Organizacija
za živali Farm Sanctuary je na podlagi Zakona o dostopu informacij javnega
značaja podala zahtevek za vpogled v delovanje USDA [Ministrstva za kmetijstvo
ZDA; op.p.] in ugotovila, da slabo izvajajo Zakon o humanem klanju in da je težava še posebej očitna v mestu Des Moines, v zvezni državi Iowa.
KAJ?
USDA da ne izvaja Zakona o humanem klanju?
Ah,
dajte no, Farm Sanctuary. Precej dobro znano je, da do takšnih zakolov, ki niso v skladu
z Zakonom o humanem klanju, prihaja po celi državi. In kot razkriva članek
časopisa Washington Post iz leta 2001, je to znano že dolgo časa: Warrick, They Die
Piece by Piece (2001).
In
znano je bilo že pred letom 2001, enako kot je to jasno vsakomur, ki je
kdajkoli obiskal klavnico.
USDA
ne bi v nobenem primeru mogla na kakršenkoli smiseln način izvajati Zakona o
humanem klanju (četudi bi bilo to možno), z ozirom na milijarde živali, ki gredo
vsako leto skozi klavnice – nič bolj kot ne more izvajanje Zakona o zaščiti
živali zagotoviti, da se z živalmi, izkoriščanimi v laboratorijih, ravna "humano".
In
tudi če bi se Zakon o humanem klanju izvajal točno po pravilih, bi bil proces klanja še vedno nepredstavljivo
grozljiv za živali, čigar življenja se končajo sredi groze, hrupa, bolečine in
bede klavnic.
In
Zakon o humanem klanju tako ali tako v resnici nikoli ni bil namenjen ničemur drugemu
kot zaščiti delavcev pred poškodbami in preprečitvi škode na živalskih truplih.
[Opomba
prevajalca oz. odlomek iz knjige Etika v kuhinji: Ker imajo živali v
naši družbi status lastnine (ne pa čutečega bitja s svojimi interesi, za kar si prizadevamo abolicionistični vegani),
predstavljajo tržno blago s tržno ceno. Živali, ki jih ljudje jedo, so
zreducirane na ekonomsko korist za njihovega lastnika oz. za ljudi v tej
industrijski trgovski verigi. In ker zaščita interesov živali v prehranski
industriji predstavlja finančni strošek, zakoni na splošno preprečujejo
trpljenje živali le v primerih, ko to prinaša ekonomsko korist. Zakon o humanem
klanju na primer določa, da morajo biti krave pred zakolom omamljene, preden
jih pripnejo za zadnje noge, dvignejo z glavo proti tlom in zakoljejo. Zakon
naj bi torej varoval "interes" krave med klanjem (čeprav ga ne) le zaradi ekonomske
računice. Pred sprejetjem tega zakona, je namreč krava, ki je bila pri zavesti
ter obešena na verigo, opletala v boju za življenje, s tem velikokrat poškodovala
delavce (klavce) in povzročala cenovno drage poškodbe lastnega trupa, kar se je
odražalo v slabši kvaliteti mesa in slabšem finančnem izplenu industrije. Zato
ima omamljanje krav izključno ekonomsko korist. In čeprav imajo živali v svojem
življenju še mnoge druge težnje, ne le težnje po odsotnosti trpljenja v času
zakola, zakonodaja ne zadovoljuje drugih teženj, saj to ne prinaša gospodarske
koristi. Skratka, zakoni pri določanju standardov "humane" oskrbe so utemeljeni
na tem, da farme in klavnice živali ne poškodujejo bolj kot je to potrebno za
izdelavo določenega živalskega izdelka. To je glavno in edino vodilo. Razen
tega sodišča tolmačijo bolečino in trpljenje, povzročena v skladu s takšnimi
praksami, kot "potrebna" in "humana".]
Če
potegnemo črto: VSE klavnice so grozljivi kraji. Čisto vse.
"Humano" izkoriščanje ne obstaja.
Obstajajo
le welfare kampanje, ki se jih vedno
znova in znova reciklira, zato da javnosti (dobesedno) prodajajo idejo,
da je problem "zloraba" enkrat tu drugič tam.
Obstajajo
le welfare kampanje, ki vedno znova in znova krepijo prepričanje, da je problem
v načinu ravnanja in ne v uporabi
živali – in da je rešitev v tem, da nakažemo donacijo organizacijam in društvom za zaščito
živali, zato da bodo lahko preiskovale
in delovale pod krinko z namenom razkrinkati nekaj kar je znano že od
nekdaj ter da bodo "uredile" problem tako, da bodo dosegle kazen ali začasno
oz. celo dokončno zaprtje za ta ali oni klavniški obrat, ter slednje nato
razglasile za zmago, ki to ni (saj se proizvodnja le preseli
v drugo klavnico).
Obstajajo
le welfare kampanje, ki vedno znova in znova promovirajo idejo, da je problem v
klavnici, farmi z intenzivno rejo živali, živinski tržnici, posameznem
klavniškem delavcu ali v kakem drugem dobavitelju proizvodov smrti, čeprav se
pravi problem v resnici nahaja v tem, da mi
zahtevamo proizvode smrti.
Problem
je v uporabi živali in obstaja le ena
sama in edina "ureditev" problema – postati vegan in širiti izvorno, neodvisno
gibanje, ki javnosti zelo jasno in odkrito pove, da imeti moralno zaskrbljenost
za živali pomeni postati vegan.
Pričnimo raje izobraževati javnost s pravilnimi sporočili – ne pa s krepitvijo napačnih, kot
to že od nekdaj počno welfare organizacije za živali [tudi slovenske: 1, 2, 3, 4; op.p.].
Vse
to je namreč del istega razmišljanja, ki vodi welfare organizacije kot je Farm
Sanctuary k podajanju javnih izjav, v katerih izražajo "hvaležnost
in podporo" za "pionirske" programe srečnega izkoriščanja:
Čeprav
ne dvomim v iskrenost tistih pri Farm Sanctuary, iskreno mislim, da se motijo.
******
Če
še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi
vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje
in do samega sebe.
Vse
o tem zakaj in kako postati vegan: www.howdoigovegan.com
Gary Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University School of Law
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University School of Law
©
2014 Gary L. Francione
Prevod:
Leon Kralj
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
5. Absurdnost
kampanj za dobrobit živali v praksi – 2.del: Organizacija Animal Aid proti
prašičji farmi
Ni komentarjev:
Objavite komentar