“Nevidni karnizem”? Ne, ideologija izkoriščanja živali ni prav nič ”nevidna”!

Nekateri trdijo, da je ideologija, ki podpira izkoriščanje živali "nevidna". Osnovna ideja se glasi, da je izkoriščanje živali nekaj v kar smo prisiljeni, oziroma smo v tem primorani sodelovati zaradi neke skrite, "nevidne" ideologije ali psiholoških procesov, ki jih je potrebno razkrinkati.

Različice tovrstne ideje so v javnosti prisotne že vrsto let. Najnovejšo verzijo so poimenovali "karnizem". [glavni protagonist ideje je dr. Melanie Joy; op.p.].

Trdim, da je ideologija karnizma napačna in povsem zgrešena.

Ideologija, ki zagovarja izkoriščanje živali, je v resnici ideologija "welfare" [ideologija, ki pravi, da so živali manjvredne v primerjavi z ljudmi, zato jih lahko izkoriščamo za hrano, obleke in druge namene, a da moramo to početi na "humani" način; skratka, da je problem način uporabe živali in ne uporaba kot taka; op.p.].

In ta ideologija ni prav nič nevidna ali skrita: ravno nasprotno, welfare je jasna in nedvoumna sestavina naše kulture.  Vsi vemo zanjo, o njej razmišljamo in razpravljamo. Večina ljudi – tako splošna javnost, kot številni "zagovorniki pravic živali" - sprejemajo eno izmed njenih različic.

Še več, ideja "nevidnosti" ni v resnici nič drugega kot poskus narediti za nevidno tisto, kar predstavlja resnični problem. Namreč, če rečemo, da je  welfare ideologija "nevidna", nas to pravzaprav odvrne od kritičnega razmisleka v zvezi z welfare ideologijo na račun sprejetja fantazije, da živali izkoriščamo zaradi nekih nam "nevidnih" razlogov.

Posledica tega je, da ostaja welfare ideologija nedotaknjena, nepreizprašana in čvrsto na svojem mestu. Seveda je očiten cilj promoviranja ideje "nevidnosti" točno ta, da zaduši vsakršno nasprotovanje in razpravo o spornosti stališč in pristopov welfare gibanja za pravice živali. Ideologija "nevidnosti" kot taka ni zato nič drugega kot le še ena izmed različic welfare ideologije.

Nadalje, teza o "nevidnosti" nas skuša razrešiti moralne odgovornosti za naša dejanja s trditvijo, češ da če se poslužujemo izkoriščanja živali, počnemo to zato, ker smo "žrtve" "nevidne" ideologije. Če torej jeste živila živalskega izvora, tega ne počnete zaradi vaših napačnih moralnih odločitev in dejstva, da skrunite živali, temveč zato ker neke "nevidne" sile delajo iz vas žrtve.

Predstavljajte si, da bi v 50-ih letih prejšnjega stoletja nekdo trdil, da obstaja "nevidna" ideologija ali psihološki proces, ki je odgovoren za sežiganje križev na domovih temnopoltih ljudi in v njihovih cerkvah. Takšna trditev bi bila v celoti zgrešena. Problem je bil zelo viden in vsem na očeh: imenoval se je (in se še vedno imenuje) rasizem. Vsakršen poskus zagovarjanja, da je bil Ku-Klux-Klan le nemočna "žrtev" neke "nevidne" ideologije, ne bi bil le absurden in žaljiv do temnopoltih, temveč tudi poskus izogniti se resnemu preiskovanju in kritiki rasizma.

V 50-ih letih prejšnjega stoletja je seveda obstajalo veliko ljudi, ki se še niso soočili z lastnim rasizmom, oziroma ga niso priznali. Toda tega jim ni preprečevala nekakšna nevidna sila. Preprečevala jih je njihova lastna ignoranca, samozaverovanost in zavestno prepričanje, da so temnopolti ljudje manjvredni.

Enako velja za trditve o "nevidnosti" tega zakaj sodelujemo pri izkoriščanju živali. To počnemo zato, ker sprejemamo zelo vidno ideologijo: welfare ideologijo. Zavrniti moramo to ideologijo in s tem tudi politično strategijo reform za "dobrobit" živali (welfare reform) ter "srečno" izkoriščanje živali, ki iz nje izhaja.

Že več kot desetletje uporabljam izraz "moralna shizofrenija" za opis našega zmedenega načina razmišljanja o etiki v odnosu do živali. Toda trditev, da je naše razmišljanje o živalih zmedeno, ne pomeni, da je izkoriščanje živali posledica "nevidne" sile. Razlog, da nekatere živali obravnavamo kot družinske člane in druge kot hrano, se nahaja v tem, da zelo zavestno sprejemamo ideologijo, ki pravi, da so živali lastnina in da lahko neko živalsko lastnino ovrednotimo višje kot drugo živalsko lastnino.

Da bomo uvideli problem, moramo na kratko posvetiti pozornost zgodovinskemu izvoru welfare pristopa, ki označuje prevladujočo paradigmo etike v odnosu do živali. Obljubim, da ne bo prezahtevno ...

(Zelo) kratek zgodovinski pregled

Pred 19. stoletjem je zahodnjaški način razmišljanja obravnaval živali kot nekaj kar je povsem izven moralne skupnosti. Ker so bile živali domnevno brez zavesti, brez samozavedanja, nesposobne uporabljati jezik, itd., se je smatralo, da nimajo nikakršne moralne vrednosti. Bile so samo stvari. 

Vse to se je spremenilo v 19. stoletju, s pojavom in razvojem gibanja za dobrobit živali (welfare gibanja). Welfare pristop zavzema stališče, da so živali pomembne v moralnem smislu, a jih še vedno lahko uporabljamo za človekove namene, kajti čeravno živali ne želijo trpeti, po drugi strani nimajo interesa po življenju samem. Po mnenju welfaristov živali namreč ne premorejo samozavedanja in nimajo interesa po nadaljevanju lastnega življenja. Vse dokler z njimi ravnamo lepo in jih ubijemo na relativno neboleč način, živalim ni mar, da jih uporabljamo.  Mar jim je le to kako jih uporabljamo. Welfaristi torej pravijo, da živali lahko uporabljamo v človekove namene, a imamo pri tem moralno obvezo, da z njimi ravnamo "humano".

Tako. Zgodovinska lekcija ni bila pretežka, kajne?

Animal Welfare: Popolnoma viden in del našega zavedanja

Welfare pogled na živali, ki se je razvil v 19. stoletju, je prevladujoča paradigma – splošno sprejeto načelo – ki je v veljavi še dandanes. Gre za pogled večine ljudi. Večina ljudi namreč meni, da ni nič narobe z uporabljanjem živali, saj jim z "nebolečim" ubojem ne škodimo. Večina ljudi meni, da bi morali z živalmi ravnati "humano".

Samo pomislite: Ali poznate kogarkoli (z izjemo tistih veganov, ki prisegajo na abolicionistični pristop), ki se ne strinja z idejo, da je moralno sprejemljivo uporabljati živali vse dokler zadostimo moralni obvezi glede "humanega" ravnanja z njimi? Verjetno nikogar. Praktično vsi trdijo, da sprejemajo welfare stališče.

In nobene bistvene razlike ni med welfare stališčem in stališčem, ki ga splošno (in napačno) imenujemo "gibanje za pravice živali". Vedite, da Peter Singer, ki velja za "očeta gibanja za pravice živali", trdi, da z izjemo "višje razvitih" živali, kot npr. ne-človeški primati, živali živijo v "večni sedanjosti" in nimajo interesa po življenju. Vse dokler živalim omogočimo relativno prijetno življenje in sorazmerno nebolečo smrt, se s tem odrešimo naše moralne obveze do njih. Na primer, Singer pravi: 

»Da se izognemo zadajanju trpljenja živalim – kaj šele okoljski škodi zaradi intenzivne živinorejske proizvodnje – moramo drastično zmanjšati porabo živalskih proizvodov, ki jih uživamo. Toda ali to pomeni, da bi moral svet postati veganski? To je le ena izmed možnih rešitev, toda ne nujno edina. Če govorimo o zaskrbljenosti v zvezi zadajanjem trpljenja, ne pa ubijanja, potem si prav lahko zamišljam svet v katerem ljudje večinoma jedo rastlinsko hrano, a si občasno privoščijo luksuz v obliki jajc kokoši iz proste reje ali celo mesa živali, ki so živele lepo življenje primerno svoji vrsti in bile nato "humano" ubite na kmetiji.«

(revija The Vegan, jesen 2006)

Singer nadalje pravi: 

»Če bi bil kdo resnično trden v svoji odločitvi, da bo jedel zgolj tiste živali, ki so imele lepo življenje, bi bila to opravičljiva etična drža. To sicer ni moja osebna drža, toda če bi bil nekdo vesten glede tega, do njega ne bi bil kritičen.«

Razlika med Singerjevim in običajnim welfare stališčem je v tem, da Singer meni, da moramo narediti korak naprej v smeri zagotavljanja "humanega" ravnanja z živalmi ter da bi morali odpraviti večino praks intenzivnega kmetijstva. Toda načeloma ne oporeka ubijanju in jedenju živali (ali živil živalskega izvora) ter podpira kampanje za welfare reforme, ki pa v resnici doprinesejo zelo majhno, če sploh kakšno, izboljšanje na področju dobrobiti živali.

Singerjevo stališče v bistvu povzema večina velikih organizacij za "zaščito živali" v Evropi in ZDA. Namreč, osredotočajo se na ravnanje z živalmi in ne na uporabo živali.

Veganstvo jemljejo le kot "orodje" za zmanjšanje trpljenja živali in ne kot moralno osnovo. Zanje je problem trpljenje, ne smrt. Ravnanje, ne uporaba. V njihovih očeh nimajo živalska življenja sama po sebi nobene moralne vrednosti.

The Humane Society of the United States (HSUS), PeTA, Mercy for Animals in ostale velike organizacije za živali v ZDA in Evropi so zelo jasne: "srečno" izkoriščanje je moralno sprejemljivo.

Direktor HSUS Wayne Pacelle zelo jasno pove, da je "srečno" meso z moralnega vidika dobra stvar: 

»Mislim, da ni potrebe, da vsi postanemo vegetarijanci, da bi vplivali na izboljšavo situacije. Štejejo že majhni koraki, ki jih naredimo – kupujemo živalske proizvode od kmeta, ki redi živali na dostojen in human način, ali da vsaj malo zmanjšamo svojo porabo. Ni potrebno delati korenitih sprememb za to, da bi se kaj poznalo. Nikakor nočem, da bi se ljudje počutili ohromljene zaradi občutka, da se morajo zavezati nekakšnemu skrajnemu načinu življenja, če želijo biti del tega. Nikakor ne. Majhne odločitve, ki jih sprejme vsakdo izmed nas, imajo lahko ogromne posledice.«

Se pravi, vplivaš lahko že s tem, da ješ meso in ostala živila živalskega izvora "od kmeta, ki redi živali na dostojen in human način"? 

Ne le, da Wayne Pacelle namiguje, da obstajajo "dostojni in humani" živalski proizvodi, pač pa tudi, da je njihovo uživanje moralno sprejemljivo. Tako HSUS opravičuje praznovanje odločitve treh mesnih podjetij, da tekom obdobja nekaj let opustijo ekonomsko nedonosne ograde za teličke, in poziva zagovornike živali k javnemu hvaljenju teh podjetij in na ta način k oglaševanju "sočutnega" uživanja mesa in živalskih proizvodov.

Tako HSUS kot tudi vse ostale večje organizacije za zaščito/pravice živali v ZDA in Evropi, sponzorirajo oz. promovirajo številne oznake za "humano" proizvedena živila živalskega izvora, katerih jasen namen je omogočiti potrošnikom boljše počutje oz. pomiritev morebitne slabe vesti ob nadaljevanju uživanja živalskih proizvodov.  

Kaj torej je sploh "nevidnega" pri vsem tem? Odgovor: nič. Popolnoma nič. Pravzaprav je vse zelo očitno.

Tisti ljudje, ki zagovarjajo, da ne moremo upravičiti nobenega izkoriščanja živali, so deležni očitkov in označeni za "skrajne"; rečeno jim je naj nehajo biti "razdvojevalni" ter naj utihnejo s kritiko gibanja za "srečno" izkoriščanje živali. Pretvarjajo se, da gre v resnici le za eno gibanje: njihovo. 

Toda splošno sprejeto načelo – vse od 19. stoletja pa do danes – je osnovano na predvidevanju, da je edini način samozavedanja, ki je pomemben v moralnem smislu, tisti, ki je značilen za človeka. Kot se trdi, živali nimajo takšnega načina samozavedanja kot človek, zato tudi nimajo interesa po nadaljevanju življenja. Vse dokler jih ubijamo na kolikor toliko neboleč način, jim z ubojem pravzaprav ne škodujemo.

To stališče je z vseh vidikov moralno neopravičljivo, še najbolj očitno pa je, da gre za jasen specizem [diskriminacija na podlagi vrste; op.p.], saj poljubno privilegira točno določeno obliko samozavedanja. Kakopak, bitje (človeško ali ne-človeško) ima lahko interes po nadaljevanju življenja brez da bi imelo natanko takšno obliko samozavedanja (razpoznavanje samega sebe v ogledalu) kot jo običajno povezujemo z "normalnimi" ljudmi.  

Splošno sprejeto stališče zavračam tudi zato, ker naše ravnanje z živalmi, ki jih uporabljamo za hrano, v praktičnem smislu nikoli ne bo "humano". Kot sem pisal že leta 1995 v svoji knjigi Animals, Property and the Law: ker imajo živali status premične lastnine, bodo (welfare) standardi za dobrobit živali vedno nizki in bodo v glavnem ščitili interese živali le takrat, ko bo to prinašalo ekonomsko korist. Posledica tega je, da se izvajajo le tiste welfare reforme, ki povečujejo proizvodno učinkovitost. To se ne odraža v odmiku živali stran od statusa lastnine, pač pa se jih še bolj zaplete v to paradigmo.

Kakorkoli že, nič od tega ni nevidno. Welfare ideologija so naša splošno sprejeta načela glede izkoriščanja živali, in so podprta s strani gibanja za "zaščito živali". Ta ideologija je vsem na očeh; vsi se jo dobro zavedamo; o njej se javno diskutira. Ne mine dan brez nove zgodbe o "srečnih" živalskih proizvodih, objavljenih v časopisih ali na TV.

Ironija sklicevanja na "nevidnost"

Reči, da bi morali ideologijo izkoriščanja živali jemati za "nevidno", v bistvu pove, da bi se morali vzdržati vsakršnega kritiziranja oz. da bi morali ignorirati prevladujočo welfare paradigmo; da bi morali ignorirati specistično ideologijo, ki nas ohranja neprizadete ob izkoriščanju živali.

Nič čudnega, da so tisti ljudje, ki promovirajo ideologijo "nevidnosti", hkrati tudi tisti, ki promovirajo welfare reforme kot "učinkovite" ali tisti, ki nam govorijo naj se ne obremenjujemo z razliko med abolicionističnimi in welfare stališči. Pravijo, da bi morali vsi "delati skupaj". Toda njihovi prazni pozivi k "enotnosti" in povezovalnosti niso nič drugega kot odobravanje welfare reform in podpiranje "srečnega" izkoriščanja živali. Napadajo in pogosto napačno interpretirajo stališče abolicionizma in ko so izzvani z argumenti, se pritožujejo, da so sami žrtve.

Predlagatelji "nevidnosti" pogosto trdijo, da si ne bi smeli prizadevati za javno razpravo o (ne)upravičenosti uporabljanja živali, ker je to ideološko in ljudje na to niso pripravljeni. Gre za standardni welfare "veganstvo je preveč ekstremno" argument. Gre za jasen poskus zatreti javno razpravo o ravno tistem, o čemer bi se morali pogovarjati, če želimo, da se sploh kdaj odmaknemo od nesmisla o "srečnem" izkoriščanju in imamo resno moralno razpravo glede moralnosti izkoriščanja živali. Zagovorniki "nevidnosti" trdijo, da bi morali, če že ne z lastno udeležbo in podporo, vsaj prepustiti področje welfaristom in se osredotočiti na kampanje za "prijazne" načine izkoriščanja živali.

Predlagatelji "nevidnosti" nadaljujejo s promoviranjem ideje, da ne moremo reči, da je izkoriščanje živali v kakršnemkoli "objektivnem" smislu moralno zgrešeno. Je le stvar osebnega mnenja. Toda, če moralno dejstvo ne obstaja in je vse kar zadeva moralo zgolj stvar osebnega mnenja, potem za ničesar – niti za rasizem, seksizem, zlorabo otrok, genocid - ne moremo reči, da je moralno zgrešeno v objektivnem smislu. In če pravimo, da je izkoriščanje ljudi moralno zgrešeno v objektivnem smislu, izkoriščanje živali pa je preprosto stvar osebnega mnenja, potem poosebljamo specizem. 

Namen ideje o "nevidnosti" je doseči, da ne razpoznamo in ne razpravljamo o nobenem izmed spornih idej welfare pristopa. Ideja o "nevidnosti" je očiten poskus odvrnitve od poglobljenega preiskovanja temeljne welfare predpostavke, ki pravi, da je bistveno vprašanje način ravnanja z živalmi in ne uporaba živali, ter da "srečna" uporaba ni moralno sporna. To pušča welfare paradigmo nedotaknjeno in čvrsto na svojem mestu.

Ideja o "nevidnosti" nas skuša razrešiti naše odgovornosti. Češ, ni krivo naše sprejemanje specistične welfare ideologije in ni kriva naša na specizmu osnovana odločitev za konzumiranje živalskih proizvodov; pač pa je kriva "nevidna" ideologija, ki nas dela za žrtve in povzroča, da sodelujemo pri škodovanju živalim. Torej nič hudega, če nisi vegan. Ti si žrtev. Če se zavzemaš za "srečno" izkoriščanje živali in je tvoje stališče kritizirano, potem si žrtev.

Vse to predstavlja katastrofo za živali.

Problem ni "nevidnost".

Problem je welfare stališče.

Problem je "gibanje", ki kot rešitev za problematiko izkoriščanja živali ponuja "srečno" izkoriščanje.

Problem je naša odvrnitev pozornosti stran od problematike uporabljanja živali, saj smo zadnjih 200 let očitno in zelo namerno verjeli specistični ideji, da živalim ni mar, da jih uporabljamo, temveč le kako jih uporabljamo.

Problem je v tem, da "oče gibanja za pravice živali" promovira welfare ideologijo in govori o "luksuzu" uživanja "humanih" živalskih proizvodov, skupaj z "gibanjem", ki prepoznava veganstvo za nič več kot le sredstvo za zmanjšanje trpljenja, nič drugačno od "izboljšanih" kletk, "sočutnega" mesa ali "srečnega" mleka.

Problemi nikakor niso nevidni. So zelo vidni, prav tako kot rešitev: izrecna zavrnitev vsakršne uporabe živali ter razpoznanje veganstva kot jasne in nedvoumne moralne osnove.

********  

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", da pripravimo ljudi do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna industrija "srečnega izkoriščanja" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti in da se počutijo bolj lagodno ob izkoriščanju živali. 

Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti trdno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. 

The world is vegan! If you want it.

Gary L. Francione

Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

© 2012 Gary L. Francione

DODANO  27. novembra, 2015: 

Melanie Joy še vedno kristalno jasno sporoča, da zavrača veganstvo kot moralni imperativ. Odobrava in sprejema redukcitarijansko gibanje, ki ne bi moglo biti bolj anti-vegansko. Tule je njena izjava:  

»Karnizem – nevidna ideologija ali sistem prepričanj, ki nas pripravi do tega, da uživamo določene živali – zatre našo zavest in empatijo, tako da delujemo v nasprotju z našimi globljimi vrednotami, ne da bi se zavedali kaj počnemo. Z zmanjšanjem lastne količine zaužitih živali na največjo možno mero, zmanjšamo vpliv, ki ga ima karnizem nad nami, ter omogočimo, da lahko sprejemamo prehranske odločitve na podlagi naših razmislekov in občutij, namesto na osnovi tega kar so nas naučili naj razmišljamo in čutimo.«   

(dr. Melanie Joy, avtorica knjige Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave; predsednica organizacije Beyond Carnism)

Tule je izvirnik njene izjave (kliknite za povečavo): 

"Karnizem" je torej "nevidna" sila, ki se čudežno zmanjša, če se pridružimo "redukcitarijanskemu" gibanju? Kakšen nesmisel. In kako zelo nepošteno. Problem ni nikakršna "nevidna" sila. Problem je v tem, da ljudje nasedajo welfare etiki, ki jo promovira Melanie Joy in njeni pristaši.   

-------------------- 

Prevod: Leon Kralj

P.s. Melanie Joy je poročena s Sebastianom Zoeschom, direktorjem Nemške vegetarijanske zveze (VEBU) in sodelavcem številnih welfare organizacij, ki hkrati sedi v upravnem odboru mesno-predelovalnega podjetja. 

Prilagam še kratek video, ki se nanaša na zgornje besedilo, v katerem prof. Francione razloži glavne poudarke glede zgrešenosti karnizma: 

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/carnism-there-is-nothing-invisible-about-the-ideology-of-animal-exploitation/ 

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Moralna zgrešenost "karnizma" in Melanie Joy

2. Kritika karnizma
3. Melanie Joy zahteva dokaze o zgrešenosti welfare pristopa

4. Nekateri "zagovorniki živali" nikoli ne izpustijo priložnosti za okoriščanje z izkoriščanjem živali

5. MORALNE ZABLODE ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV ZA PRAVICE ŽIVALI!

6. Peter Singer in manjvrednost živalskega življenja 
7. Abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali in veganstva