"Svete" krave v Indiji

20. oktober, 2016 /avtorica Anita Moos

Indijci verjamejo, da je krava sveta žival, a kljub temu bo Indija letos postala največja izvoznica govedine. Na prvi pogled je to težko razumeti, še posebej, če vemo, da je zakol krav pravzaprav prepovedan v vseh zveznih državah Indije, z izjemo Zahodne Bengalije in Kerale. Čemu lahko potem pripišemo dejstvo, da 20% svetovnega izvoza govedine prihaja iz Indije?

To očitno protislovje lažje razumemo, ko ugotovimo, da so pri Indijcih svete le krave, ne pa vodni bivoli. Govedina vodnih bivolov, znana kot "carabeef", se proizvaja brez omejitev po celotni državi. Indijci svojo željo po mlečnih izdelkih in mleku tešijo tako z mlekom krav kot vodnih bivolov. Zato je na razpolago ogromno bivoljega mesa, a zelo malo domačega povpraševanja, ko enkrat te za mleko izkoriščane živali odslužijo svojo dolžnost. Pričakovana rešitev je tako izvoz bivoljega mesa, po katerem je veliko povpraševanje drugod po svetu, glede na dejstvo, da je cenejše od kravjega mesa. Zvezna država Utar Pradeš je s 67% največji proizvajalec in izvoznik bivoljega mesa v Indiji, sledita mu Pandžab in Kerala.

Zaščita krav v Indiji je nedvomno single issue kampanja. Single issue kampanja je tista, ki ustvarja umetno ločnico moralnih vrednosti različnih živalskih vrst in je zato pravzaprav pogubna za dosego končnega cilja pravic živali in pravičnosti. In tukaj imamo odličen primer: krave morajo biti zaščitene, toda bivoli ne. Medtem ko te lahko zaprejo in celo linčajo, če si osumljen, da poseduješ kravje meso, pa je bivolje meso v skladu s pravili in povsem zakonito.

Skratka, zaščita krav v Indiji je iluzija. Ker so vse živali, vključno s kravami, lastnina in vir za ljudi, je njihova edina vrednost ekonomska. Tako preprosto je to. V Indiji se je v imenu zaščite krav razširila mafija, ki od tistih, ki tihotapijo krave, izterjuje denar. Medtem ko ideal svete krave ostaja močan le na načelni ravni, so v praksi te živali še naprej izkoriščane – po eni strani za mlečne izdelke, po drugi strani kot sužnji, ki delajo na naših poljih. O dejstvu, da mlečna industrija neobhodno vsebuje ubijanje tako teličkov kot starejših in neproduktivnih krav, se nikoli javno ne razpravlja. Pravzaprav se to namenoma omalovažuje, vse z namenom, da preneha biti predmet razprave. Indijci preprosto nismo zainteresirani za ureditev te očitne neskladnosti v našem stališču. Čeprav morda ne jemo neposredno kravjega mesa, pa naša želja po uživanju njihovih izločkov postane razlog za njihov zakol in zlorabo.  

Tu lahko potegnemo zanimivo vzporednico s tem, kako so ženske in njihovi reproduktivni procesi še vedno izkoriščane s strani patriarhalne indijske družbe. Tako na ženske kot na živali se gleda kot na objekt, ki služi moškim. Biti indijski moški pomeni imeti privilegij in avtoriteto nad ženskami in živalmi. Izobraževati indijske ženske o njihovih pravicah, na podlagi česar se bodo lahko zavzele za svoje živalske sotrpinke, je pomemben vidik izobraževanja o veganstvu v Indiji. Toda to je že druga razprava za neko drugo priložnost!

Uporabljati živali za hrano, usnje, vivisekcijo [poskuse na živalih; op.p.], itd., je v Indiji popolnoma sprejemljivo. Konec koncev to niti ni presenetljivo. Problem, s katerim se soočamo, je posledica pomanjkanja jasnega, abolicionističnega izobraževanja ljudi o veganstvu. Še nikoli se ni zagovarjalo odprave statusa živali kot lastnine. Če bi ljudje verjeli, da je sam koncept uporabljanja živali kot našega vira in lastnine, moralno odvraten, potem ne bi delali razlik med kravjim in bivoljim mesom. Prav tako naša vlada ne bi promovirala vzreje gosi, puranov, zajcev, itd., kot odlično priložnost za zaposlitev naših revnih prebivalcev.

Ljudje si predstavljajo Indijo kot nekakšna nebesa za živali. To ne bi moglo biti dlje od resnice. Obstajajo grozljive zgodbe o mučenju živali, ko ženejo krave v čredi preko meje v Bangladeš ali do meje s Keralo, kjer jih ubijejo na strašljive načine. Toda z govorjenjem o načinu ravnanja ne bomo dosegli ničesar. To je vnaprej izgubljeni boj, razen če ne bomo na jasen in nedvoumen način začeli govoriti o etičnem veganstvu. Verjamem, da se bodo ljudje, tako v Indiji kot v drugih delih sveta, odzvali pozitivno na takšno sporočilo. Izziv, ki ga imamo pred seboj, je doseči zmanjšanje revščine ter spremembo paradigme lastniškega statusa živali. Glede na naše vestno zasledovanje načela ahimse oz. nenasilja, je čas, da spoznamo, da izvajamo zločin nad našimi čutečimi sobitji. Dokler tega ne storimo, nobena žival, vključno z našo sveto kravo, ne bo varna!

Anita Moos

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.ecorazzi.com/2016/10/20/the-unholy-business-of-the-indian-cow/

Anita Moos živi v mestu Mumbaj v Indiji s partnerjem in dvema otrokoma. Po poklicu je pilotka in je zaposlena pri letalski družbi Air India. Po dolgih letih vegetarijanstva, je pred tremi leti postala veganka, po tem ko je naletela na facebook stran Garyja Francioneja, The Abolitionist Approach to Animal Rights. Zdaj večino časa namenja izobraževanju drugih ljudi o veganstvu, saj verjame, da potrebujejo ljudje več informacij, na podlagi katerih bi lahko osebno sprejeli prave moralne odločitve, kar zadeva uporabo živali.   

****** 

Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu kot moralni osnovi. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj:

http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Živali kot lastnina ter analogija s posilstvom

2. Poziv feministom, ki so vegetarijanci, a še vedno uživajo mlečne izdelke ali jajca

3. Zakaj kampanje za dobrobit živali in single-issue kampanje NEOBHODNO promovirajo izkoriščanje živali

4. Medsebojna prepletenost človekovih pravic in pravic živali

5. Kaj lahko VSAKDO izmed nas stori za dosego odprave izkoriščanja živali