Mojo
pozornost je ravnokar pritegnil članek, objavljen v BBC News Magazine. Le-ta citira šolsko učiteljico
Rachael Deacon, ki pravi: »Pripravljena sem plačati več za nakup bolj zdrave hrane.
Nočem, da so živali [ki končajo na mojem krožniku; op.p.] zaklane na grozljiv
način ali da imajo grozno življenje.« Če pustimo ob strani, da gospa Deacon misli, da očitno obstaja tudi ne-grozljiv zakol, ali je lahko njena splošna zaskrbljenost pokazatelj uspešnosti delovanja tistih zagovornikov živali, ki
promovirajo uživanje mesa "srečnih" živali kot sredstvo za dosego sveta z manj
trpljenja in smrti?
Ne.
Gospa Deacon je bila vegetarijanka 10 let, a se je zdaj vrnila nazaj k jedenju
mesa.
Deaconova
je "ozaveščena vsejedka", ki nazorno ilustrira problem welfare pristopa, ki je prežel
celotno gibanje za pravice živali. Velike welfare korporacije so uvedle oznake proizvodov
živalskega izvora kot npr. Certified
Humane Raised & Handled label [certifikat humane vzreje in ravnanja z
živalmi; op.p.] in Freedom
Food label,
zato da bi se potrošniki počutili bolje ob jedenju živali, ki so bile vzrejene
in zaklane na način, kateremu bi nedvomno rekli mučenje, če bi šlo za ljudi.
Zagovorniki živali podeljujejo priznanja oblikovalcem klavnic
in javno
častijo
trgovske verige, ki prodajajo domnevno "humano" rejena in zaklana trupla in
druge proizvode "srečnih" živali.
Takšen
pristop ne vodi ljudi postopno v pravo smer. Ravno obratno – ponuja jim izgovor za povratek k uživanju živil živalskega izvora. Osredotoča se
na ravnanje z živalmi, namesto na uporabo živali in zavaja ljudi, da se welfare
regulacije odražajo v znatno večji zaščiti živali.
BBC-jev
članek “Nekatere
klobase so bolj enakovredne od drugih,” nadalje oriše ta problem. Avtorica Megan
Lane pove, da je bila 14 let vegetarijanka, a je zdaj "ponovno začela jesti
meso, toda le meso tistih živali, ki so imele srečno življenje preden so bile zaklane".
Pravi, da ko je postala vegetarijanka, ekološko meso in meso iz proste reje ni
bilo tako dostopno kot je danes.
Laneova
opisuje kupovanje ekološkega, na prostem rejenega mesa kot "tržno nišo, ki ji
sledijo predvsem tisti, ki so pripravljeni plačati več." Opaža, da je prodaja
mesa "srečnih" živali v Veliki Britaniji v zadnjem letu narasla za 14%, a še vedno
predstavlja le 1,4% prodanega rdečega mesa.
Citira
Chrisa Lamba (ne gre za besedno igro; lamb = jagnje; op.p.) iz Odbora za meso
in živinorejo, ki pravi: »Če je nekdo vegetarijanec iz etičnih razlogov,
potem mu dejstvo, da zdaj obstajajo trgovine, ki ponujajo ekološke in na
prostem proizvedene živalske izdelke, zaradi česar vse skupaj izgleda bolj sprejemljivo,
omogoča lažji povratek k jedenju mesa.«
Laneova
citira tudi predstavnika organizacije Vegetarian
Society,
ki priznava, da so ekološke, na prostem rejene živali še vedno ubite, a pravi,
da so se "številni izmed treh milijonov vegetarijancev v Veliki Britaniji
odrekli mesu zaradi krutosti in slabih pogojev, ki so značilni za intenzivne
farme." Pri Vegetarian Society izjavljajo: »Ne kritiziramo bolj odgovornih
metod, ki jih uvajajo ekološki kmetje za svoj vsakdanji kruh.« Zgodbi so
sledili številni komentarji bralcev, v katerih so mnogi hvalili prednosti "ekološko rejenega" mesa.
Ali
ni malce ironično, da predstavnik Odbora za meso in živinorejo odlično razume za
kaj gre v resnici? Meso "srečnih" živali poskrbi, da "vse skupaj izgleda bolj
sprejemljivo". Meso "srečnih" živali pomeni več jedcev mesa in več zaklanih
živali. Kako da tega ne vidijo zagovorniki živali? Saj je vendar očitno.
Lanein
članek dokazuje, da promoviranje mesa "srečno" izkoriščanih živali ne vodi
ljudi v pravo smer. Vse kar v resnici povzroči je, da se privilegirana peščica,
ki si lahko privošči nakup ekološkega mesa v trgovinah višjega cenovnega
razreda počuti moralno superiorno ter da mnogim ljudem ponuja izgovor za
povratek k jedenju mesa in drugih živalskih proizvodov.
In
še zdaleč ni le Lanein članek tisti, ki ponuja dokaz za nazadovanje, ki ga
povzroča gibanje za meso "srečno" izkoriščanih živali. V članku revije mesne
industrije Meatingplace citirajo ugledno
nutricionistko Marion Nestle: »Celo dolgoletni, zapriseženi vegetarijanci zdaj
spet jedo meso, zato ker se je industrija odzvala z izboljšanjem načina reje
živali, ki so mu najbolj nasprotovali. To predstavlja veliko priložnost za
rast, saj so potrošniki pripravljeni plačati več za tovrstne proizvode.«
V
nekem drugem nedavnem
članku
nastopa Maria Humel, katere "šibka točka so živali - in otroci, ki zahtevajo
piščanca s parmezanom in piščančje palčke." Humelova nakupuje v trgovinah, ki
prodajajo mesne proizvode z oznako Certified Humane Raised & Handled, ki jo je ustvarila
organizacija Humane Farm Animal Care s svojimi partnerji The Humane Society of
the United States (HSUS), The American Society for the Prevention of Cruelty to
Animals (ASPCA), Animal People in drugi. Oznaka Certified Humane ji "pomaga uravnotežiti svoje
sočutje z zadovoljstvom otrok." Humelova pojasni: »To mi veliko pomeni, kajti v resnici bi morala biti vegetarijanka.« Z drugimi besedami, bila bi vegetarijanka, če ne
bi bilo "organizacij za pravice živali, ki so ustvarile to oznako", ki so dale
pečat odobravanja njenemu uživanju živalskih proizvodov.
V
istem
članku
direktor trgovske verige D´Agostino´s (s sedežem v New Yorku) pravi: »Prodaja nekaterih naših proizvodov se je zelo povišala, odkar smo pred dvema letoma
začeli oglaševati logotipe Certified Humane. Naše trgovine prodajajo preko 35
različnih overovljenih humanih živil živalskega izvora, od jogurtov, mleka, piščancev,
masla, jajc, do svinjine in teletine – mesa, katerega prodaja se je povečala za
25 odstotkov, odkar smo ga začeli prodajati pod to oznako.«
Več
kot očitno je, da gibanje za meso/živalske proizvode "srečnih" živali ne vodi postopoma do veganstva; spodbuja uživanje živali s strani ljudi,
ki so nasedli nesmislu, da lahko "uživamo ozaveščeno".
Ali
ti "ozaveščeni vsejedci" res mislijo, da welfare regulacije predstavljajo
kakšno bistveno razliko v življenju teh živali? Če res mislijo tako, potem zavajajo
sami sebe. Nobene bistvene razlike ni med konvencionalno proizvedenimi
živalskimi proizvodi in na prostem rejenimi, ekološkimi oz. "humano rejenimi" živalskimi
proizvodi – razen, da slednji v žepe korporacij prispevajo več dobička. Za več
informacij o tej tematiki kliknite na mit o prosti reji, ki se nahaja na
spletni strani The Peaceful Prairie, abolicionističnega
zatočišča za živali, ki zavzema stališče proti mesu in
živalskim proizvodom "srečnih" živali. Mit o prosti reji vsebuje dve predstavitvi
– eno, ki pojasni zakaj jajca iz proste reje
niso nič boljša od baterijskih jajc in drugo, ki pojasni zakaj je "humana"
živinoreja oksimoron [oksimoron je besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, t.i. bistroumni
nesmisel, kot na primer: budna zaspanost, miroljubna vojna, groba nežnost, lačna
sitost, humani zakol, ipd.; op.p.]. Oba letaka si lahko prenesete in natisnete.
Zagovornikom živali, ki želijo kvalitetno vegansko/abolicionistično gradivo,
priporočam uporabo teh dveh letakov; sta odlična in dajeta jasno vedeti, da ne
obstaja moralno sprejemljivo uživanje živalskih teles in drugih živalskih proizvodov.
Mit o prosti reji in ostalo gradivo, ki je
dostopno na Peaceful Prairie, je zgleden primer ustvarjalnega, veganskega/abolicionističnega
izobraževanja.
Krivdo
za navdušenje nad mesom in živalskimi proizvodi "srečnih" živali lahko brez dvoma zvalimo na zagovornike živali, ki podpirajo in zagovarjajo welfare regulacije
kot nekakšno drastično izboljšavo in ki ignorirajo, da je uporaba živali in ne ravnanje
z njimi tisto kar predstavlja temeljni moralni problem.
Če
Peter Singer, t.i. "oče gibanja za pravice živali" pravi, da je moralno
sprejemljivo biti "ozaveščen vsejedec", ali če dosledne
vegane zasmehuje s izrazom "fanatiki", potem bodo ljudje –
celo tisti ljudje, ki jim je mar za živali – mislili, da je sprejemljivo jesti meso in
druge živalske proizvode "srečnih" živali. Če Tom Regan, ki sicer izpodbija
Singerjevo "očetovstvo", a skupaj z njim časti magnata mesa "srečno" izkoriščanih živali trgovske verige Whole Foods, Johna Mackeya, potem
ni čudno, da tako veliko "ljubiteljev živali" misli, da je jedenje živalskih
proizvodov "srečnih" živali sprejemljivo in da je to dobra strategija, vredna
zgleda.
25.
januarja 2007 je eden večjih proizvajalcev mesa, Smithfield Foods, naznanil, da bodo v roku
desetih let odpravili ograde za breje svinje in jih nadomestili s skupinskimi
oborami, ki bodo nudile svinjam več prostora. Temu naznanilu je sledila
kampanja proti ogradam za breje svinje, sprožena s strani organizacij HSUS, Farm
Sanctuary
in drugih welfare organizacij. Stroški te kampanje so znašali 1,6 milijona
dolarjev. Kot sem obrazložil v nedavnem blogu z naslovom A “Triumph” of Animal Welfare?,
so se zagovorniki živali sklicevali na študije, ki kažejo, da bodo imeli
proizvajalci svinjine večji
dobiček,
če uvedejo ta alternativni sistem namestitve za svinje.
V
odgovor naznanilu Smithfield Foods-a, je predsednik HSUS Wayne Pacelle razglasil, da "je v
prašičjereji na pohodu revolucija". Pacelle je nadalje izjavil: »Kar se tiče
humanega ravnanja z živalmi, ne vidim pomembnejše poteze od te, do katere je prišlo
na področju kmetijskega biznisa.« Podobno hiperbolične ocene so podali tudi
ostali podporniki welfare regulacij. Na primer, Eric Markus je potezo
Smithfielda imenoval "senzacionalna
novica".
Kaj
to sporoča? Sporoča, da je prišlo – oziroma bo prišlo čez deset let – do
bistveno boljšega ravnanja s svinjami, proizvedenimi na Smithfield farmah. Wayne
Pacelle omenja besedo "revolucija". To sporoča, da bodo imele živali na
Smithfield farmah "srečno življenje". To krepi idejo, da se lahko sočutni
potrošniki odvežejo svoje moralne dolžnosti do živali tako, da kupujejo trupla Smithfieldovih
živali.
Skratka,
naznanilo Smithfielda je vsekakor "senzacionalna novica" za Smithfield Foods, ki bo užival v višji produktivnosti, v
posledično večjem dobičku in bo lahko dodatno zaračunal, zato da bodo lahko elitni
potrošniki nadaljevali z jedenjem živali in se počutili dobro. Prav tako je to "senzacionalna novica" za HSUS, Farm Sanctuary in druge welfare organizacije, ki bodo zdaj
to veliko "zmago" - to "revolucijo" - razglašali na neskončnih samopromocijskih
dogodkih, na katerih bodo zbirali sredstva ter se ruvali med seboj kdo med
njimi ima več zaslug za to "senzacionalno novico", to "revolucijo".
A
to je žalosten poraz za živali. Dejstvo, da so zagovorniki živali porabili
ogromne vsote denarja za kampanjo, ki bo povzročila, da bodo vse Megan
Lane, Rachael Deacon in Marie Humel tega sveta mislile, da je v redu jesti
proizvode in trupla živali, zato ker imajo te živali domnevno "srečno
življenje" je, kar se mene tiče, grozljivo.
Nikakršnega dvoma ni, da bi investiranje v izobraževanje ljudi o veganstvu pomenilo boljšo
porabo sredstev. Pozitivne posledice peščice novih veganov bi bile v mnogo
ozirih, tako dolgoročno kot kratkoročno gledano, znatno večje od desetletnega
postopnega odpravljanja ograd za breje svinje v prid alternativnega sistema,
katerega podrobnosti sploh niso znane. Vedite, da se "prepoved"
ograd za breje svinje na Floridi nanaša na ograde, v katerih so svinje
zadržane "večino dneva". Še vedno se namreč dovoljuje uporaba ograd pod
določenimi pogoji, na primer manj kot "večino dneva", v obdobju tik pred
kotitvijo in za obdobje "ne daljše kot je to razumno potrebno" za "veterinarske
namene". "Prepoved" na Floridi zahteva le, da se svinja lahko obrne okoli svoje
osi "brez da bi se ob tem dotaknila katerekoli strani ograde". Predvidevam, da bo
šlo za podobno stvar tudi na farmah Smithfield Foods. Realno gledano to pomeni,
da prepoved ograd za breje svinje ne bo predstavljala nobene bistvene spremembe
v še naprej grozljivem življenju in smrti svinj. Ta "prepoved" v resnici sploh
ni prepoved. Kot večina welfare regulacij, je tudi ta v prvi vrsti le orodje za
odnos z javnostmi in bo upoštevana samo do te mere, dokler bo prinašala
dobiček.
Abolicionisti
ne bi smeli nikoli promovirati
uživanja živali, pa naj si bo to še tako "humano", še posebej glede na to, da
promoviranje mesa/živalskih proizvodov "srečnih" živali spodbuja tiste ljudi,
ki so etično zaskrbljeni za živali, k iluziji, da imajo lahko živali, ki jih jemo, "srečno življenje". Če pustimo ob strani, da živalsko suženjstvo
ne more biti upravičeno, ne glede na to kako "humano" je, je realnost takšna,
da proizvodnja proste reje in "humano" kmetovanje vsebuje ogromne količine
trpljenja. Razne romantične fantazije o čudovitem življenju živali na "družinskih kmetijah" so ravno to – fantazije. Tudi najboljša "družinska
kmetija" je strašen kraj za živali.
Predstavljajte
si dva lastnika sužnjev. Prvi pretepa svoje sužnje 20-krat tedensko, drugi jih
pretepa 19-krat. Ali obstaja kakšna bistvena razlika med njima, ki bi
upravičila, da bi početje drugega sužnjelastnika označili
za moralno hvalevredno? Ali bi morali pretepanje sužnjev 19-krat tedensko smatrati
kot znak, da "je na pohodu revolucija"? Bi morali zmanjšanje za en tepež
imenovati "senzacionalna novica"?
Če
se vaš odgovor na zgornja vprašanja glasi "ne", potem ne morete dosledno
podpreti stališč Petra Singerja, HSUS, Farm Sanctuary, Vegan Outreach, PETA in
preostanka gibanja za meso "srečnih" živali.
Vsekakor
je "bolje" pretepati sužnje 19-krat tedensko kot 20-krat. Toda to ne naredi
pretepanja sužnjev 19-krat tedensko moralno sprejemljivega, ne nakazuje, da "je
na pohodu revolucija" ali da gre za "senzacionalno novico". Pretepanje 19-krat
tedensko ne naredi suženjstva – ne glede na to kako "humano" naj bi bilo že to
suženjstvo - moralno upravičenega.
Naš
čas in naši viri so omejeni. Vsak cent in vsaka sekunda, porabljena za to, da
naredimo izkoriščanje živali bolj "humano", pomeni cent in sekundo manj za
izobraževanje ljudi o edini stvari, ki deluje v prid odprave izkoriščanja živali: o veganstvu. In vsak cent in vsaka sekunda porabljena za "humano" izkoriščanje,
ne le, da stori prekleto malo (če sploh kaj) za živali, ki trpijo ta trenutek,
pač pa welfare pristop s promoviranjem brezsramne laži, da ima žival, vzrejena
na ekološki kmetiji ali kmetiji proste reje "srečno življenje", spodbuja ljudi
k nadaljevanju konzumiranja živali in ohranja specistično paradigmo
nedotaknjeno in ki je pravzaprav kriva, da so se živali – človeške in ne-človeške – sploh
znašle v tem položaju.
Lahko
smo prepričani, da ko sprejmemo absurd, da naznanilo Smithfield Foodsa pomeni "revolucijo na pohodu" oz. "senzacionalno novico", se prava
revolucija – nenasilna zavrnitev izkoriščanja živali v prid odprave izkoriščanja
in prepoznanje veganstva kot osebnega sprejetja odprave izkoriščanja – nikoli ne
more zgoditi.
Gary L.
Francione
© 2007 Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione
Prevod:
Leon Kralj
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar