četrtek, 14. september 2017

Veganstvo kot moralni imperativ

12. maj, 2016 /avtor Gary L. Francione

Tretje načelo abolicionističnega pristopa k pravicam živali govori o tem, da je veganstvo moralni imperativ: 


Veganstvo je moralna osnova, pri čemer je ustvarjalno in nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu temelj vsakega resnega zagovorništva pravic živali.  

Obrazložitev:
Obstaja veganstvo in obstaja izkoriščanje živali: tretja možnost ne obstaja. Ne biti vegan pomeni neposredno sodelovati pri izkoriščanju živali. Abolicionisti predstavljamo veganstvo kot moralno osnovo oz. moralni imperativ in kot edini razumni odgovor na spoznanje, da imajo živali moralno vrednost. Če živali kaj štejejo v moralnem smislu, potem jih ne moremo obravnavati kot potrošno blago, jih jesti, se oblačiti v njihove kože ali jih izkoriščati v druge namene. Enako kot ne moremo biti za odpravo človeškega suženjstva, če smo lastniki sužnjev, ne moremo biti abolicionisti oz. za odpravo živalskega suženjstva, če hkrati uživamo ​​živalske izdelke. Za abolicioniste je veganstvo vprašanje temeljne pravičnosti. "Abolicionistični pristop k pravicam živali" je izvorno, neodvisno družbeno gibanje. Zagovarjanje veganstva kot temeljnega načela pravičnosti ne zahteva velikih, bogatih korporacij ali "voditeljev." To je nekaj, kar lahko in tudi moramo početi vsi kot množično gibanje. Vsak od nas mora biti vodja.


Abolicionisti (zagovorniki odprave izkoriščanja živali) se strinjamo z welfaristi (zagovorniki reguliranja izkoriščanja živali) v tem, da izkoriščanje živali ne bo izginilo "preko noči" in da potrebujemo postopne korake – welfaristi pravijo temu "baby steps" [majhni koraki; op.p.] – za dosego odprave izkoriščanja živali. Toda abolicionisti zavračamo kampanje za welfare reforme [kampanje za večje kletke, daljše verige, "prosto" rejo, ipd.; op.p.] in single-issue kampanje [kampanje, ki nasprotujejo le točno določenemu proizvodu živalskega izvora oz. obliki izkoriščanja živali – npr. krzno, jajca baterijske reje, pasji boji, lov, bikoborbe, itd.; op.p.] kot nekaj, kar naj bi predstavljalo postopne korake, zato ker so neskladne z idejo, da imajo živali moralno vrednost in pravico ne biti uporabljene kot vir za ljudi. Poleg tega v praktičnem smislu tovrstne kampanje ne učinkujejo in že po sami naravi ne morejo voditi do odprave izkoriščanja živali.

Kljub trditvam welfaristov, da abolicionisti nimamo praktičnega načrta za spremembo, imamo abolicionisti zelo jasen program za postopno spremembo tako na ravni posameznika kot družbe: veganstvo ter ustvarjalen, nenasilen aktivizem in izobraževanje ljudi o veganstvu. Veganstvo pomeni, da ne jemo nobenih živil živalskega izvora, se ne oblačimo v njihove kože in, kolikor je to praktično izvedljivo, na noben drug način ne uporabljamo živali.  

Za začetek je treba povedati, da nihče ne trdi, da je, kar se zdravja tiče, nujno jesti hrano živalskega izvora. Uradno stališče vseh največjih prehranskih organizacij na svetu, Academy of Nutrition and Dietetics, American Diabetes Association, American Heart Association, British Nutritional Foundation, Dietician´s Association of Australia, Dieticians of Canada ter Heart and Stroke Foundation; raziskovalnih in izobraževalnih inštitucij, vključno z Mayo Clinic, UCLA Health Center, University of Pennsylvania School of Medicine ter University of Pittsburgh School of Medicine; uradnih državnih ustanov, kot sta British National Health Service, U.S. National Institutes of Health, U.S. Department of Agriculture ter U.S. Department of Health and Human Services; in zdravstvenih organizacij, ki izdajajo znanstveno recenzirane (peer-reviewed) publikacije, kot npr. Kaiser Permanente, se glasi, da je "veganska prehrana popolnoma zdrava, prehransko ustrezna in primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, vključno z nosečnicami, doječimi materami, dojenčki, otroki, mladostniki in športniki". Nekatere izmed omenjenih organizacij dokazujejo tudi, da ima lahko veganska prehrana številne zdravstvene prednosti v primerjavi s prehrano, ki vsebuje živila živalskega izvora.

Poleg tega ni več nobenih resnih dvomov, da je živinoreja prava katastrofa za okolje. Živinoreja povzroča erozijo tal, krčenje gozdov, ogromno porabo in onesnaževanje vode ter prispeva največ h globalnemu segrevanju – Worldwatch Institute ocenjuje, da gre vsaj 51% vsakoletnih globalnih emisij toplogrednih plinov pripisati živinoreji.

Kakorkoli že, osredotočimo se na veganstvo kot moralno načelo.

Besedo "vegan" je skoval Donald Watson leta 1944, ko je v Veliki Britaniji ustanovil društvo The Vegan Society. Watson je nasprotoval izkoriščanju živali in v prvi izdaji društvenega časopisa, The Vegan News, zapisal: "Kot lahko razločno vidimo, je naša današnja civilizacija zgrajena na izkoriščanju živali, enako kot so bile pretekle civilizacije zgrajene na izkoriščanju sužnjev. Verjamem, da je duševna usoda človeka takšna, da bo sčasoma s prezirom gledal na to, da smo se ljudje nekoč prehranjevali z izdelki iz živalskih teles."  

Vztrajal je, da zavračati meso ni dovolj: "Nesporna krutost, povezana s proizvodnjo mleka in mlečnih izdelkov, je jasen znak, da se lakto-vegetarijanstvo nahaja le na pol poti med mesnim prehranjevanjem in resnično humanim, civiliziranim prehranjevanjem, zato menim, da bi si morali tekom našega bivanja na tem planetu prizadevati za to, da se toliko razvijemo, da ´naredimo celoten korak´." Watson je zavračal tudi jedenje jajc. Beseda "veganstvo" izhaja iz začetnih in končnih črk besede "vegetarijanstvo", kajti Watson je verjel, da je veganstvo logičen cilj, h kateremu teži vegetarijanstvo in bo nekega dne to tudi postalo. Izogibal se je nošenju usnja, volne in svile ter uporabljal grablje namesto lopate pri vrtnarjenju, da bi se izognil ubijanju črvov. Watson je nasprotoval lovu, ribolovu, krvavim športom in poskusom na živalih.

Watson je žel (in ponazarjal) zdravstvene prednosti veganske prehrane, a bilo je očitno, da dojema veganstvo predvsem kot moralno načelo. Vegansko gibanje je smatral za "najpomembnejše gibanje v zgodovini", ker ponuja rešitev za krizo pohlepa in nasilja, ki je preželo in prizadelo celotno človeštvo in ki grozi z ekološko katastrofo. Čeprav ni bil veren v tradicionalnem smislu, je gojil globoka duhovna prepričanja, ki so vključevala idejo, da biti nevegan krši naravni red ter da, generalno gledano, predstavlja naše nasilje do ne-človeških živali kršenje duhovnih načel, kar se odraža tako v našem psihičnem nezadovoljstvu kot tudi negativnih vplivih na fizično zdravje.  

Abolicionistični pristop sprejema in nadgrajuje Watsonovo stališče in vidi veganstvo kot stvar temeljne pravičnosti. Abolicionistični pristop trdi, da je veganstvo ter ustvarjalno, nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu, najpomembnejša oblika aktivizma in zagovorništva pravic živali, ki jo lahko izvajamo. Pravzaprav je samo preko izobraževanja ljudi o veganstvu mogoče doseči spremembo paradigme stran od dojemanja živali kot lastnine k dojemanju živali kot ne-človeških oseb.   

[Opomba: Abolicionistični vegani v nobenem oziru ne podpiramo organizacije The Vegan Society, saj le-ta ne promovira veganstva kot moralno osnovo in je odstopila od Watsonove vizije. Za podrobnejšo razlago glejte ta blog in ostale zapise o The Vegan Society na tej spletni strani.]  

Abolicionistični pristop smatra veganstvo za moralni imperativ. To kar želimo s tem reči je, da če imajo živali moralno vrednost [če niso predmeti; op.p.], smo moralno zavezani k temu, da jih prenehamo jesti, se vanje oblačiti in uporabljati. Skratka, za tistega, ki se strinja, da imajo živali moralno vrednost, postati vegan ni le ena izmed možnih izbir; je osnovna moralna dolžnost. Za abolicioniste veganstvo ni stvar "sočutja", "usmiljenja" ali česarkoli drugega kot najmanj kar je nujno potrebno za izpolnitev naših moralnih dolžnosti do živali. Čeprav se začno nekateri ljudje prehranjevati vegansko iz zdravstvenih razlogov ali zaradi skrbi za okolje, pa abolicionistični vegani vidimo veganstvo najprej in predvsem  kot moralno dolžnost. To je nekaj kar dolgujemo živalim. Abolicionistični vegan ima lahko seveda tudi zdravstvene ali okoljske skrbi, toda primarni motiv in gonilna sila je morala.

Abolicionistični pristop je jasen: kdor ni vegan, aktivno sodeluje pri izkoriščanju živali. Glede na to, da abolicionisti zavračamo vso izkoriščanje živali, tudi domnevno "humano" izkoriščanje, abolicionisti nimamo druge izbire, kot biti načelni in dosledni vegani.          

Abolicionisti vidimo veganstvo kot zavrnitev statusa ne-človeških živali kot potrošnega blaga. Ljudje izkoriščamo živali zato, ker jih vidimo kot predmete. So lastnina brez moralne vrednosti. Abolicionisti ne priznavamo lastniškega statusa ne-človeških živali in zavračamo sodelovanje pri njihovem institucionaliziranem popredmetenju. Abolicionisti se zavedamo, da ko ljudje jedo, nosijo ali uporabljajo živalske proizvode, vsakič znova pritrjujejo zahrbtnemu sistemu, ki obravnava ne-človeške živali izključno kot vir za ljudi.

Abolicionisti vidimo veganstvo kot temeljno načelo pravičnosti: preprosto krivično je obravnavati neljudi kot potrošno blago in jim odrekati tisto temeljno pravico, ki jo brezpogojno priznavamo vsem ljudem, ne glede na njihove osebne značilnosti.       

Abolicionisti vidimo veganstvo kot dejanje nenasilnega upora, kot zavrnitev sodelovanja pri zatiranju nedolžnih in ranljivih ter kot odklonitev sprevržene ideje, da je škodovanje drugim čutečim bitjem nekaj "normalnega".

Abolicionisti vidimo veganstvo kot vključitev načela abolicionizma v posameznikovo življenje. Zagovorniki živali, ki trdijo, da so za pravice živali in za odpravo njihovega izkoriščanja, a hkrati nadaljujejo z jedenjem ali uporabljanjem živalskih proizvodov, niso v ničemer drugačni od tistih, ki so trdili, da so za človekove pravice in odpravo suženjstva, a so nadaljevali s posedovanjem sužnjev.

Abolicionisti vidimo veganstvo kot neobhodni sestavni del nenasilnega življenja. To pomeni, da je tisti, ki se opredeli za nenasilje, zavezan k temu, da postane vegan. Nenasilje mora seveda udejanjati tudi na drugih področjih: biti vegan ni dovolj, a je vsekakor neobhodno.

Kot že rečeno, kar zadeva abolicioniste, se veganstvo ne nanaša le na prehrano, temveč tudi na obleke in vse ostale oblike uporabljanja živali. Povedano drugače, vegan je tisti, ki ne jé živali, se ne oblači vanje in jih, kolikor je to praktično izvedljivo, ne uporablja na noben drug način. Nemogoče se je izogniti vsem živalskim proizvodom. Z ozirom na to, da ubijemo na stotine milijard živali vsako leto, so stranski živalski proizvodi dostopni zelo poceni in so vključeni kot sestavina v mnogo stvari, kot na primer v ceste, plastiko in lepilo, ki se uporablja v proizvodnji čevljev. Toda, ko imamo izbiro – in to je praktično vedno in povsod, razen če smo obtičali na samotnem otoku ali brodolomu – smo moralno zavezani k temu, da ne jemo, ne nosimo in ne uporabljamo živali. Ravno tako menimo, da veganstvo pomeni ne prisostvovati dogodkom oz. obiskovati krajev, ki vsebujejo izkoriščanje živali, kot so npr. živalski vrtovi, cirkusi, rodei ali konjske dirke.              

Potrebno je tudi poudariti, da za abolicioniste veganstvo vsekakor ni sinonim za "moralno popolnost". Čeprav govorimo o zavračanju vseh oblik človeške diskriminacije, kar je tudi sestavni del abolicionističnega pristopa (glejte obrazložitev načela št. 5), mislimo, da ni prav reči, da če je nekdo seksist, potem ni vegan. Tisti, ki je seksist, ni abolicionist (kot razumemo ta pojem). Toda seksist je lahko seksistični vegan. Med nekaterimi vegani namreč obstaja težnja, da predstavljajo termin vegan tako široko, da to na koncu postane okrajšava za vse, kar ta oseba pojmuje kot idealno  moralo.   

Vegetarijanstvo kot "prehod" do veganstva?

Čeprav je Watson iz moralnih razlogov nasprotoval konzumiranju vseh živalskih proizvodov, je bil prepričan, da morajo, upoštevajoč psihološke in sociološke vidike, ljudje nujno najprej skozi fazo vegetarijanstva, preden postanejo vegani. Vegetarijanstvo je videl kot nekakšen "prehod" in veganstvo kot zaključek tega evolucijskega procesa, ki se je pričel z vegetarijanstvom. Watson ni nasprotoval temu, da vegani promovirajo vegetarijanstvo ravno zato, ker je imel to za nujni del evolucijskega procesa.     

Abolicionisti zavračamo to prepričanje in trdimo, da moramo dati jasno vedeti, da vegetarijanstvo vsebuje izkoriščanje živali in mora biti zavrnjeno. Nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi. Promovirati vegetarijanstvo kot del "evolucije", ki domnevno privede do veganstva, je enako kot reči, da bi morali promovirati konzumiranje nekaterih živalskih proizvodov kot način za dosego prenehanja konzumiranja vseh živalskih proizvodov. V tem oziru je argument "prehoda", ki zadeva vegetarijanstvo, popolnoma enak argumentu za welfare reforme: češ, promovirati bi morali "humano" izkoriščanje živali kot način za dosego odprave izkoriščanja. Abolicionisti zavračamo argument "prehoda" v obeh kontekstih [glejte obrazložitev tukaj, tukaj in tukaj; op.p.].   

Če so ljudje in živali enakovredni v tem, da imajo pravico ne biti uporabljeni kot lastnina, potem ravno tako kot je vsakršna oblika človeškega suženjstva kršitev te pravice, je tudi vsakršna oblika izkoriščanja živali kršitev le-te. Abolicionisti ne promoviramo vegetarijanstva, zato ker ni nobene moralne razlike med mesom in drugimi živalskimi proizvodi. Nobene moralne razlike ni med mesom in mlečnimi izdelki ali jajci. Živali, izkoriščane za mleko ali jajca, v primerjavi s tistimi, ki so ubite za meso, živijo dlje, z njimi se ravna slabše in nazadnje končajo v istih klavnicah. Ne jesti govedine, a še naprej piti mleko, je enako nesmiselno kot jesti le meso velikih krav, a ne majhnih krav. Poleg tega tudi ni nobene relevantne moralne razlike med kravo in ribo, ko govorimo o upravičenosti obravnavanja kateregakoli od njiju kot vira za ljudi. Morda lažje razpoznamo bolečino oz. trpljenje krave, zato ker je, enako kot mi, sesalec. Toda to ni razlog za ignoriranje trpljenja in smrti več sto milijard čutečih rib in drugih morskih živali, kolikor jih ubijemo vsako leto.

Abolicionisti ne promoviramo kampanj, kot je npr. "Brezmesni ponedeljek", ki (med drugim) krepi idejo, da je jesti meso bolj nemoralno kot jesti mlečne izdelke ali jajca. Vsi živalski proizvodi vsebujejo trpljenje; vsi vsebujejo smrt; vsi predstavljajo nepravičnost. Veganstvo je moralni imperativ; je nekaj kar bi morali storiti in storiti ne bi smeli nič manj od tega.  

Odlomek iz knjige Garyja L. Francioneja & Anne Charlton Animal Rights: The Abolitionist Approach (Založba Exempla, 2015), stran 70 – 75 (opombe izpuščene).

©2016 Gary L. Francione & Anna Charlton. Vse pravice pridržane.

****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ.


Vse o veganstvu:  www.howdoigovegan.com   

Gary L. Francione,
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

Anna Charlton,
Adjunct Professor, Rutgers University

©2016 Gary L. Francione in Anna Charlton

Prevod: Leon Kralj

                                          
Sorodne teme (kliknite na povezavo):

torek, 12. september 2017

Razjasnitev pojma "pravica"

31. januar, 2007 /avtor Gary L. Francione

Glede koncepta pravic vlada precejšnja zmeda. Ko govorimo o človekovih pravicah, smo pogostokrat nejasni kaj točno mislimo. Ta zmeda in pomanjkanje jasnosti je še posebej izrazito, ko govorimo o "pravicah živali", zato ker nekateri uporabljajo ta termin za opis vsakršnega reguliranja na področju "zaščite" živali (t.i. welfare), medtem ko ga drugi, vključno z menoj, uporabljamo kot sinonim za odpravo izkoriščanja živali (t.i. abolicija).  

Ni večjega dokaza za obstoj zmede med zagovorniki živali, kot dejstvo, da Peter Singer, "oče gibanja za pravice živali", ne verjame ne v pravice ljudi, ne v pravice živali!  

Koncept pravic že od nekdaj sproža ogromno filozofskih razprav in debat.

Toda lahko se ognemo vsem tem debatam in razjasnimo idejo pravice za namen razumevanja nekaterih temeljnih vidikov tega koncepta.

Kaj je pravica?


Pravica je preprosto način za zaščito določenega interesa.

Interes je nekaj kar hočemo, želimo oz. čemur dajemo prednost. Vsi imamo interese. Nekateri interesi so nam skupni. Na primer, vsi imamo interes po hrani in zdravstveni oskrbi. Nekateri interesi so bolj individualni. Sam recimo nimam popolnoma nikakršnega interesa igrati golf; številni ljudje so nad golfom navdušeni.

Ne glede na to za kateri interes gre, obstajata le dva načina za zaščito tega interesa: 
1. Ta interes lahko zaščitimo le do mere, ko bo to pripeljalo do splošno zaželenih posledic. 
2. Ta interes lahko zaščitimo ne glede na to ali bo to pripeljalo do splošno zaželenih posledic.

Ta drugi način zaščite interesa je tisti, ki opiše kaj je pravica.

Poglejmo si primer:

Imam interes po tem, da sem svoboden. Ta interes lahko zaščitimo v odvisnosti od posledic; namreč, izberemo lahko, da bomo ta interes zaščitili le v primeru, če to pripelje do ugodnega rezultata.

Toda, kaj če sem politično nepriljubljena oseba, katere mnenja in nazori vznemirjajo druge, ki bi bili mnogo bolj veseli, če bi bil zaprt in mi ne bi bilo dovoljeno izražati svojih mnenj?

Če je moj interes po svobodi zaščiten le do mere, ko moja svoboda splošno prinaša več koristi kakor škode, potem se zna zgoditi, da me, odvisno od teže interesov nasprotne strani, tudi zaprejo.

Po drugi strani pa lahko moj interes po svobodi zaščitimo tako, da je ta interes zaščiten ne glede na to ali moji politični nazori užalijo druge. Ta način ščitenja interesa pomeni, da imam pravico do svobode. Povedano drugače, moj interes po svobodi bo zaščiten, četudi bi imela moja aretacija koristne posledice za druge.

To seveda ne pomeni, da je moja pravica do svobode absolutna. Če storim zločin in sem na sodišču nedvoumno spoznan za krivega, potem mi je lahko moja svoboda odvzeta. Toda to se zgodi zato, ker sem storil nekaj, s čimer sem zapravil moj interes po svobodi.

Poglejmo si še drugi primer: moj interes po življenju.

Vsekakor imam interes po svojem življenju. Pravzaprav, rekel bi celo, da je za večino med nami naš interes po našem življenju verjetno močnejši od interesa, da ne trpimo. Navsezadnje je mnogo ljudi pripravljenih prestati boleče medicinske postopke, da bi bili ozdravljeni življenjsko ogrožujočih bolezni.

Ponovno, ta interes lahko zaščitite v odvisnosti od posledic in se odločite, da me boste, na primer, brez moje privolitve uporabili in ubili v biomedicinskih raziskavah, če vam bo to prineslo podatke, s katerimi boste rešili življenja drugih ljudi. Oziroma se lahko odločite, da me boste ubili z namenom, da vzamete moje organe za presaditev v druge ljudi in tako z odvzemom mojega življenja rešili števila druga življenja.

Namesto tega lahko zaščitite moj interes po mojem življenju tako, da ga zaščitite ne glede na to ali bi moja smrt koristila drugim s tem, ko bi služil kot neprostovoljni poskusni subjekt oz. prisilni darovalec. V tem primeru lahko rečemo, da imam pravico do življenja oz. povedano drugače - moj interes po mojem življenju bo zaščiten, četudi bi lahko prišlo do koristnih posledic za druge, če moj interes ne bi bil zaščiten.

Pravica do življenja seveda ni absolutna. Če me na primer Gregor kar naenkrat z vso silo neizzvano napade, mi je dovoljeno, da se branim in Gregorju, če je nujno, tudi vzamem življenje. V takšnih situacijah seveda ne mislimo, da bi moral biti Gregorjev interes po življenju zaščiten, z ozirom na to kar je nameraval storiti meni. Toda njegovih interesov izven te omenjene situacije ne poteptamo le zato, ker bi imelo to ugodne posledice.  

Pravica je kot zid, ki obkroža interes. Na tem zidu se nahaja napis, ki pravi: "Ne moreš prečkati zidu le zato, ker bo to tebi ali drugim v korist."

Posebna pravica: Pravica do tega, da nisi lastnina drugih


Ko ljudje razpravljajo o človekovih pravicah, v resnici razpravljajo o tem katere človekove interese bi morali zaščititi ne glede na posledice. In nedvomno je precej nesoglasij o tem kateri interesi naj bi bili deležni tovrstne zaščite.

A obstaja interes o katerem se velika večina strinja – naš interes, da nismo nikogaršnji vir, lastnina oz. suženj. To ne pomeni, da suženjstvo več ne obstaja. Obstaja. Toda nihče ga več ne zagovarja, tako kot zagovarjajo druge oblike diskriminacije in izkoriščanja. Smatramo, da ima vsak človek pravico ne biti suženj. Pravzaprav je prepoved človeškega suženjstva ena od redkih moralnih pravic, ki jih družno priznava celotna mednarodna skupnost.

Zakaj? Zakaj smatramo človeško suženjstvo za še posebej nedopustno?

Zato, ker sužnji nimajo nobenih resničnih pravic. Vsakršen poskus zaščite interesov sužnjev je zgolj posledičen, kajti njihove interese je mogoče ščititi le do mere, ko to koristi nekomu drugemu (običajno sužnjelastniku). Suženjstvo obravnava ljudi na način, da imajo le zunanjo oz. pogojno vrednost. Suženjstvo zanika, da imajo ljudje inherentno vrednost oz. vrednost, ki je večja od tiste, da so lastnina drugih. Če priznavamo ljudem sploh kakšno moralno vrednost; če jih smatramo za več kot zgolj potrošno blago, potem ne glede na to katere druge pravice mislimo, da bi jih morali ljudje imeti, jim moramo podeliti osnovno pravico do tega, da niso lastnina drugih ljudi.

Pravica, da nisi lastnina, ni odvisna od posameznikovih značilnosti. Če pustimo ob strani ljudi kot je Peter Singer, vsi preostali menimo, da ima človek z resnimi motnjami v duševnem razvoju prav toliko pravice, da ni obravnavan kot neprostovoljni subjekt v laboratorijskih poskusih kot nekdo, ki je genij. Skratka, soglašamo, da se mora interes osebe z motnjami v razvoju in genija, da nista obravanavana kot vir, spoštovati ne glede na posledice. Konec koncev tako oseba z motnjami v razvoju kot genij oba cenita sama sebe, četudi ju ne ceni nihče drug.  

Pravica, da nisi obravanavan kot lastnina preprosto pomeni, da mora biti interes, da nisi obravnavan kot potrošno blago zaščiten, četudi bi bilo drugim v korist, da te obravnavajo kot potrošno blago. Če teh interesov ne zaščitimo na takšen način – s pravico – potem bodo bili nekateri ljudje (tisti, ki jih ne cenimo) obravnavani kot potrošno blago in prikrajšani za vse njihove temeljne interese, vključno z njihovim interesom po nadaljevanju obstoja, v primeru, da bi to koristilo nam.

Živali in lastnina


Ne-človeške živali imajo prav tako interese. Pravzaprav so – tako ljudje kot neljudje – edina bitja v vesolju, ki imajo interese na podlagi tega, da so čuteča; imajo subjektivno zavedanje [zavedanje samega sebe; op.p.]. Kot vemo, kamni in rastline nimajo interesov. Te stvari nimajo uma; ničesar takega ni, po čemer bi rastlina ali kamen hrepenela, kar bi si želela ali hotela.  

Čuteče ne-človeške živali, odvisno od njihove vrste, imajo raznorazne interese. So zmožne trpljenja in imajo interes, da ne bi trpele. Vse čuteče živali imajo interes po življenju. Kot sem zagovarjal v svojih knjigah in drugod na moji spletni strani, imeti sposobnost občutenja pomeni imeti interes po nadaljevanju življenja. Občutenje ni cilj sam po sebi; je sredstvo za dosego cilja, in ta cilje je nadaljevanje obstoja za določena bitja, ki so se razvila v čuteča bitja, zato da preživijo. Reči, da je bitje čuteče, a da noče, ne želi in nima namena ostati živo, je absurd.

Živali imajo interese, da niso uporabljene kot hrana, obleka, zabavni rekvizit, poskusni subjekt, itd. Ta dejanja so možna le zato, ker se živali smatra kot lastnino. Tudi divje živali se v večini smatra kot lastnino države oz. kot predmet, zreduciran na status lastnine tistega posameznika, ki jih v predpisanem času ubije na predpisan način. Tudi če imamo nekateri ljudje doma pse, mačke in ostale živali, ki jih smatramo za družinske člane, niso te živali v resnici nič drugega kot stvari, ki jih posedujemo. Čeravno obstaja nekaj omejitev glede ravnanja z našo živalsko lastnino, jih ne obstaja veliko.   

Zakoni za dobrobit živali (welfare zakoni) živalim ne podeljujejo pravic. Četudi ti zakoni do neke mere ščitijo živalske interese, pa jim nudijo le posledično zaščito. Namreč, interese živali ščitimo le do mere, ko pripisujemo vrednost tem interesom. Zahtevamo, da je žival pred zakolom omamljena. Njenega interesa po tem, da je omamljena pred zakolom, ne ščitimo zato ker je to v njenem interesu, temveč zato ker je to v našem interesu. Žival, ki je omamljena, v primerjavi z neomamljeno povzroči manj poškodb klavniških delavcev in manj poškodb trupa, kar, po besedah "vizionarke" Temple Grandin, omogoča, da mesna industrija poteka "varno, učinkovito in dobičkonosno".  

Ali obstaja dober razlog za to, da živalim ne pripišemo tiste pravice, ki jo pripisujemo vsem ljudem, ne glede na posameznikove osebne značilnosti? Kot sem že večkrat argumentiral, je odgovor "Ne". Edini razlog in način, da to sploh lahko počnemo, je posluževanje specizma [diskriminacija na podlagi vrste; op.p.].

Če so živali moralno pomembne – če je njihova vrednost višja od tega, da so zgolj bitja s pogojno oz. zunanjo vrednostjo – potem moramo zaščititi njihov interes, da niso potrošno blago, ne glede na koristi, ki bi nam jih prinašalo to, da bi jih obravnavali kot potrošno blago. To od nas zahteva, da odpravimo in ne zgolj reguliramo izkoriščanje živali, da poskrbimo za udomačene živali, ki so že med nami in da prenehamo s spravljanjem novih udomačenih živali na svet za našo uporabo.

Zaključek


Če povzamem:

  • Pravica je način za zaščito določenega interesa.
  • Pravica je brezpogojna zaščita interesa, kar pomeni, da zaščitimo interes, četudi bi pripeljalo do splošno zaželenih posledic v primeru, da tega ne bi storili.
  • Če so ljudje člani moralne skupnosti, potem ne morejo biti lastnina drugih. Zato moramo brezpogojno zaščititi interes ljudi, da niso obravnavani kot lastnina. Vsem ljudem moramo pripisati pravico do tega, da niso obravnavani kot lastnina drugih.
  • Podobno, če so živali člani moralne skupnosti, moramo preskrbeti brezpogojno zaščito njihovega interesa, da niso uporabljene kot vir.
  • To zahteva, da odpravimo izkoriščanje živali.


To je tisto kar mislim, ko govorim o "pravicah živali". Interes živali, da niso obravnavane kot stvari, moramo zaščititi na točno določen način. Ta zaščita ne sme biti odvisna od posledic.

Če ste zainteresirani za nadaljnjo razpravo o tej temi, vas vabim, da si ogledate posnetek Teorija pravic živali, ki se nahaja na moji spletni strani.

Čeprav sem tokrat podal precej osnov, je ostalo še veliko neizrečenega. To temo nameravam nasloviti tudi v prihodnjih objavah, kot odgovor na vprašanja in komentarje, ki jih prejemam z vaše strani.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu kot moralni osnovi. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj: http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



sreda, 06. september 2017

Veganstvo brez pravic živali

Spodnji blog je bil objavljen kot članek v The Philosophical Salon of the The European Magazine. Avtor Gary L. Francione ga je napisal v sodelovanju z Anno Charlton. Oba sta profesorja univerze Rutgers.


V manj kot petih minutah vam bova pokazala, da ste zavezani k veganstvu.

Branila bova na prvi pogled kontroverzno stališče: da je naša moralna zavrnitev mesa, mlečnih izdelkov, jajc in vseh ostalih živalskih proizvodov za hrano nekaj, kar zahteva naša vsesplošno sprejeta morala glede živali. Če torej zavračate idejo, da so živali stvari brez vsakršne moralne vrednosti, ste moralno zavezani k veganski prehrani. In sploh ne rabite sprejeti teorijo pravic živali.

Začnimo s hipotetičnim primerom: naletite na Jožeta, ki uživa v zadajanju bolečine in trpljenja živalim. Jože ima v svoji kleti zaprte številne živali, kamor jim redno hodi povzročati fizično bolečino, strah in hudo gorje, nakar jih ubije. Jože je sicer krasna oseba; njegova naklonjenost ubijanju živali v nobenem oziru ne vpliva na njegove odnose z drugimi ljudmi. Ko je vprašan zakaj to počne z živalmi, Jože pojasni, da ob tem uživa in se zabava. 

Ali kdorkoli Jožetovega početja ne bi označil za moralno spornega ali celo moralno odvratnega?  Nihče. Ali takšen odziv pomeni, da tisti, ki nasprotuje Jožetovemu početju, sprejema enakopravnost ljudi in živali? Ne. Četudi mislimo, da imajo živali manjšo moralno vrednost od ljudi, bi še vedno nasprotovali Jožetovemu fetišu, saj zadošča že, da verjamemo, da imajo živali vsaj nekaj moralne vrednosti.

Ubijemo skoraj 60 milijard živali na leto

Večina ljudi verjame, da imajo živali moralno vrednost, a da v osnovi ni sporno uporabljati in ubijati živali za človekove namene, vse dokler jim pri tem ne zadajamo nepotrebnega trpljenja. In pojem "nepotrebno" mora izključevati tisto trpljenje, ki je zadano zavoljo užitka, zabave ali priročnosti. Če se zadajanje bolečine zavoljo užitka, priročnosti ali za zabavo smatra kot potrebno oz. nujno, potem se ne more ničesar smatrati kot nepotrebno. Če se lahko užitek, zabavo ali priročnost smatra kot "nujo", potem splošno načelo o živalih velja, da lahko uporabljamo živali dokler ne zadajamo nepotrebnega trpljenja znotraj nepotrebnega trpljenja oz. neupravičenega trpljenja. Torej v Jožetovem primeru bi to splošno načelo pomenilo, da Jože ne sme zadajati več trpljenja kot je nujno za to, da doseže tisto stopnjo užitka in zabave, ki jo išče. Toda nihče ne bi smatral tega kot verodostojno razumevanje pojma "nuja".

Ravno zato večina ljudi nasprotuje krvavim športom, kot so recimo lov na lisice ali bikoborbe: ta dejanja vsebujejo zadajanje trpljenja in smrti živalim za namen užitka in zabave.

Vprašanje se torej glasi: kako lahko upravičimo uboj skoraj 60 milijard živali na leto (kamor niso vštete ribe)? Količina trpljenja, ki jo pod najboljšimi – najbolj "humanimi" pogoji - zadajamo živalim tekom proizvodnje za hrano, je ogromna. Če menimo, da je zgrešeno zadajati nepotrebno trpljenje, kako lahko upravičimo vso to količino trpljenja? Kajti, tudi če bi naredili živinorejo veliko bolj "humano" kot je trenutno, bi še vedno vsebovala trpljenje, strah, gorje in smrt. In nobene bistvene razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi, kot so npr. mlečni izdelki in jajca. Vsi vsebujejo trpljenje, gorje in smrt.

Živinoreja je ekološka katastrofa

Glede na to, da smo kritizirali Jožeta, kaj lahko rečemo v bran, če Jože označi svoje kritike za hinavce, ki uživajo živila živalskega izvora? Do nedavnega je večina ljudi verjela, da je nujno jesti živila živalskega izvora in da bi brez te hrane ljudje shirali in umrli. Mnogi ljudje temu verjamejo še danes.

To prepričanje je neosnovano. Že stoletja vemo, da lahko ljudje živijo brez vsakega vnašanja živalskih beljakovin. Če kdorkoli danes še vedno misli, da je nujno jesti živila živalskega izvora, je to le jasen znak kolikšno moč ima oglaševanje v kombinaciji s strani korporacij vodenih medijev, ki krepijo naše želje po tem, da jemo tisto kar smo vajeni in kar nam je okusno.       

Prepričanje, da potrebujemo živila živalskega izvora za zdravje, je očitno in nedvoumno zgrešeno. Vse ugledne organizacije, vključno z Ameriško zvezo za zdravje srca (American Heart Association) in kliniko Mayo (Mayo Clinic) ter državne inštitucije širom sveta, zdaj priznavajo, da dieta, sestavljena le iz rastlinske hrane, ni le popolnoma zdrava, pač pa skoraj zagotovo bolj zdrava od diete, ki vsebuje meso, mlečne izdelke in jajca. A ne glede na to ali je veganska hrana bolj zdrava, ni razloga verjeti, da je manj zdrava, in živila živalskega izvora se ne more smatrati kot potrebna za človekovo zdravje. Prav tako obstaja splošno soglasje, da je živinoreja ekološka katastrofa.

Se pravi, katero je naše najboljše opravičilo za zadajanje trpljenja in smrti milijardam živali?

Hrana živalskega izvora je okusna. Uživamo v okusu mesa in ostalih živalskih proizvodov. Jedenje hrane živalskega izvora je priročno. Je navada.

V čem je potem naše konzumiranje živalskih proizvodov drugačno od Jožetove situacije? V ničemer. Užitek v okusu se v moralnem smislu v ničemer ne razlikuje od drugih vrst užitka. 

Zavezani ste k veganstvu

Običajen ugovor na tem mestu se glasi, da obstaja moralna razlika med Jožetom in nekom, ki kupi živalske proizvode v trgovini. Morda obstaja psihološka razlika, toda ne moralna – enako kot ni nobene moralne razlike med nekom, ki lastnoročno zagreši umor in nekom, ki zgolj izplača denar drugemu za umor človeka. In nobene razlike ni – ne psihološke, ne moralne – med Jožetom in lovcem.

Če torej nasprotujemo temu kar počne Jože, smo nedosledni v kolikor ne prenehamo jesti hrano živalskega izvora in postanemo vegani, vsaj takrat, ko pregovorno ne stradamo na samotnem otoku ali v rešilnem čolnu. V teh situacijah veljajo druga pravila. Pravzaprav so že bili primeri, ko so ljudje pojedli druge ljudi v tovrstnih skrajnih situacijah in ta dejanja smo kasneje sicer smatrali kot nemoralna (in protizakonita), a opravičljiva z ozirom na okoliščine.

Nekateri trdijo, da je uživanje hrane živalskega izvora tradicija in da so mnoge tovrstne jedi kulturno pomembne. Če je nekaj nemoralno, je nemoralno tudi, če gre za tradicijo ali kulturno pomembnost. Ljudje so bili stoletja rasisti in seksisti, zdaj pa priznavamo, da sta rasizem in seksizem moralno napačna.

Kaj pa rastline? To je ponavadi prvo vprašanje, ki ga dobi vsak vegan na večerji v družbi. Rastline so žive, toda niso čuteče. Ne premorejo zavesti in spoznavne zmožnosti, ki jo imajo živali, ki jih izkoriščamo za hrano. Rastline se odzivajo na dražljaje; ne odgovarjajo. Nimajo interesov; nimajo uma, ki bi dajal čemu prednost ali si česa želel. In tudi, če bi bile rastline čuteče, bi bilo veganstvo še vedno moralni imperativ, saj je potrebno ogromno kilogramov rastlin za nastanek enega kilograma mesa.

Kot vidite, sva vam pokazala, da ste, razen če smatrate živali kot stvari, ki so izven moralne skupnosti, zavezani k veganstvu. In sploh nisva omenila pravic živali. Kajti tega koncepta ne potrebujemo, razen če je govora o situacijah, ki zahtevajo nujo in rabimo analizo pravic za razumevanje in razrešitev določenega konflikta. Toda 99% vse naše uporabe živali, vključno z najštevilčnejšo uporabo za hrano, ne vsebuje nobene nuje ali kakršnegakoli konflikta med interesi ljudi in živali. Če živali sploh kaj štejejo v moralnem smislu, potem, celo brez sprejetja teorije pravic živali, nobene od teh uporab živali ne morejo biti moralno upravičene.

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University

©2015 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj 

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ

Sorodne teme (kliknite na povezavo):


nedelja, 03. september 2017

Kratka obrazložitev pomisleka, da je abolicionistično veganstvo single-issue kampanja

17. april, 2010 /avtor Gary L. Francione

Tisti, ki trdi, da je etično veganstvo, kot ga predstavlja abolicionistični pristop, single-issue kampanja [kampanja, ki opozarja na točno določeno obliko izkoriščanja živali; op.p.], ne razume niti abolicionističnega etičnega veganstva niti single-issue kampanj.  

Etično veganstvo je ideja, da živali ne bi smeli jesti, se vanje oblačiti oz. jih uporabljati za človekove namene. Etično veganstvo odraža nazor, da v moralnem smislu ne moremo delati razlik med določenimi oblikami izkoriščanja živali in da moramo odpraviti izkoriščanje živali v celoti (abolicija).    

Etično veganstvo je udejanjanje načela abolicije v posameznikovem življenju in zahteva izogibanje vsem oblikam uporabe oz. konzumiranja živali.

Etično veganstvo razpoznava, da imajo vsa čuteča bitja interes ne le po tem, da ne trpijo, pač pa po nadaljevanju svojega življenja. Zato je ubijanje živali za človekovo uporabo, četudi smo pred tem z živalmi ravnali "humano", že v osnovi nepravično.

Single-issue kampanje se osredotočajo na točno določene uporabe živali oz. na določene živalske vrste. Nekaj primerov: kampanja proti krznu; kampanja proti uporabi divjih živali v cirkusih; kampanja proti uživanju teletine, ki namesto tega spodbuja uživanje govedine ali kampanja proti jajcem baterijske reje v prid jajcem "proste" reje; bojkot države, ker dovoljuje ubijanje določene "priljubljene" vrste živali, npr. volkov. Vse organizacije za pravice/zaščito živali promovirajo single-issue kampanje. Nobena od organizacij ne privzema etičnega veganstva kot svoje osrednje vodilo.

Etični vegan ne podpira nobenega izkoriščanja živali. Zato reči, da je etično veganstvo single-issue kampanja, pomeni ne razumeti bistvo etičnega veganstva ali dejstva, da single-issue kampanje temeljijo na razlikovanju med različnimi oblikami izkoriščanja živali in promoviranju ideje, da so nekatere oblike hujše od drugih in da so posledično ostale oblike izkoriščanja moralno bolj zaželene oz. moralno sprejemljive.

Nekdo lahko seveda uporabi izraz "veganstvo" le v zvezi s prehrano, v smislu, da se za tistega, ki ne uživa nobenih živalskih proizvodov, reče, da je na veganski dieti. Takšna uporaba izraza "vegan" je bolj omejena od stališča, ki sem ga razvil v svoji abolicionistični teoriji. Promoviranje veganske diete je bolj podobno single-issue kampanji kot promoviranje etičnega veganstva in odprave vseh oblik uporabe živali. Toda v praksi je realnost takšna, da če ljudje zavrnejo jedenje vseh živil živalskega izvora, temu sledi zavrnitev številnih drugih oblik uporabe živali. Najbolj razširjena oblika izkoriščanja živali – tista, ki "upravičuje" vse ostale – je uporaba živali za hrano. Če odstraniš to uporabo, odstraniš vse ostale. 

A bodimo jasni: abolicionistično etično veganstvo nasprotuje vsem oblikam uporabljanja živali. Imenovati to single-issue kampanja pomeni bodisi ne vedeti kaj je to etično veganstvo bodisi si ga napačno razlagati.

Gary L. Francione
© 2010 Gary L. Francione
  
Prevod: Leon Kralj


******
Če še niste vegan, postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in okolje, a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev.

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu kot moralni osnovi. Toda najprej izobrazite sami sebe. Predlagam, da začnete tukaj: http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html  

Nikoli ne nasedite nerazumni ideji, da moramo izpostavljati posamične oblike izkoriščanja živali, promovirati "srečno/humano izkoriščanje" ali postopne "majhne korake", da pripravimo ljudi do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – doseči, da ljudje nimajo slabe vesti ob tem ko izkoriščajo živali. 

Sorodne teme (kliknite na povezavo):