petek, 07. december 2018

Odprava izkoriščanja živali: Enostavne ideje in kratek test

7.  julij, 2014 /avtor Gary L. Francione

Še preden se je dobro začel moj delovni dan in sem naredil prvi požirek čaja, sem prejel sledeče v odgovor na mojo trditev, da moramo pomagati ljudem uvideti, da je veganstvo edini razumni odziv na priznanje moralnega statusa živalim:
"Bilo bi super, če bi vsi takoj postali vegani, toda svet ne deluje tako."

Tovrstna sporočila dobim najmanj petkrat na dan.  

Okej. Pozorno poslušajte. 

Nihče ne trdi, da obstaja kakršnakoli možnost, da bo svet čez noč postal veganski.

Poudarek na besedi "NIHČE" (navednice dodane).

Bodimo jasni: Svet ne bo postal veganski čez noč.    

Okej, je do zdaj vse jasno?

Dobro.

Gremo naprej.

V luči dejstva, da svet ne bo postal veganski čez noč, je edino merodajno vprašanje, ali:

1. smo kristalno jasni, da je veganstvo moralna osnova in moralni imperativ. Se pravi, da zavzamemo moralno stališče, da je izkoriščati živali narobe kot stvar morale - ne kot stvar "življenjskega sloga", izbire ali osebnega mnenja – ampak kot stvar morale. Damo jasno vedeti, da v kolikor se nekdo odloči storiti manj od tega, da postane veganka/vegan, je to njena/njegova odločitev, ne pa nekaj, kar naj bi bilo moralno upravičeno ali moralno sprejemljivo ali kar naj bi bil primeren odziv na to kar dolgujemo živalim v moralnem smislu;   

ali 

2. rečemo ljudem, da so manjši koraki (odrekanje mesu enkrat tedensko, jedenje mesa "srečnih" živali, biti "občasno veganka/vegan", itd.) moralno upravičena dejanja. 

Abolicionistično stališče je, da je pristop št. 2 specističen [specizem = diskriminacija na podlagi vrste; op.p.]. Za lažje razumevanje (čeprav bi to že po petih sekundah jasno razpoznali v kateremkoli človeškem kontekstu), preberite ta esej.

Abolicionistično stališče je, da je pristop št. 2 neučinkovit v praktičnem smislu. Za lažje razumevanje, preberite ta esej.

Vse skupaj je res zelo enostavno. Potrebno je le malce branja, malce razmisleka in ne nasesti propagandi velikih organizacij za živali, ki vse po vrsti promovirajo takšno ali drugačno različico št. 2 in vas pozivajo k doniranju za njihove welfare kampanje.

Okej. Opravimo zdaj kratek in enostaven test na osnovi zgoraj povedanega (ne morem si kaj, sem pač profesor in izvajanje testov je velik del moje službe).

Ko vam nekdo reče: "Hej, odrekel sem se mesu ob ponedeljkih", mu bi morali vi odgovoriti:  

A) "No, vidiš kako enostavno je! A moralnost ni nekaj, kar počnemo enkrat tedensko. Osnovno moralo moramo jemati resno vsak dan. Morala ni stvar poljubne izbire; je stvar načela. Nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi. Če se torej strinjaš – in očitno se –, da so živali pomembne z moralnega vidika, potem si moralno zavezan k veganstvu. Kako ti lahko pomagam pri dosegu tega cilja?"

B) "Uau! Kampanja za brezmesni ponedeljek je super! Sem sicer vegan, toda rabil sem 10 let, zato je moralno gledano čisto v redu, če si vsakdo vzame toliko časa kolikor rabi. Gre za male korake. Ne smemo dajati moralnih sodb. To bi bilo obsojanje! In že najmanjše spremembe štejejo, zato je res hvalevdreno tole, kar počneš, pa četudi nikoli ne postaneš vegan."

Če ste obkrožili odgovor B), ste pogrnili na testu.

*****
Če še niste veganka/vegan, prosim postanite veganka/vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nesmislu, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali "male korake", da pripravimo ljudi do veganstva. Poleg tega, da je celotno prizadevanje za "srečno izkoriščanje" izrazito specistično, ima le-to en sam cilj – omogočiti ljudem mirnejšo vest ob izkoriščanju živali.  


Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

© 2014 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Vse o veganstvu:  www.howdoigovegan.com  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):  



sobota, 24. november 2018

"Kapitalizem" ni kriv za izkoriščanje živali. Mi smo.

piše: Lara Vrhovnik

Nekateri zagovorniki pravic živali trdijo, da je kapitalizem glavni krivec za poblagovljenje in izkoriščanje živali in da se moramo boriti proti kapitalističnemu sistemu, če želimo doseči odpravo izkoriščanja živali.
           
Ti zagovorniki živali se motijo.

Kapitalizem je seveda problematičen v mnogo ozirih, toda ni izvor izkoriščanja živali. Na živali smo gledali kot na predmete in jih izkoriščali v čisto vseh sistemih, ki so kdajkoli obstajali, vključno s številnimi ne-kapitalističnimi. Današnji kapitalizem kvečjemu ponuja neke nove možnosti za zatiranje, nadvlado in nasilje nad živalmi, toda glavni vzrok za zatiranje drugih se ne nahaja izven nas. Nahaja se v našem specizmu oz. prepričanju, da so nekatera čuteča bitja manjvredna v primerjavi z drugimi; ali še bolje – nahaja se v naši osebni moralni shizofreniji, ko menimo, da je mogoče imeti rad živali in jih hkrati jesti, pri čemer ostro obsojamo vsakogar, ki ´po nepotrebnem´ (zgolj za užitek) trpinči in ubija živali, pa čeprav sami z neveganskim načinom življenja počnemo isto. Če nismo vegani, namreč ravno tako po nepotrebnem mučimo in ubijamo živali, kajti nihče ne rabi jesti živalskih proizvodov za zdravje. Se pravi, sprememba kapitalističnega sistema ne more odpraviti izkoriščanja živali. To lahko stori le revolucija v srcu slehernega posameznika, ki mu pomagamo uvideti, da se že strinja s čisto vsem kar ga posledično moralno zavezuje k veganstvu.

Vsekakor imajo podjetja in korporacije, ki proizvajajo oz. ponujajo živalske izdelke, veliko moč in podžigajo povpraševanje preko oglaševanja, toda povpraševanja ne morejo ustvariti. Če kupci nočejo proizvoda, tega ne more spremeniti nobena količina oglaševanja. Naša odgovornost kot zagovornikov živali je zgraditi abolicionistično vegansko gibanje, ki bo tako uspešno v izobraževanju ljudi o nemoralnosti izkoriščanja živali, da se bo javno mnenje obrnilo proti uživanju živalskih proizvodov, enako kot se je obrnilo proti ostalim krivicam v zgodovini. Ko povpraševanje izgine, korporacijam ne bo pomagala nobena količina vloženega denarja. Začeli bodo bodisi proizvajati nov izdelek, po katerem je povpraševanje, bodisi ostali brez posla.

Kako torej doseči strukturne spremembe? Enostavno. Postaneš vegan, izobraziš ostale ljudi in ustvariš še več veganov. Izobraževanje ljudi o veganstvu kot moralni osnovi je edina pot za dosego strukturnih sprememb. Vseeno ali živimo v kapitalističnem, socialističnem, komunističnem ali kakršnemkoli drugem sistemu. Problem potrošništva je vsekakor prisoten, a ta problem je popolnoma ločen in neodvisen od tega ali lahko postanemo vegani. Če smo lahko ne-rasisti, ne-seksisti ali ne-homofobi v kapitalističnem svetu, smo lahko tudi ne-specisti (beri: vegani). Nedvomno nas čaka veliko dela na mnogo področjih, toda postati vegan je zelo enostavna odločitev, ki jo lahko sprejme vsakdo med nami prav zdaj, brez čakanja na kogarkoli in karkoli. Poleg tega vztrajanje na ideji, da moramo napasti kapitalistično ureditev, če želimo videti svet brez izkoriščanja živali, ponuja ljudem še enega v nizu izgovorov zakaj domnevno ne morejo postati vegani – zaradi "kapitalizma".

Abolicionistično vegansko gibanje se ne imenuje po naključju ´grassroots´ gibanje, kajti seže do samega jedra (root) problema. Abolicionistična teorija oz. ideja veganstva kot moralne osnove je zelo enostaven koncept, ki ga razumejo vsi ljudje, tudi otroci. Vse kar rabijo je čustvena inteligenca, biti dober po srcu in želeti delovati v skladu s tem kar je moralno prav. Večina ljudi to ima.  

Sama osebno bi namesto kapitalizma raje videla demokratični socializem (predvsem zaradi človekovih pravic), toda zgrešeno je misliti, da pravice živali ne morejo biti upoštevane v kapitalističnem sistemu. Če sem lahko jaz abolicionistična veganka pod kapitalizmom, so lahko tudi vsi ostali, vsekakor pa precej več kot 10% populacije – toliko je namreč potrebno za spremembo javne debate od trenutnega govorjenja o tem na kakšen način ravnati z živalmi, k temu, da jih sploh ne bi smeli spravljati na svet z namenom izkoriščanja, ne glede na način ravnanja. Skratka, sem za demokratični socializem, toda niti socializem niti noben drug sistem ne zagotavlja pravic živali. To zagotavljajo izključno ljudje, ki zavračajo uporabo živali. Glede na to, da so povsem ne-kapitalistične družbe poblagovljale in izkoriščale živali, nimamo nobenega razloga zakaj bi mislili, da je kapitalizem primarni vzrok za poblagovljanje živali.

Vsakič, ko zagovorniki živali tako ali drugače okrivijo kapitalizem za izkoriščanje živali, ponudijo ljudem nov priročen izgovor za nadaljevanje izkoriščanja živali – češ, "nisem kriv jaz, ampak kapitalizem" oz. "itak nič ne moremo, dokler imamo kapitalistični sistem". Glavna ovira na poti do veganskega sveta niso tisti, ki jim ni mar za živali, ali tisti, ki so nasedli vseprisotni welfare miselnosti in iskreno verjamejo, da obstaja pravičnost v odnosu do živali tudi brez veganstva, ampak skrajno zmedeni "živalski aktivisti", zbrani v raznoraznih organizacijah in društvih (vključno s slovenskimi; glejte tukaj: 1, 2, 3, 4, 5, 6), ki, namesto da bi naslavljali srž problema, razrešujejo ljudi njihove odgovornosti za izkoriščanje živali, bodisi s promoviranjem vegetarijanstva, brezmesnega dne, manjšega uživanja mesa, "humanejšega" mučenja živali, itd., bodisi z zvračanjem krivde na zunanje dejavnike, kot npr. na kapitalizem, prehransko industrijo, industrijske farme ali na ljudstva, ki jedo pse in mačke, ubijajo kite, lovijo slone, itd.  

Bottom line: Nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu kot moralni osnovi je edina rešitev za odpravo izkoriščanja živali.  

Lara Vrhovnik
abolicionistična veganka in zagovornica pravic živali

******  
Dragi nevegani,
če menite, da imajo živali moralno vrednost in da jim ni prav zadajati trpljenja in smrti po nepotrebnem, potem že verjamete v veganstvo. Prosim, preberite si ta članek (kliknite na link) in obiščite:    


Dragi vegani,
če želimo izobraževati druge, moramo najprej izobraziti sami sebe. Da bi znali na karseda jasen in preprost način govoriti z ljudmi o veganstvu kot moralni osnovi, moramo razumeti kaj sploh pomeni ta pojem; razumeti moramo mehanizme, po katerih deluje sistem izkoriščanja živali in obvladati teorijo pravic živali. Abolicionistična teorija pravic živali ponuja vso potrebno znanje za dosego veganskega sveta! Vse kar moramo storiti je, da se lotimo branja. Razlage so sila enostavne. Obiščite: 


Tri kratke knjige profesorjev Anne Charlton in Garyja L. Francioneja, ki vam bodo pomagale postati izurjeni abolicionistični vegani in zagovorniki pravic živali (kliknite za predogled vsebine):
1. Etika v kuhinji (orig. Eat Like You Care)

DODATEK:
Politični filozof John Sanbonmatsu, na čigar delo se radi opirajo tisti zagovorniki živali, ki največjega krivca za izkoriščanje živali vidijo v kapitalizmu (nekateri celo trdijo, da je "kapitalizem najvišja oblika specizma"), je, ironično, pristaš new welfare ideologije, ki je dobesedno prežeta s specizmom! John Sanbonmatsu namreč ne skriva svojega navdušenja nad specističnimi single-issue kampanjami in new welfare organizacijo Direct Action Everywhere (DxE). Organizacija DxE ne le, da hvali "humano" izkoriščanje živali, promovira nasilje in zavrača veganstvo kot moralno osnovo, pač pa celo poziva k bojkotu veganstva! – več o njihovih nemoralnostih si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj. Več o tem, kaj je narobe z welfare in single-issue kampanjami na splošno, pa si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj. Skratka, pristaši anti-kapitalističnega boja v prizadevanju za pravice živali, bi morali nemudoma prenehati promovirati zgrešena, dvoumna in skrajno zmedena sporočila ter se resno lotiti študija, preden ne naredijo še več škode živalim.   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):
2. On Capitalism and Animal Exploitation (prof. Gary L. Francione)
5. Enostavni veganski aktivizem (Lara Vrhovnik)


sreda, 07. november 2018

Zaton aktivizma in vzpon samopromocijskega spektakla v zagovorništvu živali

3. junij, 2018 /avtor Gary L. Francione

Včasih se organizacije, društva in skupine za dobrobit živali [t.i. welfare organizacije; op.p.] niso kaj prida posvečale aktivizmu. To so bile dobrodelne ustanove, ki so zgolj želele donacije.    

Gibanje za "pravice živali" je nato v 80-ih letih prejšnjega stoletja prispelo v ZDA. Čeprav je bilo gibanje na začetku osredotočeno na izvorni, neodvisni oz. t.i. "grassroots" aktivizem, je sčasoma postalo new welfare gibanje – skupek korporacijskih dobrodelnih ustanov, ki so govorile o aboliciji [odpravi izkoriščanja živali; op.p.] kot končnemu cilju, a so promovirale iste, na donacijah sloneče welfare reforme in single-issue kampanje, kot domnevno sredstvo za dosego tega cilja. Glavna oblika "aktivizma" je postala dajanje denarnega nakazila v podporo teh kampanj. Če so posamezniki poskušali podvomiti v delovanje gibanja, ali bognedaj, izzvati obstoječo usmeritev, jim je bilo rečeno naj nehajo "razdvajati". Rečeno jim je bilo, da potrebujemo "enotnost gibanja". To je v resnici pomenilo: "Utihni in doniraj."

In zdaj vidimo pojav novih skupin (društev, organizacij, itd.), ki razglašajo, da jim gre izključno za "aktivizem". In kaj to pomeni? To pomeni "instant aktivizem". Nič se ti ni treba učiti. Nič ne rabiš vedeti o teoriji pravic živali, o tem kaj pomeni abolicija in o tem zakaj je veganstvo moralni imperativ. Ni nujno niti, da si vegan. Vse kar moraš storiti je, da se pojaviš na organiziranih dogodkih in stojiš v tišini, nosiš masko in držiš laptop, ki prikazuje posnetke nasilja nad živalmi, ali skandiraš slogane in kričiš na ljudi v restavracijah, ali zadržuješ prihod tovornjaka v klavnico, zato da "si lahko priča" [t.i. "Bearing Witness" akcije; op.p.]. Te "aktivistične" skupine na različne načine celo promovirajo new welfare korporacije. "Aktivizem" je postal: "Pridi in nam pomagaj organizirati dogodke, ki delajo iz nas blagovno znamko." Pri "aktivizmu" se vse vrti okoli promoviranja blagovnih znamk, družbenih dogodkov in zabave.   

In imamo "novo" vrsto "voditeljev": slavni "aktivisti" s transakcijskimi računi, ki želijo, da jim omogočite lagodno življenje, zato da imajo lahko kariero iz "aktivizma". Saj veste, podobno kot voditelji korporacijskih welfare ustanov.

Ali so nekateri ljudje postali vegani zavoljo teh "aktivističnih" skupin in finančno podprtih "voditeljev"? Nekateri zagotovo so. A to ni bistvo. Nekateri ljudje so postali vegani zavoljo new welfare skupin in njihovih kampanj za "srečno izkoriščanje živali". Bistvo je, da v kolikor bi se ti, ki so vpeti v te "aktivistične" in new welfare skupine, dejansko izobrazili in pričeli izvajati jasno, nedvoumno abolicionistično izobraževanje ljudi o veganstvu, bi mnogo več ljudi postalo veganov. In imeli bi gibanje, ki ne bi predstavljalo ljudem veganstva kot nekaj kar se jim zdi čudno in odbijajoče.     

Kazanje nasilnih posnetkov ni nekaj novega. Zagovorniki živali to počno že zelo dolgo. Očitno mnogi današnji "aktivisti" ne vedo, da je tekom 90-ih letih prejšnjega stoletja potekala kampanja za prikazovanje nasilnih posnetkov s posluževanjem javnih kioskov. Glavni problem nasilnih posnetkov je, da v družbi, ki sprejema uporabo živali kot nekaj normalnega, tovrstni posnetki na splošno pripravijo ljudi do tega, da prično navijati za postavitev nadzornih kamer v klavnice, za preiskave intenzivnih farm "pod krinko" in ostale stvari, ki so sestavni del gibanja za "srečno izkoriščanje" živali. In ravno to je razlog, zakaj tudi velike welfare korporacije prikazujejo nasilne posnetke – uporabni so za pridobivanje podpore njihovim new welfare kampanjam. Današnji novodobni "aktivisti" pridobivajo videoposnetke od new welfare korporacij. Si lahko mislite?        

Imamo "aktiviste", ki ustavljajo tovornjake na poti v klavnico, zato da so lahko "priča" temu kar se dogaja. Živali na poti v klavnico so prestrašene. Ustavitev tovornjaka, zato da lahko "aktivisti" pomolijo svoje kamere, božajoče roke ali jokajoče obraze pred živali, res morda ustvari spektakel, toda ne stori čisto nič za živali. Pravzaprav podaljševanje njihove agonije pomeni škodovati živalim.

Leta 1989 je organizacija PETA pričela s kampanjo "Raje sem gola, kot da oblečem krzno".  V mnogih ozirih je ta kampanja predstavljala začetek odmika aktivizma stran od vsebine, v smer proti samopromociji in ustvarjanju blagovnih znamk s pomočjo spektakla. In zdaj smo prišli do točke, ko "aktivizem" je samopromocija in ustvarjanje blagovnih znamk s pomočjo spektakla. Pri "aktivizmu" se vse vrti okoli dogodkov, ki vsebujejo šablono oz. formulo, ki ponazarja to ali ono skupino in ki služi kot krepitev njihove blagovne znamke. Pri "aktivizmu" gre bolj za ponujanje nekega "doživetja" ljudem, kot za spreminjanje paradigme, ki obravnava živali kot stvari.             

Želite veganski svet? Storiti morate tri stvari: (1) biti morate vegani; (2) izobraziti se morate o pravicah živali, o aboliciji in o tem, zakaj je veganstvo moralni imperativ; ter (3) postati morate ustvarjalni in nenasilni učitelji v svojem okolju. Potrebujemo grassroots gibanje, kjer smo vsi "voditelji", ki vključujemo svoje veganstvo v vse pore naših vsakodnevnih življenj. In naše izobraževalne težnje bi morale biti vedno predstavljene na način, ki jasno promovira nenasilje in zavrača človeško diskriminacijo. Prizadevati si moramo postati novo in bolj vključevalno mirovno gibanje.

Odmakniti se moramo od ideje "aktivizma" kot spektakla, ki iz določene skupine dela blagovno znamko in omogoča pojav novih skupin kariernih "voditeljev" s transakcijskimi računi. Oživiti moramo grassroots gibanje, ki se je začelo leta 1980, a bilo nato izpodrinjeno s strani korporativnih ustanov in uličnega teatra.

Pravi aktivizem je težaško delo. A le tako se bodo stvari spremenile. Trenutno obstaja veliko javno zanimanje za veganstvo. Izkoristimo to zanimanje in ga usmerimo v produktivno smer.

**********

Če še niste vegani, prosim postanite vegani. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. Sprejemanje in zagovarjanje veganstva kot moralnega imperativa je skupaj s skrbjo za brezdomne ne-človeške begunce najpomembnejša oblika aktivizma, ki se ga lahko lotite.

Če ste že vegani, se izobrazite, zato da boste lahko nato izobraževali ostale. 


Vse o veganstvu:  www.howdoigovegan.com   

Gary Francione
Board of Governors Professor of Law, Rutgers University
Honorary Professor (Philosophy) University of East Anglia

© 2018 Gary L. Francione

Prevod: Lara Vrhovnik


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



ponedeljek, 08. oktober 2018

Veganstvo kot stvar pravičnosti: Kratek odgovor welfaristom


2. april, 2018 /avtor Gary L. Francione

Ko izpostavim stališče, da je veganstvo moralni imperativ (veganstvo je nekaj, kar smo moralno dolžni storiti) in da pravičnost zahteva, da smo vegani, mi nekateri welfaristi odgovarjajo: "Ampak ti kupuješ vegansko hrano v trgovini, ki prodaja živalske proizvode, torej si tudi ti nepravičen, zato ne moreš trditi, da pravičnost zahteva veganstvo."   

Ideja v ozadju tega pomisleka je, da s tem, ko kupim vegansko hrano v supermarketu, s čimer dam denar izkoriščevalcu živali, naj ne bi bil nič drugačen od tistih, ki kupujejo "s sočutjem" in izberejo jajca proste reje ali svinjino iz proste reje, ali ki zasledujejo "brezmesni ponedeljek", ali ki goljufajo in "tu in tam" jedo hrano živalskega izvora ali ki jedo vso živalsko hrano, a "samo malo". Welfaristi trdijo, da nisem upravičen do tega, da rečem, da je veganstvo stvar pravičnosti oz. moralni imperativ, zato ker sem sam nepravičen in ker sam ne razpoznavam veganstva kot dolžnost.

A ta argument ne drži. Je brez osnove in vodi do absurdnih zaključkov.

Ves denar je umazan. Tudi če kupim vegansko hrano v veganski trgovini in ne v običajnem supermarketu, ta trgovina zaposluje delavce, ki niso vegani, ali če veganska trgovina prejema dostavo od ljudi, ki dostavljajo živalske proizvode drugim trgovinam, ali če je veganska hrana, ki se prodaja v veganski trgovini vzgojena oz. pridelana s strani neveganskih kmetov oz. proizvajalcev ali veganskih kmetov in veganskih proizvajalcev, ki zaposlujejo neveganske delavce, po tej welfaristični logiki podpiram izkoriščanje živali. 

Welfaristi torej zavzemajo stališče, da dokler svet ni veganski, nismo dolžni postati vegani, zato ker vse dokler nimamo veganskega sveta, vedno dajemo denar izkoriščevalcem živali, ne glede na to kaj počnemo.

A to je absurdno. 

Stališče welfaristov je enako kot bi rekli, da ne moremo promovirati ideje, da je seksizem ali rasizem nepravičen, če podpiramo podjetje, ki ga vodijo ljudje, ki so seksisti ali rasisti. Glede na to, da je ogromno podjetij v lasti korporacij in da so korporacije v lasti delničarjev, ter glede na razširjenost seksizma in rasizma v današnji družbi, to pomeni, da 99,99% časa, ko nakupujemo, podpiramo podjetja v lasti seksistov in rasistov. In tudi v primeru, če neko podjetje ni v lasti rasistov ali seksistov, obstajajo rasisti in seksisti s takšnimi ali drugačnimi povezavami s tem podjetjem, v čigar žepih pristane naš denar. Se pravi, po tej logiki naj ne bi mogli izjaviti, da je seksizem ali rasizem nepravičen, zato ker nekje na tej poti vedno polnimo žepe rasistov ali seksistov.

Toda nihče ne bi rekel naj ne govorimo o enakopravnosti kot moralnem imperativu, zato ker še nismo dosegli enakopravnosti. Večina ljudi bi razpoznala popolno absurdnost takšnega stališča. A "živaloljubci" promovirajo to stališče, ko gre za živali. Kako specistično. [specizem = diskriminacija na podlagi vrste; op.p.]  

Welfaristi tudi trdijo, da ne moremo biti "100% vegani", zato ker se živalski produkti nahajajo v plastiki, cestnih površinah, gumah in mnogih drugih stvareh, ki se jim ne moremo izogniti. Da torej ne moremo vztrajati na veganstvu kot moralnem imperativu in načelu pravičnosti, zato ker ni razlike med osebo, ki ima telefon narejen iz plastike, v kateri se nahaja nekaj stranskih živalskih produktov, in osebo, ki vsake toliko poje nekaj sira ali jajc proste reje ali nekaj koščkov piščanca v sicer zelenjavni juhi, itd.

Ponovno, to stališče je absurdno.

Kot prvo, biti vegan pomeni ne jesti, nositi in uporabljati živalskih proizvodov kjerkoli je to praktično izvedljivo – kjerkoli imamo na voljo izbiro. In lahko se odločimo kaj bomo pojedli, oblekli in katere proizvode bomo uporabljali. Pravičnost zahteva, da kadarkoli imamo izbiro, ne izberemo uživati stvari, ki vsebujejo dele teles izkoriščanih oseb – človeških ali ne-človeških. Nimamo izbire kar se tiče vsebnosti cestnih površin ali na kakšen način proizvajajo plastiko, ki se uporablja za skoraj vse kar obstaja.   

Drugič, razlog zakaj povsod najdemo stranske živalske produkte je v tem, ker vsako leto širom sveta ubijemo preko bilijon živali. Stranski produkti klavnic so poceni in povsod dostopni. In to se bo nadaljevalo toliko časa, dokler bomo nadaljevali z uživanjem živalskih proizvodov.

Tretjič, nikoli ne bi sprejeli takšnega argumenta v človeškem kontekstu. Razmislite o sledečem: rasistična in seksistična družba prinaša koristi belopoltim ljudem in moškim, ker rasizem in seksizem učinkovito speljujeta blagostanje (denar, priložnosti za delo, itd.) stran od tistih, ki so diskriminirani, k tistim, ki se nahajajo v privilegiranih razredih oz. skupinah. Če bi uporabili argument welfaristov v tem kontekstu, bi morali zaključiti, da belopolti ljudje ne morejo trditi, da je rasizem nepravičen, zato ker nimajo druge izbire kot da imajo koristi od rasizma (enako kot vegani nimajo druge izbire kot uporabljati ceste, ki so na voljo). Morali bi zaključiti, da moški ne morejo zagovarjati stališča, da je seksizem in zatiranje žensk nepravično, zato ker imajo že samo na podlagi tega ker so moški, koristi od seksizma in zatiranja žensk (enako kot vegani prihajajo v stik s plastiko, ki se nahaja povsod).

Toda nihče ne bi zagovarjal česa takega v človeškem kontekstu. 

To še ni vse. Welfaristi trdijo, da zato ker se ni mogoče izogniti stranskim živalskim produktom povsod okoli nas, ne moremo reči, da je nepravično izbrati uživanje teh produktov takrat, ko imamo izbiro. Stališče welfaristov je popolnoma enako kot bi rekli, da ker imajo belopolti ljudje koristi od rasizma, ni nobene razlike med belopolto osebo, ki nasprotuje rasizmu in belopolto osebo, ki se "samo malo" poslužuje rasističnih dejanj. Stališče welfaristov je popolnoma enako kot bi rekli, da ker imajo moški koristi od seksizma tudi če mu nasprotujejo, ni nobene razlike med moškim, ki nasprotuje seksizmu in moškim, ki tu in tam dejansko zatira ženske.

Ponovno, nihče ne bi zagovarjal teh stališč v človeškem kontekstu.

Zavrniti bi morali stališče welfaristov zaradi več kot očitnega specizma, na katerem sloni.   

Če niste vegani, prosim postanite vegani. To je stvar moralnega imperativa. Stvar pravičnosti.

******
Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University
Honorary Professor of Philosophy, University of East Anglia   

© 2018 Gary L. Francione 

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):


četrtek, 17. maj 2018

6. brezplačni spletni seminar: Zagovorništvo živali – Abolicionistični pristop (v soboto, 19.5. 2018 ob 22.uri)


Vljudno vabljeni na šesti abolicionistični spletni seminar, ki bo v soboto, 19. maja 2018 ob 22.uri po slovenskem času. Gostitelja, profesorja Anna Charlton in Gary L. Francione, bosta odgovarjala na vaša vprašanja v zvezi s tem kako zagovarjati pravice živali in izvajati nenasilni veganski aktivizem.  

Seminar je brezplačen in odprt za vse ljudi širom sveta. Udeležite se ga lahko preko katerekoli naprave z internetno povezavo: pametni telefon, tablica, prenosni ali namizni računalnik, itd. 

Registracija je na voljo tukaj:

Obvestite tudi svoje prijatelje!

Leon Kralj 

DODANO 21.5.2018: 
Če ste zamudili dogodek v živo, je tule posnetek: 



Sorodne teme (kliknite na povezavo):

četrtek, 19. april 2018

Seksizem in rasizem v "gibanju za pravice živali": Odgovor za Ruby Hamad

20. december, 2015 /avtor Gary L. Francione

Ruby Hamad
Daily Life
www.DailyLife.com.au

Spoštovana ga. Hamad:

Prebral sem vaš esej o rasizmu in seksizmu v "gibanju za pravice živali". Zapisali ste:
Glavna težava današnje mainstream veganske skupnosti je, da ogromno njenih pripadnikov zavrača povezavo med zatiranjem ljudi in izkoriščanjem živali.

Popolnoma se strinjam s to izjavo.

Se pa ne bi se strinjal s tem, da izjave o družinskem nasilju, ki jih podaja Durian Rider (za čigar ime sem prvič slišal šele pred kratkim, ko je bilo govora o družinskem nasilju), ali izjave v prid nasilja in sovraštva do žensk, ki jih podaja Gary Yourofsky, predstavljajo "mainstream vegansko skupnost". Vsi vegani v mojem krogu prijateljev jih, enako kot tudi sam, smatramo za obsojanja vredne.

Toda povsem se strinjam s tem, da novodobno gibanje za pravice živali na splošno ne razpozna neločljive povezanosti med človekovimi pravicami in pravicami živali. Ne razpozna, da se diskriminiranje živali v ničemer ne razlikuje od diskriminiranja ljudi na osnovi rase, spola, ekonomskega statusa, itd. To je že desetletja v središču pozornosti mojega akademskega dela in na Univerzi Rutgers sva s kolegico Anno Charlton že vrsto let nosilca študijske smeri, imenovane "Človekove pravice in pravice živali".

Mislim, da je razlog v tem, da je bilo (vsaj do zdaj) "gibanje za pravice živali" pod okriljem pridobitnih organizacij. To so poslovne korporacije, ki si prizadevajo črpati donacije iz čim širšega kroga ljudi, zato ne zavzemajo stališč glede človekovih pravic. Imajo namreč ekonomski interes za promoviranje diskriminatornih stališč, ki jim prinašajo donacije. Samo poglejte seksistične, do žensk sovražno nastrojene kampanje organizacije PETA, ki so se pričele že leta 1989 in ki postajajo iz leta v leto hujše. PETA ne bi počela tega, če ji to ne bi prinašalo ogromno denarja. Na žalost veliko zagovornikov živali, vključno z vami, opravičuje PETA-o. To ima zelo negativne posledice.  

A naj ponovim: Popolnoma se strinjam z vami glede tega, da je "gibanje" (če želite tako imenovati skupek pridobitnih organizacij) zgrešilo bistvo. In ravno zato že približno 25 let trdim, da bi morali zagovorniki živali zavzeti napredno vizijo človekovih pravic ter se prenehati posluževati diskriminacije kot sredstva za zbiranje donacij. Že vse od leta 1991 javno kritiziram PETA-ine seksistične kampanje.

Zanimivo, ko sem skušal pridobiti organizacijo Feminists for Animal Rights (FAR) [Feministi za pravice živali; op.p.] za proteste proti seksizmu, ki ga promovira PETA, so mi odgovorili, da pri FAR ne želijo dajati nobenih izjav o tem, zato ker je bila (in je še vedno) predsednica PETA ženska – Ingrid Newkirk. Pravzaprav je šele ob koncu leta 1994 – ko so se PETA-ine seksistične kampanje že dodobra razmahnile – FAR podala javno izjavo v zvezi s tem. Vedno sem bil kritičen do PETA-e in ostalih organizacij, zato ker se poslužujejo seksističnih podob ali idej v svojih kampanjah. Že dolgo časa ne spremljam več sovražnih pisem, ki jih prejemam od ljudi, ki trdijo, da "izdajam živali", ker kritiziram PETA-in seksizem.

Že vrsto let opozarjam zagovornike živali, naj bodo previdni pri tem kako izražajo primerjavo med izkoriščanjem živali in rasnim suženjstvom, z ozirom na dolgo zgodovino primerjanja Afričanov z živalmi, kar se je dejansko počelo. Javno sem kritiziral naslovnico zdaj že bivše revije Animals´ Agenda, ki je delala primerjavo med fotografijo temnopoltega otroka in fotografijo neke živali (če se prav spomnim, je šlo za mačko), ki je sprožila buren odziv številnih temnopoltih ljudi, ki so dejali, da naslovnica prikazuje temnopolte ljudi kot živali.

V svojem delu na področju problematike živali kot lastnine, sem vedno jasen, da je lahko primerjava med izkoriščanjem živali in suženjstvom koristna le za en sam namen: za prikaz tega, da zakonske regulacije, ki odrejajo način ravnanja s čutečimi bitji, ki imajo status lastnine, ne morejo učinkovati in da skoraj vedno delujejo v prid lastnikov te lastnine, ne glede na to ali gre za človeško ali živalsko lastnino. Od nekdaj zagovarjam stališče, da so oglasni panoji, ki prikazujejo linčane sužnje skupaj z v klavnicah obešenimi živalmi, žaljivi, zato ker se jih lahko razume kot neposredno enačenje sužnjev z živalmi. V odgovor na te moje poglede sem prejel ogromno kritike s strani zagovornikov živali, ki mislijo, da govorim, da so živali manj "pomembne" od ljudi, česar pa, seveda, ne govorim, saj je osrednje bistvo mojega dela ravno stališče, da so vsa čuteča bitja enakovredna v tem, da imajo pravico ne biti obravnavana kot potrošno blago oz. vir za ljudi.  

Zadnja leta opozarjam na islamofobijo, ki se čedalje pogosteje pojavlja med zagovorniki živali. Na primer, izrazil sem nasprotovanje kampanji proti halal zakolu [halal zakol je zakol, pri katerem živali predhodno niso omamljene; op.p.], ki jo je sprožila britanska new welfare organizacija Viva!, v kateri poziva ljudi k bojkotu restavracij, ki ponujajo halal meso. Glejte tale in tale blog. Med drugim sem zapisal:
Zdi se mi zelo žalostno, da Viva! označuje to kot problematiko muslimanskega običaja, katerega težava je v tem na kakšen način so živali zaklane, namesto v tem, da so sploh zaklane. Muslimani žal nimajo monopola nad zlorabljanjem živali in izjave organizacije Viva! podpihujejo islamofobijo, ki se že tako ali tako naglo širi po Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. 

Za to sem bil deležen precej kritike, med drugim tudi lanskega oktobra, ko sem na nekem dogodku v Londonu razpravljal o problemu islamofobije znotraj kampanj za pravice živali. Številni jezni zagovorniki živali so me obtožili, da podpiram halal zakol. Poskušal sem jim pojasniti, da nikakor ne podpiram halal zakola, pač pa jim pravzaprav skušam pokazati, da islamofobne kampanje škodijo tako živalim kot ljudem, s tem ko prepričujejo ljudi, da so muslimani moralno inferiorni v primerjavi s tistimi, ki jedo meso predhodno omamljenih živali.  

Ko je Sam Harris, predstavnik gibanja "New Atheism" [Novi Ateizem; op.p.], javno pozival k profiliranju vseh tistih ljudi, ki izgledajo kot muslimani, sem temu nasprotoval. Moje splošno stališče o Novih Ateistih – strinjam se z izjavo, ki jo je podal Noam Chomsky, da so Novi Ateisti "verski fanatiki", ki verjamejo v "versko enoumje" - je sprožila precejšnje kritike s strani zagovornikov živali. Nekateri med njimi so me celo obtožili "diskriminacije ateistov", čeprav v resnici le zavračam tiste, ki pozivajo k skorajda fašistični pokorščini, kot to velja za Nove Ateiste.

Opozoril sem na spornost kampanje v zvezi s transportom živine organizacije Animals Australia, ki je problematična v številnih ozirih, vključno s tem, da spodbuja islamofobijo. 
[Mimogrede: Tudi v Sloveniji imamo številna društva, ki sprožajo moralno sporne kampanje v zvezi s transportom živine; glejte blog Društvo za zaščito živali Ljubljana priporoča: "Živali ubijajmo lokalno!"; op.p.] 

Ne dovolim promoviranja Garyja Yourofskega na svoji Facebook strani, zaradi njegovih nasilju naklonjenih izjav in zaradi njegovih rasističnih in tudi sicer sovražnih izjav o Palestincih.

Vedno znova nasprotujem rasističnim, etnocentričnim in ksenofobnim vidikom single-issue kampanj, ki se osredotočajo na poboj delfinov v japonskem Taijiju, na kitolov in na jedenje psov in mačk v Aziji, kot tudi rasizmu, ki spremlja praktično vsako medijsko izpostavljeno zgodbo o mučenju živali, ko je storilec temnopolta oseba.

Lahko bi še v nedogled nadaljeval z navajanjem primerov, a naj znova poudarim, da se popolnoma strinjam z vašo ugotovitvijo, da je "gibanje za živali" izgubilo kompas glede človekovih pravic. In že vse od sredine 90-ih let prejšnjega stoletja spodbujam zagovornike živali k vzpostavitvi izvornega, neodvisnega gibanja, ki bi pozivalo k odpravi (namesto k reguliranju) izkoriščanja živali, sprejelo napredno vizijo človekovih pravic, ki zavrača vse vrste diskriminacij, in nasprotovalo vsem pojavnim oblikam nasilja [glejte tukaj in tukaj; op.p.]. 

Zato sem bil osupel, ko sem vas slišal reči sledeče:
Žalosti me, da gibanje, ki ga sestavljajo večinoma ženske, kljub temu povzdiguje belopolte moške na vodilne položaje. Moške, kot je profesor Gary Francione, ki misli, da ima pravico pridigati ženskam o tem ali lahko same sebe smatrajo za feministke. Zgrožena sem, da so naše kritike vodilnih veganov vedno znova utišane, zato ker ti moški "naredijo zelo veliko za živali". 

Imam nekaj opažanj, ki bi jih rad delil z vami.

Prvič, mislim, da je žalostno – in zelo nepošteno – da, kot kaže, enačite vse veganske moške s posamezniki, ki omalovažujejo družinsko nasilje, pozivajo k posiljevanju tistih žensk, ki nosijo krzno, ali podajajo rasistične izjave o Palestincih. Razumem, da takšne označbe pomagajo vašemu članku pritegniti pozornost na podoben način kot to velja za naslovnice tabloidov. In jasno mi je, da so mediji na splošno negativno nastrojeni do veganstva in nenehno na preži za razlogi, ki bi jim omogočili omalovaževati vegane. Toda to, da ste zmetali vse moške v isti koš, je bilo neodgovorno z vaše strani.

Drugič, moja "pridigarska" izjava (na katero namigujete v vašem zapisu), ki jo očitno smatrate za sporno, se glasi:
Če ste feminist, a niste vegan, potem ignorirate izkoriščanje živalskih samic, poblagovljenje njihovih reproduktivnih procesov in razdiranje njihovih vezi z njihovimi otroki.

Ali se ne strinjate z vsebino te izjave?

Ali ne vidite veganstva kot moralno obvezo, kot osnovni pogoj za temeljno pravičnost, kot tisto kar dolgujemo živalim? Ali se strinjate s tem, da tisti feministi, ki niso vegani, delajo umetno in neopravičljivo ločnico med človeškimi in živalskimi predstavnicami ženskega spola? Če se ne strinjate z vsebino te izjave, potem se ne strinjava v samem temelju razumevanja problematike. Toda to najino nestrinjanje  ni glede feminizma. Je glede tega kaj zahteva pravičnost v odnosu do živali.

Če se morda strinjate z izjavo, a ugovarjate dejstvu, da sem jaz, moški, podal to izjavo, potem izražate esencializem, kar v tem kontekstu pomeni, da lahko le ženske podajajo stališče v zvezi s feminizmom.

Esencializem vodi do prepričanja, da ima mnenje o feminizmu, ki ga izražajo nazadnjaški posamezniki, kot sta npr. Margaret Thatcher ali Carly Fiorina, večjo težo kot mnenje kateregakoli moškega – ne glede na to kako napredno razmišljujočega. Ali se vam ne zdi to absurdno?

Strinjam se, da se morajo belopolti ljudje zavedati, da so priviligirani v rasistični družbi. Ravno tako se strinjam, da se morajo moški zavedati, da so priviligirani v patriarhalni družbi. Mislim, da je zelo pomembno prisluhniti življenjskim izkušnjam žensk in temnopoltih ljudi, ki so vse prevečkrat ignorirani oz. nerazumljeni – in s tem napačno razumljeni - po konvencionalnih standardih.

Toda to je nekaj povsem drugega kot reči, da smejo le temnopolti ljudje govoriti o rasizmu, ali da smejo le ženske govoriti o feminizmu ter da je moralno sprejemljivo označiti za "seksista" ali "rasista" vsakogar, ki govori o teh zadevah – neodvisno od tega kaj reče – samo zato, ker sam ni predstavnik te točno določene skupine o kateri je govora. Pozorni moramo biti na vsebino povedanega in ovrednotiti njene argumente, ne pa jo zavrniti zgolj na podlagi spola ali barve kože tistega, ki jo podaja. Moralna pravilnost ali zgrešenost ni stvar relativnosti, vsaj kar se mene tiče. (In zna biti, da je ravno to tisto, za kar gre tukaj, kot bom pojasnil spodaj.)

Esencializem, vse prej kot napredna doktrina, je najbolj nazadovalna in nazadnjaška, kar jih obstaja. Predstavlja oviro naprednim družbenim spremembam, ki si prizadevajo vzpostaviti gibanje, ki ga sestavljajo ljudje, ki prisegajo na ideale pravičnosti – gibanje, ki ne izključuje ljudi oz. jim ne vzema njihovega glasu na osnovi tega kdo so. Ponavljam: vsi tisti, ki uživajo katerikoli privilegij, bi seveda morali biti pazljivi, da zaradi tega ne bi dajali vtisa, da promovirajo stališče, ki je nepravično namesto pravično. Toda napredni ljudje morajo zavreči idejo, da je identiteta govorca – in ne vsebina njegovega govora – tista, ki je predmet debate.

Tretjič, zapisali ste, da me je "gibanje" "povzdignilo" na "vodilni položaj".

Na katero "gibanje" namigujete? Gotovo ne na "gibanje", ki ga predstavljajo vse te pridobitne organizacije za živali. Bila bi precej mila ocena, če rečem, da me ne marajo kaj preveč. Ne marajo me niti malo.

Poleg tega nimam nobene svoje organizacije. Nobena organizacija me ne podpira. Nimam nobenega gumba za klik k donacijam. Sem akademik. Pišem in poučujem. Moji zapisi in poučevanje so vsekakor osnovani na letih, ki sem jih preživel kot odvetnik, ko sem zastopal pro bono nekatere velike organizacije za živali, a kljub vsemu sem le akademik. Nimam popolnoma nobene pozicije znotraj "gibanja". Pravzaprav, v svojem delu namerno poudarjam, da mora biti abolicionistično vegansko gibanje neodvisno izvorno gibanje, ki se ne zgleduje po nobenem "vodji" ter si prizadeva le za ideje, ki odražajo tehtno in osnovano moralno teorijo.

Obstaja veliko ljudi, med njimi tudi mnogo žensk, ki berejo moje delo in soglašajo, da so moja stališča tehtna. Večina teh žensk prav tako ni vpetih v "gibanje", v smislu, da niso podpornice velikih pridobitnih organizacij za živali. So del neodvisnih, izvornih prizadevanj. Ljudje, ki so me torej po vaših besedah "povzdignili" na "vodilni položaj", so enostavno ljudje, ki vidijo moje argumente kot tehtne in moj pristop kot nekaj, kar naslavlja širok razpon etičnih dilem, s katerimi se soočajo. Ne "pridigam" ženskam. Podajam argumente in mnogo ljudi, vključno z ženskami, jih smatra za prepričljive. Moje delo ponuja teoretični okvir, na podlagi katerega lahko zagovorniki živali oblikujejo svoja aktivistična prizadevanja, z namenom doseči korenite družbene spremembe na učinkovit način. Abolicionistični veganski aktivisti ne le, da širom sveta izvajajo ustvarjalno, nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu kot moralni osnovi, pač pa promovirajo veganstvo kot del celokupne vizije človekovih pravic, ki zavrača vse oblike diskriminacije in opozarja nanje kadarkoli se pojavijo znotraj številnih kampanj za živali, ki jih izvajajo razne organizacije, društva ali posamezniki.

Toda ti ljudje – te ženske – po vašem mnenju očitno ne štejejo. Le zakaj?

Morda mislite, da so le avtomati, nesposobni kritičnega mišljenja?

Če je to tisto, kar želite reči, potem je vaše stališče popolnoma zaničljivo in nespoštljivo do vseh teh žensk, vključno temnopoltih žensk, ki sprejemajo idejo, da je veganstvo moralna osnova in moralni imperativ, in ki se strinjajo z ostalimi vidiki mojega dela, vključno s povezavo med človekovimi pravicami in pravicami živali, ki je znatno bolj obsegajoča in vključevalna od številnih ostalih domnevno naprednih pristopov. Abolicionistični pristop se osredotoča na vse diskriminacije.

Zanimivo, esencializem očitno ne preprečuje belopoltim, "pravim/polnovrednim" ženskam [ženskam, katerih biološki spol se sklada z njihovo spolno identiteto, zaradi česar same sebe smatrajo za edine "prave" ženske in za večvredne od ostalih marginalnih družbenih skupin; op.p.], da ne bi podajale vse mogoče izjave o rasizmu, transspolnih osebah, itd. Navsezadnje pa mi je jasno, da je tistim, ki odobravajo esencializem, prav malo mar za načelnost.

Kakorkoli že, to kar očitno želite povedati z vašim stališčem je, da so edine ženske, katerih mnenje šteje, tiste, ki se strinjajo z vami. Takšno stališče ni nič bolj sprejemljivo, če je oseba, ki ga podaja, moški, kakor če je oseba, ki ga podaja, ženska.     

Četrtič, mislim, da je tisto, za kar gre v resnici pri vsem skupaj to, da se ne strinjate z mojim vidikom, da je veganstvo moralni imperativ. Namreč, domnevam, da želite v resnici promovirati stališče, ki dovoljuje izkoriščati živali ter nato trditi, da je težava tistih, ki se s tem ne strinjajo ta, da so belopolti moški ali ženski avtomati, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo.

Kdo so ti glasovi, za katere pravite, da morajo preglasiti belopolte moške s Svengalijevsko nadvlado nad slaboumnimi ženskami, ki soglašajo z Abolicionističnim pristopom? Omenjate Breeze Harper (ustanoviteljico Projekta "Sistah Vegan") in "pionirko ekofeminizma" Carol Adams.

Kar zadeva Harperjevo, oglejte si ta video pri cca. 1 uri in 3 minutah:


Harperjeva med drugim izjavi:

1. »Mislim, da noben način prehranjevanja ni pravi način prehranjevanja.«

2. Noben način prehranjevanja ni »univerzalen«. »Tvoj način prehranjevanja in to kar rabiš upoštevati pri izbiri hrane se spreminja odvisno od okoliščin oz. od tega kdo si«.

3. Kot primer teh »okoliščin« Harperjeva navaja, da je prenehala biti veganka, ko je zanosila, ker »preprosto ni zmogla« in je »pojedla nekaj jajc na mesec.«

4. Biti vegan je »težko« v določenih krajih (in tako veganstvo ne more biti »univerzalna« obveza).

V predstavitvi njene knjige Sistah Vegan, Harperjeva imenuje promoviranje veganstva kot moralnega imperativa kot "pridiganje veganstva oz. veganskega fundamentalizma". S točno enakimi besedami korporacijski welfaristi imenujejo promoviranje veganstva kot moralne osnove.

Če pustimo ob strani dejstvo, da je veganstvo več kot le dieta, ni to nič drugega kot stališče, ki pravi "veganstvo je sicer OK, a je odvisno od priročnosti, osebnih značilnosti, individualnih posebnosti, itd." A bodimo karseda jasni: njeno stališče izrecno zavrača veganstvo kot moralno osnovo ter pravi, da je veganstvo stvar specifičnosti določene situacije – stvar tega "kdo si".

Ali je veganstvo res stvar okoliščin oz. tega "kdo si"? Nikakor. Nič bolj kot je upoštevati temeljne človekove pravice stvar tega "kdo si".   

Trditi, da je veganstvo moralni imperativ, ni "pridiganje veganstva oz. veganskega fundamentalizma". Je stvar temeljne pravičnosti.

Ali kraji, kjer ni na voljo dovolj hrane oz. območja, kjer z žitom namesto ljudi raje hranijo živino za izvoz, predstavljajo problem? Vsekakor. Toda ali to pomeni, da veganstvo ni moralni imperativ v smislu, da smo dolžni povečati dostopnost veganske hrane? Seveda je.

Skratka: ta različica "intersekcijske pravičnosti" je v resnici specizem, preoblečen v navidezno napreden žargon. Je vse prej kot vključevalen: živali so odrinjene na stran in obravnavane kot žrtve principa "kdo si". Dejstvo, da je tisti, ki artikulira ta vidik, temnopolt, ne pomeni, da vidik ni specističen.

Kakorkoli že, tisto, kar očitno hočete reči je, da ne bi smeli sprejeti ideje veganstva kot moralnega imperativa zato, ker jo promovira nek belopolti tip. Namesto tega bi morali promovirati specistično stališče, zato ker ga promovira temnopolta oseba. Tisti temnopolti ljudje, ki zavračajo Harperjevo očigledno relativistično (oz. celo utilitaristično) stališče, so navadni avtomati, ki "povzdigujejo belopolte moške na večino vodilnih položajev", zato lahko njihova mnenja enostavno ignoriramo.

Če označimo takšno stališče za intelektualno puhlost, je to še najlepše kar lahko rečemo zanj.  

Kar se tiče Carol Adams in ekofeminizma, Adamsova meni, da je teorija pravic patriarhalna in trdi, da moramo zavrniti splošno veljavne moralne sodbe v prid sprejetja "etike sočutja", ki poziva k upoštevanju "posebnosti določenih situacij" namesto upoštevanja moralnih pravil.

Gotovo se strinjam s tem, da so bile zgodovinsko gledano pravice mnogokrat uporabljene na način, da so služile patriarhatu, toda v konceptualnem smislu je pravica preprosto način za zaščito interesa [interesa do nadaljevanja življenja, telesne nedotakljivosti, enakovredne obravnave, itd.; op.p.]. Pravica ščiti interes brezpogojno. V sami osnovi ni v pravici prav nič patriarhalnega. Palica je lahko uporabljena za izvajanje nasilja nad žensko, toda v sami osnovi ni v palici prav nič patriarhalnega.

Zanimivo je, da čeravno ekofeministi zavračajo koncept pravic, pa ga zelo jasno in upravičeno zagovarjajo zase. Vztrajajo namreč, da mora biti njihov interes do osnovnih interesov [do nadaljevanja življenja, telesne nedotakljivosti, ipd; op.p.] brezpogojno zaščiten kot stvar moralnih (in zakonskih) pravil, ne pa ovrednoten glede na "posebnosti določenih situacij". Ne poznam nobenega ekofeminista, ki bi trdil, da je fizična zloraba ovrednotena glede na "posebnosti določenih situacij" [posilstvo je posilstvo in je vedno nemoralno, ne glede na okoliščine; op.p.]. Povedano drugače, ko je govora o temeljnih človekovih pravicah, ekofeministi podpirajo koncept pravic neodvisno od okoliščin. Toda ko gre za živali, se njihova "etika sočutja" kar naenkrat odraža na zelo drugačen način.

Leta 1996 sem podal recenzijo (ki je bila objavljena v zborniku) zbirke esejev o ekofeminizmu, izdanih s strani Carol Adams. Skupaj z Josephine Donovan sva razpravljala o številnih oblikah izkoriščanja živali, od uporabljanja živali za hrano ("kontekstualno moralno vegetarijanstvo") do vzrejanja živali za družbo in jezdenja konjev, ki so odobravane s strani številnih ekofeminističnih avtorjev v omenjeni zbirki esejev. A tovrstni specizem je neizbežen, če govoriš o zavračanju vseh splošno veljavnih moralnih pravil na račun sprejetja situacijskega načela. Ekofeministi ga imenujejo "etika sočutja". Breeze Harper ga imenuje "kdo si". Oboje je v bistvu ista stvar – zavračanje ideje, da ne moremo upravičiti nobene uporabe živali (tako za hrano kot drugače) in da pomeni veganstvo jasno in nedvoumno moralno obvezo, ki jo dolgujemo živalim ta trenutek kot stvar temeljne pravičnosti.

Opažam, da čeprav Adamsova danes nedvomno promovira veganstvo bolj kot je to počela nekoč, pa hkrati navaja tudi vegetarijanstvo – in ne le veganstvo - kot moralno zaželeno držo. Uporablja oba izraza, tako "vegetarijanec" kot "vegan". Zapiše na primer, da »moramo na mesojedce gledati kot na bodoče vegane, bodoče vegetarijance, ki jim nekaj še preprečuje, da bi to postali.« Precej težko (če ne kar nemogoče) je to razumeti drugače kot da Adamsova izraža idejo, da sta oba – tako veganstvo kot tudi vegetarijanstvo – moralno zaželeni drži.

Kar se mojega stališča tiče, je veganstvo moralna osnova in vse kar je manj od veganstva pomeni direktno in moralno neopravičljivo udeležbo v izkoriščanju živali. Nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi. Vegetarijanstvo je moralno neopravičljiva drža. Biti vegetarijanec pomeni sodelovati v izkoriščanju živali z malenkost omejenejšim razponom izkoriščevalskih izbir – in nič več kot to. Vegetarijanstvo ni nič bolj moralno zaželena drža kot katerokoli drugo vsejedo konzumiranje živali. Moralni status živali [če soglašamo, da niso predmeti; op.p.] pomeni, da ne moremo upravičiti jedenja nobenih živalskih proizvodov, oblačenja v njihove kože ali katerekoli druge uporabe živali kot našega vira.

Kakorkoli že, če smatrajo ljudje pristop Harperjeve in Adamsove za prepričljiv, imajo vso pravico do tega. Če ljudi prepriča moje delo, ki se zelo razlikuje tako od Harperjeve kot Adamsove, imajo vso pravico do tega. Toda reči, da slednji, za razliko od prvih, ne premorejo kritičnega mišljenja, sloni na ničemer drugem kot na zelo nepošteni, poniževalni in nenazadnje tudi neopravičljivi predpostavki.

Hvala ker si boste vzeli čas za premislek glede mojih stališč.  

S spoštovanjem,

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

**********
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

© 2015 Gary L. Francione

DODATEK, 26. december, 2015:

Kljub temu, da sem v svojem odgovoru za Hamadovo omenil Breeze Harper le kot primer Hamadove problematične analize, je Breeze Harper objavila tole kot odgovor na moj blog. Omenja svoje aktivno udejstvovanje v budizmu, toda kot vidim se ni dotaknila dejstva, da zavrača veganstvo kot moralno osnovo. Pravzaprav se zdi, da zavrača vsesplošni koncept moralnih osnov:
Poleg tega prihajam iz duhovne prakse in vadbe aktivnega budizma, s poudarkom na zen budizmu. Ruby Hamad in Gary Francione, želim vama sporočiti, da je ta blog, ki ga objavljam, rezultat vajinega vpliva, ki sta ga imela na moj razvoj na področju aktivnega udejstvovanja v budizmu in ahimsi; tako budizem kot ahimsa predstavljata ´jedro´ moje osebne ´moralne osnove´ [to bo vedno stalnica]. Cenim ta vpliv, ki sta ga imela name, saj mi je omogočil, da se raje odzivam na dejanja, namesto da ´ugriznem v vabo´ oz. da sem ´zapeljana´ v to, da bi se morala ves čas braniti, opravičevati ali dokazovati; Naučila sem se razumeti razliko med odgovarjanjem posamezniku in razumevanjem dejanj in njihovih posledic.

Tukaj je posnetek te njene izjave:

(kliknite za povečavo)

Povedano drugače, Harperjeva je izrazila stališče, da veganstvo ni moralna osnova in da je obvezujoča narava veganstva stvar "okoliščin" oz. tega "kdo si". Izrazil sem svoje nestrinjanje oz. jo pozval k utemeljitvi (posredno preko odgovora za Ruby Hamad). Njen odgovor: ne bo "ugriznila v vabo". "Vabo"? Komentiral sem na osnovi njenih izrečenih besed. Očitno ni odgovorna za svoje besede.

Morda pa niso bile prave "okoliščine" oz. takrat ni bila v pravem "kdo si" stanju.

Kakorkoli že, če imajo živali moralno vrednost, je veganstvo osnovna moralna obveza; je nekaj kar smo obvezani storiti. Moralne osnove niso stvar "osebnih" vidikov; so stvar moralnih načel.  

Kot že rečeno, Harperjeva vidi promoviranje veganstva kot moralnega imperativa kot "veganski fundamentalizem". Iz predstavitve njene knjige Sistah Vegan:
Pri Sistah Vegan ne gre za pridiganje veganstva ali veganskega fundamentalizma. Gre za odkrivanje tega, kako specifična skupina žensk, ki se identificira kot temnopolte veganke, dojema prehranjevanje, hrano, ekološki trajnostni razvoj, zdravje in zdravljenje, pravice živali, starševstvo, družbeno pravičnost, duhovnost, skrb za frizuro, raso, spolnost, ženskost, svobodo ter identiteto, ki se upira konvencionalnim predstavam.   


Vem, da določeni ljudje, ki zase trdijo, da so "abolicionisti", promovirajo Harperjevo. To pomeni, da bodisi ne razumejo abolicionizma bodisi ne razumejo Harperjeve, ali pa zgolj skušajo prilagoditi pojem "abolicionizem" na način kot so new welfaristi v 90-ih letih prejšnjega stoletja prilagodili pojem "pravice živali" ter ga zaradi koristoljubja spremenili v popolnoma brezsmiseln koncept. 



Sorodne teme (kliknite na povezavo):