torek, 25. december 2018

O spornosti "aktivizma" pred klavnicami, ki ga izvaja "The Save Movement"



Piše: Lara Vrhovnik

Prejela sem naslednje vprašanje:

»Lara pozdravljena, že nekaj časa razmišljam o teh shodih pred klavnicami. Kaj meniš o tem? Zakaj ja, zakaj ne? Hvala za odgovor.«


Hvala za vprašanje. Kratek odgovor je ne.

Daljši odgovor oz. pojasnitev pa se glasi:

Shodi pred klavnicami, ki jih izvajajo "aktivisti za pravice živali" pod okriljem new welfare organizacije The Save Movement, skupine Anonymous for the Voiceless in drugih (te shode imenujejo "Vigil" oz. "Bearing Witness") in ki so se zadnje čase razpasli po vsem svetu, nimajo v resnici nič opraviti z živalmi, ampak s samopromocijo aktivistov in njihovih organizacij. Gre za "spektakel", ki jim prinaša ogromno denarja. Gre za ljudi, ki imajo radi občutek, da delajo "nekaj aktivno koristnega" (karkoli že) in da jih drugi dojemajo kot "pomembne", kot nekakšne "revolucionarje". Živali so le rekviziti. So sredstvo za dosego njihovih narcističnih ciljev.  

Zaustavljanje živinskih tovornjakov na poti v klavnico, jokanje in tiščanje kamer med rešetke ne stori prav nič dobrega za živali, ampak zgolj podaljšuje trpljenje in agonijo teh prestrašenih bitij, ki bodo kmalu ubite. Te živali so tu izključno zato, ker ljudje niso vegani. To je edini razlog. Zato bi ti "aktivisti" morali nehati misliti, da je krivec industrija ali da je treba javnost seznanjati s posnetki, ki "razkrivajo skrbno varovano skrivnost", da živali nočejo umreti, ter raje napeti vse sile v to, da se najprej dobro izobrazijo o Abolicionistični teoriji pravic živali ter nato vsakodnevno in povsod kjer se da, govorijo z ljudmi o tem zakaj je prav postati vegan oz. zakaj je to najmanj kar dolgujemo živalim kot stvar temeljne pravičnosti. Zastopati interese živali ni spektakel (ki povrhu vsega še škoduje živalim), ampak je trdo in premišljeno delo. 

Ob tem je potrebno opozoriti še nekaj. V večini primerov je v ozadju teh shodov to, da potrebujejo "aktivisti" oz. njihove organizacije nenehen dotok novih posnetkov oz. "skrivnih razkrinkanj", zato da lahko nadaljujejo s promoviranjem ideje, da obstajajo "neodgovorne" klavnice in "odgovorne" klavnice; da obstajajo "neprimerni" tretmaji in "primerni" tretmaji. To je priznala tudi ena izmed udeleženk slovenskega shoda, ki je dejala (citiram): »Ogromno firm, ki se ukvarjajo s transporti, so zaradi številnih kazni bili primorani zapreti svojo dejavnost. Samo zato, ker opozarjamo na kršitev členov, pa ne pomeni, da smo welfaristi.« [Opomba: kratko razlago kaj je narobe z welfare pristopom, si lahko preberete tukaj; op.p.]   

Ta slovenska "aktivistka" očitno ne ve, da je to kar se gredo, tipični welfarizem oz. new welfarizem. "The Save Movement aktivisti" namreč posnamejo neko "neprimerno" ravnanje ali nekega klavniškega delavca, ki se izživlja nad živalmi. To sproži njihovo novo veliko kampanjo, češ "ta klavnica ne dela po pravilih". Klavniški obrat nato reče "se opravičujemo, ne bomo več!" in poskrbi za "kozmetične popravke" ter nemoteno obratuje naprej. Nato "aktivisti" razglasijo "zmago" in zatrdijo, da so preprečili nadaljnje "zlorabe" živali. A to je seveda čisti nesmisel! Tudi če je morda nek klavniški obrat (ali firma za transport živine ali kdorkoli od živinorejcev že) prisiljen zaradi "nepravilnega" ravnanja zapreti svojo dejavnost, se na ta račun poveča povpraševanje mesa (ali česarkoli že) v sosednji firmi oz. klavnici, ki razširi svojo ponudbo, ali pa se odpre nov obrat/klavnica. In tudi če so vsi klavniški obrati/firme na nekem območju prisiljeni zapreti svojo dejavnost (kar je čista iluzija), se pač poveča uvoz iz tujine. V vsakem primeru ni rešena niti ena sama žival! Da se ubijanje vrši nekje drugje, ni nobena zmaga za živali. Javnost je tako pomirjena, da organizacije za pravice živali skrbijo, da se z živalmi ravna "humano" in mirno nadaljuje s kupovanjem živil živalskega izvora.

Gre za "win - win" situacijo: Organizacije za živali dobijo vsesplošno javno odobravanje in pohvalo, in še pomembneje – donacije (morda ne slovenski aktivisti osebno, toda dobijo jih te mednarodne new welfare organizacije, katerih delovanje nekritično kopirajo in promovirajo, saj imajo velik gumb z napisom "Doniraj" kamorkoli pogledaš). Javnost pa dobi moralni odpustek za nadaljevanje konzumiranja živalskih proizvodeov. Skratka, win – win. Le živali so na izgubi. Zanje se trpljenje in ubijanje nemoteno nadaljuje.

Tovrstno sodelovanje med domnevnimi zagovorniki živali in institucionalnimi izkoriščevalci smatram za naravnost obsceno in moralno sprevrženo.

Ne le, da ne potrebujemo novih grozljivih posnetkov iz klavnic in prevoza živine (saj jih je več kot dovolj na razpolago), pač pa so zaradi welfarističnega razmišljanja, ki prežema celoten svet, tovrstni posnetki kontra-produktivni v smislu spreminjanja paradigme (od dojemanja živali kot vira za potešitev človekovih interesov do dojemanja živali kot ne-človeških oseb) ter v smislu širjenja veganstva kot moralne osnove, saj neobhodno sprožijo v ljudeh misel, kot npr. "joj, res grozno kako nekateri ravnajo z živalmi, uvesti bi morali strožji nadzor in poskrbeti, da živali doživljajo čim manj stresa." To spodbudi nove in nove regulacijske kampanje welfare organizacij ter polnjenje njihovega bančnega računa (velike organizacije/društva za živali namreč razpolagajo s stotinami milijonov dolarjev! – ravno na račun zbujanja "sočutja" pri ljudeh s številnimi srce parajočimi posnetki). Dejstvo, da se živali ubija, je vse kar rabimo vedeti za to, da zavzamemo moralno stališče. Ne rabimo nobenih posnetkov, da prepričamo človeka v veganstvo. Ideja, da je izkoriščanje živali "skrito" in ljudem "nevidno", zaradi česar naj ne bi vedeli kaj počno, pa je tako ali tako popolnoma zgrešena (več o tem tukaj).

Se pravi, shodi pred klavnicami so še en v nizu skrajno problematičnih in zmedenih akcij, ki se jih lotevajo nekateri samooklicani "zagovorniki živali" (mimogrede, te new welfare organizacije privabljajo v svoje vrste predvsem mlade, čustveno pretresene ljudi, nenaklonjene kritičnemu mišljenju), ki ne vedo nič o zgodovini gibanja, nimajo pojma o konceptu pravic živali, ne poznajo mehanizmov delovanja sistema izkoriščanja živali, ne razumejo vzvodov in posledic določenih ukrepov/akcij/kampanj ter ne vedo čisto nič o Abolicionistični teoriji pravic živali, pa čeprav mnogi med njimi sami sebe označujejo za "abolicioniste".

Doseči je treba, da začno ljudje drugače razmišljati o živalih. Odvrniti jih moramo od prepričanja, da je problem v načinu ravnanja z živalmi in jim predstaviti dejstvo, da je problem v samem uporabljanju živali (ne glede na način ravnanja). Odvrniti jih moramo od prepričanja, da obstajajo "slabe" in "dobre" prakse izkoriščanja nedolžnih. Pomagati jim moramo pri uvidu, da se že strinjajo s čisto vsem, kar jih moralno zavezuje k veganstvu. To je vse kar bi morali početi zagovorniki živali, ne pa istočasno sodelovati še z industrijo trpljenja in smrti, prispevati k njeni lepi javni podobi ter omogočati ljudem čisto vest ob nadaljevanju jedenja živil živalskega izvora, ki izvirajo iz "pravilnega" mučenja in klanja, ki nosi žig odobravanja "zagovornikov živali". Vse dokler bodo "zagovorniki živali" zavračali pozive k samokritiki, se bolj kot na živali osredotočali nase in na lastni licenčni performans ter namesto jasnega in nenasilnega izobraževanja ljudi o veganstvu kot moralni osnovi, raje s transparenti, jokom in fotografiranjem pred klavnicami dodatno strašili in podaljševali agonijo že tako na smrt prestrašenih živali na živinskih tovornjakih, toliko časa ne bomo imeli resničnega gibanja za pravičnost. Takšnega, ki si ga živali zaslužijo in čakajo nanj že stoletja dolgo.  

Če vas zanima debata, ki se je razvila pod to mojo objavo na facebooku, si jo lahko ogledate tukaj:

Dodajam še niz objav, člankov, komentarjev in posnetkov, v katerih nekateri moji kolegi, Abolicionistični zagovorniki pravic živali, iz vseh zornih kotov analizirajo spornost teh shodov oz. "The Save gibanja" na splošno: 

  • Videoposnetek enega izmed abolicionističnih spletnih seminarjev, v katerem profesorja Anna Charlton in Gary Francione prvih 15 minut namenita spornosti delovanja The Save Movement, Cube of Truth oz. Anonymous for the Voiceless: https://www.youtube.com/watch?v=OA6YeLwPi64&t=735s






******  
Dragi nevegani,
če menite, da živali niso predmeti in da jim ni prav zadajati trpljenja in smrti po nepotrebnem, potem že verjamete v veganstvo. Prosim, preberite si ta članek (kliknite na link) in obiščite www.HowDoIGoVegan.com  

Dragi vegani,
če želimo izobraževati druge, moramo najprej izobraziti sami sebe. Da bi znali na karseda jasen in preprost način govoriti z ljudmi o veganstvu kot moralni osnovi, moramo najprej razumeti kaj sploh pomeni ta pojem. Abolicionistična teorija pravic živali ponuja vso potrebno znanje za dosego veganskega sveta! Vse kar moramo storiti je, da se lotimo branja. Razlage so napisane na sila preprost in razumljiv način. Obiščite www.AbolitionistApproach.com (slovenski prevodi so dostopni na tej strani, kjer se nahajate zdaj; predlagam, da začnete tukaj)

Tri knjige profesorjev Anne Charlton in Garyja L. Francioneja, ki vam bodo pomagale postati izurjeni abolicionistični vegani in zagovorniki pravic živali (kliknite za predogled vsebine):
Etika v kuhinji (orig. Eat Like You Care)

Lara Vrhovnik

Sorodne teme (kliknite na povezavo):


sreda, 12. december 2018

Kratek blog o pomenu izraza "new welfare"

4. junij, 2018 /avtor Gary L. Francione

Številni, ki so še novinci glede razmišljanja o etiki v odnosu do živali, se zelo razburijo, ko rečem, da je določena organizacija/društvo/skupina ali posameznik "novi welfarist"  ["new welfare"; op.p.]. Deloma zato, ker ne poznajo zgodovine gibanja za živali in ne razumejo številnih ideologij, povezanih s tem. Pravzaprav mnogi že v osnovi zavračajo vsakršno potrebo po teoriji. A to je precej naivno in nepremišljeno. Nujno potrebujemo teorijo, da sploh vemo kako ukrepati. Ukrepi brez teorije so v najboljšem primeru kaotični in zmedeni. In, v družbi, v kateri je izkoriščanje živali tako vseobsežno kot tudi splošno sprejeto, ukrepanje v odsotnosti teorije skoraj vedno utrdi obstoječo paradigmo.   

Klasično welfare stališče pravi, da je uporabljati živali moralno sprejemljivo, dokler si prizadevamo za "humano" ravnanje z živalmi. Klasično welfare gibanje se osredotoča na welfare reforme [na zakonodajo v prid "humanejšega" ravnanja; op.p.]. Klasični welfaristi so poleg tega od nekdaj promovirali tudi nekatere single-issue kampanje, kot na primer kampanje proti krznu.

V 90-ih letih prejšnjega stoletja so se mnoge organizacije/društva/skupine, ki so trdile, da zavračajo klasični welfare – t.i. skupine za "pravice živali", ki so se pojavile v 80-ih letih – odločile promovirati iste na zbiranju donacij temelječe welfare in single-issue kampanje, a so zatrjevale, da to počno zato, ker je to sredstvo za dosego cilja – za dosego "pravic živali". To stališče označujem za "new welfare" in trdim, da je moralno problematično, ker je specistično. Nikoli ne bi promovirali "humanega [vstavite katerokoli obliko kršenja temeljnih človekovih pravic]" kot domnevno sredstvo za dosego prepoznanja človekovih pravic. Ravno tako so welfare kampanje problematične iz praktičnega vidika: ne le, da ne vodijo do odprave uporabljanja živali, pač pa celo omogočijo ljudem mirnejšo vest ob nadaljevanju izkoriščanja živali. Ljudje, ki mislijo, da se izkoriščanje zdaj izvaja bolj "humano", se počutijo boljše in so spodbujeni k nadaljnjemu sodelovanju v izkoriščanju živali. Poleg tega je, ker so živali predmetna lastnina, vsaka welfare reforma zanemarljivo majhna, naredi izkoriščanje živali bolj ekonomsko učinkovito in predstavlja spremembe, ki bi jih premišljeni institucionalni izkoriščevalci vpeljali v vsakem primeru.   

Single-issue kampanje so problematične zato, ker s tem, ko ciljajo na točno določeno obliko uporabe živali, še posebej v odsotnosti jasne, nedvoumne in dosledne obsodbe vseh uporab živali, neobhodno promovirajo idejo, da so nekatere oblike izkoriščanja hujše od drugih, in posledično, da so ostale oblike izkoriščanja moralno boljše oz. moralno sprejemljive. Single-issue kampanje nadomeščajo eno obliko izkoriščanja z drugo. Lep primer tega problema je kampanja proti krznu, ki traja že desetletja dolgo in je, poleg tega, da je izrazito seksistična in sovražna do žensk, vpeljala prepričanje, da je krzno hujše od npr. volne. Nemalokrat vidimo ljudi na demonstracijah proti krznu nositi volno. Ljudje, ki protestirajo proti foie gras [jetrna pašteta prisilno pitanih gosi; op.p.], jedo zrezke, piščance in ribe ter mislijo, da je njihovo početje moralno boljše. 

O teh temah sem pisal v 90-ih letih prejšnjega stoletja v knjigah Animals, Property, and the Law (1995) in Rain Without Thunder: The Ideology of the Animal Rights Movement (1996). Ta vprašanja obravnava tudi novejša knjiga Animal Rights: The Abolitionist Approach (2015), ki sva jo napisala skupaj z Anno Charlton.  

Skratka, nekateri izmed tistih, ki trdijo zase, da so "Abolicionisti", se razburijo, ko rečem, da je njihovo stališče ali stališče organizacije/društva/skupine kateri pripadajo, "new welfaristično". Odgovorijo: "Ampak saj ne promoviram welfare reform." To morda drži, toda izjave kot npr.:  

  • "Sem Abolicionist in sam osebno ne promoviram welfare reform, a ne želim razdvajati, zato ne kritiziram organizacij/društev/skupin, ki promovirajo welfare reforme," ali
  • "Ne promoviram welfare reform, a si prizadevam graditi mostove z organizacijami/društvi/skupinami, ki promovirajo welfare reforme," ali
  • "Ne promoviram jedenja jajc proste reje, a spoštujem tiste, ki to počno, ker mislim, da iskreno želijo, da se konča vsa proizvodnja/konzumiranje jajc,"  ali
  • "Ne promoviram welfare reform, a sodelujem z organizacijami /društvi /skupinami, ki to počno in izvajamo skupne projekte",   

so vse new welfaristična stališča, zato ker te izjave priznavajo legitimnost welfare reform kot domnevnega sredstva za dosego Abolicije [odprave izkoriščanja živali; op.p.]. Ta stališča promovirajo izkoriščanje živali.

Če nekdo reče, "sem proti vsej uporabi živali, a nagovarjam ljudi k podpisovanju peticij, ki pozivajo podjetja k prenehanju ‘zlorabljevalskih‘ praks in k ravnanju v skladu z določenimi regulacijami," potem je to new welfaristično. Kampanje, ki so usmerjene proti "zlorabljevalskim" praksam in k zahtevam po ravnanju v skladu z regulacijami, pošiljajo zelo jasno sporočilo: uporabljanje živali je lahko moralno sprejemljivo pod pravimi pogoji, ne glede na to ali je imel pobudnik kampanje morda drugačne namene.   

Zagovorniki živali, ki promovirajo single-issue kampanje, promovirajo new welfare ideologijo, zato ker single-issue kampanje neobhodno nadomeščajo eno obliko izkoriščanja z drugo. Poleg tega se številne single-issue kampanje opirajo na razne vrste človeške diskriminacije: seksizem, rasizem, ksenofobijo in etnocentrizem [glejte tukaj: 1, 2, 3, 4; op.p.].

In nenazadnje, mnogi ne vedo, da Abolicionizem, vsaj kot sem sam razvil to idejo, vsebuje Šest načel: Vsako čuteče bitje ima pravico ne biti uporabljeno kot lastnina (načelo št. 1); Abolicionisti ne bi smeli nikoli promovirati welfare reform ali single-issue kampanj (načelo št. 2); Abolicionisti bi morali promovirati veganstvo kot moralni imperativ (načelo št. 3); Samo sposobnost občutenja in nobena druga kognitivna značilnost ni potrebna za to, da imaš moralno pravico ne biti uporabljan izključno kot vir/potrošno blago (načelo št. 4); Abolicionisti bi morali nasprotovati vsem oblikam diskriminacije – človeškim in ne-človeškim (načelo št. 5); in Abolicionisti bi morali nasprotovati nasilju in promovirati nenasilje (načelo št. 6). 

Očitno živimo v svetu videoigric in Twitterja in mnogim se zdi brezveze karkoli učiti. Ne briga jih kaj se je zgodilo v preteklosti. Ne briga jih ideologija. Branje imajo za izgubo časa. Biti hočejo samo "aktivisti". Pogosto celo rečejo stvari kot: "Filozofijo postavljaš pred akcijo." Kdorkoli reče kaj takega, nima pojma kako delujejo družbena gibanja in ga bolj zanima zabava kot družbena sprememba. Živimo v svetu omejenega časa in omejenih sredstev. Ne moremo izbrati katerih akcij se lotiti, če ignoriramo teorijo, ki določa te akcije, ki so skladne z moralno zasnovo gibanja.

Zelo zaskrbljujoče je, da tako veliko "zagovornikov živali" ne ve nič o zgodovini gibanja. Vse kar lahko rečem je, da ponovim to kar je rekel filozof George Santayana: "Tisti, ki ne poznajo preteklosti, so obsojeni na njeno ponavljanje."

**********

Če še niste vegani, prosim postanite vegani. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.

Sprejemanje in zagovarjanje veganstva kot moralnega imperativa je skupaj s skrbjo za ne-človeške begunce najpomembnejša oblika aktivizma, ki se ga lahko lotite.


Vse o veganstvu:  www.HowDoIGoVegan.com   

Gary L. Francione
Board of Governors Professor of Law, Rutgers University
Honorary Professor (Philosophy) University of East Anglia

© 2018 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



petek, 07. december 2018

Odprava izkoriščanja živali: Enostavne ideje in kratek test

7.  julij, 2014 /avtor Gary L. Francione

Še preden se je dobro začel moj delovni dan in sem naredil prvi požirek čaja, sem prejel sledeče v odgovor na mojo trditev, da moramo pomagati ljudem uvideti, da je veganstvo edini razumni odziv na priznanje moralnega statusa živalim:
"Bilo bi super, če bi vsi takoj postali vegani, toda svet ne deluje tako."

Tovrstna sporočila dobim najmanj petkrat na dan.  

Okej. Pozorno poslušajte. 

Nihče ne trdi, da obstaja kakršnakoli možnost, da bo svet čez noč postal veganski.

Poudarek na besedi "NIHČE" (navednice dodane).

Bodimo jasni: Svet ne bo postal veganski čez noč.    

Okej, je do zdaj vse jasno?

Dobro.

Gremo naprej.

V luči dejstva, da svet ne bo postal veganski čez noč, je edino merodajno vprašanje, ali:

1. smo kristalno jasni, da je veganstvo moralna osnova in moralni imperativ. Se pravi, da zavzamemo moralno stališče, da je izkoriščati živali narobe kot stvar morale - ne kot stvar "življenjskega sloga", izbire ali osebnega mnenja – ampak kot stvar morale. Damo jasno vedeti, da v kolikor se nekdo odloči storiti manj od tega, da postane veganka/vegan, je to njena/njegova odločitev, ne pa nekaj, kar naj bi bilo moralno upravičeno ali moralno sprejemljivo ali kar naj bi bil primeren odziv na to kar dolgujemo živalim v moralnem smislu;   

ali 

2. rečemo ljudem, da so manjši koraki (odrekanje mesu enkrat tedensko, jedenje mesa "srečnih" živali, biti "občasno veganka/vegan", itd.) moralno upravičena dejanja. 

Abolicionistično stališče je, da je pristop št. 2 specističen [specizem = diskriminacija na podlagi vrste; op.p.]. Za lažje razumevanje (čeprav bi to že po petih sekundah jasno razpoznali v kateremkoli človeškem kontekstu), preberite ta esej.

Abolicionistično stališče je, da je pristop št. 2 neučinkovit v praktičnem smislu. Za lažje razumevanje, preberite ta esej.

Vse skupaj je res zelo enostavno. Potrebno je le malce branja, malce razmisleka in ne nasesti propagandi velikih organizacij za živali, ki vse po vrsti promovirajo takšno ali drugačno različico št. 2 in vas pozivajo k doniranju za njihove welfare kampanje.

Okej. Opravimo zdaj kratek in enostaven test na osnovi zgoraj povedanega (ne morem si kaj, sem pač profesor in izvajanje testov je velik del moje službe).

Ko vam nekdo reče: "Hej, odrekel sem se mesu ob ponedeljkih", mu bi morali vi odgovoriti:  

A) "No, vidiš kako enostavno je! A moralnost ni nekaj, kar počnemo enkrat tedensko. Osnovno moralo moramo jemati resno vsak dan. Morala ni stvar poljubne izbire; je stvar načela. Nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi. Če se torej strinjaš – in očitno se –, da so živali pomembne z moralnega vidika, potem si moralno zavezan k veganstvu. Kako ti lahko pomagam pri dosegu tega cilja?"

B) "Uau! Kampanja za brezmesni ponedeljek je super! Sem sicer vegan, toda rabil sem 10 let, zato je moralno gledano čisto v redu, če si vsakdo vzame toliko časa kolikor rabi. Gre za male korake. Ne smemo dajati moralnih sodb. To bi bilo obsojanje! In že najmanjše spremembe štejejo, zato je res hvalevdreno tole, kar počneš, pa četudi nikoli ne postaneš vegan."

Če ste obkrožili odgovor B), ste pogrnili na testu.

*****
Če še niste veganka/vegan, prosim postanite veganka/vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nesmislu, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali "male korake", da pripravimo ljudi do veganstva. Poleg tega, da je celotno prizadevanje za "srečno izkoriščanje" izrazito specistično, ima le-to en sam cilj – omogočiti ljudem mirnejšo vest ob izkoriščanju živali.  


Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

© 2014 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Vse o veganstvu:  www.howdoigovegan.com  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):  



sobota, 24. november 2018

"Kapitalizem" ni kriv za izkoriščanje živali. Mi smo.

piše: Lara Vrhovnik

Nekateri zagovorniki pravic živali trdijo, da je kapitalizem glavni krivec za poblagovljenje in izkoriščanje živali in da se moramo boriti proti kapitalističnemu sistemu, če želimo doseči odpravo izkoriščanja živali.
           
Ti zagovorniki živali se motijo.

Kapitalizem je seveda problematičen v mnogo ozirih, toda ni izvor izkoriščanja živali. Na živali smo gledali kot na predmete in jih izkoriščali v čisto vseh sistemih, ki so kdajkoli obstajali, vključno s številnimi ne-kapitalističnimi. Današnji kapitalizem kvečjemu ponuja neke nove možnosti za zatiranje, nadvlado in nasilje nad živalmi, toda glavni vzrok za zatiranje drugih se ne nahaja izven nas. Nahaja se v našem specizmu oz. prepričanju, da so nekatera čuteča bitja manjvredna v primerjavi z drugimi; ali še bolje – nahaja se v naši osebni moralni shizofreniji, ko menimo, da je mogoče imeti rad živali in jih hkrati jesti, pri čemer ostro obsojamo vsakogar, ki ´po nepotrebnem´ (zgolj za užitek) trpinči in ubija živali, pa čeprav sami z neveganskim načinom življenja počnemo isto. Če nismo vegani, namreč ravno tako po nepotrebnem mučimo in ubijamo živali, kajti nihče ne rabi jesti živalskih proizvodov za zdravje. Se pravi, sprememba kapitalističnega sistema ne more odpraviti izkoriščanja živali. To lahko stori le revolucija v srcu slehernega posameznika, ki mu pomagamo uvideti, da se že strinja s čisto vsem kar ga posledično moralno zavezuje k veganstvu.

Vsekakor imajo podjetja in korporacije, ki proizvajajo oz. ponujajo živalske izdelke, veliko moč in podžigajo povpraševanje preko oglaševanja, toda povpraševanja ne morejo ustvariti. Če kupci nočejo proizvoda, tega ne more spremeniti nobena količina oglaševanja. Naša odgovornost kot zagovornikov živali je zgraditi abolicionistično vegansko gibanje, ki bo tako uspešno v izobraževanju ljudi o nemoralnosti izkoriščanja živali, da se bo javno mnenje obrnilo proti uživanju živalskih proizvodov, enako kot se je obrnilo proti ostalim krivicam v zgodovini. Ko povpraševanje izgine, korporacijam ne bo pomagala nobena količina vloženega denarja. Začeli bodo bodisi proizvajati nov izdelek, po katerem je povpraševanje, bodisi ostali brez posla.

Kako torej doseči strukturne spremembe? Enostavno. Postaneš vegan, izobraziš ostale ljudi in ustvariš še več veganov. Izobraževanje ljudi o veganstvu kot moralni osnovi je edina pot za dosego strukturnih sprememb. Vseeno ali živimo v kapitalističnem, socialističnem, komunističnem ali kakršnemkoli drugem sistemu. Problem potrošništva je vsekakor prisoten, a ta problem je popolnoma ločen in neodvisen od tega ali lahko postanemo vegani. Če smo lahko ne-rasisti, ne-seksisti ali ne-homofobi v kapitalističnem svetu, smo lahko tudi ne-specisti (beri: vegani). Nedvomno nas čaka veliko dela na mnogo področjih, toda postati vegan je zelo enostavna odločitev, ki jo lahko sprejme vsakdo med nami prav zdaj, brez čakanja na kogarkoli in karkoli. Poleg tega vztrajanje na ideji, da moramo napasti kapitalistično ureditev, če želimo videti svet brez izkoriščanja živali, ponuja ljudem še enega v nizu izgovorov zakaj domnevno ne morejo postati vegani – zaradi "kapitalizma".

Abolicionistično vegansko gibanje se ne imenuje po naključju ´grassroots´ gibanje, kajti seže do samega jedra (root) problema. Abolicionistična teorija oz. ideja veganstva kot moralne osnove je zelo enostaven koncept, ki ga razumejo vsi ljudje, tudi otroci. Vse kar rabijo je čustvena inteligenca, biti dober po srcu in želeti delovati v skladu s tem kar je moralno prav. Večina ljudi to ima.  

Sama osebno bi namesto kapitalizma raje videla demokratični socializem (predvsem zaradi človekovih pravic), toda zgrešeno je misliti, da pravice živali ne morejo biti upoštevane v kapitalističnem sistemu. Če sem lahko jaz abolicionistična veganka pod kapitalizmom, so lahko tudi vsi ostali, vsekakor pa precej več kot 10% populacije – toliko je namreč potrebno za spremembo javne debate od trenutnega govorjenja o tem na kakšen način ravnati z živalmi, k temu, da jih sploh ne bi smeli spravljati na svet z namenom izkoriščanja, ne glede na način ravnanja. Skratka, sem za demokratični socializem, toda niti socializem niti noben drug sistem ne zagotavlja pravic živali. To zagotavljajo izključno ljudje, ki zavračajo uporabo živali. Glede na to, da so povsem ne-kapitalistične družbe poblagovljale in izkoriščale živali, nimamo nobenega razloga zakaj bi mislili, da je kapitalizem primarni vzrok za poblagovljanje živali.

Vsakič, ko zagovorniki živali tako ali drugače okrivijo kapitalizem za izkoriščanje živali, ponudijo ljudem nov priročen izgovor za nadaljevanje izkoriščanja živali – češ, "nisem kriv jaz, ampak kapitalizem" oz. "itak nič ne moremo, dokler imamo kapitalistični sistem". Glavna ovira na poti do veganskega sveta niso tisti, ki jim ni mar za živali, ali tisti, ki so nasedli vseprisotni welfare miselnosti in iskreno verjamejo, da obstaja pravičnost v odnosu do živali tudi brez veganstva, ampak skrajno zmedeni "živalski aktivisti", zbrani v raznoraznih organizacijah in društvih (vključno s slovenskimi; glejte tukaj: 1, 2, 3, 4, 5, 6), ki, namesto da bi naslavljali srž problema, razrešujejo ljudi njihove odgovornosti za izkoriščanje živali, bodisi s promoviranjem vegetarijanstva, brezmesnega dne, manjšega uživanja mesa, "humanejšega" mučenja živali, itd., bodisi z zvračanjem krivde na zunanje dejavnike, kot npr. na kapitalizem, prehransko industrijo, industrijske farme ali na ljudstva, ki jedo pse in mačke, ubijajo kite, lovijo slone, itd.  

Bottom line: Nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu kot moralni osnovi je edina rešitev za odpravo izkoriščanja živali.  

Lara Vrhovnik
abolicionistična veganka in zagovornica pravic živali

******  
Dragi nevegani,
če menite, da imajo živali moralno vrednost in da jim ni prav zadajati trpljenja in smrti po nepotrebnem, potem že verjamete v veganstvo. Prosim, preberite si ta članek (kliknite na link) in obiščite:    


Dragi vegani,
če želimo izobraževati druge, moramo najprej izobraziti sami sebe. Da bi znali na karseda jasen in preprost način govoriti z ljudmi o veganstvu kot moralni osnovi, moramo razumeti kaj sploh pomeni ta pojem; razumeti moramo mehanizme, po katerih deluje sistem izkoriščanja živali in obvladati teorijo pravic živali. Abolicionistična teorija pravic živali ponuja vso potrebno znanje za dosego veganskega sveta! Vse kar moramo storiti je, da se lotimo branja. Razlage so sila enostavne. Obiščite: 


Tri kratke knjige profesorjev Anne Charlton in Garyja L. Francioneja, ki vam bodo pomagale postati izurjeni abolicionistični vegani in zagovorniki pravic živali (kliknite za predogled vsebine):
1. Etika v kuhinji (orig. Eat Like You Care)

DODATEK:
Politični filozof John Sanbonmatsu, na čigar delo se radi opirajo tisti zagovorniki živali, ki največjega krivca za izkoriščanje živali vidijo v kapitalizmu (nekateri celo trdijo, da je "kapitalizem najvišja oblika specizma"), je, ironično, pristaš new welfare ideologije, ki je dobesedno prežeta s specizmom! John Sanbonmatsu namreč ne skriva svojega navdušenja nad specističnimi single-issue kampanjami in new welfare organizacijo Direct Action Everywhere (DxE). Organizacija DxE ne le, da hvali "humano" izkoriščanje živali, promovira nasilje in zavrača veganstvo kot moralno osnovo, pač pa celo poziva k bojkotu veganstva! – več o njihovih nemoralnostih si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj. Več o tem, kaj je narobe z welfare in single-issue kampanjami na splošno, pa si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj. Skratka, pristaši anti-kapitalističnega boja v prizadevanju za pravice živali, bi morali nemudoma prenehati promovirati zgrešena, dvoumna in skrajno zmedena sporočila ter se resno lotiti študija, preden ne naredijo še več škode živalim.   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):
2. On Capitalism and Animal Exploitation (prof. Gary L. Francione)
5. Enostavni veganski aktivizem (Lara Vrhovnik)


sreda, 07. november 2018

Zaton aktivizma in vzpon samopromocijskega spektakla v zagovorništvu živali

3. junij, 2018 /avtor Gary L. Francione

Včasih se organizacije, društva in skupine za dobrobit živali [t.i. welfare organizacije; op.p.] niso kaj prida posvečale aktivizmu. To so bile dobrodelne ustanove, ki so zgolj želele donacije.    

Gibanje za "pravice živali" je nato v 80-ih letih prejšnjega stoletja prispelo v ZDA. Čeprav je bilo gibanje na začetku osredotočeno na izvorni, neodvisni oz. t.i. "grassroots" aktivizem, je sčasoma postalo new welfare gibanje – skupek korporacijskih dobrodelnih ustanov, ki so govorile o aboliciji [odpravi izkoriščanja živali; op.p.] kot končnemu cilju, a so promovirale iste, na donacijah sloneče welfare reforme in single-issue kampanje, kot domnevno sredstvo za dosego tega cilja. Glavna oblika "aktivizma" je postala dajanje denarnega nakazila v podporo teh kampanj. Če so posamezniki poskušali podvomiti v delovanje gibanja, ali bognedaj, izzvati obstoječo usmeritev, jim je bilo rečeno naj nehajo "razdvajati". Rečeno jim je bilo, da potrebujemo "enotnost gibanja". To je v resnici pomenilo: "Utihni in doniraj."

In zdaj vidimo pojav novih skupin (društev, organizacij, itd.), ki razglašajo, da jim gre izključno za "aktivizem". In kaj to pomeni? To pomeni "instant aktivizem". Nič se ti ni treba učiti. Nič ne rabiš vedeti o teoriji pravic živali, o tem kaj pomeni abolicija in o tem zakaj je veganstvo moralni imperativ. Ni nujno niti, da si vegan. Vse kar moraš storiti je, da se pojaviš na organiziranih dogodkih in stojiš v tišini, nosiš masko in držiš laptop, ki prikazuje posnetke nasilja nad živalmi, ali skandiraš slogane in kričiš na ljudi v restavracijah, ali zadržuješ prihod tovornjaka v klavnico, zato da "si lahko priča" [t.i. "Bearing Witness" akcije; op.p.]. Te "aktivistične" skupine na različne načine celo promovirajo new welfare korporacije. "Aktivizem" je postal: "Pridi in nam pomagaj organizirati dogodke, ki delajo iz nas blagovno znamko." Pri "aktivizmu" se vse vrti okoli promoviranja blagovnih znamk, družbenih dogodkov in zabave.   

In imamo "novo" vrsto "voditeljev": slavni "aktivisti" s transakcijskimi računi, ki želijo, da jim omogočite lagodno življenje, zato da imajo lahko kariero iz "aktivizma". Saj veste, podobno kot voditelji korporacijskih welfare ustanov.

Ali so nekateri ljudje postali vegani zavoljo teh "aktivističnih" skupin in finančno podprtih "voditeljev"? Nekateri zagotovo so. A to ni bistvo. Nekateri ljudje so postali vegani zavoljo new welfare skupin in njihovih kampanj za "srečno izkoriščanje živali". Bistvo je, da v kolikor bi se ti, ki so vpeti v te "aktivistične" in new welfare skupine, dejansko izobrazili in pričeli izvajati jasno, nedvoumno abolicionistično izobraževanje ljudi o veganstvu, bi mnogo več ljudi postalo veganov. In imeli bi gibanje, ki bi predstavljalo ljudem veganstvo kot nekaj kar se jim ne zdi čudno in odbijajoče.     

Kazanje nasilnih posnetkov ni nekaj novega. Zagovorniki živali to počno že zelo dolgo. Očitno mnogi današnji "aktivisti" ne vedo, da je tekom 90-ih letih prejšnjega stoletja potekala kampanja za prikazovanje nasilnih posnetkov s posluževanjem javnih kioskov. Glavni problem nasilnih posnetkov je, da v družbi, ki sprejema uporabo živali kot nekaj normalnega, tovrstni posnetki na splošno pripravijo ljudi do tega, da prično navijati za postavitev nadzornih kamer v klavnice, za preiskave intenzivnih farm "pod krinko" in ostale stvari, ki so sestavni del gibanja za "srečno izkoriščanje" živali. In ravno to je razlog, zakaj tudi velike welfare korporacije prikazujejo nasilne posnetke – uporabni so za pridobivanje podpore njihovim new welfare kampanjam. Današnji novodobni "aktivisti" pridobivajo videoposnetke od new welfare korporacij. Si lahko mislite?        

Imamo "aktiviste", ki ustavljajo tovornjake na poti v klavnico, zato da so lahko "priča" temu kar se dogaja. Živali na poti v klavnico so prestrašene. Ustavitev tovornjaka, zato da lahko "aktivisti" pomolijo svoje kamere, božajoče roke ali jokajoče obraze pred živali, res morda ustvari spektakel, toda ne stori čisto nič za živali. Pravzaprav podaljševanje njihove agonije pomeni škodovati živalim.

Leta 1989 je organizacija PETA pričela s kampanjo "Raje sem gola, kot da oblečem krzno".  V mnogih ozirih je ta kampanja predstavljala začetek odmika aktivizma stran od vsebine, v smer proti samopromociji in ustvarjanju blagovnih znamk s pomočjo spektakla. In zdaj smo prišli do točke, ko "aktivizem" je samopromocija in ustvarjanje blagovnih znamk s pomočjo spektakla. Pri "aktivizmu" se vse vrti okoli dogodkov, ki vsebujejo šablono oz. formulo, ki ponazarja to ali ono skupino in ki služi kot krepitev njihove blagovne znamke. Pri "aktivizmu" gre bolj za ponujanje nekega "doživetja" ljudem, kot za spreminjanje paradigme, ki obravnava živali kot stvari.             

Želite veganski svet? Storiti morate tri stvari: (1) biti morate vegani; (2) izobraziti se morate o pravicah živali, o aboliciji in o tem, zakaj je veganstvo moralni imperativ; ter (3) postati morate ustvarjalni in nenasilni učitelji v svojem okolju. Potrebujemo grassroots gibanje, kjer smo vsi "voditelji", ki vključujemo svoje veganstvo v vse pore naših vsakodnevnih življenj. In naše izobraževalne težnje bi morale biti vedno predstavljene na način, ki jasno promovira nenasilje in zavrača človeško diskriminacijo. Prizadevati si moramo postati novo in bolj vključevalno mirovno gibanje.

Odmakniti se moramo od ideje "aktivizma" kot spektakla, ki iz določene skupine dela blagovno znamko in omogoča pojav novih skupin kariernih "voditeljev" s transakcijskimi računi. Oživiti moramo grassroots gibanje, ki se je začelo leta 1980, a bilo nato izpodrinjeno s strani korporativnih ustanov in uličnega teatra.

Pravi aktivizem je težaško delo. A le tako se bodo stvari spremenile. Trenutno obstaja veliko javno zanimanje za veganstvo. Izkoristimo to zanimanje in ga usmerimo v produktivno smer.

**********

Če še niste vegani, prosim postanite vegani. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. Sprejemanje in zagovarjanje veganstva kot moralnega imperativa je skupaj s skrbjo za brezdomne ne-človeške begunce najpomembnejša oblika aktivizma, ki se ga lahko lotite.

Če ste že vegani, se izobrazite, zato da boste lahko nato izobraževali ostale. 


Vse o veganstvu:  www.howdoigovegan.com   

Gary L. Francione
Board of Governors Professor of Law, Rutgers University
Honorary Professor (Philosophy) University of East Anglia

© 2018 Gary L. Francione

Prevod: Lara Vrhovnik


Sorodne teme (kliknite na povezavo):