Številni zagovorniki welfare pristopa [tisti, ki se zavzemajo za bolj "humane" pogoje, v katerih se izkorišča živali;
op.p.] trdijo, da je koncept pravic, ki si prizadeva odpraviti uporabo živali
(abolicija), nepraktičen, zato ker zavrača postopne spremembe in ne ponuja nobenih
smernic glede tega kaj naj storimo prav zdaj – danes – da pomagamo živalim. Ti
kritiki abolicionističnega pristopa trdijo, da ni druge izbire kot nadaljevati
s še več zahtevami po zakonskih spremembah [t.i. welfare regulacijah; op.p.] – s
še več prizadevanji kako narediti izkoriščanje živali bolj "humano" -
če želimo storiti nekaj "praktičnega" za pomoč živalim.
Prepričanje,
da zakonske spremembe nudijo bistveno zaščito interesov živali, je popolnoma zgrešeno. Kot sem obrazložil
že v številnih svojih zapisih [glejte 1,
2,
3;
op.p.], imajo živali v naši družbi status lastnine, zaradi česar niso nič
drugega kot potrošno blago, čigar vrednost življenja je omejena na zunanjo oz.
pogojno vrednost. Njihovi interesi nimajo nobene vrednosti same po sebi. Posledično
so standardi, ki zahtevajo "humano" ravnanje z živalmi, tolmačeni v ekonomskem
okviru in omejujejo zaščito živali le do tiste ravni, ki omogoča ekonomsko
korist ljudem. Vsebinske izboljšave na področju "dobrobiti" živali
storijo zelo malo, če sploh kaj, za zaščito interesov živali; večinoma ne
storijo drugega kot omogočijo, da postane izkoriščanje živali bolj ekonomsko
učinkovito in družbeno sprejemljivo. Poleg tega ni nobenih zgodovinskih dokazov,
da reguliranje izkoriščanja živali vodi do odprave izkoriščanja.
Welfaristi so tudi v zmoti, ko
pravijo, da koncept pravic ne ponuja nobenih praktičnih postopnih korakov, ki
jih lahko podvzamemo na poti do abolicije [odprave izkoriščanja živali; op.p.].
Obstaja zelo jasna smernica za postopne spremembe: veganstvo.
Veganstvo ni le stvar diete; je moralna in politična zaveza aboliciji na individualni
ravni in ne zajema le hrano, pač pa tudi obleke, druge proizvode ter ostala
osebna dejanja in izbire. Postati vegan je tisto, kar lahko vsi storimo danes –
ta trenutek - da pomagamo živalim. Ne zahteva dragih kampanj, vključevanja velikih
organizacij, zakonodaje ali česarkoli drugega kot le naše spoznanje, da če "pravice
živali" sploh kaj pomenijo, pomenijo to, da ne moremo upravičiti uporabljanja
oz. konzumiranja mesa, rib, mlečnih izdelkov, jajc in drugih živalskih proizvodov.
Veganstvo
zmanjšuje količino trpljenja in smrti živali z zmanjševanjem povpraševanja. Pomeni
zavrnitev statusa neljudi kot lastnine in priznanje njihove vrednosti same po
sebi. Veganstvo je hkrati tudi zaveza k nenasilju. Gibanje za pravice živali bi
moralo biti mirovno gibanje in zavrniti nasilje nad vsemi živalmi – tako ne-človeškimi
kot človeškimi.
Številni
zagovorniki živali trdijo, da so za pravice živali, a nadaljujejo z jedenjem
živalskih proizvodov. Pravzaprav mnogi "vodje" gibanja za pravice
živali niso vegani. To je enako kot bi nekdo trdil, da je za odpravo
suženjstva, a bi še naprej posedoval sužnje.
Nobene
bistvene razlike ni med jedenjem mesa in jedenjem mlečnih izdelkov oz. drugih živil
živalskega izvora. Živali, izkoriščane za mleko, živijo dlje od tistih
izkoriščanih za meso, a z njimi tekom njihovega življenja ravnamo še slabše, nazadnje
pa končajo v isti klavnici in tudi njihovo meso pojemo. V kozarcu mleka ali kepici
sladoleda je po vsej verjetnosti celo več trpljenja kot v zrezku. In kdorkoli
misli, da je jajce – ali morda t.i. jajce
iz "proste" reje – proizvod, ki zahteva manj trpljenja kot meso,
potem ne ve kaj dosti o industriji proizvodnje jajc.
Če
nekdo preneha jesti meso, a na ta račun poje več mlečnih izdelkov ali jajc (kot
se to dogaja pri mnogih "vegetarijancih"), lahko to dejanjsko poveča
trpljenje. Kakorkoli že, trditi, da obstaja moralna razlika med jedenjem mesa
in jedenjem mlečnih izdelkov, jajc ali uživanjem drugih živalskih proizvodov,
je enako nesmiselno kot trditi, da obstaja moralna razlika med tem, če pojemo
veliko kravo ali če pojemo majhno kravo.
Namesto,
da bi sprejeli veganstvo kot jasno moralno osnovo, je gibanje zagovornikov
živali sprejelo idejo, da lahko ravnamo etično in hkrati še naprej uživamo
živalske proizvode. Razmislite o sledečih primerih (obstaja še veliko drugih):
- Peter Singer (t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali") trdi, da smo lahko "ozaveščeni vsejedci" in izkoriščamo živali, če se na primer odločimo jesti živali iz "proste reje", ki so bile vzrejene in ubite na relativno "humani" način. V knjigi The Way We Eat: Why Our Food Choices Matter (stran 81 - 169) Singer hvali dobavitelje "humano" izkoriščanih živali, npr. trgovsko verigo Whole Foods in njenega direktorja Johna Mackeya, jih označuje za "etično odgovorne" (stran 177 – 83) ter strogo veganstvo imenuje "fanatizem" (stran 281).
- Tom Regan je leta 2005 povabil Mackeya kot glavnega govorca na konferenco z naslovom The Power of One, katere namen je bil ugotoviti kaj vse lahko posameznik stori za dosego pomembnih sprememb za živali. Regan slavi Mackeya in Whole Foods kot "gonilno silo na področju zavzemanja za višje standarde dobrobiti živali".
- Organizacija PETA je leta 2004 podelila priznanje trgovcu Whole Foods, z obrazložitvijo, da je to podjetje "storilo več za dobrobit živali kot katerikoli drugi trgovec v panogi, s tem ko zahtevajo od svojih dobaviteljev, da se vestno držijo strogih standardov". PETA je podelila priznanje tudi oblikovalki klavnic, gospe Temple Grandin, ter jo razglasila – prav neverjetno, če mene vprašate – za "vizionarko".
- Organizacija Humane Farm Animal Care, skupaj s svojimi poslovnimi partnerji Humane Society of the United States (HSUS), the American Society for the Prevention of Cruelty to Animals (ASPCA), Animal People, World Society for the Protection of Animals in drugimi, promovira Certified Humane Raised & Handled Label [certifikat humane vzreje in ravnanja z živalmi; op.p.], za katerega pravijo, da ponuja potrošnikom zagotovilo, da so bila označena "jajca, mlečni izdelki, meso in perutnina proizvedeni z mislijo na dobrobit rejnih živali".
Če smo se odločili zadati škodo, je vsekakor bolje, da jo zadamo manj
kot več. Če se namenimo pojesti žival, ki je bila mučena, potem je verjetno "boljše"
pojesti tisto žival, ki je bila podvržena manjšemu mučenju. Toda, če pustimo ob
strani vprašanje ali so "humano" vzrejene živali res mučene manj od
ostalih, obstaja velika razlika med stališčem, da je manj trpljenja bolje kot
več, in stališčem, da je zadajanje manj trpljenja moralno
sprejemljivo. To, da gibanje za zaščito živali aktivno in izrecno promovira slednje
stališče – da je zadajanje manj trpljenja sprejemljiva rešitev problematike
izkoriščanja živali – je izredno zaskrbljujoče.
Če
ima oseba X namen posiliti osebo Y, potem je "bolje", da je ob tem tudi
ne pretepe. A bilo bi moralno odvratno trditi, da smo lahko "ozaveščeni
posiljevalci", če zagotovimo, da svojo žrtev ob tem tudi ne pretepemo.
Zato je še posebej vznemirjajoče, da zagovorniki živali promovirajo stališče,
da smo lahko moralno "ozaveščeni vsejedci", če jemo domnevno "humano"
proizvedene živalske proizvode, ki jih prodajajo "etično odgovorni"
dobavitelji trpljenja in smrti. Ne le, da je takšno stališče v nasprotju s tem,
da imajo živali moralno vrednost, pač pa celo spodbuja ljudi k temu, da vidijo
nadaljevanje uživanja živali kot moralno sprejemljivo alternativo veganskemu
načinu življenja.
Poleg
tega številne organizacije in društva prikazujejo veganstvo kot zahteven način
življenja, ki vsebuje precej samoodrekanja in je primeren le za najbolj "trdožive"
zagovornike živali. Vegan sem postal pred štiriindvajsetimi leti. Že celo
takrat to ni bilo pretirano težko, toda popolnoma absurdno je reči, da je to
težko danes. Biti vegan je zelo enostavno. Seveda so tvoje možnosti pri izbiri
v restavraciji omejene, še posebno, če ne živiš v oz. v bližini večjega mesta,
toda če ti je ta neprikladnost tako pomembna, da te odvrača od tega, da si
vegan, potem precej verjetno tako ali tako vsega skupaj nisi jemal resno.
Gibanje
za pravice živali se lahko poslovi od vsakršnega upanja na to, da bo spremenilo
paradigmo specistične
hierarhije, dokler ne bo začelo podajati povsem jasnega sporočila kot stvar
temeljnega načela, da ni moralno jesti meso, ribe, mlečne izdelke, jajca ali
katerikoli izdelek, narejen iz živali.
Če
bi bil proti koncu 80-ih let prejšnjega stoletja – ko se je skupnost
zagovornikov živali v ZDA namenoma odločila zasledovati welfare agendo – znaten
del sredstev, s katerimi je razpolagalo gibanje, investiran v izobraževanje o
veganstvu in abolicionistično izobraževanje, bi bilo danes na stotisoče več
veganov, kot jih je trenutno. To je še precej konzervativna ocena, z ozirom na
stotine milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni s strani organizacij, društev
in skupin zagovornikov živali za promoviranje welfare zakonodaje in iniciativ. Trdim,
da bi večje število veganov zavoljo zmanjšanega povpraševanja po proizvodih
živalskega izvora doseglo večje zmanjšanje trpljenja živali, kot so ga dosegle
vse welfare "zmage" skupaj, pomnožene z deset. Poleg tega bi povečanje
števila veganov pomagalo ustvariti politično in ekonomsko bazo, ki je potrebna
za dosego družbene spremembe, ki je nujna podlaga za pomembne zakonske
spremembe.
Glede
na omejen čas in omejena finančna sredstva (če pustimo ob strani vso moralno
nedoslednost) je nerazumljivo, kako lahko kdorkoli, ki si dolgoročno gledano prizadeva
za odpravo izkoriščanja živali, ali kdorkoli, ki priznava vsaj to, da
predstavlja lastniški status živali resno oviro na poti k vsakršni resnejši
spremembi in mora biti ta status vsaj radikalno spremenjen, verjame, da je
razširitev obstoječega, tradicionalnega prizadevanja za "dobrobit" izkoriščanih živali
[welfare; op.p.] razumna in učinkovita poteza.
Predpostavimo,
da imate jutri 2 uri časa, ki ga nameravate nameniti zagovorništvu živali oz.
aktivizmu. Vsega ne morete početi; morate izbrati. Brez najmanjšega dvoma sta 2
uri, ki ju porabite za deljenje literature o veganstvu, v številnih ozirih neprimerno
bolje izrabljen čas, kakor 2 uri, ki ju porabite za promoviranje večjih baterijskih
kletk za kokoši ali bolj "humanih" oblik živalskega suženjstva.
Če
povzamem, enako kot nekdo, ki pravi, da je proti suženjstvu, a hkrati še naprej
poseduje sužnje, v resnici ni abolicionist, tudi tisti, ki pravi, da je proti
živalskemu suženjstvu, a ne sprejema veganstva kot del svojega življenja, v
resnici ni abolicionist kar zadeva živalsko suženjstvo. Bodimo tisti, ki
sprejemamo abolicionistični
pristop, jasni in nedvoumni ter promovirajmo veganstvo v besedah in
dejanjih.
Gary L.
Francione
© 2006 Gary L. Francione
© 2006 Gary L. Francione
Prevod:
Leon Kralj
Vir: http://www.abolitionistapproach.com/veganism-the-fundamental-principle-of-the-abolitionist-movement/
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar