
zato promovirati nekaj kar je manj od veganstva. Če na razumljiv način pojasnimo moralne ideje in argumente v prid veganstva, jih
bodo ljudje razumeli. Morda ne bodo vsi takoj postali vegani, pravzaprav jih
večina ne bo. Toda vedno moramo biti
jasni glede moralne osnove. Če želi nekdo storiti manj od tega (kot stvar
postopnosti), naj bo to njena/njegova odločitev in ne nekaj kar svetujemo mi.
Osnova mora biti vedno jasna. Nikoli ne bi smeli promovirati "srečnega"
oz. "humanega" izkoriščanja kot moralno sprejemljivega.
Ideja,
da bi morali promovirati "srečno" oz. "humano" izkoriščanje
kot del "majhnih, postopnih korakov", ignorira dejstvo, da reforme
za dobrobit živali (welfare reforme) ne pripomorejo bistveno k večji zaščiti
interesov živali; pravzaprav welfare reforme v večini primerov ne storijo drugega
kot naredijo izkoriščanje živali bolj ekonomsko učinkovito s tem ko se osredotočajo
na prakse (npr. ograde za breje svinje, električno omamljanje piščancev ali
ograde za teličke), ki so že tako ali tako neučinkovite. Z odstranitvijo praks,
ki so ekonomsko ranljive, naredijo welfare reforme izkoriščanje živali bolj
dobičkonosno. V večini primerov bi se te spremembe tako ali tako zgodile tudi brez
welfare kampanj, ravno zato, ker izboljšajo neučinkovitosti znotraj proizvodnega
procesa. Poleg tega welfare
reforme poskrbijo, da se javnost počuti bolje ob izkoriščanju živali. Jasen
dokaz tega je gibanje za meso/živalske proizvode "srečno"
izkoriščanih živali.
Nikoli
ne bi zagovarjali "humanega" oz. "srečnega" človeškega
suženjstva, posilstva, genocida, itd. Torej, če verjamemo, da so živali moralno
pomembne in da imajo interes ne le, da ne trpijo, temveč da nadaljujejo svoje življenje,
ne bi nikoli smeli vlagati svojega časa in energije v zagovarjanje "humanega"
oz. "srečnega" izkoriščanja živali.
Welfare
reforme in celotno gibanje "srečnega" izkoriščanja niso "majhni,
postopni koraki". So veliki koraki – nazaj.
Nekateri
zagovorniki živali pravijo, da je problematično vztrajati, da je veganstvo moralna
osnova, zato ker je to "obsojevalno" oziroma ker predstavlja sodbo,
da je veganstvo moralno bolj zaželeno od vegetarijanstva in da so vegetarijanci
(oz. ostali konzumenti živalskih proizvodov) "slabi" ljudje. Da, kar
se prvega dela tiče; in ne kar zadeva drugi del. Nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi.
Vsi so enaki in ne moremo upravičiti konzumiranja nobenega izmed njih. Reči, da
ne ješ mesa, a ješ mlečne izdelke, jajca ali karkoli že, ali da ne nosiš krzna,
a nosiš usnje ali volno, je podobno kot reči, da ješ meso lisastih krav, a ne
mesa rjavih krav; v tem ni nobenega smisla. Domnevna "meja" med mesom
in vsem ostalim je le fantazija – umetna razlika, ustvarjena z namenom, da se
upraviči nekatere oblike izkoriščanja in se jih smatra za "boljše"
oz. moralno sprejemljive. To ni obsojanje vegetarijancev zavoljo tega ker niso
vegani, temveč poziv tem ljudem, da uvidijo neskladje med svojimi dejanji in
moralnimi načeli, za katere trdijo, da jih sprejemajo in da so vsi živalski proizvodi rezultat
zadajanja trpljenja in smrti čutečim bitjem. Ne gre za obsojanje ljudi, temveč za obsojanje dejanj in družbenega
sistema. In to je nujna sestavina
etičnega življenja.
Če
zavzamemo stališče, da ni mogoče podati sodbe v zvezi s tem, da je veganstvo
moralno bolj zaželeno od vegetarijanstva, zato ker je vsakdo "na svoji
življenjski poti", potem dajati moralno sodbo postane bodisi popolnoma nemogoče
bodisi specistično [specizem je diskriminacija na
podlagi vrste; op.p.]. Nemogoče zato, ker če je vsakdo "na svoji
življenjski poti", potem ne smemo nič reči rasistu, seksistu, anti-semitu,
homofobu, itd. Če rečemo, da so te oblike diskriminacije nemoralne, a da smo,
kar se živali tiče, vsi "na svoji življenjski poti", potem smo
preprosto specistični in pri živalih ne podajamo enake moralne analize kot jo
podajamo v človeškem kontekstu.
Ko
govorimo o veganstvu z vegetarijanci oz. ostalimi konzumenti živalskih
proizvodov, ne bi smeli nikoli
dajati občutka, da mislimo, da so "slabi" ljudje. Osredotočiti bi se
morali na to, zakaj je vsakršna oblika izkoriščanja živali neskladna z moralnim
načelom, za katerega oni sami trdijo, da ga sprejemajo: namreč, da so živali
članice moralne skupnosti in da zadajanje trpljenja in smrti kateremukoli članu
te skupnosti – človeku ali živali – zahteva dobro opravičilo. In karkoli že
spada pod dobro opravičilo, okus, priročnost, modne smernice, itd., to niso.
In
nenazadnje, vedno bi morali dati jasno vedeti, da izkoriščati živali ni prav, zato ker gre za specizem. In specizem je nemoralen zato, ker gre, enako kot pri
rasizmu, seksizmu, homofobiji, antisemitizmu in ostalih oblikah človeške
diskriminacije, za nasilje nad člani moralne skupnosti v primerih, ko tega
nasilja ni mogoče moralno upravičiti. A to pomeni, da tisti, ki nasprotujemo
specizmu, neobhodno nasprotujemo tudi
diskriminiranju ljudi. Nobenega smisla ni reči, da je specizem nemoralen zato
ker je podoben rasizmu (oz. ostalim oblikam diskriminacije), a da ne zavzemamo
stališča do rasizma. Seveda ga. Morali bi mu nasprotovati in to vedno dati
jasno vedeti.
Veganstvo
pomeni nenasilje.
Pomeni ne škodovati drugim čutečim bitjem, samemu sebi in okolju, od katerega
je odvisno življenje vseh bitij. V mojih očeh je gibanje za pravice živali, v
svojem jedru, gibanje za končanje nasilja nad vsemi čutečimi bitji. Je gibanje, ki si prizadeva za temeljno
pravičnost za vse. Je novonastajajoče
mirovno gibanje, ki se ne ustavlja pri umetno postavljeni meji, ki ločuje ljudi
od neljudi. Spreminjanje hierarhične paradigme vseprisotnega izkoriščanja, ki
prevladuje že tisočletja, zahteva precej trdega dela. In to trdo delo zahteva
jasnost.
Gary
L. Francione
Professor,
Rutgers University
© 2012 Gary L. Francione
Prevod:
Leon Kralj
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar