sobota, 15. april 2017

Praznično leporečje

Te dni okoli Velikonočnih praznikov znova poslušamo pozive k miru, nenasilju in spoštovanju življenja. Papež Frančišek je dejal: »Vse bolj se potapljamo v nasilje. Zato mi ne preostane drugega, kot da se še bolj odločno zavzamem za mir.«  

Predpogoj za to, da sploh lahko govorimo o zavzemanju za mir in nenasilje je, da smo sami nenasilni. Pred-pogoj! Prvi korak, ne zadnji. Preden torej pozivamo druge k nenasilju, moramo nasilje odpraviti iz svojih lastnih ravnanj. V praksi to pomeni spoštovanje temeljnih človekovih pravic in pravic živali. Ne moremo biti za nenasilje in hkrati sodelovati v nasilju v obliki zavračanja enakopravnosti žensk, ljudi drugih ras, druge spolne usmerjenosti, itd., ali goltati nasilje v obliki mesa, mleka, mlečnih izdelkov, jajc in ostalih proizvodov, ki temeljijo na izkoriščanju in ubijanju. Preprosto ne gre skupaj. Zato prosim najprej postanite vegani. Šele nato lahko zares odpravimo nasilje.  

Tule je blog, ki sem ga objavil lansko leto za Veliko noč: 

Moralna dvoličnost Velikonočnih praznikov



Če praznujete Veliko noč, razmislite o tem kaj praznujete: idejo, da ljubezen in upanje premaga vse, tudi smrt. Prosim, ne praznujte zmagoslavja življenja nad smrtjo s sodelovanjem pri ubijanju. To je popolnoma nesmiselno. Praznujte življenje in ljubezen vsak dan, s tem da postanete vegani. (Gary L. Francione) 

Kot domala vsi prazniki, imajo tudi Velikonočni prazniki svojo tipično kulinariko, ki vsebuje živila živalskega izvora. Tokrat so v ospredju pirhi in šunka. Kokoši in pujski. Mnogo ljudi misli, da je izmed živil živalskega izvora le meso tisto, ki zahteva ubijanje živali, medtem ko to ne velja za proizvodnjo jajc, mleka in mlečnih izdelkov. Ta napačna predstava je zelo razširjena in je ravno to – napačna. Živali, ki so izkoriščane za proizvodnjo jajc in mleka, doživljajo enako usodo, kot živali izkoriščane za meso. Vse so ubite še v ranem otroštvu, oziroma v trenutku, ko jim upade produktivnost jajc oz. mleka. V prejšnjem blogu sem opisal trpljenje, ki ga mora prestajati sleherna krava mlekarica zaradi človekovega pohlepa po mleku, ki je v resnici namenjeno njenemu teličku, tokrat pa podajam opis tega, kakšne so resnične posledice uživanja jajc.

Odlomek iz knjige Etika v kuhinji (avtorja Gary Francione in Anna Charlton):
»Ko se na piščančjih farmah izležejo piščanci, jih ločijo po spolu. Piščanci moškega spola ne bodo mogli proizvajati jajc, zato samo v ZDA vsako leto ubijejo več kot 100 milijonov piščancev moškega spola, tako da jih žive mečejo v stroje za mletje, jih zadušijo v vrečah za smeti ali jih zaplinijo [v Sloveniji in drugod po svetu ni nič drugače; op.p.]. Kokoši nesnice živijo natrpane v majhnih kletkah, kjer imajo vse življenje v povprečju na voljo 432 kvadratnih centimetrov prostora – kar je približno površina lista A4. Večina kokoši nesnic je podvrženih rezanju kljunov (da se ne bi kljuvale med seboj) in prisilni levitvi. To dosežejo tako, da ptice nekaj časa stradajo, zaradi česar izgubijo perje, reproduktivni procesi pa se obnovijo. Jajca kokoši, ki ne živijo stisnjene v tako imenovane baterijske kletke, prodajajo kot jajca "iz proste reje". A tudi te živali hudo trpijo. Ko sposobnost kokoši nesnic za proizvodnjo jajc upade (ponavadi po enem ali dveh ciklusih valjenja), jih rejci pošljejo v zakol. Torej, tudi če od mesa jeste samo jajca, ste še vedno direktno odgovorni za trpljenje in smrt mnogih piščancev.«


Nekateri ljudje, ki slišijo za krutosti živinoreje, pomislijo na prehod k uživanju "humano" vzrejenih živali. Toda "humana" reja ne obstaja. Je le fantazija, ki omogoča pomiritev naše slabe vesti in v resnici nima nič opraviti z živalmi, ki jih izkoriščamo. Prizadevanje za "humano" rejo namreč povsem zgreši bistvo, saj je usmerjeno v poskus odpravljanja "nemoralnih" praks v okviru dejavnosti, ki je že v osnovi nemoralna. Srž problema ni v načinu rabe živali, temveč v tem, da jih sploh uporabljamo. Govorjenje o boljših načinih reje odvrne pozornost od osnovnega moralnega vprašanja, ki bi si ga morali zastaviti: Ali sploh lahko upravičimo izkoriščanje živali, ne glede na to kako "humano" to počnemo?

Kaj hitro bi uvideli spornost tovrstnih prizadevanj, če bi namesto o kršenju temeljnih pravic živali govorili o kršenju temeljnih človekovih pravic. 
Na primer:
Nikoli ne bi rekli, da bo pravici zadoščeno, če storilec (kdorkoli, ki izvaja kakršnokoli nasilje nad ljudmi) poskrbi za karseda "prijetno počutje" svojih žrtev medtem ko jih skruni. Nihče ne bi zagovarjal "humane" zlorabe otrok, "prijaznega" posilstva ali "spoštljivega" pretepanja žensk. Toda ko so žrtve živali, kar naenkrat vsi navijajo za "humano / prijazno / spoštljivo" izkoriščanje in ubijanje. Temu rečemo specizem (diskriminacija na podlagi vrste).

Kot že rečeno, pravi pekel doživljajo tudi tiste kokoši, ki prihajajo iz "proste" ali "ekološke" reje. V "ekološki" reji je po direktivi EU v posameznem hlevu namreč dovoljeno imeti do 3.000 kokoši (oz. 6 na kvadratni meter). Poleg natrpanosti je za kokoši popolnoma nenaravno tudi, da živijo v tako velikih jatah. To povzroča vrsto travm: onemogoča razvoj naravnega vedenja in ustrezne družbene strukture ter povečuje stres in vedenjske motnje. Večini "eko kokošim" podobno kot tistim iz konvencionalne reje manjka perje, imajo krvava vnetja in so psihološko motene. Strokovni izraz se imenuje kanibalizem perja. Ne glede na to, da je pri "ekološki" reji na voljo prostor za izhod, pa na novo izvaljeni piščanci (izvirajoči iz industrijskih valilnic) ne bodo upali stopiti na travnik, ker nimajo kokoši, ki bi šle z njimi ven in jim pokazale kako se kljuva in brska po tleh. Kmetijski biolog, dr. Clemens G. Arvay, ki raziskuje stanje na terenu, piše: »Ta fenomen se v argonomiji imenuje "problem izhoda" in je agronomom dobro poznan. Poznavalci se o njem strinjajo in nikoli nisem srečal ekološkega ali konvencionalnega proizvajalca, ki bi v pogovoru na štiri oči zanikal obstoj problema.« 

Skratka, glede na dejstvo, da tako konvencionalna, kot "ekološka" ali "prosta" ali "domača" reja ponazarjajo zanikanje temeljne pravice (=pravice do tega, da nisi obravnavan izključno kot potrošno blago oz.lastnina nekoga drugega) ter vse po vrsti zahtevajo trpljenje in neogibno tudi smrt kokoši (oz. drugih živali), je edina poštena rešitev v prid živali ta, da jih nehamo jesti, se oblačiti v njihove kože oz. jih na kakršenkoli način uporabljati. Da nehamo podpirati nepotrebno trpljenje znotraj dejavnosti, ki je sama nepotrebna. Rešitev torej ni v konzumiranju hrane "srečnih" kokoši, "veselih" pujskov ali "zadovoljnih" krav, kajti takšnih živali v naših prehranskih obratih ni. Rešitev je v bojkotu in ne v reguliranju krutosti.

Velikonočno sporočilo, ki ga te dni redno poslušamo in se navezuje na Jezusa, pravi: »Po vsakem trpljenju pride veselje.«
Morda res, toda to trpljenje ne doživljamo mi in zanima nas zgolj veselje – naše veselje ob zadajanju trpljenja in smrti drugim: nedolžnim živalim.

Leon Kralj

Vse o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan:

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Če smatrate živali za moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ
   
Sorodne teme (kliknite na povezavo)


Ni komentarjev:

Objavite komentar