Obravnavanje ljudi in neljudi "kot živali"

 30. maj, 2020 / avtor Gary L. Francione

 

Ko ljudje slabo ravnajo z drugimi ljudmi, pogosto slišimo, da se je z njimi ravnalo "kot z živalmi".

S tem je mišljeno, da žrtev ni bila obravnavana kot bitje z moralno vrednostjo. Obravnavana je bila izključno kot sredstvo za dosego cilja. Njeni interesi so bili prezrti. Z njo se je ravnalo kot s stvarjo.

Težava je v tem, da nas večina ne vidi ničesar spornega v ravnanju z ne-človeškimi živalmi kot s stvarmi. Večina med nami neposredno in posredno sodeluje v obravnavanju živali kot stvari - živali uporabljamo za hrano in druge namene, kljub temu da ni za to nobene potrebe in kljub obilici dokazov, da je živinoreja škodljiva za planet in naše zdravje. Pravzaprav je večina pandemij rezultat človekovega izkoriščanja živali.

Ugovarjamo torej ravnanju z ljudmi kot z živalmi, a ne ugovarjamo ravnanju z živalmi kot z živalmi. Ob tem spregledamo očitno dejstvo - naše obravnavanje ne-človeških živali kot stvari je podlaga za to, da obravnavamo ljudi kot stvari. Vse kar rabimo storiti je, da ljudi enačimo z neljudmi in naše ravnanje z njimi kot s stvarmi postane upravičeno.  

Če pogledate zgodovino diskriminiranja in nepravičnosti, boste v skoraj vseh primerih našli kulturno pogojeno prizadevanje, da bi ljudi zreducirali na neljudi, kot pretvezo, da jih lahko nato – enako kot neljudi - obravnavamo kot stvari. Prizadevanja za upravičevanje rasnega suženjstva in rasizma so se zanašala na prikazovanje temnopoltih kot manjvrednih podljudi. Enako velja za prizadevanja za upravičevanje antisemitizma, mizoginije in nasilja nad ženskami. 

Nemška zloženka, razdeljena ruski vojski leta 1942. Judje so bili pogosto upodobljeni kot podgane.

Tiste, ki jim želimo škodovati po krivici, razčlovečimo. In razlog za to je sila preprost. Če želite dobiti podporo za katerokoli kampanjo proti katerikoli skupini ljudi, je recept preprost: označite jih kot podljudi. Potem je dovoljeno vse. Njihovo moralno vrednost lahko prezremo, ker je nimajo - so kot živali.   

Promoviranje ideje, da bi morali o ženskah razmišljati na način, kot razmišljamo o bitjih, ki jih ubijamo in jemo.

Če zavračamo idejo, da so živali stvari, ali to pomeni, da mislimo, da smo ljudje in živali enaki? Ja in ne. Ne, v smislu tega, da med ljudmi in živalmi zagotovo obstajajo razlike, zaradi katerih bi bilo govoriti o podelitvi pravic živalim nesmiselno. Na primer, nesmiselno bi bilo govoriti o podelitvi volilne pravice živalim (čeravno bi to lahko pripeljalo do boljše izbire političnih voditeljev). In ja, v smislu tega, da bi morala vsa čuteča bitja - bitja, ki imajo subjektivno zavedanje in cenijo svoje življenje - imeti eno pravico: pravico do tega, da niso obravnavana kot stvari. Če bi priznali to pravico živalim, bi to spodkopalo tudi glavne teoretične temelje krivic in diskriminiranja ljudi.

»Imamo ljudi, ki vstopajo v državo ali poskušajo vstopiti - in veliko jih ustavimo -, izženemo jih iz države. Ne bi verjeli, kako slabi so ti ljudje. To niso ljudje. To so živali.«  ~ predsednik ZDA, Donald Trump (18. maj 2018)

Čeprav je Trump kasneje trdil, da je govoril o članih tolp, njegovo stališče ostaja, da so številni priseljenci podljudje, še zlasti glede na njegove izjave, da Mehika v ZDA pošilja kriminalce in posiljevalce.

Popredmetenje in označevanje drugih za podljudi, postavlja te ljudi izven kroga moralnih premislekov. Če je neka oseba kriminalec, lahko zahtevamo, da ta oseba odgovarja za svoja dejanja, je kaznovana, rehabilitirana, na novo poučena in razumljena. Ko je nekdo enkrat označen za podčloveka, pa nismo več odgovorni za svoje vedenje in ravnanje. To je razkroj za moralno družbo.

Ne trdim, da v svetu, v katerem zavračamo idejo, da so živali samo stvari brez moralne vrednosti, ne bi bilo več nasilja nad ljudmi. Pravim le, da ne bi bilo več teoretične podlage, s katero smo upravičevali to nasilje. S tem ne bi odpravili vsega nasilja, vendar bi ga bilo vedno težje upravičiti. Šlo bi za spremembo paradigme v našem razmišljanju o sami upravičenosti nasilja. 

Rasistična literatura - iz leta 1950

Nekateri pravijo, da če zavrnemo status živali kot stvari, s tem znižujemo vrednost človeka. To stališče ignorira, kako ravnanje z živalmi kot s stvarmi olajša ravnanje z ljudmi kot s stvarmi. To stališče ni nič drugega kot antropocentrizem.

Torej naslednjič, ko bo nekdo ugovarjal situaciji, v kateri je človek obravnavan kot "žival", se vprašajte, ali bi manj verjetno prišlo do te situacije, če bi živeli v družbi, ki se ji ne bi zdelo sprejemljivo obravnavati živali kot stvari. Odgovor bi moral biti jasen.  

 

---------------

Zadnja knjiga profesorja Garyja Francioneja Why Veganism Matters: The Moral Value of Animals bo izšla to pomlad pri založbi Columbia University Press.

 

Prevod: Leon Kralj           

Vir: https://gary-francione.medium.com/treating-humans-and-nonhumans-like-animals-531ae607c5     

**********

Če še niste veganka/vegan, prosim postanite veganka/vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

In ko postanete veganka/vegan, začnite izobraževati druge ljudi okoli vas. Toda najprej izobrazite sami sebe. Če hočete videti svet brez izkoriščanja živali, bi morali pozabiti na vse kar ste do zdaj slišali s strani organizacij in društev za živali (vključno društev, ki se predstavljajo kot "veganska"), kajti vsa po vrsti žal ohranjajo status quo (več o tem v spodnji spletni povezavi). Pridružite se Abolicionističnemu veganskemu gibanju - naučite se teoretičnih osnov (ni se jih težko naučiti), pojdite ven in spremenite svet. Predlagam, da začnete tukaj: http://leonkralj.blogspot.si/2016/04/ali-prvic-slisite-za-izraz.html

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti, ampak nuja. Vsako društvo oz. organizacija, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, bi morala zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. 

Vse o veganstvu:  www.HowDoIGoVegan.com   

 

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Zgodovina človeštva je zgodovina nasilja

2. Ali imamo abolicionisti izdelano stališče glede človekovih pravic? Seveda!

3. Socialna pravičnost, človekove pravice in veganstvo

4. Ko gre za ljudi je vse drugače

5. Pomembna je le sposobnost občutenja

6. Razjasnitev pojma "pravica"

 

Veganstvo kot stvar pravičnosti: Kratek odgovor welfaristom

2. april, 2018 /avtor Gary L. Francione

Ko izpostavim stališče, da je veganstvo moralni imperativ (veganstvo je nekaj, kar smo moralno dolžni storiti) in da pravičnost zahteva, da smo vegani, mi nekateri welfaristi odgovarjajo: "Ampak ti kupuješ vegansko hrano v trgovini, ki prodaja živalske proizvode, torej si tudi ti nepravičen, zato ne moreš trditi, da pravičnost zahteva veganstvo."   

Ideja v ozadju tega pomisleka je, da s tem, ko kupim vegansko hrano v supermarketu, s čimer dam denar izkoriščevalcu živali, naj ne bi bil nič drugačen od tistih, ki kupujejo "s sočutjem" in izberejo jajca proste reje ali svinjino iz proste reje, ali ki zasledujejo "brezmesni ponedeljek", ali ki goljufajo in "tu in tam" jedo hrano živalskega izvora ali ki jedo vso živalsko hrano, a "samo malo". Welfaristi trdijo, da nisem upravičen do tega, da rečem, da je veganstvo stvar pravičnosti oz. moralni imperativ, zato ker sem sam nepravičen in ker sam ne razpoznavam veganstva kot dolžnost.

A ta argument ne drži. Je brez osnove in vodi do absurdnih zaključkov.

Ves denar je umazan. Tudi če kupim vegansko hrano v veganski trgovini in ne v običajnem supermarketu, ta trgovina zaposluje delavce, ki niso vegani, ali če veganska trgovina prejema dostavo od ljudi, ki dostavljajo živalske proizvode drugim trgovinam, ali če je veganska hrana, ki se prodaja v veganski trgovini vzgojena oz. pridelana s strani neveganskih kmetov oz. proizvajalcev ali veganskih kmetov in veganskih proizvajalcev, ki zaposlujejo neveganske delavce, po tej welfaristični logiki podpiram izkoriščanje živali. 

Welfaristi torej zavzemajo stališče, da dokler svet ni veganski, nismo dolžni postati vegani, zato ker vse dokler nimamo veganskega sveta, vedno dajemo denar izkoriščevalcem živali, ne glede na to kaj počnemo.

A to je absurdno. 

Stališče welfaristov je enako kot bi rekli, da ne moremo promovirati ideje, da je seksizem ali rasizem nepravičen, če podpiramo podjetje, ki ga vodijo ljudje, ki so seksisti ali rasisti. Glede na to, da je ogromno podjetij v lasti korporacij in da so korporacije v lasti delničarjev, ter glede na razširjenost seksizma in rasizma v današnji družbi, to pomeni, da 99,99% časa, ko nakupujemo, podpiramo podjetja v lasti seksistov in rasistov. In tudi v primeru, če neko podjetje ni v lasti rasistov ali seksistov, obstajajo rasisti in seksisti s takšnimi ali drugačnimi povezavami s tem podjetjem, v čigar žepih pristane naš denar. Se pravi, po tej logiki naj ne bi mogli izjaviti, da je seksizem ali rasizem nepravičen, zato ker nekje na tej poti vedno polnimo žepe rasistov ali seksistov.

Toda nihče ne bi rekel naj ne govorimo o enakopravnosti kot moralnem imperativu, zato ker še nismo dosegli enakopravnosti. Večina ljudi bi razpoznala popolno absurdnost takšnega stališča. A "živaloljubci" promovirajo to stališče, ko gre za živali. Kako specistično. [specizem = diskriminacija na podlagi vrste; op.p.]  

Welfaristi tudi trdijo, da ne moremo biti "100% vegani", zato ker se živalski produkti nahajajo v plastiki, cestnih površinah, gumah in mnogih drugih stvareh, ki se jim ne moremo izogniti. Da torej ne moremo vztrajati na veganstvu kot moralnem imperativu in načelu pravičnosti, zato ker ni razlike med osebo, ki ima telefon narejen iz plastike, v kateri se nahaja nekaj stranskih živalskih produktov, in osebo, ki vsake toliko poje nekaj sira ali jajc proste reje ali nekaj koščkov piščanca v sicer zelenjavni juhi, itd.

Ponovno, to stališče je absurdno.

Kot prvo, biti vegan pomeni ne jesti, nositi in uporabljati živalskih proizvodov kjerkoli je to praktično izvedljivo – kjerkoli imamo na voljo izbiro. In lahko se odločimo kaj bomo pojedli, oblekli in katere proizvode bomo uporabljali. Pravičnost zahteva, da kadarkoli imamo izbiro, ne izberemo uživati stvari, ki vsebujejo dele teles izkoriščanih oseb – človeških ali ne-človeških. Nimamo izbire kar se tiče vsebnosti cestnih površin ali na kakšen način proizvajajo plastiko, ki se uporablja za skoraj vse kar obstaja.   

Drugič, razlog zakaj povsod najdemo stranske živalske produkte je v tem, ker vsako leto širom sveta ubijemo preko bilijon živali. Stranski produkti klavnic so poceni in povsod dostopni. In to se bo nadaljevalo toliko časa, dokler bomo nadaljevali z uživanjem živalskih proizvodov.

Tretjič, nikoli ne bi sprejeli takšnega argumenta v človeškem kontekstu. Razmislite o sledečem: rasistična in seksistična družba prinaša koristi belopoltim ljudem in moškim, ker rasizem in seksizem učinkovito speljujeta blagostanje (denar, priložnosti za delo, itd.) stran od tistih, ki so diskriminirani, k tistim, ki se nahajajo v privilegiranih razredih oz. skupinah. Če bi uporabili argument welfaristov v tem kontekstu, bi morali zaključiti, da belopolti ljudje ne morejo trditi, da je rasizem nepravičen, zato ker nimajo druge izbire kot da imajo koristi od rasizma (enako kot vegani nimajo druge izbire kot uporabljati ceste, ki so na voljo). Morali bi zaključiti, da moški ne morejo zagovarjati stališča, da je seksizem in zatiranje žensk nepravično, zato ker imajo že samo na podlagi tega ker so moški, koristi od seksizma in zatiranja žensk (enako kot vegani prihajajo v stik s plastiko, ki se nahaja povsod).

Toda nihče ne bi zagovarjal česa takega v človeškem kontekstu. 

To še ni vse. Welfaristi trdijo, da zato ker se ni mogoče izogniti stranskim živalskim produktom povsod okoli nas, ne moremo reči, da je nepravično izbrati uživanje teh produktov takrat, ko imamo izbiro. Stališče welfaristov je popolnoma enako kot bi rekli, da ker imajo belopolti ljudje koristi od rasizma, ni nobene razlike med belopolto osebo, ki nasprotuje rasizmu in belopolto osebo, ki se "samo malo" poslužuje rasističnih dejanj. Stališče welfaristov je popolnoma enako kot bi rekli, da ker imajo moški koristi od seksizma tudi če mu nasprotujejo, ni nobene razlike med moškim, ki nasprotuje seksizmu in moškim, ki tu in tam dejansko zatira ženske.

Ponovno, nihče ne bi zagovarjal teh stališč v človeškem kontekstu.

Zavrniti bi morali stališče welfaristov zaradi več kot očitnega specizma, na katerem sloni.   

Če niste vegani, prosim postanite vegani. To je stvar moralnega imperativa. Stvar pravičnosti.

******

Gary L. Francione

Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University

Honorary Professor of Philosophy, University of East Anglia   

© 2018 Gary L. Francione 

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.ecorazzi.com/2018/04/02/veganism-as-a-matter-of-justice-a-short-reply-to-the-welfarists/

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Seksizem in rasizem v "gibanju za pravice živali": Odgovor za Ruby Hamad

2. Veganstvo kot moralni imperativ

3. Sprememba paradigme zahteva jasnost glede moralne osnove: Veganstvo

4. Specizem "raznolikih pristopov"

5. Mnogo ljudi je jeznih name - in imajo prav

6. Ali prvič slišite za izraz "Abolicionistični pristop k pravicam živali"? Začnite tukaj.

Veganstvo kot moralni imperativ

12. maj, 2016 /avtor Gary L. Francione

Tretje načelo abolicionističnega pristopa k pravicam živali govori o tem, da je veganstvo moralni imperativ: 

Veganstvo je moralna osnova, pri čemer je ustvarjalno in nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu temelj vsakega resnega zagovorništva pravic živali.  

Obrazložitev:

Obstaja veganstvo in obstaja izkoriščanje živali: tretja možnost ne obstaja. Ne biti vegan pomeni neposredno sodelovati pri izkoriščanju živali. Abolicionisti predstavljamo veganstvo kot moralno osnovo oz. moralni imperativ in kot edini razumni odgovor na spoznanje, da imajo živali moralno vrednost. Če živali kaj štejejo v moralnem smislu, potem jih ne moremo obravnavati kot potrošno blago, jih jesti, se oblačiti v njihove kože ali jih izkoriščati v druge namene. Enako kot ne moremo biti za odpravo človeškega suženjstva, če smo lastniki sužnjev, ne moremo biti abolicionisti oz. za odpravo živalskega suženjstva, če hkrati uživamo ​​živalske izdelke. Za abolicioniste je veganstvo vprašanje temeljne pravičnosti. "Abolicionistični pristop k pravicam živali" je izvorno, neodvisno družbeno gibanje. Zagovarjanje veganstva kot temeljnega načela pravičnosti ne zahteva velikih, bogatih korporacij ali "voditeljev." To je nekaj, kar lahko in tudi moramo početi vsi kot množično gibanje. Vsak od nas mora biti vodja.

Abolicionisti (zagovorniki odprave izkoriščanja živali) se strinjamo z welfaristi (zagovorniki reguliranja izkoriščanja živali) v tem, da izkoriščanje živali ne bo izginilo "preko noči" in da potrebujemo postopne korake – welfaristi pravijo temu "baby steps" [majhni koraki; op.p.] – za dosego odprave izkoriščanja živali. Toda abolicionisti zavračamo kampanje za welfare reforme [kampanje za večje kletke, daljše verige, "prosto" rejo, ipd.; op.p.] in single-issue kampanje [kampanje, ki nasprotujejo le točno določenemu proizvodu živalskega izvora oz. obliki izkoriščanja živali – npr. krzno, jajca baterijske reje, pasji boji, lov, bikoborbe, itd.; op.p.] kot nekaj, kar naj bi predstavljalo postopne korake, zato ker so neskladne z idejo, da imajo živali moralno vrednost in pravico ne biti uporabljene kot vir za ljudi. Poleg tega v praktičnem smislu tovrstne kampanje ne učinkujejo in že po sami naravi ne morejo voditi do odprave izkoriščanja živali.

Kljub trditvam welfaristov, da abolicionisti nimamo praktičnega načrta za spremembo, imamo abolicionisti zelo jasen program za postopno spremembo tako na ravni posameznika kot družbe: veganstvo ter ustvarjalni, nenasilni aktivizem in izobraževanje ljudi o veganstvu. Veganstvo pomeni, da ne jemo nobenih živil živalskega izvora, se ne oblačimo v njihove kože in, kolikor je to praktično izvedljivo, na noben drug način ne uporabljamo živali.  

Za začetek je treba povedati, da nihče ne trdi, da je, kar se zdravja tiče, nujno jesti hrano živalskega izvora. Uradno stališče vseh največjih prehranskih organizacij na svetu, Academy of Nutrition and Dietetics, American Diabetes Association, American Heart Association, British Nutritional Foundation, Dietician´s Association of Australia, Dieticians of Canada ter Heart and Stroke Foundation; raziskovalnih in izobraževalnih inštitucij, vključno z Mayo Clinic, UCLA Health Center, University of Pennsylvania School of Medicine ter University of Pittsburgh School of Medicine; uradnih državnih ustanov, kot sta British National Health Service, U.S. National Institutes of Health, U.S. Department of Agriculture ter U.S. Department of Health and Human Services; in zdravstvenih organizacij, ki izdajajo znanstveno recenzirane (peer-reviewed) publikacije, kot npr. Kaiser Permanente, se glasi, da je "veganska prehrana popolnoma zdrava, prehransko ustrezna in primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, vključno z nosečnicami, doječimi materami, dojenčki, otroki, mladostniki in športniki". Nekatere izmed omenjenih organizacij dokazujejo tudi, da ima lahko veganska prehrana številne zdravstvene prednosti v primerjavi s prehrano, ki vsebuje živila živalskega izvora.

Poleg tega ni več nobenih resnih dvomov, da je živinoreja prava katastrofa za okolje. Živinoreja povzroča erozijo tal, krčenje gozdov, ogromno porabo in onesnaževanje vode ter prispeva največ h globalnemu segrevanju – Worldwatch Institute ocenjuje, da gre vsaj 51% vsakoletnih globalnih emisij toplogrednih plinov pripisati živinoreji.

Kakorkoli že, osredotočimo se na veganstvo kot moralno načelo.

Besedo "vegan" je skoval Donald Watson leta 1944, ko je v Veliki Britaniji ustanovil društvo The Vegan Society. Watson je nasprotoval izkoriščanju živali in v prvi izdaji društvenega časopisa, The Vegan News, zapisal: "Kot lahko razločno vidimo, je naša današnja civilizacija zgrajena na izkoriščanju živali, enako kot so bile pretekle civilizacije zgrajene na izkoriščanju sužnjev. Verjamem, da je duševna usoda človeka takšna, da bo sčasoma s prezirom gledal na to, da smo se ljudje nekoč prehranjevali z izdelki iz živalskih teles."  

Vztrajal je, da zavračati meso ni dovolj: "Nesporna krutost, povezana s proizvodnjo mleka in mlečnih izdelkov, je jasen znak, da se lakto-vegetarijanstvo nahaja le na pol poti med mesnim prehranjevanjem in resnično humanim, civiliziranim prehranjevanjem, zato menim, da bi si morali tekom našega bivanja na tem planetu prizadevati za to, da se toliko razvijemo, da ´naredimo celoten korak´." Watson je zavračal tudi jedenje jajc. Beseda "veganstvo" izhaja iz začetnih in končnih črk besede "vegetarijanstvo", kajti Watson je verjel, da je veganstvo logičen cilj, h kateremu teži vegetarijanstvo in bo nekega dne to tudi postalo. Izogibal se je nošenju usnja, volne in svile ter uporabljal grablje namesto lopate pri vrtnarjenju, da bi se izognil ubijanju črvov. Watson je nasprotoval lovu, ribolovu, krvavim športom in poskusom na živalih.

Watson je žel (in ponazarjal) zdravstvene prednosti veganske prehrane, a bilo je očitno, da dojema veganstvo predvsem kot moralno načelo. Vegansko gibanje je smatral za "najpomembnejše gibanje v zgodovini", ker ponuja rešitev za krizo pohlepa in nasilja, ki je preželo in prizadelo celotno človeštvo in ki grozi z ekološko katastrofo. Čeprav ni bil veren v tradicionalnem smislu, je gojil globoka duhovna prepričanja, ki so vključevala idejo, da biti nevegan krši naravni red ter da, generalno gledano, predstavlja naše nasilje do ne-človeških živali kršenje duhovnih načel, kar se odraža tako v našem psihičnem nezadovoljstvu kot tudi negativnih vplivih na fizično zdravje.  

Abolicionistični pristop sprejema in nadgrajuje Watsonovo stališče in vidi veganstvo kot stvar temeljne pravičnosti. Abolicionistični pristop trdi, da je veganstvo ter ustvarjalno, nenasilno izobraževanje ljudi o veganstvu, najpomembnejša oblika aktivizma in zagovorništva pravic živali, ki jo lahko izvajamo. Pravzaprav je samo preko izobraževanja ljudi o veganstvu mogoče doseči spremembo paradigme stran od dojemanja živali kot lastnine k dojemanju živali kot ne-človeških oseb.   

[Opomba: Abolicionistični vegani v nobenem oziru ne podpiramo organizacije The Vegan Society, saj le-ta ne promovira veganstva kot moralno osnovo in je odstopila od Watsonove vizije. Za podrobnejšo razlago glejte ta blog in ostale zapise o The Vegan Society na tej spletni strani.]  

Abolicionistični pristop smatra veganstvo za moralni imperativ. To kar želimo s tem reči je, da če imajo živali moralno vrednost [če niso predmeti; op.p.], smo moralno zavezani k temu, da jih prenehamo jesti, se vanje oblačiti in uporabljati. Skratka, za tistega, ki se strinja, da imajo živali moralno vrednost, postati vegan ni le ena izmed možnih izbir; je osnovna moralna dolžnost. Za abolicioniste veganstvo ni stvar "sočutja", "usmiljenja" ali česarkoli drugega kot najmanj kar je nujno potrebno za izpolnitev naših moralnih dolžnosti do živali. Čeprav se začno nekateri ljudje prehranjevati vegansko iz zdravstvenih razlogov ali zaradi skrbi za okolje, pa abolicionistični vegani vidimo veganstvo najprej in predvsem  kot moralno dolžnost. To je nekaj kar dolgujemo živalim. Abolicionistični vegan ima lahko seveda tudi zdravstvene ali okoljske skrbi, toda primarni motiv in gonilna sila je morala.

Abolicionistični pristop je jasen: kdor ni vegan, aktivno sodeluje pri izkoriščanju živali. Glede na to, da abolicionisti zavračamo vso izkoriščanje živali, tudi domnevno "humano" izkoriščanje, abolicionisti nimamo druge izbire, kot biti načelni in dosledni vegani.          

Abolicionisti vidimo veganstvo kot zavrnitev statusa ne-človeških živali kot potrošnega blaga. Ljudje izkoriščamo živali zato, ker jih vidimo kot predmete. So lastnina brez moralne vrednosti. Abolicionisti ne priznavamo lastniškega statusa ne-človeških živali in zavračamo sodelovanje pri njihovem institucionaliziranem popredmetenju. Abolicionisti se zavedamo, da ko ljudje jedo, nosijo ali uporabljajo živalske proizvode, vsakič znova pritrjujejo zahrbtnemu sistemu, ki obravnava ne-človeške živali izključno kot vir za ljudi.

Abolicionisti vidimo veganstvo kot temeljno načelo pravičnosti: preprosto krivično je obravnavati neljudi kot potrošno blago in jim odrekati tisto temeljno pravico, ki jo brezpogojno priznavamo vsem ljudem, ne glede na njihove osebne značilnosti.       

Abolicionisti vidimo veganstvo kot dejanje nenasilnega upora, kot zavrnitev sodelovanja pri zatiranju nedolžnih in ranljivih ter kot odklonitev sprevržene ideje, da je škodovanje drugim čutečim bitjem nekaj "normalnega".

Abolicionisti vidimo veganstvo kot vključitev načela abolicionizma v posameznikovo življenje. Zagovorniki živali, ki trdijo, da so za pravice živali in za odpravo njihovega izkoriščanja, a hkrati nadaljujejo z jedenjem ali uporabljanjem živalskih proizvodov, niso v ničemer drugačni od tistih, ki so trdili, da so za človekove pravice in odpravo suženjstva, a so nadaljevali s posedovanjem sužnjev.

Abolicionisti vidimo veganstvo kot neobhodni sestavni del nenasilnega življenja. To pomeni, da je tisti, ki se opredeli za nenasilje, zavezan k temu, da postane vegan. Nenasilje mora seveda udejanjati tudi na drugih področjih: biti vegan ni dovolj, a je vsekakor neobhodno.

Kot že rečeno, kar zadeva abolicioniste, se veganstvo ne nanaša le na prehrano, temveč tudi na obleke in vse ostale oblike uporabljanja živali. Povedano drugače, vegan je tisti, ki ne jé živali, se ne oblači vanje in jih, kolikor je to praktično izvedljivo, ne uporablja na noben drug način. Nemogoče se je izogniti vsem živalskim proizvodom. Z ozirom na to, da ubijemo na stotine milijard živali vsako leto, so stranski živalski proizvodi dostopni zelo poceni in so vključeni kot sestavina v mnogo stvari, kot na primer v ceste, plastiko in lepilo, ki se uporablja v proizvodnji čevljev. Toda, ko imamo izbiro – in to je praktično vedno in povsod, razen če smo obtičali na samotnem otoku ali brodolomu – smo moralno zavezani k temu, da ne jemo, ne nosimo in ne uporabljamo živali. Ravno tako menimo, da veganstvo pomeni ne prisostvovati dogodkom oz. obiskovati krajev, ki vsebujejo izkoriščanje živali, kot so npr. živalski vrtovi, cirkusi, rodei ali konjske dirke.              

Potrebno je tudi poudariti, da za abolicioniste veganstvo vsekakor ni sinonim za "moralno popolnost". Čeprav govorimo o zavračanju vseh oblik človeške diskriminacije, kar je tudi sestavni del abolicionističnega pristopa (glejte obrazložitev načela št. 5), mislimo, da ni prav reči, da če je nekdo seksist, potem ni vegan. Tisti, ki je seksist, ni abolicionist (kot razumemo ta pojem). Toda seksist je lahko seksistični vegan. Med nekaterimi vegani namreč obstaja težnja, da predstavljajo termin vegan tako široko, da to na koncu postane okrajšava za vse, kar ta oseba pojmuje kot idealno  moralo.   

Vegetarijanstvo kot "prehod" do veganstva?

Čeprav je Watson iz moralnih razlogov nasprotoval konzumiranju vseh živalskih proizvodov, je bil prepričan, da morajo, upoštevajoč psihološke in sociološke vidike, ljudje nujno najprej skozi fazo vegetarijanstva, preden postanejo vegani. Vegetarijanstvo je videl kot nekakšen "prehod" in veganstvo kot zaključek tega evolucijskega procesa, ki se je pričel z vegetarijanstvom. Watson ni nasprotoval temu, da vegani promovirajo vegetarijanstvo ravno zato, ker je imel to za nujni del evolucijskega procesa.     

Abolicionisti zavračamo to prepričanje in trdimo, da moramo dati jasno vedeti, da vegetarijanstvo vsebuje izkoriščanje živali in mora biti zavrnjeno. Nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi. Promovirati vegetarijanstvo kot del "evolucije", ki domnevno privede do veganstva, je enako kot reči, da bi morali promovirati konzumiranje nekaterih živalskih proizvodov kot način za dosego prenehanja konzumiranja vseh živalskih proizvodov. V tem oziru je argument "prehoda", ki zadeva vegetarijanstvo, popolnoma enak argumentu za welfare reforme: češ, promovirati bi morali "humano" izkoriščanje živali kot način za dosego odprave izkoriščanja. Abolicionisti zavračamo argument "prehoda" v obeh kontekstih [glejte obrazložitev tukaj, tukaj in tukaj; op.p.].   

Če so ljudje in živali enakovredni v tem, da imajo pravico ne biti uporabljeni kot lastnina, potem ravno tako kot je vsakršna oblika človeškega suženjstva kršitev te pravice, je tudi vsakršna oblika izkoriščanja živali kršitev le-te. Abolicionisti ne promoviramo vegetarijanstva, zato ker ni nobene moralne razlike med mesom in drugimi živalskimi proizvodi. Nobene moralne razlike ni med mesom in mlečnimi izdelki ali jajci. Živali, izkoriščane za mleko ali jajca, v primerjavi s tistimi, ki so ubite za meso, živijo dlje, z njimi se ravna slabše in nazadnje končajo v istih klavnicah. Ne jesti govedine, a še naprej piti mleko, je enako nesmiselno kot jesti le meso velikih krav, a ne majhnih krav. Poleg tega tudi ni nobene relevantne moralne razlike med kravo in ribo, ko govorimo o upravičenosti obravnavanja kateregakoli od njiju kot vira za ljudi. Morda lažje razpoznamo bolečino oz. trpljenje krave, zato ker je, enako kot mi, sesalec. Toda to ni razlog za ignoriranje trpljenja in smrti več sto milijard čutečih rib in drugih morskih živali, kolikor jih ubijemo vsako leto.

Abolicionisti ne promoviramo kampanj, kot je npr. "Brezmesni ponedeljek", ki (med drugim) krepi idejo, da je jesti meso bolj nemoralno kot jesti mlečne izdelke ali jajca. Vsi živalski proizvodi vsebujejo trpljenje; vsi vsebujejo smrt; vsi predstavljajo nepravičnost. Veganstvo je moralni imperativ; je nekaj kar bi morali storiti in storiti ne bi smeli nič manj od tega.  

Odlomek iz knjige Garyja L. Francioneja & Anne Charlton Animal Rights: The Abolitionist Approach (Založba Exempla, 2015), stran 70 – 75 (opombe izpuščene).

©2016 Gary L. Francione & Anna Charlton. Vse pravice pridržane.

****** 

Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora dati jasno vedeti, da je veganstvo moralni imperativ.

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Vse o veganstvu:  www.howdoigovegan.com   

Gary L. Francione,

Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University

Anna Charlton,

Adjunct Professor, Rutgers University

©2016 Gary L. Francione in Anna Charlton

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/veganism-moral-imperative/  

                                          

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali in veganstva

2. Veganstvo: Temeljno načelo abolicionističnega gibanja

3. Sprememba paradigme zahteva jasnost glede moralne osnove: Veganstvo

4. Preprosto vprašanje

5. Radikalno različno dojemanje morale med vegani

6. Revolucija v srcu

7. Mi gremo v novo smer. Greste z nami?

Orangutan Chantek in naša moralna zmeda

Mediji so včeraj poročali, da je v živalskem vrtu v Atlanti zaradi težav s srcem umrl 39-letni orangutan Chantek, »ena prvih opic, ki se je naučila znakovnega jezika.« Iz živalskega vrta so sporočili, da so Chanteka »imeli vsi radi, zato ga bodo neskončno pogrešali.«  

Ob tej novici vas prosim, da se za hip ustavite in razmislite o sledečem:

Ta orangutan ni imel le težav s srcem, pač pa težave s strtim srcem. Chantek je namreč še ena v neskončnem nizu čutečih bitij, ki jim neupravičeno odvzemamo osnovno pravico, ki jo brezpogojno podeljujemo vsem ljudem – temeljno pravico do tega, da nisi obravnavan kot lastnina. Vsi obsojamo človeško suženjstvo in nobenega razloga (ki ne bi izviral iz vrstne diskriminacije – specizma) ni, da ne bi začeli zavračati tudi živalsko suženjstvo. Ne glede na to, koliko pravimo, da se navdušujemo nad Chantekovimi sposobnostmi izdelovanja orodja, komuniciranja z znakovnim jezikom in kako globoko izražamo žalost ob njegovi smrti, pa Chantek v naših očeh v resnici ni bil nič drugega kot zgolj potrošno blago in razstavni eksponat, vreden le toliko, kolikor lahko iztržimo z njim – enako kot 70 milijard drugih živali, kolikor jih vsako leto načrtno vzredimo in spravimo na ta svet le zato, da jih nato izkoristimo, ubijemo in pojemo (pa čeprav nihče ne rabi jesti živil živalskega izvora za zdravje).

Če priznavamo živalim moralno vrednost; če trdimo, da jih ne vidimo kot predmete (kar pravzaprav potrjujemo vsakič, ko občutimo jezo nad nekom, ki muči živali ali užaloščenost ob izgubi našega živalskega prijatelja), potem ne moremo upravičiti tega, da z njimi počnemo to, česar nikoli ne bi počeli z ljudmi – zapiranje v živalske vrtove, zabaviščne parke, prehranjevanje z njimi, oblačenje v njihove kože ter izkoriščanje na vse mogoče načine. Vse to služi zgolj našemu užitku ali zabavi. Ničemur drugemu.

Če menimo, da živalim ne bi smeli povzročati trpljenja in smrti po nepotrebnem (s čimer pravzaprav vsi soglašamo), smo moralno zavezani k temu, da postanemo vegani. Karkoli drugega že mislimo, da naredimo dobrega za živali, mora biti to, da prenehamo osebno sodelovati pri njihovem izkoriščanju, naša prva poteza. V praktičnem smislu to pomeni, da ne jemo več nobenih živil živalskega izvora (meso, mleko, mlečni izdelki, jajca, med), se ne oblačimo v živalske kože ali proizvode (volna, usnje, krzno, svila), ne obiskujemo živalskih vrtov, aquaparkov, konjskih/pasjih dirk, predstav in razstav, bikoborb, cirkusov z živalmi, ne jahamo kamel, slonov, konjev, osličkov, itd., skratka ne sodelujemo pri nobeni obliki čaščenja specizma. 

Ali lahko vseeno ostanemo nevegani in hkrati še naprej podpisujemo peticije za "dobrobit" živali ter izražamo bes in žalost ob raznih medijsko izpostavljenih zgodbah o mučenju živali (pasji boji, posiljevanje konj, zažiganje mačk, ipd.)? Seveda lahko – toda s tem pač sporočamo, da je naša zaskrbljenost za živali neiskrena in da nam v resnici ni mar zanje. V tem primeru poosebljamo hudo moralno zmedo. Biti vegan je najmanj kar dolgujemo živalim. Pomeni reči NE ideji, da lahko naš užitek upraviči popredmetenje, trpljenje in smrt drugega. Pomeni zaprisego temeljni pravičnosti.    

Torej, nobene moralne razlike ni med orangutanom Chantekom in slehernim izmed milijonov drugih živali, ki končajo na naših krožnikih, v hladilnikih in garderobnih omarah. Tako Chantek kot vse druge živali cenijo svoje življenje, enako kot mi cenimo naše. Morda je bil Chantek po nekih antropocentričnih merilih inteligentnejši od drugih živalskih vrst, toda ali se moralni status res določa po intelektu? Ne. Vse kar šteje je sposobnost občutenja. Če je bitje čuteče, to zadostuje, da ni obravnavano kot lastnina oz. vir za potešitev naših interesov. Na tem mestu ponujam v branje in razmislek blog prof. Francioneja z naslovom »Prelomni "Projekt: Človeku podobne opice", ki pa se ni izkazal za prelomnega«, ki se nahaja na tej spletni povezavi:

https://leonkralj.blogspot.si/2017/06/prelomni-projekt-cloveku-podobne-opice.html   

Če še niste vegan, postanite vegan. Je zelo enostavno; boljše za vaše zdravje in za planet. A najpomembneje – je moralno pravilna odločitev.  

Leon Kralj

*****    

Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. O enakopravnosti

2. Delfinji mladiček umrl med slikanjem za selfie (avtor Leon Kralj)

3. Enakost in podobnost z ljudmi

4. So šimpanzi, delfini in sloni vrednejši od drugih živali?

5. Vsi smo pasjeborci! (avtor Leon Kralj)

6. Robert Jensen in enakovrednost življenjskih vrst

Robert Jensen in enakovrednost življenjskih vrst

30. marec, 2013 /avtor Gary L. Francione

Po mnenju profesorja Roberta Jensena, sicer naprednega misleca:

»Nihče v resnici ne verjame izreku "podgana je enakovredna prašiču, prašič psu in pes otroku", ki namiguje na enakovrednost življenj vseh bitij (ali vsaj življenj vseh sesalcev). No, pa ga preverimo: če bi se podgana, prašič, pes in otrok nahajali na cesti, po kateri se jim bliža tovornjak, rešite pa lahko le enega izmed njih, koga bi izbrali?« 

No, pa se pozabavajmo z Jensenovim testom. Tudi, če odgovorimo, da bi rešili otroka, le kaj nam to pove o moralnosti jedenja živali in živalskih proizvodov, uporabljanja živali v cirkusih, živalskih vrtovih, rodeih ali oblačenja v živalske kože?

Odgovor: Prav nič.

Da bo vse skupaj še bolj jasno, predvidevajmo, da se pred drvečim tovornjakom nahajata dva človeka – zelo star človek in dojenček. Tudi, če bi se odločili rešiti dojenčka, mar to pomeni, da je moralno sprejemljivo jesti starejše ljudi, izdelovati iz njih čevlje, jih uporabljati v cirkusih, živalskih vrtovih ali rodeih, jih uporabljati kot prisilne darovalce organov z namenom rešiti mlade ljudi oz. jih kako drugače obravnavati izključno kot vir oz. potrošno blago?

Ne, seveda ne.

Predvidevajmo, da bi se pred tovornjakom znašla dva otroka: Jensenov otrok in otrok nekoga drugega. Jensen bi nedvomno rešil svojega otroka. Ali to pomeni, da ima drugi otrok manjšo moralno vrednost in se ga lahko obravnava izključno kot vir oz. potrošno blago?

Ne, seveda ne.

Poleg tega, ko se odločamo o tem kaj pojesti za večerjo, nismo v situaciji, ki bi bila kakorkoli podobna tej, ki jo omenja Jensen. Če, kot priznava tudi Jensen sam, ne rabimo uživati živalskih proizvodov za optimalno zdravje, potem nismo pod nobenim pritiskom, ki bi nas silil k temu, da naj izberemo. Če jemo meso, mlečne izdelke ali jajca, medtem ko se lahko odločimo, da bomo jedli zelenjavo, sadje, žita, stročnice in oreščke, potem sodelujemo pri zadajanju trpljenja in smrti živalim le zavoljo gurmanskega užitka. Če živali v moralnem smislu sploh kaj veljajo, potem jim zadajati trpljenje in smrt zaradi tako očitno banalnega razloga kot je gurmanski užitek, ne more biti upravičeno.  

Jensen enostavno ignorira najpomembnejše vprašanje: Ali lahko upravičimo specizem? Če bi leta 1830 vprašali belopoltega človeka koga bi rešil smrti – drugega belca ali temnopolto osebo – bi bil odgovor popolnoma jasen. Pravzaprav, belopolti človek po vsej verjetnosti sploh ne bi razumel našega vprašanja in bi mislil, da smo nori ker sploh postavljamo takšno vprašanje. Naše moralne intuicije so torej precej nezanesljivo vodilo, saj je glavna težava v tem, da so te naše moralne intuicije okužene in pod vplivom prevladujočega predsodka, ki ga očitno ne znamo obrazložiti oz. razumsko upravičiti.

Ko rečem "vsa čuteča bitja so enakovredna", s tem mislim to, da smo glede kateregakoli čutečega bitja dolžni podati tehten moralno opravičljiv razlog za zadajanje trpljenja in smrti temu bitju. Trdim, da moj nazor v zvezi s tem ne le, da ni kontroverzen, pač pa se večina ljudi pravzaprav strinja z njim.

Vse kar moramo uvideti je, da užitek, zabava ali priročnost ne morejo šteti kot "tehten moralno opravičljiv razlog" za jedenje živali, oblačenje vanje ali njihovo uporabljanje. To nas neobhodno vodi do spoznanja, da je 99,99% vsega uporabljanja živali že v sami osnovi moralno neupravičljivega. 

Robert Jensen je sicer precej napredno razmišljujoči človek. A resnično mora prevetriti svoje poglede na etiko v odnosu do živali. Upam, da bo čimprej spoznal tudi, da če bi vse žito, ki ga namenjamo živini, porabili za nahranitev ljudi, bi lahko naredili pomemben korak k odpravi svetovne lakote. Za proizvodnjo enega kilograma živalskih beljakovin je potrebnih ogromno kilogramov rastlinskih beljakovin; veliko več vode je potrebne za pridelavo kilograma mesa kakor za pridelavo kilograma krompirja. Po pravici povedano, tudi če Jensen živalim ne bi pripisoval nikakršne moralne vrednosti in bi jo pripisoval le ljudem, bi ga to še vedno zavezovalo k veganski prehrani.        

****** 

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary Francione
Professor, Rutgers University

           

© 2013 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/robert-jensen-and-species-equality/  

Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Enakost in podobnost z ljudmi

2. Moralna zaskrbljenost, moralni vzgib in logični argument v zagovorništvu pravic živali

3. Človeška (ne)razumnost ne pozna meja

4. »Toda potreboval sem 10 let, da sem postal vegan.« Pa kaj potem?

5. Ko gre za ljudi je vse drugače

6. Pravičnost ni stvar osebnega mnenja