četrtek, 27. april 2017

Zgodovina človeštva je zgodovina nasilja

Spomnite se zgodovine. Pomislite na vso trpljenje in vse smrti, povzročene v vojnah (tako napovedanih kot nenapovedanih); na vso lakoto, ki bi jo lahko preprečili; na vse genocide; na suženjstvo (tako rasno pogojeno kot druge oblike suženjstva); na sovraštvo do žensk; na smrtne kazni; na vse umore in nasilje, ki so ga zagrešili ljudje nad soljudmi; na vse zlorabe otrok, duševno prizadetih in starejših ljudi; na ves pohlep in skopuštvo, itd., itd., itd.

Dodajte temu še neskončne količine nasilja, ki smo ga tekom zgodovine zadali živalim.

Nemogoče je spregledati dejstvo, da je zgodovina človeštva pravzaprav zgodovina nasilja.

Ponovno moramo razmisliti o tem kdo in kaj smo. Pričeti moramo resno jemati nenasilje. Biti vegan ni dovolj. Toda biti vegan je neobhodno in nujno. Govoriti o nenasilju medtem ko jemo, nosimo in uporabljamo nasilje, nima nobenega smisla.

Ameriško-španski filozof, pisatelj in esejist George Santayana je dejal: »Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni na njeno ponavljanje.«

Prosim, nikoli ne pozabite preteklosti – začenši z lastnim življenjem – in jo spremenite v boljšo prihodnost.

To kar počnemo z živalmi predstavlja šablono za naše kršenje temeljnih človekovih pravic. Vse kar rabimo storiti je, da "poživalimo" neko skupino ljudi in tako postane vse kar počnemo s to skupino moralno sprejemljivo, upravičeno in celo zapovedano. "Saj so samo živali."

Poglejte zgodovino kršenja temeljnih človekovih pravic: v domala vseh primerih se je človeške žrtve zatiralo tako, da se jih je enačilo z živalmi.

Tega kar počnemo živalim ni mogoče moralno upravičiti. Je nemoralno ne glede na to ali predstavlja šablono za kršenje človekovih pravic. A tega, da predstavlja to šablono, enostavno ni mogoče zanikati.

Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu. Toda najprej izobrazite sami sebe. Tukaj je povezava z informacijami, ki vam bodo pomagale kako začeti: 

Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):


torek, 25. april 2017

Veganstvo: ne gre le za pravice živali

19. november, 2014 /avtor Gary L. Francione

Profesorja David Pimentel in Marcia Pimentel z univerze Cornell navajata, da je za pridelavo enega kilograma govedine potrebnih 13 kilogramov žita in 30 kilogramov druge krme; za 1 kg ovčjega mesa je potrebnih 21 kg žita in 30 kg druge krme; za 1 kg svinjine 5,9 kg žita; za 1 kg puranjega mesa 3,8 kg žita; za 1 kg piščančjega mesa 2,3 kg žita in za 1 kg jajc je potrebnih 11 kg žita.

Živina v Združenih državah Amerike poje sedemkrat toliko žita kot celotno prebivalstvo ZDA. Količina žita, ki ga poje živina samo v ZDA, bi zadoščala za prehrano 840 milijonov ljudi, ki se prehranjujejo izključno z rastlinsko hrano.

S prehodom na veganstvo bi lahko nahranili ves svet.

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 


Gary Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University School of Law
           
© 2014 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



torek, 18. april 2017

Kaj? Zakon o humanem zakolu se ne izvaja?

25. junij, 2014 /avtor Gary L. Francione

Organizacija za živali Farm Sanctuary je na podlagi Zakona o dostopu informacij javnega značaja podala zahtevek za vpogled v delovanje USDA [Ministrstva za kmetijstvo ZDA; op.p.] in ugotovila, da slabo izvajajo Zakon o humanem klanju in da je težava še posebej očitna v mestu Des Moines, v zvezni državi Iowa.

KAJ? USDA da ne izvaja Zakona o humanem klanju?

Ah, dajte no, Farm Sanctuary. Precej dobro znano je, da do takšnih zakolov, ki niso v skladu z Zakonom o humanem klanju, prihaja po celi državi. In kot razkriva članek časopisa Washington Post iz leta 2001, je to znano že dolgo časa: Warrick, They Die Piece by Piece (2001).

In znano je bilo že pred letom 2001, enako kot je to jasno vsakomur, ki je kdajkoli obiskal klavnico.

USDA ne bi v nobenem primeru mogla na kakršenkoli smiseln način izvajati Zakona o humanem klanju (četudi bi bilo to možno), z ozirom na milijarde živali, ki gredo vsako leto skozi klavnice – nič bolj kot ne more izvajanje Zakona o zaščiti živali zagotoviti, da se z živalmi, izkoriščanimi v laboratorijih, ravna "humano".

In tudi če bi se Zakon o humanem klanju izvajal točno po pravilih, bi bil proces klanja še vedno nepredstavljivo grozljiv za živali, čigar življenja se končajo sredi groze, hrupa, bolečine in bede klavnic.

In Zakon o humanem klanju tako ali tako v resnici nikoli ni bil namenjen ničemur drugemu kot zaščiti delavcev pred poškodbami in preprečitvi škode na živalskih truplih.

[Opomba prevajalca oz. odlomek iz knjige Etika v kuhinjiKer imajo živali v naši družbi status lastnine (ne pa čutečega bitja s svojimi interesi, za kar si prizadevamo abolicionistični vegani), predstavljajo tržno blago s tržno ceno. Živali, ki jih ljudje jedo, so zreducirane na ekonomsko korist za njihovega lastnika oz. za ljudi v tej industrijski trgovski verigi. In ker zaščita interesov živali v prehranski industriji predstavlja finančni strošek, zakoni na splošno preprečujejo trpljenje živali le v primerih, ko to prinaša ekonomsko korist. Zakon o humanem klanju na primer določa, da morajo biti krave pred zakolom omamljene, preden jih pripnejo za zadnje noge, dvignejo z glavo proti tlom in zakoljejo. Zakon naj bi torej varoval "interes" krave med klanjem (čeprav ga ne) le zaradi ekonomske računice. Pred sprejetjem tega zakona, je namreč krava, ki je bila pri zavesti ter obešena na verigo, opletala v boju za življenje, s tem velikokrat poškodovala delavce (klavce) in povzročala cenovno drage poškodbe lastnega trupa, kar se je odražalo v slabši kvaliteti mesa in slabšem finančnem izplenu industrije. Zato ima omamljanje krav izključno ekonomsko korist. In čeprav imajo živali v svojem življenju še mnoge druge težnje, ne le težnje po odsotnosti trpljenja v času zakola, zakonodaja ne zadovoljuje drugih teženj, saj to ne prinaša gospodarske koristi. Skratka, zakoni pri določanju standardov "humane" oskrbe so utemeljeni na tem, da farme in klavnice živali ne poškodujejo bolj kot je to potrebno za izdelavo določenega živalskega izdelka. To je glavno in edino vodilo. Razen tega sodišča tolmačijo bolečino in trpljenje, povzročena v skladu s takšnimi praksami, kot "potrebna" in "humana".]

Če potegnemo črto: VSE klavnice so grozljivi kraji. Čisto vse.

"Humano" izkoriščanje ne obstaja.

Obstajajo le welfare kampanje, ki se jih vedno znova in znova reciklira, zato da javnosti (dobesedno) prodajajo idejo, da je problem "zloraba" enkrat tu drugič tam.  
Obstajajo le welfare kampanje, ki vedno znova in znova krepijo prepričanje, da je problem v načinu ravnanja in ne v uporabi živali – in da je rešitev v tem, da nakažemo donacijo organizacijam in društvom za zaščito živali, zato da bodo lahko preiskovale in delovale pod krinko z namenom razkrinkati nekaj kar je znano že od nekdaj ter da bodo "uredile" problem tako, da bodo dosegle kazen ali začasno oz. celo dokončno zaprtje za ta ali oni klavniški obrat, ter slednje nato razglasile za zmago, ki to ni (saj se proizvodnja le preseli v drugo klavnico).

Obstajajo le welfare kampanje, ki vedno znova in znova promovirajo idejo, da je problem v klavnici, farmi z intenzivno rejo živali, živinski tržnici, posameznem klavniškem delavcu ali v kakem drugem dobavitelju proizvodov smrti, čeprav se pravi problem v resnici nahaja v tem, da mi zahtevamo proizvode smrti.

Problem je v uporabi živali in obstaja le ena sama in edina "ureditev" problema – postati vegan in širiti izvorno, neodvisno gibanje, ki javnosti zelo jasno in odkrito pove, da imeti moralno zaskrbljenost za živali pomeni postati vegan.

Pričnimo raje izobraževati javnost s pravilnimi sporočili – ne pa s krepitvijo napačnih, kot to že od nekdaj počno welfare organizacije za živali [tudi slovenske: 1, 2, 3, 4; op.p.]. 

Vse to je namreč del istega razmišljanja, ki vodi welfare organizacije kot je Farm Sanctuary k podajanju javnih izjav, v katerih izražajo "hvaležnost in podporo" za "pionirske" programe srečnega izkoriščanja:


Čeprav ne dvomim v iskrenost tistih pri Farm Sanctuary, iskreno mislim, da se motijo.

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Gary Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University School of Law
           
© 2014 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



nedelja, 16. april 2017

Išče se Velikonočni zajček – živ ali mrtev

V času Velikonočnih praznikov ogromno staršev širom sveta podleže željam svojih otrok in jim kupi zajčka – živega zajčka. Trgovina z živalmi zacveti še bolj kot sicer. Namesto, da bi izkoristili priložnost in poučili svoje otroke o tem zakaj se čutečih bitij ne kupuje, ne poseduje, ne ubija, ne jé, se ne oblači v njihove kože ali kakorkoli drugače izkorišča, jih starši učijo, da je ljubezen združljiva s popredmetenjem drugega. Po svetovnih statističnih podatkih, kar 80% vseh zajčkov, kupljenih v času Velikonočnih praznikov, ljudje po praznikih zapustijo ali pustijo poginiti. To je realnost tudi v primeru ostalih "hišnih" živali – psov, mačk, hrčkov, kun, ptic, rib, želv, morskih prašičkov, itd.

Ko so včeraj o tem poročali v slovenskih medijih, so se vsi soglasno postavili na stran tega, da je treba otrokom povedati, da zajčki niso le okrasek ter da zahtevajo veliko nege, skrbi in ljubezni. Kot vedno, pa so žal "pozabili" poročati o tem, da ni nobene razlike med živalmi, ki jih imamo radi in živalmi, ki jih jemo (pa čeprav jih sploh ne rabimo jesti, da bi živeli polno in zdravo življenje). Nobena ne želi trpeti in nobena ne želi umreti. Toda živemu zajčku rečemo družinski član, nasilno ubitemu pa gurmanstvo. Nekaj resnično moralno shizofrenega je v našem odnosu do živali.

Z vsakim nakupom živali, oddamo naročilo za vzreditev nove potencialno zavržene živali (zato prosim posvajajte, ne kupujte!), enako kot z vsakim nakupom mesa, mleka, jajc in ostalih proizvodov živalskega izvora, oddamo naročilo za vzreditev nove – ne le potencialno, temveč zagotovo - trpinčene in ubite živali. O tem kaj vse je narobe z vzrejanjem živali, si lahko preberete v mojem blogu Spornost udomačevanja psov, mačk in drugih "hišnih ljubljenčkov".

Ko vas bo naslednjič zamikalo, da podležete želji otrok, podlezite tisti, ki pravi, da nihče ne bi smel biti trpinčen ali ubit. Vsi otroci imajo namreč prirojen občutek za pravičnost. Podlezite mu brez slabe vesti.

Leon Kralj

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu. Toda najprej izobrazite sami sebe. Tukaj je povezava z informacijami, ki vam bodo pomagale kako začeti: 

Če priznavamo živalim moralno vrednost (če jih nimamo zgolj za predmete), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. Sprejemanje in zagovarjanje veganstva kot moralnega imperativa je skupaj s skrbjo za ne-človeške begunce najpomembnejša oblika aktivizma, ki se je lahko lotite.

Vse o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan: www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo)


»Velika noč slavi življenje. Prosim ne vključujte nasilja in smrti v svoje praznovanje. Če še niste vegani, naj se z Veliko nočjo – s slavljenjem življenja – začne vaša predanost življenju.« (Gary L. Francione)



»Velika noč pomeni praznovanje življenja in zmagoslavje življenja nad smrtjo. Če imate na vaši praznični mizi mrtve živali oz. živalske proizvode, ste zgrešili bistvo tega praznika.« (Gary L. Francione) 

sobota, 15. april 2017

Praznično leporečje

Te dni okoli Velikonočnih praznikov znova poslušamo pozive k miru, nenasilju in spoštovanju življenja. Papež Frančišek je dejal: »Vse bolj se potapljamo v nasilje. Zato mi ne preostane drugega, kot da se še bolj odločno zavzamem za mir.«  

Predpogoj za to, da sploh lahko govorimo o zavzemanju za mir in nenasilje je, da smo sami nenasilni. Pred-pogoj! Prvi korak, ne zadnji. Preden torej pozivamo druge k nenasilju, moramo nasilje odpraviti iz svojih lastnih ravnanj. V praksi to pomeni spoštovanje temeljnih človekovih pravic in pravic živali. Ne moremo biti za nenasilje in hkrati sodelovati v nasilju v obliki zavračanja enakopravnosti žensk, ljudi drugih ras, druge spolne usmerjenosti, itd., ali goltati nasilje v obliki mesa, mleka, mlečnih izdelkov, jajc in ostalih proizvodov, ki temeljijo na izkoriščanju in ubijanju. Preprosto ne gre skupaj. Zato prosim najprej postanite vegani. Šele nato lahko zares odpravimo nasilje.  

Tule je blog, ki sem ga objavil lansko leto za Veliko noč: 

Moralna dvoličnost Velikonočnih praznikov



Če praznujete Veliko noč, razmislite o tem kaj praznujete: idejo, da ljubezen in upanje premaga vse, tudi smrt. Prosim, ne praznujte zmagoslavja življenja nad smrtjo s sodelovanjem pri ubijanju. To je popolnoma nesmiselno. Praznujte življenje in ljubezen vsak dan, s tem da postanete vegani. (Gary L. Francione) 

Kot domala vsi prazniki, imajo tudi Velikonočni prazniki svojo tipično kulinariko, ki vsebuje živila živalskega izvora. Tokrat so v ospredju pirhi in šunka. Kokoši in pujski. Mnogo ljudi misli, da je izmed živil živalskega izvora le meso tisto, ki zahteva ubijanje živali, medtem ko to ne velja za proizvodnjo jajc, mleka in mlečnih izdelkov. Ta napačna predstava je zelo razširjena in je ravno to – napačna. Živali, ki so izkoriščane za proizvodnjo jajc in mleka, doživljajo enako usodo, kot živali izkoriščane za meso. Vse so ubite še v ranem otroštvu, oziroma v trenutku, ko jim upade produktivnost jajc oz. mleka. V prejšnjem blogu sem opisal trpljenje, ki ga mora prestajati sleherna krava mlekarica zaradi človekovega pohlepa po mleku, ki je v resnici namenjeno njenemu teličku, tokrat pa podajam opis tega, kakšne so resnične posledice uživanja jajc.

Odlomek iz knjige Etika v kuhinji (avtorja Gary Francione in Anna Charlton):
»Ko se na piščančjih farmah izležejo piščanci, jih ločijo po spolu. Piščanci moškega spola ne bodo mogli proizvajati jajc, zato samo v ZDA vsako leto ubijejo več kot 100 milijonov piščancev moškega spola, tako da jih žive mečejo v stroje za mletje, jih zadušijo v vrečah za smeti ali jih zaplinijo [v Sloveniji in drugod po svetu ni nič drugače; op.p.]. Kokoši nesnice živijo natrpane v majhnih kletkah, kjer imajo vse življenje v povprečju na voljo 432 kvadratnih centimetrov prostora – kar je približno površina lista A4. Večina kokoši nesnic je podvrženih rezanju kljunov (da se ne bi kljuvale med seboj) in prisilni levitvi. To dosežejo tako, da ptice nekaj časa stradajo, zaradi česar izgubijo perje, reproduktivni procesi pa se obnovijo. Jajca kokoši, ki ne živijo stisnjene v tako imenovane baterijske kletke, prodajajo kot jajca "iz proste reje". A tudi te živali hudo trpijo. Ko sposobnost kokoši nesnic za proizvodnjo jajc upade (ponavadi po enem ali dveh ciklusih valjenja), jih rejci pošljejo v zakol. Torej, tudi če od mesa jeste samo jajca, ste še vedno direktno odgovorni za trpljenje in smrt mnogih piščancev.«


Nekateri ljudje, ki slišijo za krutosti živinoreje, pomislijo na prehod k uživanju "humano" vzrejenih živali. Toda "humana" reja ne obstaja. Je le fantazija, ki omogoča pomiritev naše slabe vesti in v resnici nima nič opraviti z živalmi, ki jih izkoriščamo. Prizadevanje za "humano" rejo namreč povsem zgreši bistvo, saj je usmerjeno v poskus odpravljanja "nemoralnih" praks v okviru dejavnosti, ki je že v osnovi nemoralna. Srž problema ni v načinu rabe živali, temveč v tem, da jih sploh uporabljamo. Govorjenje o boljših načinih reje odvrne pozornost od osnovnega moralnega vprašanja, ki bi si ga morali zastaviti: Ali sploh lahko upravičimo izkoriščanje živali, ne glede na to kako "humano" to počnemo?

Kaj hitro bi uvideli spornost tovrstnih prizadevanj, če bi namesto o kršenju temeljnih pravic živali govorili o kršenju temeljnih človekovih pravic. 
Na primer:
Nikoli ne bi rekli, da bo pravici zadoščeno, če storilec (kdorkoli, ki izvaja kakršnokoli nasilje nad ljudmi) poskrbi za karseda "prijetno počutje" svojih žrtev medtem ko jih skruni. Nihče ne bi zagovarjal "humane" zlorabe otrok, "prijaznega" posilstva ali "spoštljivega" pretepanja žensk. Toda ko so žrtve živali, kar naenkrat vsi navijajo za "humano / prijazno / spoštljivo" izkoriščanje in ubijanje. Temu rečemo specizem (diskriminacija na podlagi vrste).

Kot že rečeno, pravi pekel doživljajo tudi tiste kokoši, ki prihajajo iz "proste" ali "ekološke" reje. V "ekološki" reji je po direktivi EU v posameznem hlevu namreč dovoljeno imeti do 3.000 kokoši (oz. 6 na kvadratni meter). Poleg natrpanosti je za kokoši popolnoma nenaravno tudi, da živijo v tako velikih jatah. To povzroča vrsto travm: onemogoča razvoj naravnega vedenja in ustrezne družbene strukture ter povečuje stres in vedenjske motnje. Večini "eko kokošim" podobno kot tistim iz konvencionalne reje manjka perje, imajo krvava vnetja in so psihološko motene. Strokovni izraz se imenuje kanibalizem perja. Ne glede na to, da je pri "ekološki" reji na voljo prostor za izhod, pa na novo izvaljeni piščanci (izvirajoči iz industrijskih valilnic) ne bodo upali stopiti na travnik, ker nimajo kokoši, ki bi šle z njimi ven in jim pokazale kako se kljuva in brska po tleh. Kmetijski biolog, dr. Clemens G. Arvay, ki raziskuje stanje na terenu, piše: »Ta fenomen se v argonomiji imenuje "problem izhoda" in je agronomom dobro poznan. Poznavalci se o njem strinjajo in nikoli nisem srečal ekološkega ali konvencionalnega proizvajalca, ki bi v pogovoru na štiri oči zanikal obstoj problema.« 

Skratka, glede na dejstvo, da tako konvencionalna, kot "ekološka" ali "prosta" ali "domača" reja ponazarjajo zanikanje temeljne pravice (=pravice do tega, da nisi obravnavan izključno kot potrošno blago oz.lastnina nekoga drugega) ter vse po vrsti zahtevajo trpljenje in neogibno tudi smrt kokoši (oz. drugih živali), je edina poštena rešitev v prid živali ta, da jih nehamo jesti, se oblačiti v njihove kože oz. jih na kakršenkoli način uporabljati. Da nehamo podpirati nepotrebno trpljenje znotraj dejavnosti, ki je sama nepotrebna. Rešitev torej ni v konzumiranju hrane "srečnih" kokoši, "veselih" pujskov ali "zadovoljnih" krav, kajti takšnih živali v naših prehranskih obratih ni. Rešitev je v bojkotu in ne v reguliranju krutosti.

Velikonočno sporočilo, ki ga te dni redno poslušamo in se navezuje na Jezusa, pravi: »Po vsakem trpljenju pride veselje.«
Morda res, toda to trpljenje ne doživljamo mi in zanima nas zgolj veselje – naše veselje ob zadajanju trpljenja in smrti drugim: nedolžnim živalim.

Leon Kralj

Vse o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan:

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Če smatrate živali za moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ
   
Sorodne teme (kliknite na povezavo)


petek, 07. april 2017

3. brezplačni spletni seminar: Odgovori na vaša vprašanja o etiki v odnosu do živali – v soboto, 8.4. 2017 ob 16. uri


Vljudno vabljeni na naš tretji spletni seminar, ki bo potekal v soboto, 8. aprila, 2017 med 16. do 18. uro po slovenskem času. Profesorja Anna Charlton in Gary Francione bosta odgovarjala na vaša vprašanja o etiki v odnosu do živali in o abolicionističnem pristopu. Ne glede na to ali ste vegan ali nevegan - če menite, da živali štejejo v moralnem smislu, potem ne smete zamuditi tega dogodka. Seminar je brezplačen in odprt za vse ljudi širom sveta. Udeležite se lahko preko katerekoli naprave z internetno povezavo: pametni telefon, tablica, prenosni ali namizni računalnik, itd.

Brezplačna registracija je na voljo tukaj.

Obvestite tudi svoje prijatelje: tako vegane kot nevegane!

Leon Kralj

******* 
Dodano 9.4. 2017: 
Od zdaj naprej je na voljo tudi video posnetek omenjenega seminarja:  



Sorodne teme (kliknite na povezavo):

sreda, 05. april 2017

Revolucija v srcu

14. julij, 2009 /avtor Gary L. Francione
Dragi kolegi:

Mnogi zagovorniki živali mislijo, da potrebujemo organizacijo – nekakšno organizacijo – če hočemo zagovarjati pravice živali. Da potrebujemo vodjo – nekakšnega vodjo – ki nam bo pokazal pot.

Menim, da je to zgrešen način gledanja na problematiko.

Na žalost je v svetu, v katerem je vse poblagovljeno, tudi socialna pravičnost, nič kaj presenetljivo, postala potrošno blago, ki jo z različnimi barvnimi pentljami prodajajo korporacije, ki tekmujejo za deleže na tržišču, ki ponuja sočutje. Ta podjetja oz. organizacije so nas na prefinjen način prepričale, da prizadevati si za pravice, vključno in še posebej za pravice živali, pomeni nakazati denar – njim, seveda.  

V svetu, v katerem sprejemamo na tisoče različnih hierarhij, brez da bi se tega sploh zavedali in brez da bi sploh podvomili v sam koncept hierarhije, predvidevamo, da potrebujemo vodjo, ki nam bo pokazal pot. Ti vodje so običajno direktorji/predsedniki sočutnih podjetij oz. organizacij. In že zgolj, če izraziš nestrinjanje z njihovimi javnimi izjavami, si označen za "čistuna", "elitista", da "razdvajaš", "omalovažuješ", "ponižuješ" ali da ti "ni mar za trpljenje živali", itd., itd., itd.

Menim, da je takšen način razmišljanja prepreka na poti k cilju, za katerega si prizadevamo.

Nikamor ne bomo prišli s praskanjem po površini problema oz. z reguliranjem krivic. Nikamor ne bomo prišli s promoviranjem jajc proste reje, mesa "srečno izkoriščanih" živali ali ekološkega mleka. Nikamor ne bomo prišli s sedenjem golih aktivistov v kletkah in z zatrjevanjem, da se poslužujemo seksizma, ki zahrbtno razjeda našo kulturo, samo zato, ker je to dobro "za živali". Takšen pristop zgolj krepi idejo, da se lahko s konzumiranjem odkupimo za nepravičnost; da lahko eno obliko izkoriščanja zamenjamo za drugo; da lahko sočutje kupimo. Ne moremo.

V svetu, v katerem so ženske, temnopolti, otroci, starejši, revni, ljudje z motnjami v duševnem razvoju in ostali, s strani patriarhata, ki upravlja celoten svet, obravnavani kot drugorazredni državljani (v najboljšem primeru), so živali v mnogih ozirih najranljivejše med nami. Ne le, da jih lahko mučimo in ubijamo brez da bi bili za to kaznovani, temveč se od nas celo pričakuje, da to počnemo. Čeravno nasilje nad drugim človekom lahko povzroči kritični odziv javnosti ali celo kazenske sankcije, pa se nasilje nad živalmi na splošno ne smatra za sporno, še posebej kadar se ga razglasi za "humanega". Tiste, ki zavračajo udeležbo v klanju, se smatra za nenormalne in antisocialne – celo in še posebej s strani velikih organizacij za pravice živali, ki razglašajo, da je izogibanje vsem živalskih proizvodom in promoviranje veganstva kot moralne osnove "skrajnost".   

Zgrešeno je označiti rejce, izvajalce poskusov na živalih ali krznarje za naše "sovražnike". Oni le strežejo povpraševanju – našemu povpraševanju. Delajo le to kar mi zahtevamo od njih. Problem niso oni, problem smo mi.

Odprava izkoriščanja živali zahteva spremembo paradigme. Zahteva zavrnitev nasilja na temeljni ravni. Zahteva spoznanje, da je nasilje že v osnovi zgrešeno.

Odprava izkoriščanja živali zahteva nenasilno revolucijo – revolucijo v srcu.

Do te revolucije ne bo prišlo kot posledica ustoličenja nekakšnega vodje. Do nje lahko pride le znotraj vsakega izmed nas. In do nje vsekakor lahko pride, če to želimo. Ne potrebujemo vodij. Razpoznati moramo, da vsakdo izmed nas lahko – in mora – postati vodja, če želimo imeti kakršnokoli upanje, da rešimo to zmešnjavo, imenovano svet. Prične se z našim lastnim veganstvom – vendar ne kot nekakšen "fleksitarijanski način življenja" - temveč kot osnovna, temeljna in brezpogojna zaveza k nenasilju. Etično veganstvo pomeni našo zavezo k dejstvu, da nimamo nobenega moralnega opravičila za uporabo živali za naše namene – pa naj bo ta še tako "humana". Nadaljuje se z našim vsakodnevnim prizadevanjem, da na ustvarjalen, pozitiven in nenasilen način izobražujemo druge ljudi o veganstvu – nekaj, kar lahko počne vsakdo izmed nas, če to le hoče. Vsak dan se ponujajo številne priložnosti za izobraževanje družinskih članov, prijateljev, sodelavcev in ljudi, ki jih srečamo v trgovini ali na avtobusu. Ali je lažje napisati ček nekomu drugemu, kot da sami opravimo to delo? Seveda je. A to ne bo učinkovalo.

Da bi dosegli pravičnost ne potrebujemo velikih organizacij za živali. Pravzaprav, bolj kot se zanašamo nanje, bolj se oddaljujemo od našega cilja. Velike organizacije za živali so podjetja, so biznis. Prodajajo idejo "srečnega izkoriščanja" živali. Potrebujemo izvorno družbeno gibanje, ki na miroljuben način zahteva mir – vključno z mirom med ljudmi in živalmi.

Na žalost so organizacije za živali postale moderni prodajalci odpustkov, podobni srednjeveški katoliški cerkvi. Veliko ljudi – verjetno večina – ima določene pomisleke glede izkoriščanja živali. Številnim se ob nadaljnjem konzumiranju živalskih proizvodov oglaša slaba vest. Mnogi, ki imajo radi svoje ne-človeške sopotnike in jih obravnavajo kot družinske člane, a hkrati zapikujejo jedilne vilice v neke druge živali, vsaj na določeni ravni razpoznavajo svojo moralno nedoslednost. A nikar ne skrbite, samo oddajte donacijo in te organizacije bodo rešile zadevo. "Zminimalizirale" bodo trpljenje živali; "odpravile" bodo najhujše zlorabe.

Enako kot vas kupovanje odpustkov od cerkve ne bo obvarovalo pekla, če le-ta obstaja, tudi vaš nakup parih kosov sočutja v obliki jajc proste reje od neke organizacije, živali ne bo obvaroval pekla, ki za njih v resnici obstaja in v katerem trpijo in umirajo dan za dnem. Spremeniti moramo način, na katerega ljudje razmišljajo o živalih; spremeniti moramo način, na katerega ljudje razmišljajo o nasilju. Ne glede na to ali gre za posluževanje vojne za dosego miru, seksizma za dosego spolne enakopravnosti ali bolj "humanega" mučenja živali za dosego večjega družbenega zavedanja glede živali, moramo izzvati ravno to idejo, ki pravi, da lahko uporabimo nasilje kot sredstvo za dosego nekega hvalevrednega cilja.

Prosim nikar me ne razumite narobe. Nikakor ne pravim, da so tisti, ki so vključeni v welfare ali new.welfare organizacije neiskreni. Dolgo časa smo poslušali, da je to edina pot - ali welfare reforme ali pa nič. Ne delam nobenih moralnih sodb o njih kot posameznikih in upam, da tudi oni ne delajo nobenih moralnih sodb o meni osebno, čeprav zavračajo abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali, ki sem ga razvil in ga branim. Vse kar počnem je, da izražam svoje nestrinjanje z njimi in kažem na trenutno stanje kot nesporen dokaz tega, da njihov pristop k tej problematiki enostavno ne deluje.

Če kdo med vami smatra te komentarje za "omalovaževanje" ali "poniževanje", prosim vedite, da to prav gotovo ni bil moj namen.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

P.s. Tole se je danes pojavilo v Huffington Postu. Kdorkoli misli, da to pomaga živalim, je, spoštljivo rečeno, zmeden. Nikoli ne bomo zaustavili izkoriščanja živali s promoviranjem izkoriščanja žensk.

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme:



ponedeljek, 03. april 2017

O nasilju

14. februar, 2010 /avtor Gary L. Francione

Dragi kolegi:

Na žalost obstajajo ljudje, ki smatrajo sami sebe za zagovornike živali in trdijo, da se je za rešitev problematike izkoriščanja živali potrebno poslužiti nasilja.

Nekateri izmed njih so osebno že sodelovali v nasilnih dejanjih, ki so bila uperjena proti institucionaliziranim izkoriščevalcem živali. Drugi hujskajo k nasilju in pozivajo ljudi naj "grozijo" izkoriščevalcem živali oz. naj dosežejo, da jih bo strah nasilnega maščevanja, v kolikor bodo nadaljevali z izkoriščanjem živali.

Če pustimo ob strani moralne/duhovne vidike nasilja, so tisti, ki promovirajo nasilje, globoko zmedeni glede izvora oz. ekonomskih osnov izkoriščanja živali. Institucionalizirani ponudniki živalskih proizvodov izvajajo izkoriščanje živali zato, ker javnost povprašuje po teh proizvodih. Institucionaliziranim ponudnikom je bolj ali manj vseeno, če prodajajo govedino ali banane. Svoj kapital bodo vložili tja, kjer bodo dobili najboljši iztržek.

Večina ljudi smatra uporabo živali za nekaj tako "normalnega" kot se za "normalno" smatra dihati zrak ali piti vodo. Zahtevajo živalske proizvode. Če danes uničite deset klavnic, bo vse dokler obstaja povpraševanje, na ta račun zgrajenih deset novih klavnic oz. deset obstoječih klavnic bo razširilo svojo proizvodnjo (in po vsej verjetnosti naredilo to proizvodnjo bolj ekonomsko učinkovito). Če onemogočite dobavitelja, ki dostavlja živali, ki se uporabljajo za vivisekcijo, in javnost še naprej podpira poskuse na živalih (kar očitno tudi jih), se bo pojavil nov dobavitelj. Skratka, gledano iz čisto praktičnega vidika,  je nasilje strategija, ki ne more delovati.

Vse dokler se bo uporabo živali smatralo za nekaj normalnega in ne bo sprožala temeljnih moralnih vprašanj, se ne bo nikoli nič spremenilo. Toda ljudi ne bomo pripravili do razmisleka o uporabi živali z ustrahovanjem, grožnjami in nasilnimi dejanji. Če želi biti izobraževanje učinkovito, ne sme nikoli biti nasilno; nikoli ne sme ljudi ustrahovati ali jim groziti. Odpreti mora njihova srca in misli. Nenasilna strategija je vse kaj drugega kot pasivna; predstavlja naše aktivno, vztrajno in ustvarjalno delo za dosego spremembe temeljne paradigme – ideje, da so živali stvari, vir, lastnina; da so izključno sredstvo za dosego človekovih ciljev.

In očitno naš trud, da izobražujemo druge ljudi, že pada na plodna tla. Prihaja do javne razprave o uporabi živali, ki presega vprašanje "humanega" ravnanja. Čedalje več je zgodb o tem kako se ljudje vedno bolj zavedajo moralne shizofrenije, ki je značilna za odnos ljudi do živali.

Tisti, ki zagovarjajo posluževanje nasilja, niso zmedeni le glede osnov ekonomije oz. izvora izkoriščanja živali, pač pa celo ovirajo ta napredek, saj nudijo ljudem izgovor, da se ognejo vprašanju izkoriščanja živali. V tem oziru so ljudje, ki zagovarjajo nasilje, podobni tistim, ki promovirajo seksizem oz. poniževanje žensk za domnevno dosego pravic živali [kot to počne organizacija PETA in številne ostale organizacije in posamezniki, vključno s slovenskimi zagovorniki živali; op.p.]

Ali bi se Martin Luther King potegoval za državljanske pravice na način, da bi govoril »raje sem nag, kot da sedim v zadnjem delu avtobusa«?  

Seveda ne.

Ali bi nas King in Gandhi hujskala in pozivala k temu, da "ustrahujemo" druge ljudi in jim "grozimo" z nasiljem?

Seveda ne.

Včasih, ko vidim kaj vse počno oz. govorijo tisti, ki so za nasilje (ali ko vidim oglasno propagando, v kateri se ženska slači "za živali" ), le zamajem z glavo in se vprašam ali je sploh možno storiti še kaj hujšega za to, če želiš pripraviti javnost do tega, da vzame to problematiko resno. Pravzaprav izgleda, kot da poskušajo ti ljudje sabotirati pomembne spremembe.

Za nadaljnjo razpravo in razmislek o tej problematiki poslušajte komentar, ki sem ga podal v zvezi s tem ali preberite bloge Komentar o nasiljuNekaj dodatnega razmišljanja o nasilju in pravicah živali ter O vivisekciji (testiranju na živalih) in nasilju, ki so na voljo na tej spletni strani.

O problematiki nasilja razpravljam tudi v svoji prihajajoči knjigi The Animal Rights Debate: Abolition or Regulation?, katere soavtor je dr. Robert Garner in bo izšla pri založbi Columbia University Press maja 2010.


Gary L. Francione
© 2010 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme: