ponedeljek, 25. januar 2016

MORALNE ZABLODE ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV ZA PRAVICE ŽIVALI!


Srž problema: Različno obravnavanje človeških in ne-človeških živali


Glede na dejstvo, da izkoriščanja živali ni mogoče moralno upravičiti, zavzemam stališče, da ne bi smeli zagovarjati niti (domnevno) bolj "humanega" ali "srečnega" izkoriščanja živali.

Moje stališče ima tudi številne praktične argumente. 

Na primer: trdim, da reforme za dobrobit živali [v nadaljevanju: welfare, op.p.], za katere se v svojih kampanjah zavzemajo številne organizacije za zaščito živali, ne zagotavljajo živalim nobene omembe vredne zaščite. Na primer, pri kokoših nesnicah je razlika med običajno standardizirano kletko in "izboljšano" kletko, v najboljšem primeru zgolj razlika med "mučenjem" in "malce manjšim mučenjem". Te "reforme" so običajno zastavljene in oblikovane tako, da naj bi stopile v veljavo šele v oddaljeni prihodnosti, a včasih niti to ne. Poleg tega se vedno zatakne pri vpeljevanju teh "reform" v prakso.

Nadalje, do večine teh reform bi slej ko prej prišlo samo od sebe, saj si prizadevajo spremeniti tiste proizvodne prakse, ki so bodisi ekonomsko neučinkovite (npr. zamenjava potratnega električnega omamljanja z donosnejšo zadušitvijo s plinom; ali ukinitev ograd za teličke v zameno za druženje teličkov v manjših skupinah, kar posledično zmanjšuje veterinarske stroške), bodisi zahtevajo rahlo povečanje proizvodnih stroškov z namenom končne finančne koristi (npr. "izboljšane" baterijske kletke za kokoši).

In vsakič, ko organizacije za zaščito živali podprejo welfare reforme, s tem hočeš-nočeš povedo, da so iz tega izhajajoči domnevno "živalim prijaznejši" živalski izdelki moralno sprejemljivi in so odraz "sočutnejšega" izkoriščanja živali. Posledica tega je, da tiste ljudi, ki so moralno zaskrbljeni glede konzumiranja živali, spodbudijo k nadaljevanju konzumiranja živalskih izdelkov, namesto da bi jih osredotočili na veganstvo kot moralno osnovo in jasen odgovor – tako na individualni kot družbeni ravni - na problematiko izkoriščanja živali. Zasledovanje welfare reform je torej kontraproduktivno v smislu širjenja veganstva.

V tem eseju bom govoril o nekaterih tovrstnih praktičnih vprašanjih ter pokazal tudi na teoretično upravičenost zavrnitve welfare reform – kar vidim kot inhenten specizem welfare pristopa.

Čeprav smo priča alarmantno velikemu številu primerov posilstev, nimamo kampanj za "humano" posilstvo. Zlorabljanje otrok prerašča v epidemijo, toda nimamo kampanj za bolj "humano" zlorabo otrok. Suženjstvo še vedno obstaja v mnogih delih sveta, saj je na milijone ljudi tako ali drugače zasužnjenih, toda vseeno nimamo kampanj, ki bi pozivale k "humanemu" suženjstvu.

Toda ko gre za živali, številni zagovorniki živali izvajajo kampanje, ki oglašujejo in pozivajo k "humanemu" ali "srečnemu" izkoriščanju.

Tovrstno ravnanje, ki se spreminja v odvisnosti od tega ali gre za ljudi ali ne-ljudi, vidim kot zelo problematično.


Primer: Kakšna kupčija! 1,99$ za pol kilograma "srečnega" piščanca!


Razmislimo o enem takšnem primeru.

Tule je napis, ki sem ga zagledal pri vhodu v mojo lokalno trgovino Whole Foods:



Poleg tega, da napis oglašuje prodajo nekega ubogega malega piščanca, čigar žalostno življenje je očitno vredno 1,99$ na pol kilograma, se na oglasni tabli nahaja tudi oznaka, ki pravi: "Global Animal Partnership, dobrobit živali 2. stopnje: izboljšani bivalni pogoji."

"Global Animal Partnership" je "neprofitna dobrodelna organizacija za zaščito živali, ustanovljena leta 2008," ki: (citat z njihove spletne strani)  

"... združuje kmete, znanstvenike, živinorejce in zagovornike živali – raznoliko skupino ljudi s skupnim ciljem izboljšati bivalne pogoje za živali v kmetijstvu. Naš program 5-stopenjske lestvice dobrobiti živali, prepoznava in nagrajuje proizvajalce za njihove živalim prijazne rejne prakse, spodbuja in olajšuje nadaljnji napredek, ter na boljši način obvešča potrošnike o proizvodnih sistemih, ki se jih odločijo podpreti."

Termin "izboljšani bivalni pogoji" pomeni, da so piščanci še vedno zaprti v notranjosti, toda preskrbljeni z npr. dvignjeno ploščadjo in balo sena, ki dopuščajo izražanje "naravnega" vedenja.

Eden izmed vodilnih pri tej organizaciji (član Odbora direktorjev Global Animal Partnership) je Wayne Pacelle, ki je hkrati direktor največje organizacije za zaščito živali v ZDA, The Humane Society of the United States (HSUS).   

In John Mackey, direktor trgovske verige Whole Foods, je član HSUS.   

Toda preden kritizirate HSUS, vedite, da Wayne Pacelle ni edini izmed vodilnih zagovornikov pravic živali, ki podpira Whole Foods-ov program "srečnega izkoriščanja" živali. Kmalu po prehodu v novo stoletje (leta 2005), ko je Whole Foods pričel s programom "srečnega izkoriščanja", so se domala vse večje organizacije za zaščito živali – People for the Ethical Treatment of Animals (PETA), Farm Sanctuary, Mercy For Animals, Compassion Over Killing, Vegan Outreach, Animal Rights International, itd. – pridružile "očetu modernega gibanja za pravice živali" Petru Singerju in HSUS-u v izražanju svoje "hvaležnosti in podpore" Whole Foods-u za njihov "pionirski" program, ki ga sam imenujem "srečno izkoriščanje": 



Pri Whole Foods so, razumljivo, uporabili to pismo v svoje oglaševalske namene. Peter Singer je bil v intervjuju za revijo Satya povprašan v zvezi s tem:
"Kaj menite o tem, da je bilo pismo objavljeno na PR delu spletne strani Whole Foods, in da se direktor John Mackey sklicuje nanj, ko je povprašan o ravnanju z rejnimi živalmi in humanimi standardi?"

Singer je odgovoril:
"S tem nimam nikakršnih težav. Stojim za tem, kar piše v pismu in pozdravljam to, da ga uporabijo. Hočem reči, pismo smo jim poslali v upanju, da ga bodo uporabili. To ni bilo mišljeno kot osebno pismo John Mackeyu, ki bi končalo v njegovem predalu."

Organizacija PETA je trgovski verigi Whole Foods podelila priznanje za "Najboljšega živalim prijaznega trgovca": 




Revija VegNews je Mackeya, direktorja Whole Foods, postavila na svojo naslovnico, mu podelila javno priznanje, ter njegov Whole Foods že četrto leto zapored imenovala za "Najboljšo trgovino z naravno prehrano":  


In tule je posnetek, v katerem slišimo Mackeya govoriti o tem, kako se je sestal s predstavniki organizacij za zaščito živali PETA, Farm Sanctuary, Viva!, HSUS in drugimi, ter kako so skupaj razglabljali – za vsako živalsko vrsto posebej - o tem, kakšnih standardov izkoriščanja živali naj se poslužuje Whole Foods.  

Naj na tem mestu zelo jasno povem, da smatram partnerstvo med zagovorniki živali in Whole Foods za nič drugega kot obsceno. To je resnično moralno odvratno. Večina med nami ne bi nikoli pomislila, da bi bilo kaj takšnega sprejemljivo v človeškem kontekstu. Predstavljajte si oglaševanje neke – katerekoli - "humane" oblike mučenja. Predstavljajte si podeljevanje priznanj ljudem, ki so mučili druge ljudi, a so to počeli bolj "humano". Predstavljajte si podajanje izjav za javnost, ki izražajo "hvaležnost in podporo" "pionirskim" iznajdbam za mučenje.

Te stvari si je težko predstavljati, kajti večina med nami bi kaj takega, če bi se nanašalo na ljudi, zavrnila že od samega začetka. V tem primeru bi dojeli, da (čeravno je vedno bolje povzročati manj trpljenja kot več) bi bilo popolnoma zgrešeno organizirati kampanje za bolj "humano" mučenje - pa čeprav bi slednje lahko mučenje "zmanjšalo" za odtenek - saj bi s tem popolnoma zgrešili bistvo problema: že v sami osnovi ni prav mučiti ljudi. Naša obveza je, da smo jasni, da pri nasprotovanju mučenju ne gre za zmanjševanje trpljenja, temveč za zagovarjanje in zagotavljanje temeljnih človekovih pravic.   

Toda tisti, ki promovirajo welfare kampanje in izražajo svojo "hvaležnost in podporo" "pionirskim" programom "srečnega izkoriščanja" živali, čeprav podobnih kampanj, ki bi se nanašale na ljudi, ne bi nikoli podprli, počno prav to: zanikajo temeljno moralno pravico ne-človeških živali, da niso obravnavane kot potrošno blago oz. nadomestljiv vir.

Menim, da gre pri tem za specizem: izkoriščanje ljudi in izkoriščanje živali obravnavamo različno, čeprav za to nimamo nikakršnega tehtnega razloga.


Kakšno presenečenje: welfaristi se z menoj ne strinjajo


Toda zagovorniki živali, ki podpirajo welfare reforme, se z menoj ne strinjajo. Dopovedujejo mi, da bi morali zagovorniki živali podpirati welfare kampanje. Pravzaprav, ko sem pred kratkim prisostvoval nekemu dogodku, mi je Bruce Friedrich iz organizacije Farm Sanctuary (bivši član organizacije PETA; tako Farm Sanctuary kot PETA sta podpisnici Singerjevega ljubezenskega pisma, poslanega trgovski verigi Whole Foods) dejal, da sem "globok specist", ker nasprotujem tovrstnim programom. 

[Enako menijo praktično vsi aktivisti, t.i. "novi welfaristi", ki se zavzemajo za "dobrobit" živali s "single-issue" kampanjami za postopno ukinjanje "najbolj nehumanih" praks, med njimi tudi avstrijski aktivisti z dr. Balluchom na čelu, čigar delovanje hvalijo in prevzemajo tudi slovenski aktivisti, ki vedno znova in znova (ter spet in spet) dokazujejo, da ne dojamejo v čem je moralna spornost tovrstnih pristopov, ter povrhu vsega na svojih spletnih straneh redno objavljajo slogane in oglase organizacij Mercy for Animals, PETA, Farm Sanctuary, idr.; op.p.]. 

Torej, po mnenju podpornikov welfare reform, nisem le specist, temveč celo "globok specist", če nasprotujem programom "srečnega izkoriščanja", ali če ne podpiram kampanj za "izboljšanje" baterijskih kletk za kokoši, ki jih oglašujejo pri United Egg Producers [Združenje proizvajalcev jajc , op.p.] v sodelovanju z organizacijami HSUS, Mercy For Animals, PETA, Farm Sanctuary, Compassion Over Killing in drugimi, ali če kritiziram HSUS in Mercy For Animals za njuno oglaševanje svinjine, vzrejene "brez ograd", za katero pravijo, da je "prava stvar".

Tako bizarne trditve pa še ne!

Mar to pomeni, da bi ti podporniki regulacij izkoriščanja živali podprli tudi kampanje za "humano" posilstvo, zlorabo otrok ali suženjstvo?

Seveda jih ne slišimo govoriti, da bi podprli tovrstne svoje kampanje, če bi se nanašale na ljudi.

Kako torej zagovorniki welfare odgovarjajo na moje ugotovitve, da podpirajo kampanje za welfare reforme in "srečno izkoriščanje", toda ne podpirajo kampanj za bolj "humano" posilstvo, pedofilijo ali suženjstvo? Z drugimi besedami – kako se izognejo zelo očitnemu dejstvu, da obravnavajo situacije, ki vključujejo živali, drugače od tistih, ki vključujejo ljudi?

Zagovorniki regulacij izkoriščanja ponavadi odgovorijo, da je izkoriščanje živali vsesplošno prisotno in sprejeto, medtem ko posilstvo, pedofilija in suženjstvo zaradi trdnih moralnih norm in zakonov, ki tovrstna dejanja prepovedujejo, niso vseprisotni in niso družbeno sprejeti. Trdijo, da bi kampanje, ki bi promovirale "humano" posilstvo, pedofilijo ali suženjstvo oslabile te norme in zakone, medtem ko trdne moralne norme zoper izkoriščanje živali ter zakoni, ki bi prepovedovali zlorabo živali v večini okoliščin, sploh ne obstajajo, zaradi česar bodo po njihovem mnenju welfare reforme ter programi "srečnega izkoriščanja" okrepile tovrstne moralne norme, kar se bo nazadnje odrazilo v številčnejših zakonih s tega področja.

Ta argument pade na celi črti ... 


Kampanje za bolj "humane" kršitve temeljnih pravic proti kampanjam za razširitev temeljnih pravic


Dvomim, da bi se številne, preštevilne žrtve posilstev, otroških zlorab in suženjstva strinjale s predpostavko o domnevno trdnih normah in zakonih, ki zadevajo posilstvo, pedofilijo in suženjstvo.

Navkljub obstoju norm in zakonov, je realnost takšna, da še vedno prihaja do ogromnega števila posilstev in drugih spolnih napadov. Vsaka šesta Američanka [in Evropejka, op.p.] je že bila žrtev posilstva ali poskusa posilstva, pri čemer veliko tovrstnih napadov ostane neprijavljenih.

Vsako leto je (zgolj v ZDA) uradno zabeleženih približno 6 milijonov primerov spolne zlorabe otrok. Ponovno, praktično nemogoče je vedeti koliko je še vseh ostalih (tudi neprijavljenih) primerov pedofilije. V vsakem primeru govorimo o gromozanski številki.

In čeprav je sužnjelastništvo v vseh državah sveta prepovedano z zakonom, kot tudi z načeli splošno sprejetega mednarodnega prava, se ocenjuje, da je trenutno na svetu 27 milijonov sužnjev – največ v vsej človeški zgodovini. [Opomba: novejši podatki kažejo še bolj zaskrbljujoč podatek – porast na število 36 milijonov

Mnogo ljudi misli, da če obstajajo zakoni, ki nekaj prepovedujejo, to pomeni, da obstajajo tudi moralne norme zoper tovrstno vedenje, zaradi česar naj bi redkokdaj prihajalo do njih. Takšno sklepanje je popolnoma napačno in odraža naivno razumevanje prava. Samo pomislite. Obstajajo zakoni zoper prehitro vožnjo z motornimi vozili. Ste zadnje čase kaj vozili? Potem veste, da je prekoračitev hitrosti precej pogost pojav. In podobno, čeprav imamo številne zakone zoper posilstvo, zlorabo otrok in suženjstvo, tovrstna dejanja oz. vedenja niso le prisotna, temveč se pojavljajo zelo pogosto in v mnogih primerih celo ostajajo nesankcionirana.

Nadalje, ... ravno tako kot obstajajo moralne družbene norme, ki obsojajo posilstvo, zlorabo otrok in suženjstvo ter zakoni, ki tovrstna dejanja prepovedujejo, obstajajo tudi trdne moralne norme, ki obsojajo krutosti do živali ter zakoni, ki prepovedujejo mučenje živali. Zagovorniki welfare pristopa predvidevajo, da bodo kampanje za reformiranje izkoriščanja živali ter programi "srečnega izkoriščanja" okrepili moralne norme proti izkoriščanju živali. Toda dogaja se ravno obratno. Slednje ima povsem nasproten učinek, saj le še bolj utrdi prepričanje, da lahko "humano" uporabljamo/izkoriščamo živali, v kolikor sprejmemo welfare reforme in zahtevamo bolj "humano" ravnanje.

Zagovorniki welfare pristopa menijo, da se razlika med kampanjami za "humano" posilstvo in "humanim" izkoriščanjem živali nahaja predvsem v dejstvu, da izkoriščanje žensk, otrok ali sužnjev ni tako razširjeno kot izkoriščanje živali. Glede na dejstvo, da je vseh ljudi na planetu 7 milijard ter na drugi strani 1 bilijon (=tisoč milijard) vsakoletno ubitih živali zgolj za hrano, je razlika v številu več kot očitna! Toda ne glede na ogromno kvantitativno razliko med nivojem katerekoli oblike človeških zlorab in nivojem zlorab živali, je bistvo v tem, da se navkljub obstoju moralnih norm in zakonov, ki obsojajo vsa tovrstna dejanja, le-ta še vedno dogajajo in to ne le kot izjema, temveč kot povsem "normalen" del vsakodnevnega življenja.

Se pravi, obstajajo ljudje – ogromno ljudi – ki trpijo kot žrtve posilstev, otroških zlorab in suženjstva.

Zakaj torej ne imeti kampanj, ki spodbujajo k "nežnejšim" posilstvom, "prijaznejšim" zlorabam otrok in "humanejšemu" suženjstvu?

Konec koncev zagovorniki regulacij trdijo, da naj bi se pri promoviranju njihovih welfare reform vprašali: bi si živali, ki ta trenutek trpijo, želele te reforme? In če je odgovor "da", potemtakem bi morali podpreti kampanje za uvedbo welfare reform.

Pustimo ob strani dejstvo, da tovrstni welfare ukrepi pridejo v praksi v veljavo šele čez mnogo let (če sploh kdaj), ter da poslužiti se takšnega vprašanja v resnici pomeni, da leta 2016 sprašujemo "ali si bo kokoš leta 2026 želela biti v izboljšani baterijski kletki ali raje v običajni baterijski kletki?". Precej čudno si je zastaviti to vprašanje kot vodilo pri odločevanju o tem kakšne vrste kampanjo naj podpremo leta 2016, a dajmo ga vseeno (za potrebe tega argumenta) uporabiti v zvezi s posilstvom, zlorabo otrok in suženjstvom:  

Bi si ženska, ki jo posiljuje brutalno nasilen posiljevalec, raje želela, da jo posiljuje manj brutalen posiljevalec?

Seveda.

Bi si zlorabljen otrok želel, da bi bil zlorabljan manj pogosto oz. manj grobo?

Seveda.

Bi si suženj želel, da z njim ravnajo manj kruto?

Seveda.

Torej, če razmišljamo na takšen način kot predlagajo zagovorniki welfare pristopa, bi morali podpreti kampanje, ki si prizadevajo spodbujati ljudi k temu, da so manj brutalni in bolj "humani", ko se (zakonom navkljub) lotijo teh dejanj.

Toda čeprav se vsi strinjamo, da je manj trpljenja bolje kot več trpljenja, večina med nami ne bi nikoli podprla tovrstnih kampanj. Zakaj?

Odgovor je zelo preprost. Zato, ker so posilstvo, zloraba otrok in suženjstvo stvari, ki se sploh ne bi smele zgoditi. Posilstvo, zloraba otrok in suženjstvo vsa vsebujejo kršenje osnovnih pravic, ki morajo pripadati vsakomur, ki mu priznavamo moralni status osebe. Med osnovne pravice spadajo pravica do nadaljevanja življenja, ne biti mučen, posiljen, pohabljen, ipd.

Večini med nami se zdi ideja, ki pravi, da naj bi se v kampanjah potegovali za bolj "humane" kršitve teh osnovnih človekovih pravic, naravnost odvratna. Nekaj je, če si prizadevamo za postopne izboljšave, ko so osnovne pravice že zagotovljene in imamo opravka s sicer zelo pomembnimi pravicami, toda ne z osnovnimi v smislu pravice do življenja in do telesne nedotakljivosti. Nekaj povsem drugega pa so kampanje, ki si prizadevajo za bolj "humano" mučenje, posilstvo, zlorabo otrok, suženjstvo, itd.

Da bi lažje videli razliko, si zamislimo sledeči dve kampanji: 

Kampanja št. 1 je kampanja, s katero želimo ženskam v Savdski Arabiji zagotoviti pravico do vozniškega izpita, saj tam ženske glede na tolmačenje verskih zakonov ne smejo voziti motornega vozila. Kampanja št. 2 pa je kampanja, v kateri se zavzemamo za bolj "humano" kamenjanje žensk v Savdski Arabiji, ki so obtožene pogovarjanja z moškim, ki ni njihov mož.

Naša intuicija nam pravi, da bi bilo lahko povsem sprejemljivo podpreti kampanjo, ki zagovarja pravico do vožnje, še posebej, če bi potekala v povezavi z jasno in nedvoumno zahtevo po enakopravnosti žensk. Toda kampanja za bolj "humano" kamenjanje žensk? Niti pod razno. Naša intuicija nam pravi, da je takšna kampanja moralno nesprejemljiva in da je edino stališče, ki bi ga morali v takšnem primeru zavzeti, da nobena ženska sploh nikoli ne bi smela biti kamenjana. V tovrstnih situacijah ne razmišljamo v smislu zmanjševanja trpljenja, temveč o popolni prepovedi, s čimer želimo poslati jasno sporočilo, da se glede interesa ženske do tega, da ni kamenjana, če se pogovarja z moškim, ne gre pogajati.

In bilo bi naravnost groteskno, da bi v okviru kampanje za bolj "humano" kamenjanje zagovorniki človekovih pravic storilcem poslali javno pismo, v katerem izražajo "hvaležnost in podporo" njihovim "pionirskim" metodam kamenjanja. 

Podobno je, če naredimo primerjavo med kampanjo, ki nagovarja diktatorja, da naj muči politične zapornike bolj "nežno" ter kampanjo, ki nagovarja diktatorja, da naj omogoči političnim zapornikom pošteno sojenje in zaščito. V prvem primeru se kampanja zavzema za to, da se kršenje osnovne pravice do telesne nedotakljivosti izvaja bolj "humano". V drugem primeru se kampanja zavzema za postopen korak proti pravičnosti za določeno skupino ljudi.

Si lahko zamišljate kampanjo, ki si prizadeva za bolj "nežno" mučenje in ki podeli diktatorju priznanje za njegove "humane" metode mučenja ter ga počasti z ovekovečenjem na naslovnici revije za človekove pravice?

Nobenega dvoma ni, da obstaja bistvena razlika med kampanjo, ki se zavzema za bolj "humano" suženjstvo z omejevanjem števila dovoljenih udarcev zadanih sužnjem, in kampanjo, ki se zavzema za razširitev in zaščito volilne pravice za manjšine, ki niso sužnji ter se jih v moralnem in zakonskem smislu smatra za osebe, za čigar pravičnost in enakopravnost si prizadevamo. Nobenega dvoma ni, da obstaja bistvena razlika med kampanjo za "humano" posilstvo in kampanjo za popolno enakopravnost žensk. Nobenega dvoma ni, da obstaja bistvena razlika med kampanjo za bolj "humano" zlorabo otrok in kampanjo za boljšo dostopnost do javnega šolstva za otroke iz socialno ogroženih družin.

V slehernem prvem izmed zgoraj omenjenih primerov, si kampanje prizadevajo za bolj "humano" kršenje temeljnih pravic bitij, ki so obravnavana kot predmeti. V slehernem drugem izmed omenjenih primerov, si kampanje prizadevajo za večjo zaščito bitij, ki so obravnavane kot osebe, a so podvržene določeni nepravičnosti ali neenakopravnosti.

Ne-človeške živali, ki so vzrejene in ubite za človekovo rabo, so v zakonskem smislu prikrajšane za temeljno pravico do svojega življenja in telesne nedotakljivosti. Nahajajo se v podobni situaciji kot sužnji, saj se jih smatra za premično lastnino – za stvari – čigar življenja so brez vsakršne notranje vrednosti. Njihova življenja imajo le zunanjo vrednost, torej tisto vrednost, ki jim jo dodelimo mi, njihovi lastniki. Ne-človeške živali se nahajajo v podobni situaciji kot žrtve koncentracijskih taborišč, katerih zadrževanje in ubijanje je izvajano karseda avtomatizirano in učinkovito. Ne-človeške živali so žrtve institucionalnega izkoriščanja, ki je osnovano na odtegovanju temeljnih pravic (pravice do življenja in telesne nedotakljivosti) ter zanikanju njihovega moralnega statusa kot osebe.

Večina med nami ne bi nikoli rekla, da je potegovanje za bolj "humano" suženjstvo ali bolj "humana" koncentracijska taborišča dobra ideja. In prav gotovo ne bi dajali izjav za javnost, v katerih poveličujemo in izražamo svojo "hvaležnost in podporo" sužnjelastnikom, ali označujemo načine zapiranja in metode usmrtitev v koncentracijskih taboriščih za "pionirske".

Toda kljub temu večina organizacij za zaščito/pravice živali v Evropi [tudi v Sloveniji, op.p.], ZDA, Avstraliji, Južni Ameriki, itd., počno ravno to. Promovirajo kampanje za bolj "humano" kršenje moralnih pravic živali. To kar počno, je podobno promoviranju kampanj za bolj "humano" kamenjanje. Kampanja za "izboljšavo" kokošjih baterijskih kletk ali za usmrtitev piščancev s plinom, ni sorodna potegovanju za pravico do vozniškega izpita žensk v Savdski Arabiji kot korak naprej proti popolni enakopravnosti žensk, in ravno tako ni sorodna programom za uveljavitev deprivilegiranih skupin ali programom za izboljšavo in razširitev osnovnega zdravstvenega varstva za revne ljudi.


Ne, nisem za še več trpljenja živali


Tisti, ki se zavzemajo za reguliranje izkoriščanja živali trdijo, da nasprotovati njihovim kampanjam za "srečno izkoriščanje" pomeni nasprotovati lajšanju trpljenja živali. To je čisti nesmisel. Kljub temu, da sem prepričan, da welfare reforme naredijo izredno malo na področju izboljšanja zaščite živali, ne bi podpiral teh kampanj nič bolj, kot bi podpiral kampanje za "humano" kamenjanje žensk, ali "nežnejše" zlorabljanje otrok. Bolj "humano" kamenjanje in bolj "nežna" zloraba lahko malce zmanjšata trpljenje, vendar bi šlo to na račun odobravanja ideje, ki pravi, da lahko institucije, ki izvajajo kršenje temeljnih moralnih pravic, "izpopolnijo" te kršitve. Ne morejo. 

Ljudje, ki se zavzemajo za reguliranje izkoriščanja živali trdijo, da sem se s svojim nasprotovanjem Predlogu 2 leta 2008 izjasnil za več trpljenja kalifornijskih kokoši nesnic. To je popoln nesmisel. Predlogu 2 sem nasprotoval zato, ker zavračam welfare pristop in sem čutil, da je bilo pomembno zavzeti stališče proti welfare kampanjam, ki so postale vseprisotna značilnost novodobnega gibanja za živali. Kot sem dejal takrat:
Morebitno sprejetje Predloga 2 bo privedlo do tega, da se bo javnost počutila bolje ob izkoriščanju živali, kar se bo odrazilo v povečani količini izkoriščanja. Živali se bo še naprej trpinčilo; edina razlika bo v tem, da bo trpinčenje zdaj nosilo uradni pečat odobritve s strani The Humane Society of the United States (HSUS), Farm Sanctuary, in ostalih welfare organizacij in društev za zaščito živali, ki promovirajo Predlog 2. Pomenljivo je, da približno 100 kmetijskih organizacij podpira Predlog 2. Zakaj mislite, da to počno? Odgovor je jasen. Ti proizvajalci računajo, da bo Predlog 2 pomagal njihovi "agendi". In tudi bo.
ter   
Zelo pomembno je, da zagovorniki pravic živali pošljejo jasno sporočilo HSUS, Farm Sanctuary in ostalim organizacijam naj prenehajo spodbujati ukrepe, kot je Predlog 2. Če so pri HSUS res zaskrbljeni zaradi trpljenja živali, potem bi bilo morda dobro, da kakšen delček svojih 223 milijonov dolarjev sredstev in 124 milijonov dolarjev prihodkov porabijo za izobraževanje in poučevanje ljudi o veganstvu. Veganstvo zmanjšuje povpraševanje po živalskih proizvodih in usmerja družbeni odnos do živali stran od stališča, ki pravi, da je moralno sprejemljivo izkoriščati živali na "humani" način. Takšno gledanje povzroča nič drugega kot nadaljnje in povečano izkoriščanje živali. Čas je, da zagovorniki živali rečejo temu odločni "Ne!".

Če zagovorniki živali ne bodo nasprotovali tovrstnim kampanjam, bodo welfare organizacije preprosto nadaljevale z njimi. Ne nasprotovati tovrstnim kampanjam pomeni podpirati "srečno izkoriščanje." Jaz zavračam podpiranje "srečnega izkoriščanja."

Ljudje, ki se zavzemajo za reguliranje izkoriščanja živali trdijo, da če ne podprem kampanje za "personifikacijo" človeku podobnih opic in delfinov, se s tem izjasnim v prid nadaljevanja trpljenja človeku podobnih opic in delfinov. To je popoln nesmisel. Kampanjo, ki pogojuje prehod iz statusa "predmeta" k statusu "osebe" na podlagi posedovanja človeku podobnih lastnosti, ne bi podprl nič bolj kot bi podprl kampanjo proti človeškemu suženjstvu, ki priznava status osebe samo tistim sužnjem, ki so svetlejše polti ali imajo določen odstotek "belih" genov. Seveda sem za osvoboditev slehernega šimpanza iz laboratorijev in živalskih vrtov, kot tudi vsakega delfina iz vodnih parkov, toda nikoli ne bom podpiral kampanj, ki pravijo, da je moralni status odvisen od človeku podobnih lastnosti, še posebej glede na to, da te kampanje pogosto vodijo ljudje, ki sami sploh niso vegani ali ki samovoljno trdijo, da je priznanje statusa osebe določenemu bitju odvisno od lastnosti, ki presegajo sposobnost občutenja ter da druge čuteče živali, ki nimajo teh "posebnih" (t.j. človeku podobnih) značilnosti ne štejejo kot osebe.


Ljudje, ki zagovarjajo reguliranje izkoriščanja živali odgovarjajo: "Kampanje za dobrobit živali ne dajejo zelene luči za konzumiranje živalskih proizvodov!"


Ne le, da ti ljudje promovirajo izboljšave na področju kršenja temeljnih pravic, temveč celo trdijo, da s tem ne dajejo pečata odobritve bolj "humanemu" oz. "izboljšanemu" izkoriščanju, ki (domnevno) izhaja iz naslova uvedbe teh reform.

Kratek odgovor: to je popoln nesmisel.

Le kako naj njihove kampanje ne bi dajale pečata odobritve posledicam - domnevno "izboljšanemu" izkoriščanju?

Dovolite mi, da razložim to na karseda enostaven način, čeprav sem prepričan, da je vsakomur zadeva že tako ali tako jasna v prvi sekundi: 
Ko promoviraš jajca proste reje ali "eko" svinjino ali "srečne" živalske proizvode – meso in ostalo - kot "sočutno" izbiro ali "pravo" stvar; ko sponzoriraš ali spodbujaš ali hvališ oznake "srečnega izkoriščanja"; ko podeljuješ nagrade izkoriščevalcem; ko objavljaš javna pisma v katerih jih hvališ; ko jim izkazuješ čast na naslovnicah revij in spletnih družbenih omrežjih s prošnjo svojim privržencem naj jim podelijo "všečkota" ali izrazijo "podporo", s tem jasno izražaš odobravanje domnevno "nežnejšemu" izkoriščanju živali. Vsakršno drugačno sklepanje bi bilo naravnost absurdno.

Vprašanje:
Ko nekdo v trgovini Whole Foods vidi njihov oglas za ekološkega piščanca, ki ga prodajajo po 1,99 $ za pol kilograma, z oznako "dobrobit živali 2. stopnje", in nato pri organizaciji Global Animal Partnership vidi, da imajo v svoji upravi predsednika HSUS, in prebere, da so PETA, HSUS, Mercy for Animals, Compassion Over Killing, Vegan Outreach, itd., vse po vrsti javno izrazile svojo "hvaležnost in podporo" Whole Foods-u za "pionirsko" delo na področju "srečnega izkoriščanja" živali in podelile Whole Foods-u in njenemu predsedniku uprave nagrado, kaj neki naj si ta človek misli?

Odgovor:
Ta človek si bo mislil natanko to, kar bi mislil vsak priseben in razumen človek: da zagovorniki živali, ki so "strokovnjaki" za to področje in ki imajo v mislih interes živali, podpirajo kupovanje živalskih proizvodov, ki jih ponuja Whole Foods. Mislil bo, da mu priporočajo, da naj kupuje te proizvode. Resda si lahko misli, da ga v idealnem scenariju želijo naposled spreobrniti v "vegiš" [angleški izraz "veg", ki ga aktivisti redno uporabljajo, saj se izogibajo besedi vegan; op.p.], toda enostavno se ne more ogniti misli, da mu "strokovnjaki" govorijo, da deluje v skladu z moralo, če kupuje "srečne" živalske proizvode. 

Bruce Friedrich iz organizacije Farm Sanctuary (pred tem pri PETA) v svojem nedavnem članku o jajcih baterijske reje zaključi s sledečim:
"Edina trgovina v državi, ki je doslej prepovedala prodajo jajc iz baterijske reje, je Whole Foods. Edina veriga restavracij, ki je obljubila, da jih bo črtala iz svoje dobavne verige, je Burger King (do leta 2017). Te trgovske družbe si zaslužijo pohvalo za njihov napredek. Te vrste kletk bodo zakonsko prepovedane tudi v Kaliforniji do leta 2015 [niso bile, op.p.] in v Michiganu do leta 2019. Tovrstna zakonodaja se kmalu obeta tudi v Massachusettsu (če živite v Massachusettsu, preverite novice na FarmSanctuary.org).  


Pri Farm Sanctuary preživljamo ves naš čas s farmskimi živalmi, in pod nobenim pogojem ne bi jedli ne njih ne njihovih jajc. Zgrozimo se ob zlorabi kokoši v vseh sistemih, tudi v pogojih talne in proste reje. Vendar pa si tudi prizadevamo odpraviti najhujše oblike zlorab farmskih živali. Težko si je zamišljati kaj hujšega od drobne, puste, utesnjene baterijske kletke, v kakršnih je trenutno 250 milijonov kokoši prisiljeno preživeti svoje življenje.



Baterijskim kletkam je odklenkalo."

Če pustimo ob strani dejstvo, da se Friedrich trenutno skupaj s HSUS poteguje za državno zakonodajo, ki bi postavila "izboljšano" baterijsko kletko za nacionalni standard, je njegovo sporočilo še vedno strašno zmedeno. Kot je kmalu zatem komentiral eden od bralcev: 
"Ok, kaj točno naj najprej storim ... naj preneham podpirati ubijanje piščancev s tem da postanem vegan ali naj raje napišem zahvalno pismo Burger King-u in Whole Foods-u za njihovo nadaljnje podpiranje ubijanja piščancev?"

Natanko tako. Sporočilo, ki ga Friedrich podaja, je, da je neuživanje jajc nekakšen idealen scenarij, a da obstajajo tudi moralno sprejemljivi postopni koraki, kot npr. uživanje jajc iz talne reje ali jajc iz  "izboljšanih" baterijskih kletk.

Pri PETA trdijo, da ne podpirajo "srečnega izkoriščanja." Toda, kot sem že izpostavil, je to njihovo zanikanje neiskreno, saj je PETA zelo zavzeta pri navezovanju številnih partnerstev z institucionalnimi izkoriščevalci, jim izreka pohvale, podeljuje nagrade, itd.

In Whole Foods-ov program "srečnega izkoriščanja" še zdaleč ni edini takšne vrste, ki je spodbujan s strani zagovornikov živali. Tu so še druge podobne intrige ...

Na primer, organizacija Humane Farm Animal Care (HFAC), skupaj s svojimi partnerji HSUS, Ameriškim združenjem za preprečevanje krutosti do živali (the American Society for the Prevention of Cruelty to Animals - ASPCA), Svetovnim združenjem za zaščito živali (the World Society for the Protection of Animals) in drugimi, promovira oznako Certified Humane Raised & Handled [Humana reja in ravnanje z živalmi; op.p.]:




Na svoji spletni strani pravijo:
Humane Farm Animal Care (HFAC) je vodilna neprofitna organizacija na področju overjanja humanosti, posvečena izboljšanju življenja rejnih živali v prehranskih obratih od rojstva do zakola. Cilj našega programa je izboljšati življenje rejnih živali s spodbujanjem povpraševanja potrošnikov po prijaznejših in odgovornejših ravnanjih z rejnimi živalmi. Ko opazite oznako Certified Humane Raised and Handled® na proizvodu, ste lahko prepričani, da so živilski proizvodi prišli iz obratov, ki izpolnjujejo natančne in objektivne standarde za postopanje z rejnimi živalmi.

In to da ni “odobravanje“ proizvodov z oznako Certified Humane in dajanje zelene luči za konzumiranje živalskih proizvodov? Resno? S tem se ne morem strinjati.

Organizacija The Humane Society International (HSI), veja organizacije HSUS, je uvedla oznako "Humane Choice" [humana izbira, op.p.] v Avstraliji, ki bo – kot pravijo - "zagotovila potrošniku, da je bila žival obravnavana s spoštovanjem in skrbnostjo od rojstva do smrti"




Pri HSI/HSUS navajajo:
"Z ozirom na trenutne zahteve javnosti po označevanju sledljivosti proizvodov (prosta in humana reja), je ta pobuda prišla ravno v pravem času. Oznaka Humane Choice bo sprva zajemala govedino, svinjino, jagnjetino, piščance in jajca proste pašne reje in bo zagotavljala potrošniku, da je bila žival obravnavana s spoštovanjem in skrbnostjo vse od rojstva do smrti. Ta filozofija se lahko uporabi za celotno kmetijo s temi skupnimi vrednotami ter za vse rejne živali v pooblaščenem programu Humane Choice.



Oznaka Humane Choice True Free Range bo pomenila, da je imela žival na voljo najboljše možno življenje in smrt. Te živali pravzaprav živijo tako kot na Old McDonald kmetiji, rojene in odraščajoče na pašnikih, kjer jim je dovoljeno, da zadostijo svojim vedenjskim potrebam po iskanju hrane in svobodnem gibanju brez verig in kletk, s prostim dostopom do zunanjih površin vse od rojstva, z dostopom do sence, ko je vroče, zavetja, ko je hladno, z dobro hrano in humano smrtjo."

In to da ni “odobravanje“ proizvodov z oznako Humane Choice in dajanje zelene luči za konzumiranje živalskih proizvodovResno? S tem se ne morem strinjati. 

Britanska organizacija Royal Society for the Prevention of Cruelty to Animals (RSPCA) promovira in podeljuje oznako Freedom Food, ki "predstavlja sistem označevanja prehranskih živil in je hkrati naše jamstvo za določeno kmetijo. Njen cilj je izboljšanje počutja živali, gojenih za našo hrano. Kmetije ocenimo po strogih RSPCA welfare standardih in če zadostijo vsem standardom, lahko uporabijo etiketo Freedom Food na svojem ​​proizvodu. Gre za edini tovrstni sistem tako v Veliki Britaniji kot na ravni Evropske Unije, ki zagotavlja višjo raven dobrobiti živali."

Freedom Food je "sistem označevanja prehranskih živil, edini te vrste v Veliki Britaniji in Evropski Uniji, ki zagotavlja višjo raven dobrobiti živali." 




Pri RSPCA navajajo:
"Vemo, da je večina ljudi – preko 70% - zaskrbljenih za dobrobit rejnih živali, ampak vedeti kako ukrepati v tej smeri zna biti težko, zato sodelujemo s trgovci (supermarketi, manjšimi prodajalnami, kmetijskimi trgovinami), da bi povečali prepoznavnost oznake Freedom Food na prodajnem mestu. Sodelujemo tudi z različnimi prehranskimi blagovnimi znamkami, kuharskimi šefi, lastniki restavracij in podjetji, ki ponujajo prehrambene storitve. Spodbujamo jih, da odkupujejo izdelke s tistih kmetij, ki imajo oznako Freedom Food ali pa jim pomagamo pri njihovih obstoječih dobaviteljih zvišati standarde na Freedom Food raven. Na ta način lahko potrošniki lažje izberemo izdelek višje kakovosti v smislu dobrobiti živali."

In to da ni “odobravanje“ proizvodov z oznako Freedom Food in dajanje zelene luči za konzumiranje živalskih proizvodov? Resno? S tem se ne morem strinjati.  

RSPCA, kot nekoliko bolj tradicionalna welfare organizacija, verjetno niti ne bi nasprotovala trditvi, da dobesedno odobrava uživanje živil živalskega izvora. Toda dejstvo je, da obstaja cela industrija zagovornikov živali, ki prepričujejo ljudi, da obstajajo "srečni" živalski proizvodi, in spodbujajo tiste ljudi, ki imajo radi živali, k uživanju ​​teh proizvodov z bolj (RSPCA) ali manj (Farm Sanctuary, PETA, Mercy for Animals, HSUS) čisto vestjo. Namesto da bi nagovarjale javnost s sporočilom o tem ali je sploh prav, da ljudje jemo živila živalskega izvora, te organizacije krepijo idejo, da lahko konzumiramo živalske proizvode, če z živalmi ravnamo "humano".

Druga britanska organizacija, Compassion in World Farming (CIWF), podeljuje "Good Egg Awards" [nagrade za dobra jajca, op.p.] podjetjem kot je McDonald´s in jim izreka javno pohvalo, ker v svojih izdelkih uporabljajo jajca "proste" reje:




CIWF podeljuje številne nagrade za "srečne" piščance, prašiče, mlečne izdelke, itd.:
"Preko našega programa nagrajevanja (Good Farm Animal Welfare Awards), spodbujamo in nagrajujemo vodilna živilska podjetja širom Evrope za njihovo tržno politiko oz. zavezo k dobrobiti rejnih živali, čigar produkte ponujajo na svojih trgovskih policah.



Naš vodilni program, Good Egg Award, izvajamo vse od leta 2007, v počastitev tistih podjetij, ki uporabljajo le jajca, ki prihajajo iz proste reje. Kasneje smo razširili omenjeni program še z uvedbo nagrade Good Chicken [dober piščanec, op.p.] leta 2010, nagrade Good Dairy [dobri mlečni izdelki, op.p.] leta 2011 in nagrade Good Pig [dober prašič, op.p.] leta 2012.  



Nagrajujemo podjetja, ki se zavežejo k izvedbi ključnih sprememb in ki težijo k napredku pri dobavi mesa, jajc in mlečnih izdelkov, tako, da sodelujejo z nami pri izpolnjevanju posebnih kriterijev, potrebnih za nagrado."

Tukaj je seznam CIWF nagrajencev. Samo poglejte ta seznam. Po mojem mnenju je naravnost dih jemajoč. Vsebuje praktično vse večje izkoriščevalce živali na planetu.

In to da ni “odobravanje“ proizvodov, ki jim CIWF podeljuje nagrade ter dajanje zelene luči za konzumiranje živalskih proizvodov? Resno? S tem se ne morem strinjati. 

Welfaristi se radi poslužujejo primerov, ki naj bi po njihovem prepričanju pritrjevali pravilnosti njihovega pristopa, kot npr. potegovanje organizacije Amnesty International za boljše življenjske pogoje v zaporih na smrt obsojenih zapornikov, medtem ko se hkrati zavzemajo za odpravo smrtne kazni. Zapornik, obsojen na smrt, je oseba, ki je, potem ko je bila nedvoumno spoznana za krivega in pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, v določenem delu zakonodaje izgubila pravico do nadaljevanja svojega življenja, vendar ni izgubila pravice do zaščite ostalih interesov. Toda ponovno, Amnesty International ne promovira zaporniških reform kot "pionirske" ali jih odobrava z uradnim žigom in postavlja za normativ.

Ampak natanko to počno welfaristi. Povrhu vsega živali sploh niso storile nobenega kaznivega dejanja.


Ljudje, ki zagovarjajo reguliranje izkoriščanja živali trdijo: "Čeravno izvajamo kampanje za ´srečno´ suženjstvo, smo v resnici abolicionisti"


Ljudje, ki zagovarjajo reguliranje izkoriščanja živali trdijo, da ne samo, da welfare kampanje ne pomenijo odobravanja "prijaznejših" produktov, ki naj bi izhajali iz teh reform, ampak da so te kampanje v resnici "abolicionistične". Trdijo, da izrecno težijo k odpravi vseh oblik izkoriščanja živali.

Kratek odgovor: to je čisti nesmisel.

vseh omenjenih primerih, ki vključujejo precejšnje število večjih organizacij za živali v ZDA in Veliki Britaniji, je razvidno, da zagovorniki živali ne pozivajo h končanju izkoriščanja živali. Ravno nasprotno, promovirajo projekte, za katere trdijo, da bodo pomagali izkoriščevalcem živali postati bolj učinkoviti in moralno bolj sprejemljivi.

Organizacija Global Animal Partnership, ki je razvila Whole Foods-ov program "srečnega izkoriščanja", sodeluje z organizacijo Farm Forward, ki združuje interese zagovornikov živali in industrije, z namenom "uskladiti potrebe korporacij po učinkovitosti in dobičkonosnosti s proizvodnimi metodami, ki spodbujajo trajnostni razvoj in dobrobit živali." 
Med člani odbora Farm Forward sta tudi direktor Whole Foods John Mackey in oblikovalec programa za "srečno meso" Jonathan Safran Foer. Po mnenju Bruce Friedricha iz organizacije Farm Sanctuary (pred tem pri PETA), "je Farm Forward odigral ključno vlogo pri omogočanju organizaciji PETA, da zgradi svoj vpliv ​​in se učinkovito pogaja s podjetji."

Si lahko predstavljajte, da sodelujete s sužnjelastniki, ki služijo na račun trgovanja s sužnji, z namenom "uskladiti potrebe trgovcev s sužnji po učinkovitosti in dobičkonosnosti s proizvodnimi metodami, ki spodbujajo dobrobit sužnjev"
To mi ne zveni prav nič abolicionistično. Pravzaprav mi zveni kot partnerstvo med zagovorniki živali in izkoriščevalci živali, z namenom izboljšanja donosnosti izkoriščanja živali.

HSUS izvaja program, ki vsebuje etikete za "srečno" meso organizacij Global Animal Partnership, American Grassfed Association ter etiketo ​​Certified Humane Raised and Handled, s katerimi pravijo, da pomagajo kmetom "dodati vrednost [njihovemu] izdelku!"



Zagovorniki živali torej sodelujejo s kmeti, zato da jim pomagajo "dodati vrednost [njihovemu] izdelku!"

Prosim, ne mi reči, da pri welfare reformah ne gre za omogočanje donosnosti industrije ali da ima to kakršnokoli zvezo z abolicionizmomRavno nasprotno.

Tisti, ki oglašujejo etiketo Certified Humane Raised and Handled, izjavljajo:
"Zdi se, da domala vsak teden kakšna nova knjiga, film, televizijski prispevek ali časopisni članek sproži vrsto vprašanj o tem, na kakšen način se ravna z živalmi, rejenimi za našo hrano. To se odraža v skokovitem povečanju zanimanja potrošnikov za živalske proizvode, vzrejene v skladu s standardi humane reje.


Program Certified Humane® je najboljši način za to, da na vaših trgovskih policah izpostavite takšno meso, perutnino, jajca in mlečne izdelke, da boste kar najbolje izkoristili naraščajoče povpraševanje po teh izdelkih. S tem, ko dobite naš certifikat, dobite tudi potrditev in odobritev neodvisne neprofitne inšpekcije Humane Farm Animal Care. In dosegli boste milijone potencialnih strank s pomočjo podpornikov našega humanega programa in obsežne medijske pokritosti, ki jo ustvarja Certified Humane®."  
ter           
"Naša promocija in propaganda dosegata milijone kupcev hrane. Podporniki naše humane organizacije imajo skoraj 20 milijonov naročnikov, ki tvorijo jedro tržišča in povpraševanja po teh izdelkih. Številne humane organizacije promovirajo program Certified Humane® na svojih spletnih straneh, v svojih publikacijah, preko pošte za ciljne naročnike in v zavetiščih za živali po vsej državi.


Med njihovimi naročniki so tudi aktivni promotorji, ki priporočajo Certified Humane® izdelke - vaše izdelke - prijateljem in njihovim družinskim članom. Veliko trgovcev z živili prejema naročila s strani teh promotorjev, željnih kupovanja in deljenja humanih izdelkov z drugimi.



Vaš doseg se bo podaljšal celo onkraj tega. Program Certified Humane® v svojih izdajah redno omenjajo številne publikacije, med njimi USA Today, Good Housekeeping, Vanity Fair, Time Magazine, Saveur and Self.



Spletno stran Certified Humane® v povprečju obišče preko 12.000 posameznih obiskovalcev mesečno. Ponuja informacije o tem, kateri izdelki so na voljo in kje jih je moč kupiti. Tako bo lahko vas in vaše izdelke našlo še več potrošnikov, trgovcev, restavracij in gostincev."  
ter
"Naš program oglašuje vse tiste trgovce, ki ponujajo Certified Humane® izdelek v svojih trgovinah. Zaradi povpraševanja potrošnikov, ki so želeli vedeti, kje lahko kupijo izdelke z oznako Certified Humane®, smo ustvarili iskalno podatkovno bazo na naši spletni strani: 
  • Povezava na naši spletni strani "Kje kupiti" beleži 11.000 rednih obiskovalcev in preko 12.000 novih obiskovalcev mesečno 
 • Pošiljanje novic preko e-maila, ki seznanjajo potrošnike o  tistih trgovcih, ki ponujajo več kot en Certified Humane® izdelek."

To mi ne zveni prav nič abolicionistično. Pravzaprav zveni kot partnerstvo med zagovorniki živali in izkoriščevalci živali, z namenom izboljšati donosnost izkoriščanja živali.

Organizacija RSPCA oglašuje gospodarske koristi svojega logotipa Freedom Food, z naslednjimi besedami:
"Kljub nenehni gospodarski negotovosti, povpraševanje potrošnikov po višjih standardih ravnanja z rejnimi živalmi še naprej raste. Neodvisno zagotovilo s strani Freedom Food vam lahko pomaga izkoristiti ta trend, s čimer boste odskočili od konkurence in dodali vrednost vašim izdelkom."

"Dodali vrednost vašim izdelkom?" To mi ne deluje prav nič abolicionistično. Pravzaprav mi deluje kot partnerstvo med zagovorniki živali in izkoriščevalci živali, z namenom izboljšati donosnost izkoriščanja živali.

Organizacija CIWF izvaja ekspliciten program sodelovanja z institucionalnimi izkoriščevalci, imenovan Food Business Team
"Od uvedbe programa leta 2007, je naš Food Business Team z edinstvenim pristopom ustvaril sodelovanje z živilsko industrijo, kar je prineslo odlične rezultate. Sodelujemo z nekaterimi izmed največjih in najbolj uveljavljenih živilskih podjetij na svetu in na milijone rejnih živali že občuti te koristi.


Imamo ekipo strokovnih sodelavcev, ki se povezujejo z vodilnimi živilskimi podjetji ter spodbujajo njihov razvoj preko podeljevanja prestižnih nagrad in podpirajo izdelke in pobude, ki predstavljajo neposredne koristi za rejne živali, kot tudi inovativne in konkurenčne prednosti za njihovo poslovanje.



Naš sedež je v Veliki Britaniji, delujemo pa tudi v Franciji, Italiji in Nemčiji."

CIWF v resnici deluje kot podjetje za odnose z javnostmi, ki nekaj ducatom institucionalnih izkoriščevalcev živali pomaga zagovarjati izkoriščanje živali. 

Zamislite si, da v okviru podjetja za odnose z javnostmi delujete v podporo suženjstvu. To mi ne bi zvenelo prav nič abolicionistično. Pravzaprav bi mi zvenelo kot partnerstvo s sistemom sužnjelastništva.

Čeprav si zagovorniki živali, ki izvajajo te kampanje, morda želijo (oz. vsaj pravijo, da si želijo) odpravo izkoriščanja živali, to nikakor ne more prikriti dejstva, da so te kampanje vse kaj drugega kot abolicionistične.

Ta prašičjerejec na sliki je Joe Maxwell, ki je hkrati tudi direktor zakonodajnega sklada pri organizaciji za zaščito živali The Humane Society of the United States (HSUS), pred tem pa je bil tudi podpredsednik omenjene organizacije: 




Maxwell pravi:
"Pri HSUS podpiramo kmete in rejce, ki so dobri gospodarji zemlje in živali. Kot predstavnik četrte generacije rejcev Missourija, tudi sam spadam mednje."

Poleg tega je organizacija HSUS celo delila kupone za popust pri nakupu slanine, s pripisom "Vaš zajtrk je ravnokar postal okusnejši": 




HSUS je celo sponzorirala prireditev, imenovano Hoofin It, v okviru katere so obiskovalci restavracij na številnih lokacijah v Denverju lahko pokušali različne jedi, narejene iz tistih živali, ki imajo kopita [hoof; op.p.]. Vse živali so priskrbeli "humani" kmetovalci.





In to so abolicionisti? Niti pod razno! HSUS in njene podpornike - Mercy For Animals, Farm Sanctuary, Compassion Over Killing in ostale – je lahko sram. Vsi po vrsti aktivno oglašujejo izkoriščanje živali.

Zagovorniki živali, ki podpirajo welfare reforme pogosto trdijo, da je njihov cilj abolicionizem [odprava izkoriščanja živali; op.p.]. Trdijo, da hočejo s pomočjo welfare reform naposled ukiniti vse oblike izkoriščanja živali. Toda kot sredstvo za dosego prenehanja izkoriščanja uporabljajo "srečno" izkoriščanje. To je podobno, kot uporabljati vojno za dosego nenasilja in miru. Welfaristi, ki trdijo, da so abolicionisti, menijo, da je "nežno", "sočutno" oz. "srečno" izkoriščanje moralno opravičljivo sredstvo za dosego nič izkoriščanja.

Ali vidite v čem je težava?

Vztrajam, da je izraz "abolicionizem" upravičeno in pravilno uporabljen le takrat, kadar je sredstvo skladno s ciljem, za katerega si prizadevaš. In sredstvo, ki ga zagovarjam, je veganstvo na individualni ravni ter kreativno in nenasilno promoviranje veganstva na družbeni ravni.


Zaključek: Lahko prosim pravi specisti vstanejo?



Številni zagovorniki živali – tisti, ki promovirajo kampanje z welfare reformami – obravnavajo kršitve temeljnih pravic ljudi drugače, kot takrat, ko gre za kršitve temeljnih pravic živali.

Zakaj to počno?

Odgovor na to je kompleksen, toda na kratko povedano, menim, da je več kot očitno, da je moderno gibanje za pravice živali sprejelo idejo, ki pravi, da je primarna težava trpljenje živali in ne uporaba ali ubijanje živali. Namreč, ker zagovorniki welfare regulacij v življenju živali ne vidijo moralne vrednosti same po sebi, ki bi bila ekvivalentna moralni vrednosti življenja človeka, ubijanja živali ne dojemajo kot tragedijo na način, kot dojemamo za tragedijo ubijanje ljudi. Primarni problem zanje je trpljenje živali. Če citiram Petra Singerja, ki je v mnogih pogledih glavni arhitekt welfare gibanja:
"Lahko rečete, da je zgrešeno ubiti živo bitje, ki je čuteče ali ima zavest. Toda, če razmišljate na takšen način, potem menite, da je enako zgrešeno ubiti piščanca ali miš, kot je zgrešeno ubiti tebe ali mene. S tem se pač ne morem strinjati. Morda je oboje zgrešeno, toda vsakodnevno je ubitih na milijone piščancev. In to zame ni enaka tragedija, kot če je ubitih na milijone ljudi. Zakaj? Zato, ker smo ljudje v prihodnost usmerjena bitja, ki gojimo upanja in želje za bodočnost. To se mi zdi verodostojen odgovor na vprašanje, zakaj je tako tragično, kadar umrejo ljudje."

Singer in vsi tisti, ki sprejemajo njegov pogled, delajo ločnico med ubijanjem in trpljenjem. Zanje je le trpljenje tisto, ki zares šteje, medtem ko ubijanje manj ali pa sploh ne. Toda, če kdo misli, da živali (ali vsaj večina njih) nimajo interesa po nadaljevanju življenja, ki je živalim enako moralno pomemben kot interesi, ki jih imamo ljudje, potem je povsem logično, da bo takšen človek pristaš kampanj, ki želijo narediti kršitve temeljnih pravic živali bolj "humane", čeprav česa takega nikoli ne bi zagovarjali, če bi šlo za ljudi.   

Toda, kot sem že razpravljal o tem v mojih prejšnjih delih – tako v knjigah kot je tale, kot v številnih tovrstnih blogih – ne moremo, z namenom opravičevanja uporabe živali kot potrošnega blaga, še kar naprej vztrajno trditi, da je vrednost življenja živali manjša od vrednosti človeka, brez da bi se posluževali predvidevanj, ki so eksplicitno in nedvoumno specistična, kot npr. da se živali ne zavedajo same sebe na način, kot se samega sebe zaveda človek – kar je verjetno res, a ni bistveno – in zaradi česar naj bi imela njihova življenja manjšo vrednost. To je seveda zgrešeno sklepanje, ki je prežeto s specizmom, zato ga absolutno zavračam.

Če v zvezi s tem ali je prav biti uporabljen izključno kot nadomestljiv vir oz. potrošno blago, rečemo, da ljudje uživajo posebno vrsto zaščite zgolj zato ker imajo neko tipično obliko samozavedanja, ali če ne priznamo, da je že sama sposobnost občutenja nujen in zadosten razlog za priznanje pravice do tega, da nisi izkoriščan in ubit, potem poosebljamo specizem.   

Pravzaprav bi temu rekel "globoki specizem". 


*********** 

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje (1234) in do samega sebe (123). 

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna industrija "srečnega izkoriščanja" živali ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti in da se počutijo bolj lagodno ob izkoriščanju živali. 

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni opcija - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralna osnova



Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University


www.howdoigovegan.com 

www.AbolitionistApproach.com 
---------------

Prevod: Leon Kralj


Naslov izvirnika: Animal Welfare Regulation, “Happy Exploitation,” and Speciesism 

Videoposnetek predavanja prof. Garyja Francioneja, v katerem na nadvse enostaven način obrazloži vse argumente, omenjene v zgornjem besedilu (vredno ogleda!): 







8 komentarjev:

  1. Napisal si: "Kljub temu, da sem prepričan, da welfare reforme naredijo izredno malo na področju izboljšanja zaščite živali, ne bi podpiral teh kampanj nič bolj, kot bi podpiral kampanje za "humano" kamenjanje žensk, ali "nežnejše" zlorabljanje otrok. Bolj "humano" kamenjanje in bolj "nežna" zloraba lahko malce zmanjšata trpljenje, vendar bi šlo to na račun odobravanja ideje, ki pravi, da lahko institucije, ki izvajajo kršenje temeljnih moralnih pravic, "izpopolnijo" te kršitve."

    Mogoče bi bilo drugače, če bi bil v življenju vsak dan fajn tepen, potem pa bi se nekdo zavzel za to, da te fajn pretepejo samo 1 x na mesec. Mogoče bi takrat občutil in dojel, za kako veliko razliko gre. Seveda je oboje trpinčenje, ampak hudo hudo različno.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jaz npr. sem se vsak dan v OŠ bal, da bom tepen. In če bi se nekdo zavzel zame, da se me postavi v razmere, kjer bom potencialno tepen le 1x mesečno, verjemi, bi mu bil IZREDNO HVALEŽEN.

      Izbriši
    2. Včasih je pretežko najt rešitev, kjer nekdo ne bo nikoli tepen. A če mu lahko pomagaš vsaj k temu, da bo manjkrat tepen, bo zelo verjetno njegovo življenje lepše.

      Izbriši
    3. Boris, če te prav razumem torej ne bi imel nič proti, če bi v OŠ učiteljski zbor namesto obsodbe pretepanja, začel hvaliti tvoje storilce in jim podeljevati priznanja za to, ker te tepejo le 1-krat mesečno? Ravno to namreč počno pristaši animal welfare pristopa, ko javno izrekajo čast vsem tistih trgovcem, ki vpeljujejo "humane" metode mučenja živali.

      Ponovno navajam svoj odgovor, ki sem ti ga na ta isti tvoj pomislek že podal pod blogom "Znanstveni dokazi o učinkovitosti aktivizma za pravice živali?":

      »Večje kletke (oz. "prosta" reja) so vsekakor boljše od manjših kletk, toda potegovati se za večje kletke ignorira temeljno moralno vprašanje - kaj sploh počno živali v kletkah, glede na dejstvo, da nimamo NOBENEGA moralnega opravičila za prehranjevanje z njihovimi telesi in izločki?

      Težava, ki jo izpostavljam, se nahaja v stališču, ki ga promovira "gibanje" za pravice živali. Potegovati se za "boljše" pogoje, v katerih se izkorišča in ubija živali, popolnoma zgreši bistvo. To je podobno kot bi problematiko trgovanja z belim blagom (s spolnimi sužnji) naslavljali s prizadevanjem za udobnejše postelje, na katerih so posiljeni. Kot zagovorniki človekovih pravic ne bi NIKOLI podprli takšne kampanje in enako je ne bi smeli kot zagovorniki pravic živali.

      Vse kar je manj od zagovarjanja ničelne tolerance do nepotrebnega nasilja nad nedolžnimi, pomeni izdajo.«

      Izbriši
  2. Obstajajo ljudje, ki ne bodo nikoli nikoli nikoli in še enkrat nikoli hoteli na razumski osnovi prenehati z uživanjem mesa. Ti je to lahko razumljivo? Prav noben argument, ne tvoj ne moj ne od kogarkoli jih ne bo odvrnil od tega. Živ bog jih ne bo prepričal razumsko, je jasno? In ker jih ne bo, bodo meso še naprej uživali. Vedno, brezpogojno, samo če ga bodo lahko dobili. Tako kot mačka hoče svojo miš ali pa lev svojo antilopo. Hoče jo, amen. Zato je zelo pomembno, da za takšne ljudi obstajajo aktivisti, ki se zavzemajo za to, da bodo pojedene živali vsaj imele nekaj od življenja, ne pa da bo njihovo celo življenje poosebitev trpljenja.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jaz in ti se lahko razumsko odločiva, da ne bova jedla mesa živali. Ne more se vsakdo odločiti za to na osnovi razuma. Ne gre. Ker kot prvo pri nekaterih to ni razumska stvar in kot drugo ljudje večinoma nimajo razuma na prvem mestu pri svojih odločitvah. Pri nekaterih je vsejedstvo prežeto z verovanjem, pri nekaterih z občutki, nekateri so prepričani na osnovi izkušenj, da brez tega njihovo telo ne more, pri nekaterih gre za odvisnost, itd. Nobena razumska razlaga jih od mesa ne bo odvrnila. Zakaj ne? Še enkrat: KER NE GRE ZGOLJ ZA STVAR RAZUMA.

      Izbriši
    2. Res je, pri odločitvi za prenehanje jedenja mesa (mimogrede, ne le jedenja mesa, ampak uporabljanja vseh živalskih proizvodov, saj med njimi v moralnem smislu ni nobenih razlik) ne gre zgolj za stvar razuma. Pravzaprav je nujni predpogoj za to, da nekdo sprejme moralno odločitev, ta, da mu je vsaj malo mar. Da je zaskrbljen za določene živali (ali ljudi). To povsem zadostuje, da lahko nato na podlagi razuma sprejme moralno pravilno odločitev. Brez tega je ne more. Vsak dan govorim z ljudmi o etičnih vidikih veganstva in mnogi posledično postanejo vegani. Vse kar storim je, da zbudim njihovo ŽE OBSTOJEČO moralno zaskrbljenost (načinov za to je nešteteto).

      Odlično razlago te teme ponuja blog z naslovom "Moral Concern, Moral Impulse, and Logical Argument in Animal Rights Advocacy", ki ga bom sicer prevedel enkrat v prihodnosti, zaenkrat pa je na voljo le v angleškem jeziku:
      http://www.abolitionistapproach.com/moral-concern-moral-impulse-and-logical-argument-in-animal-rights-advocacy/

      Izbriši
    3. Boris Turk, od zdaj naprej je blog, ki sem ti ga prej ponujal v angleščini, na voljo tudi v slovenščini. Naslov je "Moralna zaskrbljenost, moralni vzgib in logični argument v zagovorništvu pravic živali". Prebereš si ga lahko tukaj:
      https://leonkralj.blogspot.si/2017/07/moralna-zaskrbljenost-moralni-vzgib-in.html

      Izbriši