sobota, 27. februar 2016

Razlaga pojma "new welfare"

Prejel sem sledeče vprašanje:
»Opažam, da večkrat uporabljate pojem "new welfare". Mi lahko prosim razložite kaj to pomeni, ker mi zadeva ni povsem jasna?«

Moj odgovor:

Ko sem v 90-ih letih prejšnjega stoletja prvič skoval ta izraz in pisal o njem v knjigi Rain Without Thunder: The Ideology of the Animal Rights Movement, sem ga uporabil za razločevanje med klasičnim welfare gibanjem [=gibanje za dobrobit živali, osredotočeno na "boljše" ravnanje z izkoriščanimi živalmi v mesni, mlečni ali perutninski industriji; op.p.], ki ga predstavljajo organizacije kot je npr. Humane Society of the United States (HSUS), ki zatrjuje, da lahko moralno upravičimo uporabo živali za človekove namene vse dokler ravnamo z njimi "humano", ter na drugi strani tistimi, ki zatrjujejo, da verjamejo v pravice živali oz. v to, da bi morali odpraviti njihovo izkoriščanje (ali da vsaj ne moremo upravičiti večine oblik izkoriščanja ter da bi morali znatno zmanjšati število izkoriščanih živali), a istočasno oglašujejo welfare reforme kot domnevno sredstvo za dosego tega cilja [reforme za večje kletke, zakonsko prepoved določenih moralno "najspornejših" živalskih izdelkov, ipd.; op.p.]. 

Poleg tega jasno razločujem med – na eni strani - zgoraj omenjenimi novimi welfaristi ["new welfarists"] in - na drugi strani – tistimi zagovorniki pravic živali, ki trdijo, da nobena uporaba živali ni opravičljiva in ki promovirajo izključno abolicionizem [odpravo izkoriščanja živali s pozivanjem k veganstvu kot moralnem imperativu; op.p.] ter zavračajo podporo kampanjam za welfare reforme.

Zadnje čase so se stvari nekoliko spremenile, saj razen nekaj izjem zdaj skorajda ni več zaslediti klasičnih welfare organizacij. Organizacije kot so HSUS zdaj trdijo – vsaj občasno, odvisno od občinstva – da v celoti nasprotujejo izkoriščanju živali in da svoje kampanje vidijo le kot naslavljanje "najhujših zlorab". Ko sem se v zgodnjih 80-ih letih prejšnjega stoletja pridružil gibanju za pravice živali, je bilo v organizaciji HSUS nemogoče najti vegana. Danes lahko vegane najdemo na vodilnih položajih v HSUS. Podobno se dogaja tudi v številnih drugih večjih organizacijah za živali, ki skušajo primernost svojih pristopov k reševanju problematike izkoriščanja živali utemeljevati s tem, da imajo na vodilnih mestih ljudi, ki so vegani. Toda to je povsem nepomembno, saj nobena izmed teh organizacij ne zavzema stališča, da je veganstvo moralna osnova oz. imperativ. Namesto tega vse po vrsti govorijo enako: »Smo sicer za odpravo izkoriščanja živali, toda do takrat se bomo potegovali za welfare reforme in "srečno" izkoriščanje živali.« 

Organizacije HSUS, PeTA, Farm Sanctuary, Mercy for Animals, Compassion Over Killing, Vegan Outreach, Animals Australia, Viva!, itd., itd., itd. [tudi vse slovenske organizacije oz. društva za zaščito živali, vključno s Slovenskim veganskim društvom; Društvom za osvoboditev živali in vsemi ostalimi, op.p.] so si med seboj bolj ali manj podobne kar se tiče načina nagovarjanja javnosti in zbiranja donacij na račun promoviranja izkoriščanja živali.    

Zato dandanes razlikovanje med klasičnim in "new welfare" gibanjem ne pride več v poštev. Da, še vedno obstajajo tudi klasične welfare organizacije, kot npr. britanska in avstralska RSPCA ter še nekatere. Toda vse preostale je moč označiti za "new welfare" organizacije, saj zatrjujejo, da verjamejo, da so živali v moralnem smislu pomembne in da bi radi naredili konec izkoriščanju ali vsaj bistveno zmanjšali število izkoriščanih živali, toda kot domnevno sredstvo za dosego tega cilja podpirajo welfare reforme in "srečno" izkoriščanje živali.

Večina organizacij in društev za pravice/zaščito živali podpira t.i. "single-issue" kampanje, ki se osredotočajo na točno določene prakse izkoriščanja živali, s čimer neposredno ali posredno sporočajo, da so "ostale" oblike izkoriščanja živali boljše od tistih, zoper katere se borijo v kampanjah. Na primer, številne organizacije in društva nasprotujejo jedenju gosjih jeter (foie gras), ki pa se v moralnem smislu dejansko v ničemer ne razlikujejo od ostalih živil živalskega izvora, tako da resnično ne moremo govoriti o kakršnikoli "zmagi", če nekdo preneha jesti gosja jetra, a na ta račun poveča vnos govedine, svinjine, perutnine, rib ali druge hrane živalskega izvora.

Dejanska sprememba, kar se tiče organizacij in društev, do katere je v vsem tem času prišlo, je ta, da danes ne obstaja več niti ena večja organizacija za pravice/zaščito živali, ki bi izpostavljala jasno in nedvoumno abolicionistično stališče oz. pravičnost v odnosu do živali s promoviranjem veganstva kot moralne osnove in ki bi zavračala "single-issue" kampanje. V 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja takšnih organizacij sicer ni bilo veliko, a nekaj jih je vseeno bilo. Zdaj ne obstajajo več, saj so bodisi prenehale delovati bodisi v celoti sprejele "new welfare" ideologijo. Druga ogromna in zaskrbljujoča sprememba pa je ta, da danes velike organizacije za "pravice" živali transparentno sodelujejo z izkoriščevalci živali pri kovanju dobička, česar v 90-ih letih ni bilo moč zaslediti. 

Na drugi strani pa je nastajajoče abolicionistično gibanje za pravice živali pojav, ki se razvija med običajnimi ljudmi, izven vseh organizacij - brez zbiranja donacij, članstva, pisarn ali upravnih odborov. A to je dobro, kajti sprememba paradigme v družbi se tako ali tako nikoli ne zgodi na pobudo korporacij, ki kujejo dobičke pod pretvezo dobrodelnosti.

Gibanja, ki govori o "humanih" reformah, "sočutnem" izkoriščanju in redukcitarijanstvu nikakor ne moremo imenovati gibanje za pravičnost. Imenujemo ga lahko le čisti biznis. In ko je etika v odnosu do živali biznis, to neobhodno pomeni, da so osnovni interesi živali [ne biti izkoriščan oz. obravnavan kot lastnina/potrošno blago; op.p.] poteptani v zameno za ceno donacije. 

Pravičnost v odnosu do živali pomeni veganstvo, nič manj.

******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.   

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti in da se v moralnem smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ


Gary L. Francione,
Board of Governors Distinguished Professor of Law and Katzenbach Scholar of Law and Philosophy, Rutgers University School of Law

--------

Prevod in priredba: Leon Kralj



Sorodne teme:






torek, 23. februar 2016

Sprevržena usklajenost kampanj za dobrobit živali in single-issue kampanj z izkoriščanjem živali

Welfare kampanje [kampanje za "dobrobit" živali; op.p.] in t.i. single-issue kampanje [kampanje, ki z osredotočanjem na posamične domnevno moralno "najbolj sporne" živalske proizvode pozivajo ljudi k bojkotu le-teh; op.p.], ki jih sprožajo številne organizacije in društva za zaščito/pravice živali, neizogibno promovirajo izkoriščanje živali.

Da boste lahko to žalostno dejstvo v celoti razumeli, vedite, da je glavni smoter tovrstnih kampanj ta, da oblikujejo koalicije, ki vsebujejo izkoriščevalce živali [tako industrijo s katero se pogajajo, kot tudi ne-vegane, ki tvorijo bazo podpornikov – največkrat preko donacij; op.p.]. In edini način, da se ta smoter doseže, je promoviranje izkoriščanja živali.

Kampanje za dobrobit živali

Tovrstne kampanje delujejo po principu oblikovanja koalicij, sestavljenih iz ljudi, ki nasprotujejo neki določeni praksi ravnanja z živalmi, a generalno gledano ne nasprotujejo izkoriščanju živali. Ti ljudje smatrajo prakso, na katero se osredotoča njihova kampanja, za moralno sporno, medtem ko ne nasprotujejo ostalim praksam izkoriščanja živali.

Na primer, kampanja v podporo "izboljšanim" baterijskim kletkam za kokoši si prizadeva oblikovati koalicijo ljudi, ki menijo, da ni nič narobe s konzumiranjem jajc kot takim, a menijo, da bi morali namesto jajc iz konvencionalnih baterijskih kletk jesti jajca kokoši iz "izboljšanih" kletk.

Edini način, da takšna kampanja uspe, je, da predstavlja jedenje teh "srečnih" jajc kot nekaj kar je moralno sprejemljivo oz. zaželeno. Namreč, glavni smoter kampanje je podajanje sporočila, da je uživanje jajc iz "izboljšanih" kletk moralno opravičljivo, medtem ko uživanje jajc iz baterijskih kletk ni. To neobhodno pomeni, da kampanja promovira izkoriščanje živali.

Single-issue kampanje

Enako velja tudi za single-issue kampanje.

Na primer, kampanja, ki se osredotoča na foie gras [gosja oz. račja jetra; op.p.], si prizadeva oblikovati koalicijo ljudi, ki menijo, da je jedenje foie gras "barbarsko" početje, a nimajo nobenih zadržkov glede jedenja ostalih živil živalskega izvora.

Edini način, da takšna kampanja uspe, je, da predstavi uživanje ostalih živil živalskega izvora (razen foie gras) kot nekaj kar je moralno opravičljivo, oz. vsekakor bolj zaželeno od foie gras. Torej single-issue kampanje neizogibno sporočajo, da pomenijo določena živila živalskega izvora moralno sprejemljivo izbiro, medtem ko ostala (kot npr. foie gras) ne.

Nikoli še nisem videl single-issue kampanje, ki bi bila izrecno abolicionistična. Tovrstne kampanje pač ne morejo biti abolicionistične, saj si prizadevajo oblikovati koalicijo z izkoriščevalci živali.

Se pravi, tisti zagovorniki živali, ki podpirajo kampanje za dobrobit živali ali single-issue kampanje, neizogibno promovirajo izkoriščanje živali, pa če to nameravajo ali ne.

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

©2015 Gary L. Francione  

Prevod: Leon Kralj


*****
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu. Toda najprej izobrazite sami sebe. Tukaj je povezava z informacijami, ki vam bodo pomagale kako začeti:

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna industrija "srečnega izkoriščanja" živali ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti in da se v moralnem smislu počutijo pomirjeni ob konzumiranju živalskih proizvodov.


Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni opcija - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti trdno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.  
  
Sorodne teme (kliknite na povezavo):



nedelja, 21. februar 2016

Veganstvo: le še eden izmed načinov za zmanjševanje trpljenja živali, ali temeljno načelo pravičnosti in nenasilja?

Potrebno je vedeti, da obstajajo bistvene razlike med tistimi, ki se pojmujejo za vegane.

Ena pomembnejših razlik se kaže med tistimi, ki trdijo, da je veganstvo le eden izmed načinov za zmanjševanje trpljenja živali in tistimi, ki trdijo, da je veganstvo temeljna zaveza k pravičnosti in nenasilju ter prepoznanje moralnega statusa živali kot oseb [prenehanje obravnavanja živali kot predmetno lastnino oz. potrošno blago; op.p.]. 

Razlika med tema dvema skupinama ni le stvar abstraktne teorije, temveč ima resne praktične posledice.

Razširjeno in prevladujoče stališče med t.i. "novimi welfaristi" [to so tisti zagovorniki živali, ki mislijo, da bodo s kampanjami za večje kletke, "humanejšo" rejo, z zakonsko prepovedjo določenih moralno "najspornejših" živalskih izdelkov oz. oblik izkoriščanja, ipd., postopoma dosegli odpravo vseh oblik izkoriščanja živali; op.p.] je, da je veganstvo način – zgolj eden izmed načinov – za zmanjševanje trpljenja živali, nič drugačen od konzumiranja jajc iz proste reje ali mesa proizvedenega v klavnicah oblikovanih po priporočilih gospe Temple Grandin - prejemnice nagrade organizacije PETA (People for the Ethical Treatement of Animals). Novi welfaristi trdijo, da so vse to enakovredno pomembni načini za zmanjševanje trpljenja. To se pravi, če se oseba X odloči, da bo prispevala k zmanjšanju trpljenja tako, da bo postala vegan/ka – krasno!; če se oseba Y odloči, da bo prispevala k zmanjšanju trpljenja tako, da ne bo več jedla jajc iz baterijske reje, pač pa le tiste iz proste reje – krasno! Če se oseba X odloči, da bo prispevala k zmanjšanju trpljenja na način, da v ponedeljek ne bo jedla nobenih živil živalskega izvora, v torek pa bo jedla le "humano" proizvedena živila živalskega izvora – krasno! In če abolicionisti [tisti zagovorniki živali, ki pozivamo k veganstvu kot moralnemu imperativu oz. osnovi pravičnosti v odnosu do živali; op.p.] rečemo, da bi bilo smiselno, kar zadeva moralo, da je oseba X vegan/ka tako v ponedeljek, kot v torek in vse preostale dni, smo nemudoma označeni za "absolutiste", "fundamentaliste" ali "fanatike".

Takšno stališče zavzema Peter Singer, t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali" in takšno stališče zavzemajo praktično vse organizacije za zaščito/pravice živali, med njimi tudi PETA, Mercy for Animals, Vegan Outreach, itd. [nič drugače ni niti v slovenskem prostoru - kliknite na sledeče povezave: 1, 2, 34567 in 8, op.p.]. Singer na primer trdi, da je biti "osveščen vsejedec" povsem "opravičljiva etična drža". Poleg tega trdi, da je biti dosleden vegan "fanatično". Singer samega sebe označuje za "fleksibilnega vegana", ki preneha biti vegan vsakič, kadar mu je tako bolj priročno. Omenja jedenje mlečnih izdelkov in jajc iz proste reje. Govori o "luksuzu" jedenja mesa in ostalih živil, ki izvirajo iz živali, s katerimi se je po njegovem mnenju ravnalo lepo in so bile ubite "humano". Organizacija PETA trdi, da predanost veganstvu iz moralnih načel ponazarja "osebno čistunstvo", "narcistično kulturno pogojeno modno muho" in "fanatično obsesijo". Organizacija "Vegan" Outreach se osredotoča zgolj na trpljenje živali in podcenjuje problematiko uporabljanja živali, s trditvijo, da veganstvo:
»samo po sebi ne predstavlja cilja. Ni ne dogma, ne religija, niti seznam prepovedanih sestavin ali striktnih zakonov – je le eno izmed sredstev za nasprotovanje krutostim in za zmanjševanje trpljenja.«
Osnovna predpostavka stališča novih welfaristov je, da ubijanje živali samo po sebi ne predstavlja škodovanja živalim. Po njihovem prepričanju živalim ni mar, da jih uporabljamo in ubijamo; mar jim je le to, kako z njimi ravnamo in na kakšen način jih ubijemo. Dokler ne trpijo preveč, jim je vseeno, če jih izkoriščamo. Živali nimajo nikakršnega interesa po nadaljevanju svojega življenja.

In prav ta način razmišljanja je tisti, ki je pripeljal do gibanja za živila živalskega izvora "srečno" izkoriščanih živali, ki ponazarja največjo prepreko v prizadevanjih za pravičnost v odnosu do živali v zadnjih desetletjih. In prav ta način razmišljanja je tisti, ki vodi organizacijo PETA in Singerja v trditvah, da je naša moralna obveza ta, da nismo vegani v situacijah, ko bi z lastnim vztrajanjem na veganstvu lahko vznejevoljili ali vznemirili druge ljudi.

Takšno razmišljanje ostro zavračam. Menim, da je trditi, da morajo imeti živali mišljenje podobno človeškemu, da bi posedovale interes po nadaljevanju življenja, odraz globokega specizma. Prav vsako čuteče bitje odraža interes po nadaljevanju življenja - s svojimi potrebami, prioritetami in hotenji.

Nič bolj ne moremo upravičiti uporabo živali kot vir za človeka, kot ne moremo upravičiti človeškega suženjstva. Izkoriščanje živali in suženjstvo imata najmanj eno pomembno skupno točko: obe instituciji obravnavata čuteča bitja izključno kot vir za druge [za lastnika oz. kupca tega "blaga"; op.p.]. To ne more biti upravičeno v primeru ljudi; in to ne more biti upravičeno v primeru živali – ne glede na to kako "humano" ravnamo z njimi.

Abolicionistični pristop vidi veganstvo kot umestitev načela pravičnosti v življenje posameznika. Je naš osebni odraz sprejetja moralnega statusa vseh čutečih bitij kot oseb in zavrnitev obravnavanja živali kot predmetne lastnine. Veganstvo je bistveni del naše zaveze k nenasilju.

Veganstvo ni le eden izmed načinov za zmanjševanje trpljenja, temveč je minimum, ki ga zahteva pravičnost do živali. Ni naš zadnji korak na poti zavrnitve moralne shizofrenije, značilne za odnos ljudi do živali, temveč prvi korak. Če imajo živali kakršnokoli moralno vrednost, potem jih ne moremo jesti, se vanje oblačiti ali jih kako drugače uporabljati. Kdor je vegan, ni vegan samo ob ponedeljkih ali samo takrat, kadar je tako bolj priročno. Vegan je vegan ves čas. In ravno tako kot se ne bi odrekel temu, da sem vegan samo zato, ker je ob mojem veganstvu lahko komu drugemu neprijetno, tudi ne bi ostal tiho v primeru, če bi nekdo povedal rasistično šalo ali nadlegoval žensko, samo zato, da ne bi bilo storilcu neprijetno.

Biti dosleden vegan ni nič bolj "fanatično" ali "absolutistično" kot biti dosleden v zavračanju posilstva ali pedofilije. Pravzaprav, označevanje doslednega veganstva za "absolutistično" samo po sebi odraža specizem, saj naše popolne zavrnitve temeljnih oblik človeškega izkoriščanja nikoli ne bi označili na ta način. 

Če niste vegan, postanite vegan. To je resnično zelo enostavno storiti. Je boljše za naše zdravje in tako zmanjšuje nasilje, ki ga vršimo nad samim seboj. Poleg tega je boljše za planet in zmanjšuje škodo, ki jo povzročamo življenjskemu prostoru čutečih bitij ter ekosistemu, ki vzdržuje celotno življenje na Zemlji. A kar je najpomembneje - je moralno pravilna poteza. Vsi pravimo, da zavračamo nasilje. Vzemimo torej svoje izjave resno. Storimo pomemben korak k zmanjšanju nasilja v svetu, začenši s tem, kar damo v svoja usta ali na svoja telesa.

In ne pozabite, ni nemogoče: Svet je veganski! Če tako želiš.

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University 

Prevod: Leon Kralj



ponedeljek, 15. februar 2016

Mnogo ljudi je jeznih name – in imajo prav

1. Mnogo ljudi je jeznih, ker sem (kot temu pravijo oni) "absolutist", ki vztraja, da ne moremo upravičiti nobene oblike izkoriščanja živali.


Prav imajo.

V odnosu do tega sem absolutist – enako kot sem absolutist kar zadeva posilstvo, zlorabo otrok in druge kršitve temeljnih človekovih pravic. Pravzaprav ne bi hotel biti nič drugega kot to. Absolutizem je edini moralno sprejemljivi odziv na kršitev temeljnih pravic, bodisi ljudi ali živali.


2. Jezni so, ker zavračam njihove dozdevne "empirične dokaze", ki kažejo, da promoviranje welfare reform [reform za dobrobit živali v npr. mesni ali mlečni industriji; op.p.] in promoviranje ne-veganstva "učinkovito" pomaga živalim, mnogo bolj "učinkovito" kakor promoviranje veganstva kot moralnega imperativa.


Prav imajo.

Za kaj takega ne obstajajo nikakršni dokazi. Dr. Casey Taft, mednarodno priznani raziskovalec in profesor na Bostonski univerzi je njihove dozdevne "študije" razkril kot "psevdoznanost", ki se jo zagovorniki welfare pristopov poslužujejo takrat, ko jim to ustreza. 
[Tudi sam sem razčlenil njihove "ugotovitve", ki jih zmotno označujejo za znanstveno preverjene - glej povezavo http://leonkralj.blogspot.si/2015/09/znanstveni-dokazi-o-ucinkovitosti.html ; op.p.] 


3. Jezni so, ker smatram vse velike korporacijske dobrodelne ustanove za zaščito živali za nič drugega kot biznis, ki razprodaja interese živali v zameno za stalen dotok donacij.


Prav imajo.

Osupne me, ko vidim, da te organizacije promovirajo "srečno" izkoriščanje živali in "redukcitarijanstvo", sodelujejo z institucionalnimi izkoriščevalci, podeljujejo priznanja oblikovalcem klavnic in promovirajo idejo, da obstaja "sočuten" način izkoriščanja živali. Zavračam idejo, da bi morali promovirati škodovanje živalim na domnevno "boljše" načine, z namenom pridobiti več denarja, s katerim bi nato domnevno pomagali živalim.


4. Jezni so, ker zavračam njihovo idejo, ki pravi, da ne smemo promovirati veganstva kot moralne osnove, saj gre vendar za "osebne poti" posameznika in da je z nagovarjanjem k "majhnim postopnim korakom" vse v najlepšem redu.


Prav imajo.

Predstavljajte si, da bi nekdo rekel: 
"Potreboval sem dolgo časa, da sem prenehal biti rasist, zato mislim, da bi gibanje za državljanske pravice moralo promovirati idejo, da naj vsakdo sprejema enakopravnost v svojem tempu. Če kdorkoli misli, da je v redu diskriminirati temnopolte ljudi, ga ne smemo obsojati. Če govorimo, da je enakopravnost nedvoumna moralna osnova, potem samo odvračamo ljudi. Potrebujemo počasne in postopne korake. Začnimo z akcijo »Ponedeljek brez rasističnih vicev«."

Kdor zavzame različni stališči v primerih, ko gre za kršenje temeljnih pravic ljudi ali kršenje temeljnih pravic živali, se poslužuje specizma.


5. Jezni so, ker trdim, da je vsakdo sposoben razumeti zakaj bi moralo biti veganstvo moralna osnova.


Prav imajo.

Zavračam idejo, da "matere samohranilke ne zmorejo razumeti moralnih načel" (kot je v nedavni javni debati z menoj na prireditvi Vegfest v Londonu izjavil Tony Wardle, predsednik organizacije za zaščito živali Viva), ali da "moramo vzeti v ozir omejenost običajnih ljudi", ker ne posedujejo potrebnih "intelektualnih in moralnih sposobnosti" (kot je izjavil Ronnie Lee, ustanovitelj organizacije ALF – Animal Liberation Front), ali da ljudje preprosto ne zmorejo razumeti veganskega sporočila, ker je preveč "ekstremno" (kot vsakodnevno izjavljajo praktično vse "organizacije za živali").

Trdno verjamem, da mnogo – če ne celo vsi – ljudje že sprejemajo moralne ideje, ki jih lahko vodijo k veganstvu. Resnični problem predstavljajo organizacije in društva za zaščito/pravice živali, ki govorijo ljudem, da lahko živalske produkte konzumirajo "s sočutjem", ne pa domnevno omejena inteligenca "običajnih ljudi". "Običajni ljudje" niso problem. Problem so "živaloljubci". 


6. Jezni so, ker zavračam njihove single-issue kampanje [kampanje, ki se osredotočajo le na točno določeno posamično problematiko, npr. krzno, jajca baterijske reje, foie gras pašteto, ipd.; op.p.], kot nekaj kar neobhodno promovira izkoriščanje živali.


Prav imajo.

Tovrstne kampanje neizogibno promovirajo idejo, da so tisti živalski izdelki, ki niso zajeti v kampanji, moralno sprejemljivi ter s tem ohranjajo izkoriščanje živali in specistično ideologijo.

Na primer, kampanja, ki nasprotuje uživanju gosjih jeter (foie gras), v javnosti neobhodno sproži idejo, da je uživanje gosjih jeter hujše od uživanja ostalih živalskih proizvodov ter da je uživanje teh ostalih proizvodov moralno sprejemljivo. Če to ne bi bilo sporočilo kampanje, potem ne bi prejeli podpore oz. donacij od ljudi, ki sicer nasprotujejo gosjim jetrom, a mislijo, da ni z jedenjem ostalih živil živalskega izvora nič narobe.


7. Jezni so, ker vztrajam, da ne potrebujemo vseh teh velikih "dobrodelnih" ustanov za "zaščito" živali, temveč da je namesto tega potrebno zagnati gibanje, ki se osredotoča na izvor problema in ki ne vsebuje nobenih priponk s pozivom "doniraj!".


Prav imajo.

Sprememba paradigme od živali kot lastnine do živali kot osebe se ne bo nikoli zgodila, razen in dokler ne bomo imeli gibanja, ki ga bodo sestavljali ljudje, ki niso odvisni od donacij (in ki niso odvisni od sprevrženih finančnih stimulacij izhajajočih iz le-teh) ter v svojih skupnostih izobražujejo svoje sosede, prijatelje in sorodnike o veganstvu kot moralnem imperativu.

Pokojni Nelson Mandela je dejal: "Izobraževanje je najmočnejše orožje, ki ga lahko uporabiš, da spremeniš svet."

Poučevanje o temeljih pravičnosti ne potrebuje nadutih organizacij in društev, izvršnih direktorjev ali pozivov k donacijam. Potrebuje predane posameznike.

Kot je nekoč ugotovila Margaret Mead: "Nikoli ne dvomite, da lahko majhna skupina napredno mislečih in predanih posameznikov spremeni svet; pravzaprav je to edino kar ga kdajkoli sploh je."


8. Jezni so, ker združujem prizadevanje za pravice živali s prizadevanjem za človekove pravice.


Prav imajo.

To počnem že vse od 80-ih let prejšnjega stoletja, ko sem se pridružil gibanju za pravice živali. Tako ljudem kot živalim pogosto nadenemo oznako "tisti drugi" ["manjvredni"; op.p.], kar nam dovoljuje, da kršimo temeljne pravice obeh skupin. Zato je potrebno v celoti zavrniti tovstno označevanje. Zavedam se, da to ni dobra novica za tiste, ki zbirajo finančna sredstva za svoje single-issue in welfare kampanje, saj želijo dobiti donacije od čim širšega kroga ljudi, torej tudi od tistih, ki so rasisti, seksisti, homofobi, antisemiti, islamofobi, itd. Toda to je precej patetičen razlog za zavrnitev očitne povezave med človekovimi pravicami in pravicami živali.


9. Jezni so, ker povsod po svetu vznika izvorno abolicionistično gibanje.


Prav imajo.

Abolicionistično gibanje se širi. In natanko to je razlog zakaj si zagovorniki welfare pristopa tako zelo prizadevajo zatreti ideje predstavljene tukaj in na mojih spletnih straneh. Napačno tolmačijo izraz "abolicija" kot nekaj kar naj bi dopuščalo oz. upravičevalo njihove welfare reforme, single-issue kampanje, "redukcitarijanstvo" in ostale pristope temelječe na izdajstvu živali, ki jih propagirajo, ter skušajo popačiti moja stališča, me napadati na osebni ravni in očrniti.

Abolicionistično gibanje, ki ga predstavljam, nima pisarne, nima zaposlenih, nima statusa dobičkonosne organizacije, ne zbira donacij, skratka nima ničesar razen prodorne ideje. Ljudje imajo svobodno voljo, da sprejmejo ali zavrnejo argumente, ki jih podajam v zagovor te ideje. In mnogo ljudi razpoznava in sprejema te argumente za tehtne in utemeljene ter privzema abolicionistična stališča.

To resno ogroža dobičkonosnost posla welfare reform in "srečnega" izkoriščanja živali.

To dela nepomembne in zlonamerne ljudi zavistne.

Skratka, če povzamem, resnično razumem zakaj so jezni.

In to, da reagirajo na takšen način, smatram kot merilo uspešnosti in kredibilnosti abolicionističnega stališča. 


********  
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna industrija "srečnega izkoriščanja" živali ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti in da se počutijo bolj lagodno ob izkoriščanju živali. 

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni opcija - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti trdno stališče, da je veganstvo moralni imperativ



Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

4. november, 2015

-----------

Prevod: Leon Kralj



Povezave:

ponedeljek, 8. februar 2016

“Nevidni karnizem”? Ne, ideologija izkoriščanja živali ni prav nič ”nevidna”!

Nekateri trdijo, da je ideologija, ki podpira izkoriščanje živali "nevidna". Osnovna ideja se glasi, da je izkoriščanje živali nekaj v kar smo prisiljeni, oziroma smo v tem primorani sodelovati zaradi neke skrite, "nevidne" ideologije ali psiholoških procesov, ki jih je potrebno razkrinkati.

Različice tovrstne ideje so v javnosti prisotne že vrsto let. Najnovejšo verzijo so poimenovali "karnizem". [glavni protagonist ideje je dr. Melanie Joy; op.p.].

Trdim, da je ideologija karnizma napačna in povsem zgrešena.

Ideologija, ki zagovarja izkoriščanje živali, je v resnici ideologija "welfare" [ideologija, ki pravi, da so živali manjvredne v primerjavi z ljudmi, zato jih lahko izkoriščamo za hrano, obleke in druge namene, a da moramo to početi na "humani" način; skratka, da je problem način uporabe živali in ne uporaba kot taka; op.p.].

In ta ideologija ni prav nič nevidna ali skrita: ravno nasprotno, welfare je jasna in nedvoumna sestavina naše kulture.  Vsi vemo zanjo, o njej razmišljamo in razpravljamo. Večina ljudi – tako splošna javnost, kot številni "zagovorniki pravic živali" - sprejemajo eno izmed njenih različic.

Še več, ideja "nevidnosti" ni v resnici nič drugega kot poskus narediti za nevidno tisto, kar predstavlja resnični problem. Namreč, če rečemo, da je  welfare ideologija "nevidna", nas to pravzaprav odvrne od kritičnega razmisleka v zvezi z welfare ideologijo na račun sprejetja fantazije, da živali izkoriščamo zaradi nekih nam "nevidnih" razlogov.

Posledica tega je, da ostaja welfare ideologija nedotaknjena, nepreizprašana in čvrsto na svojem mestu. Seveda je očiten cilj promoviranja ideje "nevidnosti" točno ta, da zaduši vsakršno nasprotovanje in razpravo o spornosti stališč in pristopov welfare gibanja za pravice živali. Ideologija "nevidnosti" kot taka ni zato nič drugega kot le še ena izmed različic welfare ideologije.

Nadalje, teza o "nevidnosti" nas skuša razrešiti moralne odgovornosti za naša dejanja s trditvijo, češ da če se poslužujemo izkoriščanja živali, počnemo to zato, ker smo "žrtve" "nevidne" ideologije. Če torej jeste živila živalskega izvora, tega ne počnete zaradi vaših napačnih moralnih odločitev in dejstva, da skrunite živali, temveč zato ker neke "nevidne" sile delajo iz vas žrtve.

Predstavljajte si, da bi v 50-ih letih prejšnjega stoletja nekdo trdil, da obstaja "nevidna" ideologija ali psihološki proces, ki je odgovoren za sežiganje križev na domovih temnopoltih ljudi in v njihovih cerkvah. Takšna trditev bi bila v celoti zgrešena. Problem je bil zelo viden in vsem na očeh: imenoval se je (in se še vedno imenuje) rasizem. Vsakršen poskus zagovarjanja, da je bil Ku-Klux-Klan le nemočna "žrtev" neke "nevidne" ideologije, ne bi bil le absurden in žaljiv do temnopoltih, temveč tudi poskus izogniti se resnemu preiskovanju in kritiki rasizma.

V 50-ih letih prejšnjega stoletja je seveda obstajalo veliko ljudi, ki se še niso soočili z lastnim rasizmom, oziroma ga niso priznali. Toda tega jim ni preprečevala nekakšna nevidna sila. Preprečevala jih je njihova lastna ignoranca, samozaverovanost in zavestno prepričanje, da so temnopolti ljudje manjvredni.

Enako velja za trditve o "nevidnosti" tega zakaj sodelujemo pri izkoriščanju živali. To počnemo zato, ker sprejemamo zelo vidno ideologijo: welfare ideologijo. Zavrniti moramo to ideologijo in s tem tudi politično strategijo reform za "dobrobit" živali (welfare reform) ter "srečno" izkoriščanje živali, ki iz nje izhaja.

Že več kot desetletje uporabljam izraz "moralna shizofrenija" za opis našega zmedenega načina razmišljanja o etiki v odnosu do živali. Toda trditev, da je naše razmišljanje o živalih zmedeno, ne pomeni, da je izkoriščanje živali posledica "nevidne" sile. Razlog, da nekatere živali obravnavamo kot družinske člane in druge kot hrano, se nahaja v tem, da zelo zavestno sprejemamo ideologijo, ki pravi, da so živali lastnina in da lahko neko živalsko lastnino ovrednotimo višje kot drugo živalsko lastnino.

Da bomo uvideli problem, moramo na kratko posvetiti pozornost zgodovinskemu izvoru welfare pristopa, ki označuje prevladujočo paradigmo etike v odnosu do živali. Obljubim, da ne bo prezahtevno ...


(Zelo) kratek zgodovinski pregled


Pred 19. stoletjem je zahodnjaški način razmišljanja obravnaval živali kot nekaj kar je povsem izven moralne skupnosti. Ker so bile živali domnevno brez zavesti, brez samozavedanja, nesposobne uporabljati jezik, itd., se je smatralo, da nimajo nikakršne moralne vrednosti. Bile so samo stvari

Vse to se je spremenilo v 19. stoletju, s pojavom in razvojem gibanja za dobrobit živali (welfare gibanja). Welfare pristop zavzema stališče, da so živali pomembne v moralnem smislu, a jih še vedno lahko uporabljamo za človekove namene, kajti čeravno živali ne želijo trpeti, po drugi strani nimajo interesa po življenju samem. Po mnenju welfaristov živali namreč ne premorejo samozavedanja in nimajo interesa po nadaljevanju lastnega življenja. Vse dokler z njimi ravnamo lepo in jih ubijemo na relativno neboleč način, živalim ni mar, da jih uporabljamo.  Mar jim je le to kako jih uporabljamo. Welfaristi torej pravijo, da živali lahko uporabljamo v človekove namene, a imamo pri tem moralno obvezo, da z njimi ravnamo "humano".

Tako. Zgodovinska lekcija ni bila pretežka, kajne?


Animal Welfare: Popolnoma viden in del našega zavedanja


Welfare pogled na živali, ki se je razvil v 19. stoletju, je prevladujoča paradigma – splošno sprejeto načelo – ki je v veljavi še dandanes. Gre za pogled večine ljudi. Večina ljudi namreč meni, da ni nič narobe z uporabljanjem živali, saj jim z "nebolečim" ubojem ne škodimo. Večina ljudi meni, da bi morali z živalmi ravnati "humano".

Samo pomislite: Ali poznate kogarkoli (z izjemo tistih veganov, ki prisegajo na abolicionistični pristop), ki se ne strinja z idejo, da je moralno sprejemljivo uporabljati živali vse dokler zadostimo moralni obvezi glede "humanega" ravnanja z njimi? Verjetno nikogar. Praktično vsi trdijo, da sprejemajo welfare stališče.

In nobene bistvene razlike ni med welfare stališčem in stališčem, ki ga splošno (in napačno) imenujemo "gibanje za pravice živali". Vedite, da Peter Singer, ki velja za "očeta gibanja za pravice živali", trdi, da z izjemo "višje razvitih" živali, kot npr. ne-človeški primati, živali živijo v "večni sedanjosti" in nimajo interesa po življenju. Vse dokler živalim omogočimo relativno prijetno življenje in sorazmerno nebolečo smrt, se s tem odrešimo naše moralne obveze do njih. Na primer, Singer pravi: 

»Da se izognemo zadajanju trpljenja živalim – kaj šele okoljski škodi zaradi intenzivne živinorejske proizvodnje – moramo drastično zmanjšati porabo živalskih proizvodov, ki jih uživamo. Toda ali to pomeni, da bi moral svet postati veganski? To je le ena izmed možnih rešitev, toda ne nujno edina. Če govorimo o zaskrbljenosti v zvezi zadajanjem trpljenja, ne pa ubijanja, potem si prav lahko zamišljam svet v katerem ljudje večinoma jedo rastlinsko hrano, a si občasno privoščijo luksuz v obliki jajc kokoši iz proste reje ali celo mesa živali, ki so živele lepo življenje primerno svoji vrsti in bile nato "humano" ubite na kmetiji.«

(revija The Vegan, jesen 2006)

Singer nadalje pravi

»Če bi bil kdo resnično trden v svoji odločitvi, da bo jedel zgolj tiste živali, ki so imele lepo življenje, bi bila to opravičljiva etična drža. To sicer ni moja osebna drža, toda če bi bil nekdo vesten glede tega, do njega ne bi bil kritičen.«

Razlika med Singerjevim in običajnim welfare stališčem je v tem, da Singer meni, da moramo narediti korak naprej v smeri zagotavljanja "humanega" ravnanja z živalmi ter da bi morali odpraviti večino praks intenzivnega kmetijstva. Toda načeloma ne oporeka ubijanju in jedenju živali (ali živil živalskega izvora) ter podpira kampanje za welfare reforme, ki pa v resnici doprinesejo zelo majhno, če sploh kakšno, izboljšanje na področju dobrobiti živali.

Singerjevo stališče v bistvu povzema večina velikih organizacij za "zaščito živali" v Evropi in ZDA. Namreč, osredotočajo se na ravnanje z živalmi in ne na uporabo živali.

Veganstvo jemljejo le kot "orodje" za zmanjšanje trpljenja živali in ne kot moralno osnovo. Zanje je problem trpljenje, ne smrt. Ravnanje, ne uporaba. V njihovih očeh nimajo živalska življenja sama po sebi nobene moralne vrednosti.

The Humane Society of the United States (HSUS), PeTA, Mercy for Animals in ostale velike organizacije za živali v ZDA in Evropi so zelo jasne: "srečno" izkoriščanje je moralno sprejemljivo.

Direktor HSUS Wayne Pacelle zelo jasno pove, da je "srečno" meso z moralnega vidika dobra stvar: 

»Mislim, da ni potrebe, da vsi postanemo vegetarijanci, da bi vplivali na izboljšavo situacije. Štejejo že majhni koraki, ki jih naredimo – kupujemo živalske proizvode od kmeta, ki redi živali na dostojen in human način, ali da vsaj malo zmanjšamo svojo porabo. Ni potrebno delati korenitih sprememb za to, da bi se kaj poznalo. Nikakor nočem, da bi se ljudje počutili ohromljene zaradi občutka, da se morajo zavezati nekakšnemu skrajnemu načinu življenja, če želijo biti del tega. Nikakor ne. Majhne odločitve, ki jih sprejme vsakdo izmed nas, imajo lahko ogromne posledice.«


Se pravi, vplivaš lahko že s tem, da ješ meso in ostala živila živalskega izvora "od kmeta, ki redi živali na dostojen in human način"? 

Ne le, da Wayne Pacelle namiguje, da obstajajo "dostojni in humani" živalski proizvodi, pač pa tudi, da je njihovo uživanje moralno sprejemljivo. Tako HSUS opravičuje praznovanje odločitve treh mesnih podjetij, da tekom obdobja nekaj let opustijo ekonomsko nedonosne ograde za teličke, in poziva zagovornike živali k javnemu hvaljenju teh podjetij in na ta način k oglaševanju "sočutnega" uživanja mesa in živalskih proizvodov.

Tako HSUS kot tudi vse ostale večje organizacije za zaščito/pravice živali v ZDA in Evropi, sponzorirajo oz. promovirajo številne oznake za "humano" proizvedena živila živalskega izvora, katerih jasen namen je omogočiti potrošnikom boljše počutje oz. pomiritev morebitne slabe vesti ob nadaljevanju uživanja živalskih proizvodov.  

Kaj torej je sploh "nevidnega" pri vsem tem? Odgovor: nič. Popolnoma nič. Pravzaprav je vse zelo očitno.

Tisti ljudje, ki zagovarjajo, da ne moremo upravičiti nobenega izkoriščanja živali, so deležni očitkov in označeni za "skrajne"; rečeno jim je naj nehajo biti "razdvojevalni" ter naj utihnejo s kritiko gibanja za "srečno" izkoriščanje živali. Pretvarjajo se, da gre v resnici le za eno gibanje: njihovo. 

Toda splošno sprejeto načelo – vse od 19. stoletja pa do danes – je osnovano na predvidevanju, da je edini način samozavedanja, ki je pomemben v moralnem smislu, tisti, ki je značilen za človeka. Kot se trdi, živali nimajo takšnega načina samozavedanja kot človek, zato tudi nimajo interesa po nadaljevanju življenja. Vse dokler jih ubijamo na kolikor toliko neboleč način, jim z ubojem pravzaprav ne škodujemo.

To stališče je z vseh vidikov moralno neopravičljivo, še najbolj očitno pa je, da gre za jasen specizem [diskriminacija na podlagi vrste; op.p.], saj poljubno privilegira točno določeno obliko samozavedanja. Kakopak, bitje (človeško ali ne-človeško) ima lahko interes po nadaljevanju življenja brez da bi imelo natanko takšno obliko samozavedanja (razpoznavanje samega sebe v ogledalu) kot jo običajno povezujemo z "normalnimi" ljudmi.  

Splošno sprejeto stališče zavračam tudi zato, ker naše ravnanje z živalmi, ki jih uporabljamo za hrano, v praktičnem smislu nikoli ne bo "humano". Kot sem pisal že leta 1995 v svoji knjigi Animals, Property and the Law: ker imajo živali status premične lastnine, bodo (welfare) standardi za dobrobit živali vedno nizki in bodo v glavnem ščitili interese živali le takrat, ko bo to prinašalo ekonomsko korist. Posledica tega je, da se izvajajo le tiste welfare reforme, ki povečujejo proizvodno učinkovitost. To se ne odraža v odmiku živali stran od statusa lastnine, pač pa se jih še bolj zaplete v to paradigmo.

Kakorkoli že, nič od tega ni nevidno. Welfare ideologija so naša splošno sprejeta načela glede izkoriščanja živali, in so podprta s strani gibanja za "zaščito živali". Ta ideologija je vsem na očeh; vsi se jo dobro zavedamo; o njej se javno diskutira. Ne mine dan brez nove zgodbe o "srečnih" živalskih proizvodih, objavljenih v časopisih ali na TV.


Ironija sklicevanja na "nevidnost"


Reči, da bi morali ideologijo izkoriščanja živali jemati za "nevidno", v bistvu pove, da bi se morali vzdržati vsakršnega kritiziranja oz. da bi morali ignorirati prevladujočo welfare paradigmo; da bi morali ignorirati specistično ideologijo, ki nas ohranja neprizadete ob izkoriščanju živali.

Nič čudnega, da so tisti ljudje, ki promovirajo ideologijo "nevidnosti", hkrati tudi tisti, ki promovirajo welfare reforme kot "učinkovite" ali tisti, ki nam govorijo naj se ne obremenjujemo z razliko med abolicionističnimi in welfare stališči. Pravijo, da bi morali vsi "delati skupaj". Toda njihovi prazni pozivi k "enotnosti" in povezovalnosti niso nič drugega kot odobravanje welfare reform in podpiranje "srečnega" izkoriščanja živali. Napadajo in pogosto napačno interpretirajo stališče abolicionizma in ko so izzvani z argumenti, se pritožujejo, da so sami žrtve.

Predlagatelji "nevidnosti" pogosto trdijo, da si ne bi smeli prizadevati za javno razpravo o (ne)upravičenosti uporabljanja živali, ker je to ideološko in ljudje na to niso pripravljeni. Gre za standardni welfare "veganstvo je preveč ekstremno" argument. Gre za jasen poskus zatreti javno razpravo o ravno tistem, o čemer bi se morali pogovarjati, če želimo, da se sploh kdaj odmaknemo od nesmisla o "srečnem" izkoriščanju in imamo resno moralno razpravo glede moralnosti izkoriščanja živali. Zagovorniki "nevidnosti" trdijo, da bi morali, če že ne z lastno udeležbo in podporo, vsaj prepustiti področje welfaristom in se osredotočiti na kampanje za "prijazne" načine izkoriščanja živali.

Predlagatelji "nevidnosti" nadaljujejo s promoviranjem ideje, da ne moremo reči, da je izkoriščanje živali v kakršnemkoli "objektivnem" smislu moralno zgrešeno. Je le stvar osebnega mnenja. Toda, če moralno dejstvo ne obstaja in je vse kar zadeva moralo zgolj stvar osebnega mnenja, potem za ničesar – niti za rasizem, seksizem, zlorabo otrok, genocid - ne moremo reči, da je moralno zgrešeno v objektivnem smislu. In če pravimo, da je izkoriščanje ljudi moralno zgrešeno v objektivnem smislu, izkoriščanje živali pa je preprosto stvar osebnega mnenja, potem poosebljamo specizem. 

Namen ideje o "nevidnosti" je doseči, da ne razpoznamo in ne razpravljamo o nobenem izmed spornih idej welfare pristopa. Ideja o "nevidnosti" je očiten poskus odvrnitve od poglobljenega preiskovanja temeljne welfare predpostavke, ki pravi, da je bistveno vprašanje način ravnanja z živalmi in ne uporaba živali, ter da "srečna" uporaba ni moralno sporna. To pušča welfare paradigmo nedotaknjeno in čvrsto na svojem mestu.

Ideja o "nevidnosti" nas skuša razrešiti naše odgovornosti. Češ, ni krivo naše sprejemanje specistične welfare ideologije in ni kriva naša na specizmu osnovana odločitev za konzumiranje živalskih proizvodov; pač pa je kriva "nevidna" ideologija, ki nas dela za žrtve in povzroča, da sodelujemo pri škodovanju živalim. Torej nič hudega, če nisi vegan. Ti si žrtev. Če se zavzemaš za "srečno" izkoriščanje živali in je tvoje stališče kritizirano, potem si žrtev.

Vse to predstavlja katastrofo za živali.

Problem ni "nevidnost".

Problem je welfare stališče.

Problem je "gibanje", ki kot rešitev za problematiko izkoriščanja živali ponuja "srečno" izkoriščanje.

Problem je naša odvrnitev pozornosti stran od problematike uporabljanja živali, saj smo zadnjih 200 let očitno in zelo namerno verjeli specistični ideji, da živalim ni mar, da jih uporabljamo, temveč le kako jih uporabljamo.

Problem je v tem, da "oče gibanja za pravice živali" promovira welfare ideologijo in govori o "luksuzu" uživanja "humanih" živalskih proizvodov, skupaj z "gibanjem", ki prepoznava veganstvo za nič več kot le sredstvo za zmanjšanje trpljenja, nič drugačno od "izboljšanih" kletk, "sočutnega" mesa ali "srečnega" mleka.

Problemi nikakor niso nevidni. So zelo vidni, prav tako kot rešitev: izrecna zavrnitev vsakršne uporabe živali ter razpoznanje veganstva kot jasne in nedvoumne moralne osnove.

********  

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", da pripravimo ljudi do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna industrija "srečnega izkoriščanja" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti in da se počutijo bolj lagodno ob izkoriščanju živali

Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti trdno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. 



Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

© 2012 Gary L. Francione

DODANO  27. novembra, 2015: 

Melanie Joy še vedno kristalno jasno sporoča, da zavrača veganstvo kot moralni imperativ. Odobrava in sprejema redukcitarijansko gibanje, ki ne bi moglo biti bolj anti-vegansko. Tule je njena izjava:  

»Karnizem – nevidna ideologija ali sistem prepričanj, ki nas pripravi do tega, da uživamo določene živali – zatre našo zavest in empatijo, tako da delujemo v nasprotju z našimi globljimi vrednotami, ne da bi se zavedali kaj počnemo. Z zmanjšanjem lastne količine zaužitih živali na največjo možno mero, zmanjšamo vpliv, ki ga ima karnizem nad nami, ter omogočimo, da lahko sprejemamo prehranske odločitve na podlagi naših razmislekov in občutij, namesto na osnovi tega kar so nas naučili naj razmišljamo in čutimo.«   
(dr. Melanie Joy, avtorica knjige Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave; predsednica organizacije Beyond Carnism)

Tule je izvirnik njene izjave (kliknite za povečavo): 



"Karnizem" je torej "nevidna" sila, ki se čudežno zmanjša, če se pridružimo "redukcitarijanskemu" gibanju? Kakšen nesmisel. In kako zelo nepošteno. Problem ni nikakršna "nevidna" sila. Problem je v tem, da ljudje nasedajo welfare etiki, ki jo promovira Melanie Joy in njeni pristaši.   

-------------------- 

Prevod: Leon Kralj

P.s. Melanie Joy je poročena s Sebastianom Zoeschom, direktorjem Nemške vegetarijanske zveze (VEBU) in sodelavcem številnih welfare organizacij, ki hkrati sedi v upravnem odboru mesno-predelovalnega podjetja. 

Prilagam še kratek video, ki se nanaša na zgornje besedilo, v katerem prof. Francione razloži glavne poudarke glede zgrešenosti karnizma: