Dragi
kolegi:
Mnogi
zagovorniki živali mislijo, da potrebujemo organizacijo – nekakšno organizacijo
– če hočemo zagovarjati pravice živali. Da potrebujemo vodjo – nekakšnega vodjo
– ki nam bo pokazal pot.
Menim,
da je to zgrešen način gledanja na problematiko.
Na
žalost je v svetu, v katerem je vse poblagovljeno, tudi socialna pravičnost, nič
kaj presenetljivo, postala potrošno blago, ki jo z različnimi barvnimi pentljami
prodajajo korporacije, ki tekmujejo za deleže na tržišču, ki ponuja sočutje. Ta
podjetja oz. organizacije so nas na prefinjen način prepričale, da prizadevati
si za pravice, vključno in še posebej za pravice živali, pomeni nakazati denar
– njim, seveda.
V
svetu, v katerem sprejemamo na tisoče različnih hierarhij, brez da bi se tega
sploh zavedali in brez da bi sploh podvomili v sam koncept hierarhije,
predvidevamo, da potrebujemo vodjo, ki nam bo pokazal pot. Ti vodje so običajno
direktorji/predsedniki sočutnih podjetij oz. organizacij. In že zgolj, če
izraziš nestrinjanje z njihovimi javnimi izjavami, si označen za "čistuna", "elitista",
da "razdvajaš", "omalovažuješ", "ponižuješ" ali da ti "ni mar za trpljenje
živali", itd., itd., itd.
Menim,
da je takšen način razmišljanja prepreka na poti k cilju, za katerega si
prizadevamo.
Nikamor
ne bomo prišli s praskanjem po površini problema oz. z reguliranjem krivic. Nikamor
ne bomo prišli s promoviranjem
jajc proste reje, mesa "srečno izkoriščanih" živali ali ekološkega
mleka. Nikamor ne bomo prišli s sedenjem golih aktivistov v kletkah in z zatrjevanjem,
da se poslužujemo seksizma, ki zahrbtno razjeda
našo kulturo, samo zato, ker je to dobro "za živali". Takšen pristop zgolj krepi
idejo, da se lahko s konzumiranjem odkupimo za nepravičnost; da lahko eno
obliko izkoriščanja zamenjamo za drugo; da lahko sočutje kupimo. Ne moremo.
V
svetu, v katerem so ženske, temnopolti, otroci, starejši, revni, ljudje z
motnjami v duševnem razvoju in ostali, s strani patriarhata, ki upravlja
celoten svet, obravnavani kot drugorazredni državljani (v najboljšem primeru),
so živali v mnogih ozirih najranljivejše med nami. Ne le, da jih lahko mučimo
in ubijamo brez da bi bili za to kaznovani, temveč se od nas celo pričakuje, da
to počnemo. Čeravno nasilje nad drugim človekom lahko povzroči kritični odziv javnosti ali celo kazenske sankcije, pa
se nasilje nad živalmi na splošno ne smatra za sporno, še posebej kadar se ga
razglasi za "humanega". Tiste, ki zavračajo udeležbo v klanju, se smatra za
nenormalne in antisocialne – ta oznaka prihaja celo, in še zlasti, s strani velikih organizacij za živali [vključno s slovenskimi "veganskimi" društvi in društvi za zaščito živali, glejte tukaj: 1, 2, 3, 4, 5; op.p.], ki razglašajo, da je izogibanje vsem živalskih proizvodom in
promoviranje veganstva kot moralne osnove "skrajnost".
Zgrešeno
je označiti rejce, izvajalce poskusov na živalih ali krznarje za naše "sovražnike". Oni le strežejo povpraševanju – našemu povpraševanju. Delajo le
to kar mi zahtevamo od njih. Problem niso oni,
problem smo mi.
Odprava
izkoriščanja živali zahteva spremembo paradigme. Zahteva zavrnitev nasilja na
temeljni ravni. Zahteva spoznanje, da je nasilje že v osnovi zgrešeno.
Odprava
izkoriščanja živali zahteva nenasilno revolucijo – revolucijo v srcu.
Do
te revolucije ne bo prišlo kot posledica ustoličenja nekakšnega vodje. Do nje
lahko pride le znotraj vsakega izmed nas. In do nje vsekakor lahko pride, če to
želimo. Ne potrebujemo vodij. Razpoznati moramo, da vsakdo izmed nas lahko – in
mora – postati vodja, če želimo imeti kakršnokoli upanje, da rešimo to
zmešnjavo, imenovano svet. Prične se z našim lastnim veganstvom – vendar ne kot
nekakšen "fleksitarijanski način življenja" - temveč kot osnovna, temeljna in
brezpogojna zaveza
k nenasilju. Etično veganstvo pomeni našo zavezo k dejstvu, da nimamo nobenega
moralnega opravičila za uporabo živali za naše namene – pa naj bo ta še
tako "humana". Nadaljuje se z našim vsakodnevnim prizadevanjem, da na
ustvarjalen, pozitiven in nenasilen način izobražujemo
druge ljudi o veganstvu – nekaj, kar lahko počne vsakdo izmed nas, če to le hoče. Vsak dan se ponujajo številne priložnosti za izobraževanje družinskih
članov, prijateljev, sodelavcev in ljudi, ki jih srečamo v trgovini ali na
avtobusu. Ali je lažje napisati ček nekomu drugemu, kot da sami opravimo to delo?
Seveda je. A to ne bo učinkovalo.
Da
bi dosegli pravičnost ne potrebujemo velikih organizacij za živali. Pravzaprav,
bolj kot se zanašamo nanje, bolj se oddaljujemo od našega cilja. Velike organizacije za živali so podjetja, so biznis. Prodajajo idejo "srečnega
izkoriščanja" živali. Potrebujemo izvorno družbeno gibanje, ki na miroljuben
način zahteva mir – vključno z mirom med ljudmi in živalmi.
Na
žalost so organizacije za živali postale moderni prodajalci odpustkov, podobni
srednjeveški katoliški cerkvi. Veliko ljudi – verjetno večina – ima določene
pomisleke glede izkoriščanja živali. Številnim se ob nadaljnjem konzumiranju
živalskih proizvodov oglaša slaba vest. Mnogi, ki imajo radi svoje ne-človeške
sopotnike in jih obravnavajo kot družinske člane, a hkrati zapikujejo jedilne
vilice v neke druge živali, vsaj na določeni ravni razpoznavajo svojo moralno
nedoslednost. A nikar ne skrbite, samo oddajte donacijo in te organizacije
bodo rešile zadevo. "Zminimalizirale" bodo trpljenje živali; "odpravile" bodo
najhujše zlorabe.
Enako
kot vas kupovanje odpustkov od cerkve ne bo obvarovalo pekla, če le-ta obstaja,
tudi vaš nakup parih kosov sočutja v obliki jajc proste reje od neke
organizacije, živali ne bo obvaroval pekla, ki za njih v resnici obstaja in v
katerem trpijo in umirajo dan za dnem. Spremeniti moramo način, na katerega
ljudje razmišljajo o živalih; spremeniti moramo način, na katerega ljudje
razmišljajo o nasilju. Ne glede na to ali gre za posluževanje vojne za dosego
miru, seksizma za dosego spolne enakopravnosti ali bolj "humanega" mučenja
živali za dosego večjega družbenega zavedanja glede živali, moramo izzvati ravno to idejo,
ki pravi, da lahko uporabimo nasilje kot sredstvo za dosego nekega
hvalevrednega cilja.
Prosim
nikar me ne razumite narobe. Nikakor ne pravim, da so tisti, ki so vključeni v welfare
ali new-welfare
organizacije neiskreni. Dolgo časa smo poslušali, da je to edina pot - ali welfare
reforme ali pa nič. Ne delam nobenih moralnih sodb o njih kot posameznikih in
upam, da tudi oni ne delajo nobenih moralnih sodb o meni osebno, čeprav
zavračajo abolicionistični
pristop do vprašanja pravic živali, ki sem ga razvil in ga branim. Vse kar
počnem je, da izražam svoje nestrinjanje z njimi in kažem na trenutno stanje kot
nesporen dokaz tega, da njihov pristop k tej problematiki enostavno ne deluje.
Če
kdo med vami smatra te komentarje za "omalovaževanje" ali "poniževanje", prosim
vedite, da to prav gotovo ni bil moj namen.
Gary L.
Francione
© 2009 Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione
P.s.
Tole se je danes pojavilo v Huffington Postu. Kdorkoli misli,
da to pomaga živalim, je, spoštljivo rečeno, zmeden. Nikoli ne bomo zaustavili
izkoriščanja živali s promoviranjem izkoriščanja žensk.
Prevod:
Leon Kralj
Vse o
tem zakaj in kako postati vegan: www.howdoigovegan.com
Sorodne
teme:
5. O aktivizmu
Ni komentarjev:
Objavite komentar