sreda, 12. december 2018

Kratek blog o pomenu izraza "new welfare"

4. junij, 2018 /avtor Gary L. Francione

Številni, ki so še novinci glede razmišljanja o etiki v odnosu do živali, se zelo razburijo, ko rečem, da je določena organizacija/društvo/skupina ali posameznik "novi welfarist"  ["new welfare"; op.p.]. Deloma zato, ker ne poznajo zgodovine gibanja za živali in ne razumejo številnih ideologij, povezanih s tem. Pravzaprav mnogi že v osnovi zavračajo vsakršno potrebo po teoriji. A to je precej naivno in nepremišljeno. Nujno potrebujemo teorijo, da sploh vemo kako ukrepati. Ukrepi brez teorije so v najboljšem primeru kaotični in zmedeni. In, v družbi, v kateri je izkoriščanje živali tako vseobsežno kot tudi splošno sprejeto, ukrepanje v odsotnosti teorije skoraj vedno utrdi obstoječo paradigmo.   

Klasično welfare stališče pravi, da je uporabljati živali moralno sprejemljivo, dokler si prizadevamo za "humano" ravnanje z živalmi. Klasično welfare gibanje se osredotoča na welfare reforme [na zakonodajo v prid "humanejšega" ravnanja; op.p.]. Klasični welfaristi so poleg tega od nekdaj promovirali tudi nekatere single-issue kampanje, kot na primer kampanje proti krznu.

V 90-ih letih prejšnjega stoletja so se mnoge organizacije/društva/skupine, ki so trdile, da zavračajo klasični welfare – t.i. skupine za "pravice živali", ki so se pojavile v 80-ih letih – odločile promovirati iste na zbiranju donacij temelječe welfare in single-issue kampanje, a so zatrjevale, da to počno zato, ker je to sredstvo za dosego cilja – za dosego "pravic živali". To stališče označujem za "new welfare" in trdim, da je moralno problematično, ker je specistično. Nikoli ne bi promovirali "humanega [vstavite katerokoli obliko kršenja temeljnih človekovih pravic]" kot domnevno sredstvo za dosego prepoznanja človekovih pravic. Ravno tako so welfare kampanje problematične iz praktičnega vidika: ne le, da ne vodijo do odprave uporabljanja živali, pač pa celo omogočijo ljudem mirnejšo vest ob nadaljevanju izkoriščanja živali. Ljudje, ki mislijo, da se izkoriščanje zdaj izvaja bolj "humano", se počutijo boljše in so spodbujeni k nadaljnjemu sodelovanju v izkoriščanju živali. Poleg tega je, ker so živali predmetna lastnina, vsaka welfare reforma zanemarljivo majhna, naredi izkoriščanje živali bolj ekonomsko učinkovito in predstavlja spremembe, ki bi jih premišljeni institucionalni izkoriščevalci vpeljali v vsakem primeru.   

Single-issue kampanje so problematične zato, ker s tem, ko ciljajo na točno določeno obliko uporabe živali, še posebej v odsotnosti jasne, nedvoumne in dosledne obsodbe vseh uporab živali, neobhodno promovirajo idejo, da so nekatere oblike izkoriščanja hujše od drugih, in posledično, da so ostale oblike izkoriščanja moralno boljše oz. moralno sprejemljive. Single-issue kampanje nadomeščajo eno obliko izkoriščanja z drugo. Lep primer tega problema je kampanja proti krznu, ki traja že desetletja dolgo in je, poleg tega, da je izrazito seksistična in sovražna do žensk, vpeljala prepričanje, da je krzno hujše od npr. volne. Nemalokrat vidimo ljudi na demonstracijah proti krznu nositi volno. Ljudje, ki protestirajo proti foie gras [jetrna pašteta prisilno pitanih gosi; op.p.], jedo zrezke, piščance in ribe ter mislijo, da je njihovo početje moralno boljše. 

O teh temah sem pisal v 90-ih letih prejšnjega stoletja v knjigah Animals, Property, and the Law (1995) in Rain Without Thunder: The Ideology of the Animal Rights Movement (1996). Ta vprašanja obravnava tudi novejša knjiga Animal Rights: The Abolitionist Approach (2015), ki sva jo napisala skupaj z Anno Charlton.  

Skratka, nekateri izmed tistih, ki trdijo zase, da so "Abolicionisti", se razburijo, ko rečem, da je njihovo stališče ali stališče organizacije/društva/skupine kateri pripadajo, "new welfaristično". Odgovorijo: "Ampak saj ne promoviram welfare reform." To morda drži, toda izjave kot npr.:  

  • "Sem Abolicionist in sam osebno ne promoviram welfare reform, a ne želim razdvajati, zato ne kritiziram organizacij/društev/skupin, ki promovirajo welfare reforme," ali
  • "Ne promoviram welfare reform, a si prizadevam graditi mostove z organizacijami/društvi/skupinami, ki promovirajo welfare reforme," ali
  • "Ne promoviram jedenja jajc proste reje, a spoštujem tiste, ki to počno, ker mislim, da iskreno želijo, da se konča vsa proizvodnja/konzumiranje jajc,"  ali
  • "Ne promoviram welfare reform, a sodelujem z organizacijami /društvi /skupinami, ki to počno in izvajamo skupne projekte",   

so vse new welfaristična stališča, zato ker te izjave priznavajo legitimnost welfare reform kot domnevnega sredstva za dosego Abolicije [odprave izkoriščanja živali; op.p.]. Ta stališča promovirajo izkoriščanje živali.

Če nekdo reče, "sem proti vsej uporabi živali, a nagovarjam ljudi k podpisovanju peticij, ki pozivajo podjetja k prenehanju ‘zlorabljevalskih‘ praks in k ravnanju v skladu z določenimi regulacijami," potem je to new welfaristično. Kampanje, ki so usmerjene proti "zlorabljevalskim" praksam in k zahtevam po ravnanju v skladu z regulacijami, pošiljajo zelo jasno sporočilo: uporabljanje živali je lahko moralno sprejemljivo pod pravimi pogoji, ne glede na to ali je imel pobudnik kampanje morda drugačne namene.   

Zagovorniki živali, ki promovirajo single-issue kampanje, promovirajo new welfare ideologijo, zato ker single-issue kampanje neobhodno nadomeščajo eno obliko izkoriščanja z drugo. Poleg tega se številne single-issue kampanje opirajo na razne vrste človeške diskriminacije: seksizem, rasizem, ksenofobijo in etnocentrizem [glejte tukaj: 1, 2, 3, 4; op.p.].

In nenazadnje, mnogi ne vedo, da Abolicionizem, vsaj kot sem sam razvil to idejo, vsebuje Šest načel: Vsako čuteče bitje ima pravico ne biti uporabljeno kot lastnina (načelo št. 1); Abolicionisti ne bi smeli nikoli promovirati welfare reform ali single-issue kampanj (načelo št. 2); Abolicionisti bi morali promovirati veganstvo kot moralni imperativ (načelo št. 3); Samo sposobnost občutenja in nobena druga kognitivna značilnost ni potrebna za to, da imaš moralno pravico ne biti uporabljan izključno kot vir/potrošno blago (načelo št. 4); Abolicionisti bi morali nasprotovati vsem oblikam diskriminacije – človeškim in ne-človeškim (načelo št. 5); in Abolicionisti bi morali nasprotovati nasilju in promovirati nenasilje (načelo št. 6). 

Očitno živimo v svetu videoigric in Twitterja in mnogim se zdi brezveze karkoli učiti. Ne briga jih kaj se je zgodilo v preteklosti. Ne briga jih ideologija. Branje imajo za izgubo časa. Biti hočejo samo "aktivisti". Pogosto celo rečejo stvari kot: "Filozofijo postavljaš pred akcijo." Kdorkoli reče kaj takega, nima pojma kako delujejo družbena gibanja in ga bolj zanima zabava kot družbena sprememba. Živimo v svetu omejenega časa in omejenih sredstev. Ne moremo izbrati katerih akcij se lotiti, če ignoriramo teorijo, ki določa te akcije, ki so skladne z moralno zasnovo gibanja.

Zelo zaskrbljujoče je, da tako veliko "zagovornikov živali" ne ve nič o zgodovini gibanja. Vse kar lahko rečem je, da ponovim to kar je rekel filozof George Santayana: "Tisti, ki ne poznajo preteklosti, so obsojeni na njeno ponavljanje."

**********

Če še niste vegani, prosim postanite vegani. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.

Sprejemanje in zagovarjanje veganstva kot moralnega imperativa je skupaj s skrbjo za ne-človeške begunce najpomembnejša oblika aktivizma, ki se ga lahko lotite.


Vse o veganstvu:  www.HowDoIGoVegan.com   

Gary L. Francione
Board of Governors Professor of Law, Rutgers University
Honorary Professor (Philosophy) University of East Anglia

© 2018 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



Ni komentarjev:

Objavite komentar