"Vegi-vegan" - še več specističnega nesmisla: Drugi del odgovora za Sivarama Svamija

V popularnem videoposnetku, ki se je 2. septembra 2017 pojavil na Facebooku in ki promovira zgrešeni pojem "ahimsa mleko" kot mleko primerno za vegane [ahimsa pomeni nenasilje; op.p.], je Sivarama Svami, eden izmed izključno moške skupine gurujev Skupnosti za zavest Krišne (ISKCON, znane kot gibanje Hare Krišna), samega sebe označil za "vegi-vegana". To kar misli reči s tem je, da ne uživa konvencionalnega mleka in mlečnih izdelkov zaradi krutosti do živali, ki jo vsebuje njegova proizvodnja, a uživa "ahimsa mleko", takrat ko ima dostop do njega. Na srečanju, na katerem je leta 2013 sodelovalo 80 evropskih ISKCON voditeljev in na katerem so razpravljali o tem ali piti mleko ali ne, je anketa med prisotnimi pokazala, da jih 23% zavzema enako stališče – da v kolikor nimajo dostopa do mleka "zaščitenih" krav, torej takšnih krav, ki so vzrejene in rejene na Hare Krišna kmetijah za t.i. "ahimsa mleko", potem sploh ne bodo pili mleka. In kot to razumem sama, z ozirom na moje raziskovanje ISKCON gradiva po internetu, večina tistih – a ne vsi – v skupnosti ISKCON, ki sami sebe imenujejo "vegani", uporabljajo ta izraz na takšen način. Ne zavračajo konzumiranja mleka kot takega; zavračajo le standardno, konvencionalno pridelano mleko. In glede na to, da "ahimsa mleko" ni široko dostopno, potemtakem, razen če ne živijo v bližini Hare Krišna kmetije, ki proizvaja takšno mleko, večinoma ne uživajo nobenega mleka in mlečnih izdelkov. Če se pojavi priložnost za konzumiranje "ahimsa mleka", ne vidijo nobenih težav glede zaužitja le-tega.

(Preberite si Prvi del odgovora za Sivarama Svamija tukaj)

Takšna uporaba termina "vegan" je napačna in zavajajoča. Je ponaredek njegovega pravega pomena, ki ponazarja ne-jedenje živali, ne-oblačenje vanje in njihovo ne-uporabljanje, kolikor je to praktično izvedljivo. Abolicionistični vegani trdimo, da je veganstvo moralni imperativ, kar vključuje celokupno zavračanje kršenja temeljnih pravic živali. Kršenje pravic predstavljajo vse oblike uporabe živali, ne glede na način ravnanja z njimi. Abolicionistično veganstvo vsebuje brezpogojno zasledovanje absolutnega moralnega načela, ki pravi, da ni prav uporabljati čutečih ne-človeških oseb kot stvari oz. kot vir za ljudi. To ni nekaj kar bi bilo stvar poljubne izbire, odvisne od priročnosti in situacije, kot npr. ali imamo na dosegu roke "srečne" oz. "svete" živalske proizvode.  

"Vegi-vegan" je še posebej nesmiseln izraz tudi zato, ker nimata v moralnem smislu vegetarijanstvo in veganstvo prav nič skupnega in se ju nikoli ne bi smelo enačiti. Lakto-vegetarijanstvo je le še ena izmed oblik neveganstva. Reči, da je nekdo "vegi-vegan" je torej enako nesmiselno kot bi rekli, da je nekdo neveganski-vegan. Je podobno nesmiselno in protislovno, kot bi rekli, da je nekdo "ateistični-vernik". Si bodisi eno bodisi drugo; ni mogoče biti oboje, ko pa sta vendar obe kategoriji medsebojno izključujoči. To, kar pravi zase Sivarama Svami, se v ničemer ne razlikuje od tega, če bi nekdo rekel, da je "vegi-vegan" zato, ker uživa le "humano" proizvedena jajca oz. kakšno drugo živilo živalskega izvora.   

Nobene moralne razlike ni med uživanjem mesa in mlečnih izdelkov – vključno z "ahimsa" mlekom – kajti pri obojem gre za uporabljanje živali izključno kot vira za ljudi, in nobenega od teh izdelkov ni mogoče proizvesti brez nasilja, celo v najbolj "humanih" pogojih. Če je nekdo samo delni "vegan" v odvisnosti od priložnosti za uživanje "srečnega" ali "svetega" mleka, potem ta oseba ni vegan. Je neveganski fleksitarijanec. To pomeni, da je izkoriščevalec živali. Kot sem nekoč že citirala Garyja Francioneja, ki je dejal: »Obstaja veganstvo in obstaja izkoriščanje živali. Tretja možnost ne obstaja. Če nisi vegan, potem neposredno sodeluješ pri izkoriščanju živali.« Pripadniki ISKCON in ostali lakto-vegetarijanci bi morali zavrniti idejo, da je veganstvo moralno zamenljivo z neveganskimi pristopi kot so vegetarijanstvo, redukcitarijanstvo, "ahimsa mleko" in ostale oblike "srečnega", "svetega", "sočutnega" ali "zmanjšanega" izkoriščanja, ki je vse po vrsti še vedno izkoriščanje in se osredotoča na zmanjševanje trpljenja, namesto na spoštovanje temeljnih pravic. Nujno je, da ljudje sprejmejo veganstvo kot temeljno načelo pravičnosti in nenasilja, ne pa le kot enega izmed načinov za zmanjševanje trpljenja. 

Bodimo karseda jasni: "ahimsa mleko" ne obstaja. Vsi živalski proizvodi vsebujejo himso – nasilje. Vsakdo, ki trdi drugače, je bodisi nepoučen bodisi nepošten. In to velja tudi za tiste, ki nosijo oranžne halje in uporabljajo naziv "Svami". Če se strinjamo s tem, da uporabljati ne-človeške osebe kot predmete neobhodno vključuje izkoriščanje oz. škodovanje, temu logično sledi, da ni mogoče proizvesti "ahimsa mleka". Ni mogoče dobiti "ahimsa" proizvoda iz postopkov, ki že sami po sebi predstavljajo nasilje. In samo zato ker je nekdo na položaju duhovne avtoritete, to še ne pomeni, da je moralno nezmotljiv, ali da se ga ne sme opozoriti, ko naredi napako. Ravno nasprotno, takšnega človeka je potrebno resno soočiti z njegovim specizmom [specizem je diskriminacija na podlagi vrste; op.p.], zato ker lahko s svojim vplivom stori veliko škode, s tem ko zavaja druge. 

Sivarama Svami je bodisi resnično nepoučen glede tega kaj pomeni izraz "vegan", bodisi namerno zavaja ljudi da lahko veganstvo vključuje uživanje določenih živalskih proizvodov. Vse skupaj izkrivlja in ponižuje celoten koncept veganstva. To zaseje le še več zmede v družbi, ki je že tako ali tako zasičena z zmedo, zahvaljujoč velikim dobičkonosnim organizacijam za živali, izmed katerih nobena ne promovira veganstva kot moralnega imperativa. In zdaj lahko izrazom "veg", "veg*n", "vegi", "vegan do 18.ure", "cheegan", "rastlinsko-močan", "anti-karnist" in ostalim nesmiselnim izrazom, dodamo še bedastega "vegi-vegan" za nadaljnje zamegljevanje nečesa, kar mora biti zelo jasen koncept: veganstvo. Veganstvo kot moralna osnova je najmanj kar dolgujemo živalim v smislu pravičnosti.  

Vse kar Sivarama Svami dosega s posluževanjem izraza "vegi-vegan", je nadaljnja krepitev lastniškega statusa živali - da so živali zgolj stvari, ki jih posedujemo in izkoriščamo kot surovino. Ta izraz popolnoma zanika njihovo osebnost kot čutečih bitij, ki imajo inherentno [sebi lastno; op.p.] vrednost, ne pa zgolj nominalno vrednost, osnovano na izdelkih, za proizvodnjo katerih so izkoriščane. Ignorira njihove interese in promovira kršenje njihovih temeljnih pravic.  

Popolnoma izkrivljeno je povezovati oz. združevati veganstvo z lakto-vegetarijanstvom, ne glede na to ali slednje vsebuje standardno, konvencionalno pridelano mleko ali tako imenovano "ahimsa mleko". Donald Watson, ki je leta 1944 ustanovil društvo Vegan Society, je skoval izraz "vegan" z zelo jasno namero, da loči prakso izogibanja vsem živalskim proizvodom od lakto-vegetarijanstva (in ovo-vegetarijanstva). "Vegi-vegan" predstavlja nazadovanje in želi negirati to razliko. To pomeni, da daje veganstvo v nič in pomaga ohranjati status-quo paradigme, ki je odgovorna za smrt 60 milijard kopenskih živali in približno bilijon morskih živali, kolikor jih je vsako leto po nepotrebnem ubitih zgolj za hrano. Govorim o paradigmi "srečnega" izkoriščanja oz. ideji, da je moralno sprejemljivo izkoriščati živali vse dokler počnemo to "humano". Gre za paradigmo, ki jo promovirajo vse organizacije in društva za živali [vključno s slovenskimi; glejte tukaj, tukaj, tukaj in tukaj; op.p.] in to je nikoli končana katastrofa za živali, saj legitimira njihovo izkoriščanje. Če Sivarama Svami zares obsoja vso to gromozansko količino trpinčenja in nasilnega ubijanja živali, kot trdi v najnovejšem videu iz 16. septembra z naslovom "Ne bodite del tega", potem mora prenehati sodelovati in prenehati promovirati "srečno-sveto" izkoriščanje. Skratka, on sam mora prenehati biti "del tega" in postati zgled. V nasprotnem primeru je njegova verodostojnost na nuli.  

Trenutno kaže Sivarama Svami svojo usklajenost s korporacijskimi welfare organizacijami za živali, saj v komentarjih pod svojim zadnjim videom usmerja gledalce k organizaciji PETA. PETA (People for the Ethical Treatment of Animals) je organizacija, ki hvali in podeljuje priznanja prodajalcem mesa in ostalih živalskih proizvodov "srečno" izkoriščanih živali, kot je McDonalds. Priznanje je podelila tudi oblikovalki klavnic, gospe Temple Grandin, ki svojo pošastno napravo klanja imenuje "stopnišče do nebes". Tukaj si lahko preberete kako podjetje Bell & Evans, vodilni korporacijski ubijalec piščancev, ponuja na ogled izjavo predsednice PETA Ingrid Newkirk, ki se navdušuje nad njihovo uvedbo zadušitve s plinom za piščance, z namenom promocije svojih piščančjih trupel, s popolno odobritvijo organizacije PETA:

PETA ... meni, da Bell & Evans nenehno dviguje merilo uspešnosti za celotno perutninsko industrijo: »Bell & Evans kaže, da lahko prizadevanje za dobrobit živali in dober posel delujeta z roko v roki ... in z upoštevanjem potrošnikovih želja je Bell & Evans postavil nov standard za industrijo dobaviteljev piščancev.« - Ingrid Newkirk, predsednica PETA  

In tukaj nas Bell & Evans znova seznanja s tem, da PETA (skupaj s Temple Grandin in organizacijo HSUS) odobrava njihovo ubijanje piščancev z zadušitvijo s plinom.

Povedano drugače, PETA, enako kot vse ostale korporacijske organizacije za živali, se združuje s korporacijskimi izkoriščevalci živali, z namenom, da jim pomaga prodajati njihove proizvode "srečno" izkoriščanih živali. Glede na to, da je Sivarama Svami tudi sam promotor "srečnega" izkoriščanja živali v obliki "ahimsa mleka", je njegovo usmerjanje gledalcev k organizaciji PETA docela skladno s tem. Toda kaže na hipokrizijo njegovega navideznega objokovanja množičnega ubijanja živali, ki ga aktivno podpira ta moralno obubožani in zgrešeni pristop.  

PETA se tudi redno poslužuje seksizma pri zbiranju finančnih sredstev in zavrača opozarjanje na to, da vse dokler so ženske obravnavane kot meso, bodo tudi živali obravnavane kot meso. PETA tudi sama neposredno škoduje živalim, ko jih v velikem številu ubija v svojem "zavetišču" v Virginiji. Tukaj si lahko preberete, kako PETA že desetletja ubija po cca. 2000 živali letno, med katerimi je večina zdravih živali, primernih za posvojitev.      

Sivarama Svami poleg tega ponuja povezavo do "Vegetarian Times", spletnega časopisa z recepti, ki vsebujejo mleko in jajca – proizvode, ki neobhodno vključujejo trpinčenje in ubijanje živali in se v ničemer ne razlikujejo od mesa.  

Sivarama Svami je očitno bodisi zelo zmeden, ali pa, enako kot korporacijske dobičkonosne organizacije, govori eno medtem ko dela drugo – promovira ravno tisto, čemur pravi, da nasprotuje. Če gre zgolj za nepoučenost o teh stvareh, navkljub današnjemu enostavnemu dostopu do informacij, ali za nepoučenost o pomenu besede "vegan" v kombinaciji s splošnim pomanjkanjem znanja o etiki v odnosu do živali, bi moral nemudoma prenehati objavljati sleparske videoposnetke po medmrežju ter se najprej pričeti izobraževati, preden se okliče za učitelja o zaščiti živali. Potegovanje za pravičnost do živali je resna stvar in zahteva resen pristop. Abolicionistični pristop resno jemlje potegovanje za pravičnost do živali, in vsakdo, ki je zainteresiran ter želi izvedeti več, lahko začne tukaj.  

Če sklenem, to kar počne Sivarama Svami, ko v sklopu zavzemanja za laž "ahimsa mleka" promovira protislovno idejo, da je lahko nekdo "vegi-vegan", je kontraproduktivno pravičnosti do živali in spodkopava delo abolicionističnih veganov, ki izobražujejo javnost. Upam, da bo resno razmislil in opustil "vegi" ter postal vegan.       

********

Linda McKenzie

Za vse informacije o tem kako postati vegan, prosim obiščite tole stran.

Tako ta esej, kot ostali, ki bodo sledili, črpajo iz etične teorije profesorja Garyja Francioneja, ustanovitelja abolicionističnega pristopa k pravicam živali.

Zahvaljujem se mojemu dragemu abolicionističnemu prijatelju, Balintu Balasi, za njegove povratne informacije in predloge.

Prevod: Leon Kralj

Vir: https://voxvegan.com/2017/10/13/veggie-vegan-just-more-speciesist-nonsense-part-2-of-a-response-to-sivarama-swami/  

Sorodne teme (kliknite na povezavo): 

1. "Ahimsa mleko": Mleko brez nasilja ne obstaja in ne more obstajati – Prvi del odgovora za Sivarama Svamija

2. Nekaj misli v pričakovanju javne podcast debate, na katero je pristal Sivarama Svami

3. Nekaj misli o pomenu izraza "vegan"

4. MORALNE ZABLODE ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV ZA PRAVICE ŽIVALI

5. Meso "srečnih" živali in seksizem

6. Veganstvo: Temeljno načelo abolicionističnega gibanja

Predsednik Društva za osvoboditev živali Stanko Valpatič in njegova moralna zmeda

Ob nedavnem Svetovnem dnevu živali, 4. oktobra 2017, je Društvo za osvoboditev živali, skupaj s Slovenskim veganskim društvom in Društvom za zaščito živali Pomurja, pripravilo shod v Ljubljani, o čemer je poročal tudi multimedijski center RTV Slovenija.

Gospod Stanko Valpatič, predsednik Društva za osvoboditev živali, je podal nekaj precej moralno spornih in izrazito specističnih (diskriminatornih) izjav, ki pričajo o tem, da ima živali za manjvredne v primerjavi z ljudmi. Na primer, dejal je: 

»V času naših babic in dedkov se je meso jedlo za večje praznike in kdaj ob nedeljah, pa je vse funkcioniralo.« 

Ali bi enako govoril, če bi namesto za živali šlo za ljudi? Ali bi npr. pri opozarjanju na epidemične razsežnosti zlorabljanja otrok, ki smo mu priča dandanes (vsak četrti otrok je žrtev spolne zlorabe), tudi dejal, da "se je v času naših babic in dedkov otroke zlorabljalo le občasno, pa je vse funkcioniralo"? Prepričan sem, da nikoli ne bi izrekel česa takega, ko bi šlo za ljudi. To izreka le v primeru živali. Njegovo stališče v odnosu do pravic živali torej sloni na ničemer drugem kot specizmu (diskriminaciji na podlagi vrste). 

Naslednja šokantna izjava g.Valpatiča, je sledeča: 

»Rešitev je v tem, da spremenimo svoj način prehranjevanja. Ni treba z danes na jutri, ampak imejmo pred očmi prihodnje generacije, če jim želimo srečno življenje.«  

Ponovno, ali bi katerikoli zagovornik človekovih pravic rekel kaj takega? Ali bi npr. kdorkoli pozival rasiste, da jim ni treba prenehati z rasističnimi napadi na temnopolte ljudi z danes na jutri, ampak naj imajo pred očmi prihodnje generacije, če jim želijo srečno življenje? Ali bi pri vprašanju nasilja nad ženskami katerikoli zagovornik enakopravnosti spolov dejal, da moškim ni treba prenehati pretepati žensk z danes na jutri, ampak naj si vzamejo čas in se tega lotijo postopoma? Seveda ne. Vsi soglašamo, da je vsakršno diskriminiranje in nasilje nad nedolžnimi nesprejemljivo.    

Vsakič, kadar gre za kršenje temeljnih človekovih pravic, prav vsi zagovorniki človekovih pravic izražajo ničelno toleranco do kršenja le-teh. In vsakič, kadar gre za kršenje temeljnih pravic živali, prav vsi "zagovorniki" pravic živali izražajo toleranco do kršenja le-teh. Edina razlika med obema primeroma je vrsta žrtve. Zato ni to nič drugega kot specizem. Ne vem ali je kaj bolj žalostnega kot videti domnevnega zagovornika enakopravnosti, ki niti sam ne verjame v enakopravnost tistih, ki jih zastopa.

In za piko na i nas je g.Valpatič seznanil še s tem, da se v njihovem društvu zavzemajo, da bi na nacionalni ravni po vzoru varuha človekovih pravic ustanovili tudi varuha pravic živali: 

»Ampak ne takega, ki bi skrbel zgolj za pravilen način klanja, ampak takega, ki bi se res zavzemal za njihov boljši položaj.« 

Gospod Valpatič očitno ne ve kaj govori. Zavzemanje za "pravilen način klanja" in "boljši položaj živali" ne stori popolnoma nič za približevanje dokončne odprave izkoriščanja živali, temveč ravno obratno – le še dodatno krepi živinorejsko industrijo, saj naredi izkoriščanje živali bolj ekonomsko učinkovito in dobičkonosno. Živali imajo v naši družbi status lastnine. Govoriti o prizadevanju za "boljši položaj" živalske lastnine znotraj specistične družbe, je enako nesmiselno kot bi govorili o prizadevanju za "boljši položaj" človeških sužnjev znotraj družbe, ki sprejema suženjstvo ter pri tem zamolčali resnični problem – suženjstvo oz. gledanje na ljudi kot na svojo last. Skratka, v današnji družbi, katere velika večina prebivalcev smatra živali kot lastnino, se interese živali hočeš nočeš "ščiti" le tedaj, ko je to koristno za nas – ljudi. Zato se "izboljšani" standardi za rejo živali ne morejo odražati v odmiku živali stran od statusa lastnine (to lahko stori le izobraževanje in pozivanje ljudi k veganstvu kot moralni osnovi), pač pa se jih še bolj zaplete v to paradigmo in preprečuje napredek proti svetu brez izkoriščanja živali. Na primer:

1. Vsakršen ukrep za domnevno "boljše počutje" izkoriščanih živali (večje kletke oz. ograde, čistejši hlevi, daljše verige, ipd.) se odraža v manjših veterinarskih stroških, višji kvaliteti mesa (oz. mleka, mlečnih izdelkov, jajc) in posledično večjemu zaslužku živinorejske industrije. Več o tem si lahko preberete tukaj in tukaj.

2. Nobena organizacija za "zaščito" živali v resnici ne ščiti živali, ampak vse po vrsti promovirajo izkoriščanje živali. Dve največji med njimi, PETA (People for the Ethical Treatement of Animals) in HSUS (The Humane Society of the United States), med drugim aktivno sodelujeta pri vpeljavi domnevno "humanejšega" sistema zaplinjevanja piščancev, ki bi zamenjal "nehumani" sistem klanja s predhodnim električnim omamljanjem, pri čemer se sklicujeta na njune lastne ekonomske analize, ki dokazujejo, da (citiram) »zadušitev s plinom povečuje kakovost proizvoda in donos, ker so s tem zdrobljene kosti, modrice in krvavitve odpravljene, zmanjša se možnost okužb, poveča se rok uporabnosti mesa in proizvedejo se bolj mehke piščančje prsi.« Njune analize kažejo tudi, da »zadušitev s plinom znižuje stroške dela, saj se zmanjša potreba po določenih inšpekcijah, zmanjša se število nesreč pri delu in zmanjša se potreba po reorganizaciji dela. Zadušitev s plinom zagotavlja perutninski industriji tudi druge ekonomske ugodnosti s tem, ko omogoča proizvajalcem, da prihranijo denar za stroške porabe energije, zmanjšanje odpadkov stranskih produktov in manjšo porabo vode.«

Povedano drugače, HSUS, PETA in ostale organizacije (ter očitno tudi Valpatičevo Društvo za "osvoboditev" živali in ostala slovenska društva – glejte tukaj in tukaj) so postale svetovalke živinorejski industriji pri ugotavljanju kako povečati dobiček iz naslova izkoriščanja živali.

3. Zakon o humanem klanju, ki je bil prvič sprejet leta 1958 v ZDA, določa, da morajo biti krave pred zakolom omamljene, preden jih pripnejo za zadnje noge, dvignejo z glavo proti tlom in zakoljejo. Zakon naj bi varoval "interes" krave med klanjem (čeprav ga ne) le zaradi ekonomske računice. Pred sprejetjem tega zakona, je namreč krava, ki je bila pri zavesti ter obešena na verigo, opletala v boju za življenje, s tem velikokrat poškodovala delavce (klavce) in povzročala cenovno drage poškodbe lastnega trupa, kar se je odražalo v slabši kvaliteti mesa in slabšem finančnem izplenu industrije. Zato ima omamljanje krav izključno ekonomsko korist. Zakoni pri določanju standardov "humane" oskrbe so utemeljeni na tem, da farme in klavnice živali ne poškodujejo bolj kot je to potrebno za izdelavo določenega živalskega izdelka. To je glavno in edino vodilo. Razen tega sodišča tolmačijo bolečino in trpljenje, povzročena v skladu s takšnimi praksami, kot "potrebna" in "humana". Več o tem si lahko preberete v knjigi Animals, Property, and the Law.  

4. Ukrepi za "dobrobit" živali poskrbijo, da se javnost počuti bolje ob izkoriščanju živali, saj pomirjajo ljudi, da so iz tega izhajajoči "humani" proizvodi živalskega izvora, ki jih kupujejo, rezultat "srečnih" živali (čeprav takšnih živali seveda ni). Več o tem si lahko preberete tukaj in tukaj.

V prispevku s shoda v Ljubljani so zapisali še: »Valpatič je velik nasprotnik lova, saj je prepričan, da ta ni potreben, ampak naredi samo zmedo med živalmi v naravi.« Ne glede na to kaj je tisto, kar naredi zmedo med živalmi (mimogrede, javno pozivanje proti posamičnim oblikam izkoriščanja živali, kot je npr. lov, neobhodno promovira izkoriščanje živali – utemeljitev si lahko preberete tukaj in tukaj), je dejstvo, da naredi g.Valpatič s svojimi izjavami zmedo med ljudmi. Zdravilo za to zmedo je preprosto: Če verjamemo, da živali niso predmeti, pač pa bitja z moralno vrednostjo (kar meni velika večina ljudi), potem smo zavezani k veganstvu.  

Pozivam gospoda Valpatiča, v kolikor res želi storiti nekaj za "boljši položaj živali", da se ustavi, si vzame čas, se izobrazi na področju abolicionistične teorije pravic živali in resno razmisli o tem, da vsebinsko uskladi svoja dejanja z nazivom svojega društva.  

Leon Kralj 

DODANO 4.11.2017: 
V spletnih povezavah znotraj tega bloga si lahko preberete odziv gospoda Valpatiča in njegovih somišljenikov na mojo tukajšnjo kritiko: 
Gostujoči blog: "Vegani", ki se okoriščajo z izkoriščanjem živali in vegani, ki jih ustvarjajo 

****** 

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 

Če imajo živali moralno vrednost, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ.  

Za vse informacije o tem zakaj in kako postati vegan, obiščite: 

www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo): 

1. Stališča zagovornikov pravic živali, izoblikovana s pomočjo izkoriščevalcev živali

2. Veg(etarij)anski piknik? (avtor Leon Kralj)

3. Vegafest: festival trajnostnega načina ignoriranja živali (avtor Leon Kralj)

4. Društvo za zaščito živali Ljubljana priporoča: "Živali ubijajmo lokalno!" (avtor Leon Kralj)

5. Odprto pismo Daniju Sušniku, predsedniku Slovenskega veganskega društva (avtor Leon Kralj)

6. Radikalno različno dojemanje morale med vegani

7. Preprosto vprašanje

Veganstvo: Temeljno načelo abolicionističnega gibanja

27. december, 2006 /avtor Gary L. Francione

Številni zagovorniki welfare pristopa [tisti, ki se zavzemajo za bolj "humane" pogoje, v katerih se izkorišča živali; op.p.] trdijo, da je koncept pravic, ki si prizadeva odpraviti uporabo živali (abolicija), nepraktičen, zato ker zavrača postopne spremembe in ne ponuja nobenih smernic glede tega kaj naj storimo prav zdaj – danes – da pomagamo živalim. Ti kritiki abolicionističnega pristopa trdijo, da ni druge izbire kot nadaljevati s še več zahtevami po zakonskih spremembah [t.i. welfare regulacijah; op.p.] – s še več prizadevanji kako narediti izkoriščanje živali bolj "humano" - če želimo storiti nekaj "praktičnega" za pomoč živalim.

Prepričanje, da zakonske spremembe nudijo bistveno zaščito interesov živali, je popolnoma zgrešeno. Kot sem obrazložil že v številnih svojih zapisih [glejte 1, 2, 3; op.p.], imajo živali v naši družbi status lastnine, zaradi česar niso nič drugega kot potrošno blago, čigar vrednost življenja je omejena na zunanjo oz. pogojno vrednost. Njihovi interesi nimajo nobene vrednosti same po sebi. Posledično so standardi, ki zahtevajo "humano" ravnanje z živalmi, tolmačeni v ekonomskem okviru in omejujejo zaščito živali le do tiste ravni, ki omogoča ekonomsko korist ljudem. Vsebinske izboljšave na področju "dobrobiti" živali storijo zelo malo, če sploh kaj, za zaščito interesov živali; večinoma ne storijo drugega kot omogočijo, da postane izkoriščanje živali bolj ekonomsko učinkovito in družbeno sprejemljivo. Poleg tega ni nobenih zgodovinskih dokazov, da reguliranje izkoriščanja živali vodi do odprave izkoriščanja.      

Welfaristi so tudi v zmoti, ko pravijo, da koncept pravic ne ponuja nobenih praktičnih postopnih korakov, ki jih lahko podvzamemo na poti do abolicije [odprave izkoriščanja živali; op.p.]. Obstaja zelo jasna smernica za postopne spremembe: veganstvo.        

Veganstvo ni le stvar diete; je moralna in politična zaveza aboliciji na individualni ravni in ne zajema le hrano, pač pa tudi obleke, druge proizvode ter ostala osebna dejanja in izbire. Postati vegan je tisto, kar lahko vsi storimo danes – ta trenutek - da pomagamo živalim. Ne zahteva dragih kampanj, vključevanja velikih organizacij, zakonodaje ali česarkoli drugega kot le naše spoznanje, da če "pravice živali" sploh kaj pomenijo, pomenijo to, da ne moremo upravičiti uporabljanja oz. konzumiranja mesa, rib, mlečnih izdelkov, jajc in drugih živalskih proizvodov.

Veganstvo zmanjšuje količino trpljenja in smrti živali z zmanjševanjem povpraševanja. Pomeni zavrnitev statusa neljudi kot lastnine in priznanje njihove vrednosti same po sebi. Veganstvo je hkrati tudi zaveza k nenasilju. Gibanje za pravice živali bi moralo biti mirovno gibanje in zavrniti nasilje nad vsemi živalmi – tako ne-človeškimi kot človeškimi.  

Številni zagovorniki živali trdijo, da so za pravice živali, a nadaljujejo z jedenjem živalskih proizvodov. Pravzaprav mnogi "vodje" gibanja za pravice živali niso vegani. To je enako kot bi nekdo trdil, da je za odpravo suženjstva, a bi še naprej posedoval sužnje.

Nobene bistvene razlike ni med jedenjem mesa in jedenjem mlečnih izdelkov oz. drugih živil živalskega izvora. Živali, izkoriščane za mleko, živijo dlje od tistih izkoriščanih za meso, a z njimi tekom njihovega življenja ravnamo še slabše, nazadnje pa končajo v isti klavnici in tudi njihovo meso pojemo. V kozarcu mleka ali kepici sladoleda je po vsej verjetnosti celo več trpljenja kot v zrezku. In kdorkoli misli, da je jajce – ali morda t.i. jajce iz "proste" reje – proizvod, ki zahteva manj trpljenja kot meso, potem ne ve kaj dosti o industriji proizvodnje jajc.   

Če nekdo preneha jesti meso, a na ta račun poje več mlečnih izdelkov ali jajc (kot se to dogaja pri mnogih "vegetarijancih"), lahko to dejanjsko poveča trpljenje. Kakorkoli že, trditi, da obstaja moralna razlika med jedenjem mesa in jedenjem mlečnih izdelkov, jajc ali uživanjem drugih živalskih proizvodov, je enako nesmiselno kot trditi, da obstaja moralna razlika med tem, če pojemo veliko kravo ali če pojemo majhno kravo.

Namesto, da bi sprejeli veganstvo kot jasno moralno osnovo, je gibanje zagovornikov živali sprejelo idejo, da lahko ravnamo etično in hkrati še naprej uživamo živalske proizvode. Razmislite o sledečih primerih (obstaja še veliko drugih): 

• Peter Singer (t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali") trdi, da smo lahko "ozaveščeni vsejedci" in izkoriščamo živali, če se na primer odločimo jesti živali iz "proste reje", ki so bile vzrejene in ubite na relativno "humani" način. V knjigi The Way We Eat: Why Our Food Choices Matter (stran 81 - 169) Singer hvali dobavitelje "humano" izkoriščanih živali, npr. trgovsko verigo Whole Foods in njenega direktorja Johna Mackeya, jih označuje za "etično odgovorne" (stran 177 – 83) ter strogo veganstvo imenuje "fanatizem" (stran 281). 

• Tom Regan je leta 2005 povabil Mackeya kot glavnega govorca na konferenco z naslovom The Power of One, katere namen je bil ugotoviti kaj vse lahko posameznik stori za dosego pomembnih sprememb za živali. Regan slavi Mackeya in Whole Foods kot "gonilno silo na področju zavzemanja za višje standarde dobrobiti živali". 

• Organizacija PETA je leta 2004 podelila priznanje trgovcu Whole Foods, z obrazložitvijo, da je to podjetje "storilo več za dobrobit živali kot katerikoli drugi trgovec v panogi, s tem ko zahtevajo od svojih dobaviteljev, da se vestno držijo strogih standardov". PETA je podelila priznanje tudi oblikovalki klavnic, gospe Temple Grandin, ter jo razglasila – prav neverjetno, če mene vprašate – za "vizionarko". 

• Organizacija Humane Farm Animal Care, skupaj s svojimi poslovnimi partnerji Humane Society of the United States (HSUS), the American Society for the Prevention of Cruelty to Animals (ASPCA), Animal People, World Society for the Protection of Animals in drugimi, promovira Certified Humane Raised & Handled Label [certifikat humane vzreje in ravnanja z živalmi; op.p.], za katerega pravijo, da ponuja potrošnikom zagotovilo, da so bila označena "jajca, mlečni izdelki, meso in perutnina proizvedeni z mislijo na dobrobit rejnih živali". 

Če smo se odločili zadati škodo, je vsekakor bolje, da jo zadamo manj kot več. Če se namenimo pojesti žival, ki je bila mučena, potem je verjetno "boljše" pojesti tisto žival, ki je bila podvržena manjšemu mučenju. Toda, če pustimo ob strani vprašanje ali so "humano" vzrejene živali res mučene manj od ostalih, obstaja velika razlika med stališčem, da je manj trpljenja bolje kot več, in stališčem, da je zadajanje manj trpljenja moralno sprejemljivo. To, da gibanje za zaščito živali aktivno in izrecno promovira slednje stališče – da je zadajanje manj trpljenja sprejemljiva rešitev problematike izkoriščanja živali – je izredno zaskrbljujoče.

Če ima oseba X namen posiliti osebo Y, potem je "bolje", da je ob tem tudi ne pretepe. A bilo bi moralno odvratno trditi, da smo lahko "ozaveščeni posiljevalci", če zagotovimo, da svojo žrtev ob tem tudi ne pretepemo. Zato je še posebej vznemirjajoče, da zagovorniki živali promovirajo stališče, da smo lahko moralno "ozaveščeni vsejedci", če jemo domnevno "humano" proizvedene živalske proizvode, ki jih prodajajo "etično odgovorni" dobavitelji trpljenja in smrti. Ne le, da je takšno stališče v nasprotju s tem, da imajo živali moralno vrednost, pač pa celo spodbuja ljudi k temu, da vidijo nadaljevanje uživanja živali kot moralno sprejemljivo alternativo veganskemu načinu življenja.

Poleg tega številne organizacije in društva prikazujejo veganstvo kot zahteven način življenja, ki vsebuje precej samoodrekanja in je primeren le za najbolj "trdožive" zagovornike živali. Vegan sem postal pred štiriindvajsetimi leti. Že celo takrat to ni bilo pretirano težko, toda popolnoma absurdno je reči, da je to težko danes. Biti vegan je zelo enostavno. Seveda so tvoje možnosti pri izbiri v restavraciji omejene, še posebno, če ne živiš v oz. v bližini večjega mesta, toda če ti je ta neprikladnost tako pomembna, da te odvrača od tega, da si vegan, potem precej verjetno tako ali tako vsega skupaj nisi jemal resno.

Gibanje za pravice živali se lahko poslovi od vsakršnega upanja na to, da bo spremenilo paradigmo specistične hierarhije, dokler ne bo začelo podajati povsem jasnega sporočila kot stvar temeljnega načela, da ni moralno jesti meso, ribe, mlečne izdelke, jajca ali katerikoli izdelek, narejen iz živali.

Če bi bil proti koncu 80-ih let prejšnjega stoletja – ko se je skupnost zagovornikov živali v ZDA namenoma odločila zasledovati welfare agendo – znaten del sredstev, s katerimi je razpolagalo gibanje, investiran v izobraževanje o veganstvu in abolicionistično izobraževanje, bi bilo danes na stotisoče več veganov, kot jih je trenutno. To je še precej konzervativna ocena, z ozirom na stotine milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni s strani organizacij, društev in skupin zagovornikov živali za promoviranje welfare zakonodaje in iniciativ. Trdim, da bi večje število veganov zavoljo zmanjšanega povpraševanja po proizvodih živalskega izvora doseglo večje zmanjšanje trpljenja živali, kot so ga dosegle vse welfare "zmage" skupaj, pomnožene z deset. Poleg tega bi povečanje števila veganov pomagalo ustvariti politično in ekonomsko bazo, ki je potrebna za dosego družbene spremembe, ki je nujna podlaga za pomembne zakonske spremembe.

Glede na omejen čas in omejena finančna sredstva (če pustimo ob strani vso moralno nedoslednost) je nerazumljivo, kako lahko kdorkoli, ki si dolgoročno gledano prizadeva za odpravo izkoriščanja živali, ali kdorkoli, ki priznava vsaj to, da predstavlja lastniški status živali resno oviro na poti k vsakršni resnejši spremembi in mora biti ta status vsaj radikalno spremenjen, verjame, da je razširitev obstoječega, tradicionalnega prizadevanja za "dobrobit" izkoriščanih živali [welfare; op.p.] razumna in učinkovita poteza. 

Predpostavimo, da imate jutri 2 uri časa, ki ga nameravate nameniti zagovorništvu živali oz. aktivizmu. Vsega ne morete početi; morate izbrati. Brez najmanjšega dvoma sta 2 uri, ki ju porabite za deljenje literature o veganstvu, v številnih ozirih neprimerno bolje izrabljen čas, kakor 2 uri, ki ju porabite za promoviranje večjih baterijskih kletk za kokoši ali bolj "humanih" oblik živalskega suženjstva.

Če povzamem, enako kot nekdo, ki pravi, da je proti suženjstvu, a hkrati še naprej poseduje sužnje, v resnici ni abolicionist, tudi tisti, ki pravi, da je proti živalskemu suženjstvu, a ne sprejema veganstva kot del svojega življenja, v resnici ni abolicionist kar zadeva živalsko suženjstvo. Bodimo tisti, ki sprejemamo abolicionistični pristop, jasni in nedvoumni ter promovirajmo veganstvo v besedah in dejanjih.  

Gary L. Francione
© 2006 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/veganism-the-fundamental-principle-of-the-abolitionist-movement/   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Uvod v moralne zablode "zagovornikov" pravic živali  

2. MORALNE ZABLODE ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV ZA PRAVICE ŽIVALI  

3. "Zmaga"? Za koga?

4. Veganstvo: le še eden izmed načinov za zmanjševanje trpljenja živali, ali temeljno načelo pravičnosti in nenasilja?

5. Nekaj treznega razmišljanja o prizadevanju za dobrobit izkoriščanih živali

6. Abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali in veganstva

Še ena welfare "revolucija", ki to ni bila

26. junij, 2009 /avtor Gary L. Francione

Dragi kolegi:

Kot veste, ne verjamem, da welfare reforme (reforme za dobrobit živali; op.p.) doprinesejo živalim kakšne bistvene koristi, četudi so sprovedene v prakso. Toda pogosto sploh niso sprovedene v prakso. Namreč, redno smo priča kampanjam, zbiranju finančnih sredstev in razglasitvam "zmag" (ki so pospremljene z zabavami s slavnimi osebnostmi), a do domnevnih reform skorajda nikoli ne pride.

Dober primer tega fenomena je moč videti v najavi iz 14. junija, 2009, da bo proizvajalec mesa Smithfiels Foods zaradi finančnih razlogov odložil desetletno postopno odpravo ograd za breje svinje. Čeprav agrarni ekonomisti dokazujejo, da alternative tovrstnim ogradam dolgoročno gledano povečajo proizvodno učinkovitost, so kot kaže kratkoročni finančni stroški za preusmeritev iz sistema ograd povzročili, da so pri Smithfield Foods odložili svoj desetletni načrt za odpravo ograd.

Leta 2007, ko je Smithfield Foods naznanil desetletno postopno odpravo ograd, sem napisal blog, v katerem sem dejal:  

25. januarja 2007 je eden večjih proizvajalcev mesa, Smithfield Foods, naznanil, da bodo v roku desetih let odpravili ograde za breje svinje in jih nadomestili s skupinskimi oborami, ki bodo nudile svinjam več prostora. Temu naznanilu je sledila kampanja proti ogradam za breje svinje, sprožena s strani organizacij HSUS, Farm Sanctuary in drugih welfare organizacij. Stroški te kampanje so znašali 1,6 milijona dolarjev. Kot sem obrazložil v nedavnem eseju z naslovom A “Triumph” of Animal Welfare?, so se zagovorniki živali sklicevali na študije, ki kažejo, da bodo imeli proizvajalci svinjine večji dobiček, če uvedejo ta alternativni sistem namestitve za svinje.

V odgovor naznanilu Smithfield Foods-a, je predsednik HSUS Wayne Pacelle razglasil, da "je v prašičjereji na pohodu revolucija". Pacelle je nadalje izjavil: »Kar se tiče humanega ravnanja z živalmi, ne vidim pomembnejše poteze od te, do katere je prišlo na področju kmetijskega biznisa.« Podobno hiperbolične ocene so podali tudi ostali podporniki welfare regulacij. Na primer, Eric Markus je potezo Smithfielda imenoval "senzacionalna novica".

In kakšen je danes odgovor teh welfare zagovornikov živali na Smithfieldovo najavo? Bruce Friedrich iz organizacije PETA, ki je leta 2007 Smithfieldovo odločitev označil za "fantastičen korak za dobrobit rejnih živali", pravi:

»Nobeno presenečenje ni, da so v teh težkih časih zavrgli načrt, ki bi mu že od samega začetka težko rekli načrt.«

Friedrich je pripomnil, da so takrat pri PETA zaprosili Smithfield Foods naj razširi postopno odpravo ograd za breje svinje tudi na dobavitelje in o svojem prehodu podrobno poroča. Dejal je, da podjetje ni odgovorilo na nobeno od navedenih prošenj. 

Domnevni "fantastičen korak" tako sploh ni bil "fantastičen korak". Smithfield Foods ni hotel niti poročati o podrobnostih postopne odprave ograd. In ko je bilo potrebno odločitev sprovesti v prakso in so nastopili kratkoročni ekonomski pomisleki, je bila odprava odpravljena.

No, toliko o še eni welfare "zmagi".

Ponavljam: prepričan sem, da moji prijatelji iz HSUS, PETA, itd., mislijo, da delajo prav, ko izvajajo welfare kampanje. Moje vprašanje njim se glasi: Koliko empiričnih dokazov še potrebujete, da boste uvideli, da ste v zmoti? Če pustimo ob strani moralna načela, dejstvo je, da welfare strategija preprosto ne deluje. Živali so premična lastnina. Nimajo nikakršne vrednosti same po sebi (inherentne vrednosti). Preden bo prišlo do kakšne spremembe, se mora najprej spremeniti paradigma. Do spremembe paradigme ne more priti, dokler zagovorniki živali mislijo, da pot k napredku predstavlja zaskrbljujoče partnerstvo med zagovorniki živali in industrijo. Prvi dobijo priložnost za razglasitev "zmag", ki to pravzaprav sploh niso (in tudi ne morejo biti); drugi dobijo priložnost prikazati samega sebe kot da so na strani živali. Toda živali so na izgubi.  

Sredstva tistih, ki želijo resnično videti odpravo izkoriščanja živali, so veliko bolje investirana, če se lotijo jasnega, nedvoumnega, ustvarjalnega, nenasilnega izobraževanja ljudi o veganstvu.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/another-welfarist-revolution-that-wasnt/  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Društvo za zaščito živali Ljubljana priporoča: "Živali ubijajmo lokalno!"

2. Revolucija v srcu

3. Razumeti stališče pristašev "welfare" pristopa k pravicam živali

4. Absurdnost kampanj za dobrobit živali v praksi – 2.del: Organizacija Animal Aid proti prašičji farmi

5. Osredotočanje le na "intenzivno rejo" živali je zgrešeno

6. Meso/živalski proizvodi "srečnih" živali: Korak v pravo smer ali "omogočanje lažjega povratka" k jedenju živali?

Meso/živalski proizvodi "srečnih" živali: Korak v pravo smer ali "omogočanje lažjega povratka" k jedenju živali?

7. februar, 2007 /avtor Gary L. Francione

Mojo pozornost je ravnokar pritegnil članek, objavljen v BBC News Magazine. Le-ta citira šolsko učiteljico Rachael Deacon, ki pravi: »Pripravljena sem plačati več za nakup bolj zdrave hrane. Nočem, da so živali [ki končajo na mojem krožniku; op.p.] zaklane na grozljiv način ali da imajo grozno življenje.« Če pustimo ob strani, da gospa Deacon misli, da očitno obstaja tudi ne-grozljiv zakol, ali je lahko njena splošna zaskrbljenost pokazatelj uspešnosti delovanja tistih zagovornikov živali, ki promovirajo uživanje mesa "srečnih" živali kot sredstvo za dosego sveta z manj trpljenja in smrti?

Ne. Gospa Deacon je bila vegetarijanka 10 let, a se je zdaj vrnila nazaj k jedenju mesa.

Deaconova je "ozaveščena vsejedka", ki nazorno ilustrira problem welfare pristopa, ki je prežel celotno gibanje za pravice živali. Velike welfare korporacije so uvedle oznake proizvodov živalskega izvora kot npr. Certified Humane Raised & Handled label [certifikat humane vzreje in ravnanja z živalmi; op.p.] in Freedom Food label, zato da bi se potrošniki počutili bolje ob jedenju živali, ki so bile vzrejene in zaklane na način, kateremu bi nedvomno rekli mučenje, če bi šlo za ljudi. Zagovorniki živali podeljujejo priznanja oblikovalcem klavnic in javno častijo trgovske verige, ki prodajajo domnevno "humano" rejena in zaklana trupla in druge proizvode "srečnih" živali.

Takšen pristop ne vodi ljudi postopno v pravo smer. Ravno obratno – ponuja jim izgovor za povratek k uživanju živil živalskega izvora. Osredotoča se na ravnanje z živalmi, namesto na uporabo živali in zavaja ljudi, da se welfare regulacije odražajo v znatno večji zaščiti živali.  

BBC-jev članek “Nekatere klobase so bolj enakovredne od drugih,” nadalje oriše ta problem. Avtorica Megan Lane pove, da je bila 14 let vegetarijanka, a je zdaj "ponovno začela jesti meso, toda le meso tistih živali, ki so imele srečno življenje preden so bile zaklane". Pravi, da ko je postala vegetarijanka, ekološko meso in meso iz proste reje ni bilo tako dostopno kot je danes.

Laneova opisuje kupovanje ekološkega, na prostem rejenega mesa kot "tržno nišo, ki ji sledijo predvsem tisti, ki so pripravljeni plačati več." Opaža, da je prodaja mesa "srečnih" živali v Veliki Britaniji v zadnjem letu narasla za 14%, a še vedno predstavlja le 1,4% prodanega rdečega mesa.

Citira Chrisa Lamba (ne gre za besedno igro; lamb = jagnje; op.p.) iz Odbora za meso in živinorejo, ki pravi: »Če je nekdo vegetarijanec iz etičnih razlogov, potem mu dejstvo, da zdaj obstajajo trgovine, ki ponujajo ekološke in na prostem proizvedene živalske izdelke, zaradi česar vse skupaj izgleda bolj sprejemljivo, omogoča lažji povratek k jedenju mesa.«

Laneova citira tudi predstavnika organizacije Vegetarian Society, ki priznava, da so ekološke, na prostem rejene živali še vedno ubite, a pravi, da so se "številni izmed treh milijonov vegetarijancev v Veliki Britaniji odrekli mesu zaradi krutosti in slabih pogojev, ki so značilni za intenzivne farme." Pri Vegetarian Society izjavljajo: »Ne kritiziramo bolj odgovornih metod, ki jih uvajajo ekološki kmetje za svoj vsakdanji kruh.« Zgodbi so sledili številni komentarji bralcev, v katerih so mnogi hvalili prednosti "ekološko rejenega" mesa.

Ali ni malce ironično, da predstavnik Odbora za meso in živinorejo odlično razume za kaj gre v resnici? Meso "srečnih" živali poskrbi, da "vse skupaj izgleda bolj sprejemljivo". Meso "srečnih" živali pomeni več jedcev mesa in več zaklanih živali. Kako da tega ne vidijo zagovorniki živali? Saj je vendar očitno.  

Lanein članek dokazuje, da promoviranje mesa "srečno" izkoriščanih živali ne vodi ljudi v pravo smer. Vse kar v resnici povzroči je, da se privilegirana peščica, ki si lahko privošči nakup ekološkega mesa v trgovinah višjega cenovnega razreda počuti moralno superiorno ter da mnogim ljudem ponuja izgovor za povratek k jedenju mesa in drugih živalskih proizvodov.

In še zdaleč ni le Lanein članek tisti, ki ponuja dokaz za nazadovanje, ki ga povzroča gibanje za meso "srečno" izkoriščanih živali. V članku revije mesne industrije Meatingplace citirajo ugledno nutricionistko Marion Nestle: »Celo dolgoletni, zapriseženi vegetarijanci zdaj spet jedo meso, zato ker se je industrija odzvala z izboljšanjem načina reje živali, ki so mu najbolj nasprotovali. To predstavlja veliko priložnost za rast, saj so potrošniki pripravljeni plačati več za tovrstne proizvode.«

V nekem drugem nedavnem članku nastopa Maria Humel, katere "šibka točka so živali - in otroci, ki zahtevajo piščanca s parmezanom in piščančje palčke." Humelova nakupuje v trgovinah, ki prodajajo mesne proizvode z oznako Certified Humane Raised & Handled, ki jo je ustvarila organizacija Humane Farm Animal Care s svojimi partnerji The Humane Society of the United States (HSUS), The American Society for the Prevention of Cruelty to Animals (ASPCA), Animal People in drugi. Oznaka Certified Humane ji "pomaga uravnotežiti svoje sočutje z zadovoljstvom otrok." Humelova pojasni: »To mi veliko pomeni, kajti v resnici bi morala biti vegetarijanka.« Z drugimi besedami, bila bi vegetarijanka, če ne bi bilo "organizacij za pravice živali, ki so ustvarile to oznako", ki so dale pečat odobravanja njenemu uživanju živalskih proizvodov.

V istem članku direktor trgovske verige D´Agostino´s (s sedežem v New Yorku) pravi: »Prodaja nekaterih naših proizvodov se je zelo povišala, odkar smo pred dvema letoma začeli oglaševati logotipe Certified Humane. Naše trgovine prodajajo preko 35 različnih overovljenih humanih živil živalskega izvora, od jogurtov, mleka, piščancev, masla, jajc, do svinjine in teletine – mesa, katerega prodaja se je povečala za 25 odstotkov, odkar smo ga začeli prodajati pod to oznako.«  

Več kot očitno je, da gibanje za meso/živalske proizvode "srečnih" živali ne vodi postopoma do veganstva; spodbuja uživanje živali s strani ljudi, ki so nasedli nesmislu, da lahko "uživamo ozaveščeno".

Ali ti "ozaveščeni vsejedci" res mislijo, da welfare regulacije predstavljajo kakšno bistveno razliko v življenju teh živali? Če res mislijo tako, potem zavajajo sami sebe. Nobene bistvene razlike ni med konvencionalno proizvedenimi živalskimi proizvodi in na prostem rejenimi, ekološkimi oz. "humano rejenimi" živalskimi proizvodi – razen, da slednji v žepe korporacij prispevajo več dobička. Za več informacij o tej tematiki kliknite na mit o prosti reji, ki se nahaja na spletni strani The Peaceful Prairie, abolicionističnega zatočišča za živali, ki zavzema stališče proti mesu in živalskim proizvodom "srečnih" živali. Mit o prosti reji vsebuje dve predstavitvi – eno, ki pojasni zakaj jajca iz proste reje niso nič boljša od baterijskih jajc in drugo, ki pojasni zakaj je "humana" živinoreja oksimoron [oksimoron je besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, t.i. bistroumni nesmisel, kot na primer: budna zaspanost, miroljubna vojna, groba nežnost, lačna sitost, humani zakol, ipd.; op.p.]. Oba letaka si lahko prenesete in natisnete. Zagovornikom živali, ki želijo kvalitetno vegansko/abolicionistično gradivo, priporočam uporabo teh dveh letakov; sta odlična in dajeta jasno vedeti, da ne obstaja moralno sprejemljivo uživanje živalskih teles in drugih živalskih proizvodov. Mit o prosti reji in ostalo gradivo, ki je dostopno na Peaceful Prairie, je zgleden primer ustvarjalnega, veganskega/abolicionističnega izobraževanja.

Krivdo za navdušenje nad mesom in živalskimi proizvodi "srečnih" živali lahko brez dvoma zvalimo na zagovornike živali, ki podpirajo in zagovarjajo welfare regulacije kot nekakšno drastično izboljšavo in ki ignorirajo, da je uporaba živali in ne ravnanje z njimi tisto kar predstavlja temeljni moralni problem.

Če Peter Singer, t.i. "oče gibanja za pravice živali" pravi, da je moralno sprejemljivo biti "ozaveščen vsejedec", ali če dosledne vegane zasmehuje s izrazom "fanatiki", potem bodo ljudje – celo tisti ljudje, ki jim je mar za živali – mislili, da je sprejemljivo jesti meso in druge živalske proizvode "srečnih" živali. Če Tom Regan, ki sicer izpodbija Singerjevo "očetovstvo", a skupaj z njim časti magnata mesa "srečno" izkoriščanih živali trgovske verige Whole Foods, Johna Mackeya, potem ni čudno, da tako veliko "ljubiteljev živali" misli, da je jedenje živalskih proizvodov "srečnih" živali sprejemljivo in da je to dobra strategija, vredna zgleda.

25. januarja 2007 je eden večjih proizvajalcev mesa, Smithfield Foods, naznanil, da bodo v roku desetih let odpravili ograde za breje svinje in jih nadomestili s skupinskimi oborami, ki bodo nudile svinjam več prostora. Temu naznanilu je sledila kampanja proti ogradam za breje svinje, sprožena s strani organizacij HSUS, Farm Sanctuary in drugih welfare organizacij. Stroški te kampanje so znašali 1,6 milijona dolarjev. Kot sem obrazložil v nedavnem blogu z naslovom A “Triumph” of Animal Welfare?, so se zagovorniki živali sklicevali na študije, ki kažejo, da bodo imeli proizvajalci svinjine večji dobiček, če uvedejo ta alternativni sistem namestitve za svinje.

V odgovor naznanilu Smithfield Foods-a, je predsednik HSUS Wayne Pacelle razglasil, da "je v prašičjereji na pohodu revolucija". Pacelle je nadalje izjavil: »Kar se tiče humanega ravnanja z živalmi, ne vidim pomembnejše poteze od te, do katere je prišlo na področju kmetijskega biznisa.« Podobno hiperbolične ocene so podali tudi ostali podporniki welfare regulacij. Na primer, Eric Markus je potezo Smithfielda imenoval "senzacionalna novica".

Kaj to sporoča? Sporoča, da je prišlo – oziroma bo prišlo čez deset let – do bistveno boljšega ravnanja s svinjami, proizvedenimi na Smithfield farmah. Wayne Pacelle omenja besedo "revolucija". To sporoča, da bodo imele živali na Smithfield farmah "srečno življenje". To krepi idejo, da se lahko sočutni potrošniki odvežejo svoje moralne dolžnosti do živali tako, da kupujejo trupla Smithfieldovih živali.

Skratka, naznanilo Smithfielda je vsekakor "senzacionalna novica" za Smithfield Foods, ki bo užival v višji produktivnosti, v posledično večjem dobičku in bo lahko dodatno zaračunal, zato da bodo lahko elitni potrošniki nadaljevali z jedenjem živali in se počutili dobro. Prav tako je to "senzacionalna novica" za HSUS, Farm Sanctuary in druge welfare organizacije, ki bodo zdaj to veliko "zmago" - to "revolucijo" - razglašali na neskončnih samopromocijskih dogodkih, na katerih bodo zbirali sredstva ter se ruvali med seboj kdo med njimi ima več zaslug za to "senzacionalno novico", to "revolucijo".

A to je žalosten poraz za živali. Dejstvo, da so zagovorniki živali porabili ogromne vsote denarja za kampanjo, ki bo povzročila, da bodo vse Megan Lane, Rachael Deacon in Marie Humel tega sveta mislile, da je v redu jesti proizvode in trupla živali, zato ker imajo te živali domnevno "srečno življenje" je, kar se mene tiče, grozljivo.

Nikakršnega dvoma ni, da bi investiranje v izobraževanje ljudi o veganstvu pomenilo boljšo porabo sredstev. Pozitivne posledice peščice novih veganov bi bile v mnogo ozirih, tako dolgoročno kot kratkoročno gledano, znatno večje od desetletnega postopnega odpravljanja ograd za breje svinje v prid alternativnega sistema, katerega podrobnosti sploh niso znane. Vedite, da se "prepoved" ograd za breje svinje na Floridi nanaša na ograde, v katerih so svinje zadržane "večino dneva". Še vedno se namreč dovoljuje uporaba ograd pod določenimi pogoji, na primer manj kot "večino dneva", v obdobju tik pred kotitvijo in za obdobje "ne daljše kot je to razumno potrebno" za "veterinarske namene". "Prepoved" na Floridi zahteva le, da se svinja lahko obrne okoli svoje osi "brez da bi se ob tem dotaknila katerekoli strani ograde". Predvidevam, da bo šlo za podobno stvar tudi na farmah Smithfield Foods. Realno gledano to pomeni, da prepoved ograd za breje svinje ne bo predstavljala nobene bistvene spremembe v še naprej grozljivem življenju in smrti svinj. Ta "prepoved" v resnici sploh ni prepoved. Kot večina welfare regulacij, je tudi ta v prvi vrsti le orodje za odnos z javnostmi in bo upoštevana samo do te mere, dokler bo prinašala dobiček.

Abolicionisti ne bi smeli nikoli promovirati uživanja živali, pa naj si bo to še tako "humano", še posebej glede na to, da promoviranje mesa/živalskih proizvodov "srečnih" živali spodbuja tiste ljudi, ki so etično zaskrbljeni za živali, k iluziji, da imajo lahko živali, ki jih jemo, "srečno življenje". Če pustimo ob strani, da živalsko suženjstvo ne more biti upravičeno, ne glede na to kako "humano" je, je realnost takšna, da proizvodnja proste reje in "humano" kmetovanje vsebuje ogromne količine trpljenja. Razne romantične fantazije o čudovitem življenju živali na "družinskih kmetijah" so ravno to – fantazije. Tudi najboljša "družinska kmetija" je strašen kraj za živali.

Predstavljajte si dva lastnika sužnjev. Prvi pretepa svoje sužnje 20-krat tedensko, drugi jih pretepa 19-krat. Ali obstaja kakšna bistvena razlika med njima, ki bi upravičila, da bi početje drugega sužnjelastnika označili za moralno hvalevredno? Ali bi morali pretepanje sužnjev 19-krat tedensko smatrati kot znak, da "je na pohodu revolucija"? Bi morali zmanjšanje za en tepež imenovati "senzacionalna novica"?

Če se vaš odgovor na zgornja vprašanja glasi "ne", potem ne morete dosledno podpreti stališč Petra Singerja, HSUS, Farm Sanctuary, Vegan Outreach, PETA in preostanka gibanja za meso "srečnih" živali.

Vsekakor je "bolje" pretepati sužnje 19-krat tedensko kot 20-krat. Toda to ne naredi pretepanja sužnjev 19-krat tedensko moralno sprejemljivega, ne nakazuje, da "je na pohodu revolucija" ali da gre za "senzacionalno novico". Pretepanje 19-krat tedensko ne naredi suženjstva – ne glede na to kako "humano" naj bi bilo že to suženjstvo - moralno upravičenega.

Naš čas in naši viri so omejeni. Vsak cent in vsaka sekunda, porabljena za to, da naredimo izkoriščanje živali bolj "humano", pomeni cent in sekundo manj za izobraževanje ljudi o edini stvari, ki deluje v prid odprave izkoriščanja živali: o veganstvu. In vsak cent in vsaka sekunda porabljena za "humano" izkoriščanje, ne le, da stori prekleto malo (če sploh kaj) za živali, ki trpijo ta trenutek, pač pa welfare pristop s promoviranjem brezsramne laži, da ima žival, vzrejena na ekološki kmetiji ali kmetiji proste reje "srečno življenje", spodbuja ljudi k nadaljevanju konzumiranja živali in ohranja specistično paradigmo nedotaknjeno in ki je pravzaprav kriva, da so se  živali – človeške in ne-človeške – sploh znašle v tem položaju.

Lahko smo prepričani, da ko sprejmemo absurd, da naznanilo Smithfield Foodsa pomeni "revolucijo na pohodu" oz. "senzacionalno novico", se prava revolucija – nenasilna zavrnitev izkoriščanja živali v prid odprave izkoriščanja in prepoznanje veganstva kot osebnega sprejetja odprave izkoriščanja – nikoli ne more zgoditi.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/happy-meatanimal-products-a-step-in-the-right-direction-or-an-easier-access-point-back-to-eating-animals/

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Meso "srečnih" živali in seksizem

2. Promoviranje "srečnega" izkoriščanja živali je dober biznis!

3. Kaj? Zakon o humanem zakolu se ne izvaja?

4. Nekaj treznega razmišljanja o prizadevanju za "dobrobit" izkoriščanih živali

5. MORALNE ZABLODE ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV ZA PRAVICE ŽIVALI!

6. McDonaldsova jajca "proste reje", Peter McSinger in McŽivalsko gibanje