Številni,
ki so še novinci glede razmišljanja o etiki v odnosu do živali, se zelo
razburijo, ko rečem, da je določena organizacija/društvo/skupina ali posameznik
"novi
welfarist" ["new
welfare"; op.p.]. Deloma zato,
ker ne poznajo zgodovine gibanja za živali in ne razumejo številnih ideologij,
povezanih s tem. Pravzaprav mnogi že v osnovi zavračajo vsakršno potrebo po
teoriji. A to je precej naivno in nepremišljeno. Nujno potrebujemo
teorijo, da sploh vemo kako ukrepati. Ukrepi brez teorije so v najboljšem
primeru kaotični in zmedeni. In, v družbi, v kateri je izkoriščanje živali tako
vseobsežno kot tudi splošno sprejeto, ukrepanje v odsotnosti teorije skoraj
vedno utrdi obstoječo paradigmo.
Klasično welfare stališče
pravi, da je uporabljati živali moralno sprejemljivo, dokler si prizadevamo za "humano"
ravnanje z živalmi. Klasično welfare gibanje se osredotoča na welfare reforme
[na zakonodajo v prid "humanejšega" ravnanja; op.p.]. Klasični
welfaristi so poleg tega od nekdaj promovirali tudi nekatere single-issue
kampanje, kot na primer kampanje proti krznu.
V
90-ih letih prejšnjega stoletja so se mnoge organizacije/društva/skupine, ki so
trdile, da zavračajo klasični welfare – t.i. skupine za "pravice živali", ki so se pojavile
v 80-ih letih – odločile promovirati iste na zbiranju donacij temelječe welfare
in single-issue kampanje, a so zatrjevale, da to počno zato, ker je to sredstvo
za dosego cilja – za dosego "pravic živali". To stališče označujem za
"new welfare" in trdim, da je moralno problematično, ker je specistično. Nikoli ne bi promovirali
"humanega [vstavite katerokoli obliko kršenja temeljnih človekovih pravic]"
kot domnevno sredstvo za dosego prepoznanja človekovih pravic. Ravno tako so
welfare kampanje problematične iz praktičnega vidika: ne le, da ne vodijo do odprave uporabljanja
živali, pač pa celo omogočijo ljudem mirnejšo vest ob nadaljevanju izkoriščanja
živali. Ljudje, ki mislijo, da se izkoriščanje zdaj izvaja bolj "humano",
se počutijo boljše in so spodbujeni k nadaljnjemu sodelovanju v izkoriščanju
živali. Poleg tega je, ker so živali predmetna lastnina, vsaka welfare reforma
zanemarljivo majhna, naredi izkoriščanje živali bolj ekonomsko učinkovito in predstavlja
spremembe, ki bi jih premišljeni institucionalni izkoriščevalci vpeljali v
vsakem primeru.
Single-issue kampanje so problematične zato, ker s tem, ko ciljajo na točno določeno obliko
uporabe živali, še posebej v odsotnosti jasne, nedvoumne in dosledne obsodbe
vseh uporab živali, neobhodno promovirajo idejo, da so nekatere
oblike izkoriščanja hujše od drugih, in posledično, da so ostale oblike
izkoriščanja moralno boljše oz. moralno sprejemljive. Single-issue kampanje nadomeščajo
eno obliko izkoriščanja z drugo. Lep primer tega problema je kampanja proti
krznu, ki traja že desetletja dolgo in je, poleg tega, da je izrazito
seksistična in sovražna do žensk, vpeljala prepričanje, da je krzno hujše
od npr. volne. Nemalokrat vidimo ljudi na demonstracijah proti krznu nositi
volno. Ljudje, ki protestirajo proti foie gras [jetrna pašteta prisilno pitanih
gosi; op.p.], jedo zrezke, piščance in ribe ter mislijo, da je njihovo početje
moralno boljše.
O teh temah sem pisal v 90-ih
letih prejšnjega stoletja v knjigah Animals, Property, and the Law (1995) in Rain Without Thunder: The Ideology of the
Animal Rights Movement (1996).
Ta vprašanja obravnava tudi novejša knjiga Animal Rights: The Abolitionist Approach (2015), ki sva jo napisala skupaj z Anno
Charlton.
Skratka, nekateri izmed tistih, ki trdijo zase, da so "Abolicionisti", se razburijo,
ko rečem, da je njihovo stališče ali stališče organizacije/društva/skupine
kateri pripadajo, "new welfaristično". Odgovorijo: "Ampak saj ne
promoviram welfare reform." To morda drži, toda izjave kot npr.:
- "Sem Abolicionist in sam osebno ne promoviram welfare reform, a ne želim razdvajati, zato ne kritiziram organizacij/društev/skupin, ki promovirajo welfare reforme," ali
- "Ne promoviram welfare reform, a si prizadevam graditi mostove z organizacijami/društvi/skupinami, ki promovirajo welfare reforme," ali
- "Ne promoviram jedenja jajc proste reje, a spoštujem tiste, ki to počno, ker mislim, da iskreno želijo, da se konča vsa proizvodnja/konzumiranje jajc," ali
- "Ne promoviram welfare reform, a sodelujem z organizacijami /društvi /skupinami, ki to počno in izvajamo skupne projekte",
so
vse new welfaristična stališča, zato ker te izjave priznavajo legitimnost welfare
reform kot domnevnega sredstva za dosego Abolicije [odprave izkoriščanja
živali; op.p.]. Ta stališča promovirajo izkoriščanje živali.
Če
nekdo reče, "sem
proti vsej uporabi živali, a nagovarjam ljudi k podpisovanju peticij, ki
pozivajo podjetja k prenehanju ‘zlorabljevalskih‘ praks in k ravnanju v skladu
z določenimi regulacijami," potem je to new welfaristično. Kampanje, ki so usmerjene proti "zlorabljevalskim"
praksam in k zahtevam po ravnanju v skladu z regulacijami, pošiljajo zelo jasno
sporočilo: uporabljanje živali je lahko moralno sprejemljivo pod pravimi pogoji,
ne glede na to ali je imel pobudnik kampanje morda drugačne namene.
Zagovorniki živali, ki
promovirajo single-issue kampanje, promovirajo new welfare ideologijo, zato ker
single-issue kampanje neobhodno nadomeščajo eno obliko izkoriščanja z drugo.
Poleg tega se številne single-issue kampanje opirajo na razne vrste človeške
diskriminacije: seksizem, rasizem, ksenofobijo in etnocentrizem [glejte tukaj: 1, 2, 3, 4; op.p.].
In nenazadnje, mnogi ne
vedo, da Abolicionizem, vsaj kot sem sam razvil to idejo, vsebuje Šest načel: Vsako čuteče bitje ima pravico ne biti uporabljeno kot lastnina
(načelo št. 1); Abolicionisti ne bi smeli nikoli promovirati welfare reform ali
single-issue kampanj (načelo št. 2); Abolicionisti bi morali promovirati
veganstvo kot moralni imperativ (načelo št. 3); Samo sposobnost občutenja in
nobena druga kognitivna značilnost ni potrebna za to, da imaš moralno pravico
ne biti uporabljan izključno kot vir/potrošno blago (načelo št. 4);
Abolicionisti bi morali nasprotovati vsem oblikam diskriminacije – človeškim in
ne-človeškim (načelo št. 5); in Abolicionisti bi morali nasprotovati nasilju in
promovirati nenasilje (načelo št. 6).
Očitno
živimo v svetu videoigric in Twitterja in mnogim se zdi brezveze karkoli učiti.
Ne briga jih kaj se je zgodilo v preteklosti. Ne briga jih ideologija. Branje
imajo za izgubo časa. Biti hočejo samo "aktivisti". Pogosto celo rečejo stvari kot:
"Filozofijo
postavljaš pred akcijo." Kdorkoli reče kaj takega, nima pojma kako
delujejo družbena gibanja in ga bolj zanima zabava kot družbena sprememba.
Živimo v svetu omejenega časa in omejenih sredstev. Ne moremo
izbrati katerih akcij se lotiti, če ignoriramo teorijo, ki določa te akcije, ki
so skladne z moralno zasnovo gibanja.
Zelo zaskrbljujoče je, da
tako veliko "zagovornikov živali" ne ve nič o zgodovini
gibanja. Vse kar lahko rečem je, da ponovim to kar je rekel filozof George
Santayana: "Tisti, ki ne poznajo preteklosti, so obsojeni na njeno
ponavljanje."
**********
Če
še niste vegani, prosim postanite vegani. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za
nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega
sebe.
Če
so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena
izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da
pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je
veganstvo moralni imperativ.
Sprejemanje
in zagovarjanje veganstva kot moralnega imperativa je skupaj s skrbjo za ne-človeške begunce najpomembnejša
oblika aktivizma, ki se ga lahko lotite.
Gary L.
Francione
Board
of Governors Professor of Law, Rutgers University
Honorary Professor (Philosophy) University of East Anglia
Honorary Professor (Philosophy) University of East Anglia
©
2018 Gary L. Francione
Prevod:
Leon Kralj
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar