ponedeljek, 24. julij 2017

Uporaba nasilnih posnetkov pri zagovorništvu pravic živali

1. junij, 2012 /avtor Gary L. Francione

Pogosto me sprašujejo ali se je v okviru abolicionističnega veganskega aktivizma priporočljivo posluževati nasilnih posnetkov, ki prikazujejo klavnice in intenzivne živinorejske farme. Ko izrazim svoje oklevanje in dvom, se tisti, ki poznajo mojo zgodbo, pogosto odzovejo z nečim takim kot: »Toda, ali niso imeli tvoji obiski klavnic globok vpliv nate?«

Seveda so imeli. Toda razlikovati moramo med izvorom naše moralne zaskrbljenosti za živali in argumenti, ki jih navajamo v prid veganstva in odprave izkoriščanja živali. V svojem prejšnjem blogu Komentar v zvezi s prikazovanjem krvavih posnetkov v zagovorništvu pravic živali trdim, da je razum bistvenega pomena za učinkovito zagovorništvo pravic živali, toda, za to, da bo oseba dovzetna za razumske argumente, ji mora biti najprej v moralnem smislu vsaj malo mar za živali. Imeti mora moralni vzgib z željo delovati v prid vsaj nekaterih živali, da bi se lahko posledično pozitivno odzvala na logične argumente o tem kaj je prav storiti. Moralna zaskrbljenost in moralni vzgib imata lahko veliko različnih izvorov. Toda, če nekomu preprosto ni mar za živali in jih nikakor ne smatra za člane moralne skupnosti, potem ne bosta pomagala ne logika, ne razum.

V mojem primeru je moralno zaskrbljenost za živali sprožil obisk klavnice in hkratno spoznanje, da je zavezanost k nenasilju hudo pomanjkljiva, če izvzema živali. Ravno ta moralna zaskrbljenost in posledično močan moralni vzgib je bilo tisto, zaradi česar sem razvil abolicionistični pristop do pravic živali, ki vključuje vsa čuteča bitja znotraj moralne skupnosti in vidi veganstvo in odpravo izkoriščanja živali (abolicijo) kot edini smiseln odgovor na razpoznanje inherentne moralne vrednosti živali.

Toda, če je določena stvar (npr. posnetek iz klavnice) sprožila moralno zaskrbljenost pri nekom, to še ne pomeni, da bo to učinkovalo tudi pri tistih, ki so že moralno zaskrbljeni, a so zmedeni glede tega kaj to v praksi pomeni glede njihovih lastnih življenj in aktivističnih prizadevanj. Prikazovanje krutih posnetkov lahko morda komu zbudi njegovo moralno zaskrbljenost, toda večina tistih, ki se nameni gledati takšne posnetke, je že zaskrbljena za živali in skuša ugotoviti, kaj storiti s to svojo zaskrbljenostjo. Težava je, ker kruti posnetki te zaskrbljene ljudi speljejo k temu, da se osredotočijo na način izkoriščanja živali in ne na to, da se živali sploh izkorišča, še posebej, če so ti posnetki predstavljeni (kot se to pogosto dogaja) kot neposreden ali posreden poziv k welfare reformam. To še posebej velja takrat, ko gre za posnetke, ki prikazujejo intenzivne farme oz. "zlorabe" na intenzivnih farmah. Mnogi ljudje, ki vidijo tovrstne posnetke, dobijo zelo jasno welfare sporočilo, da je rešitev v kupovanju živalskih proizvodov z oznako »proste/ humane/ živalim prijazne« reje, v družinskih kmetijah, namestitvi skrivnih kamer, skratka v vsem drugem razen veganstvu. Vsi poznamo takšne ljudi. 

In to predstavlja resno težavo. Pravzaprav, ko sem ustanovil to spletno stran, sem imel sprva na naslovnici krute fotografije. Eden izmed razlogov zakaj sem jih umaknil je bil, da so nekateri obiskovalci puščali komentarje, v katerih so govorili, da se morajo zagovorniki živali osredotočiti na welfare reforme za "izboljšanje" ravnanja z živalmi. To je povsem zgrešilo bistvo te spletne strani!

Nadalje, menim, da obstaja bistvena razlika med osebnim obiskom klavnice in ogledom filma o klavnici. Ogled filma bo nedvomno grozljiv, toda to kar dela klavnico resnično grozljivo, je očesni kontakt, ki ga vzpostaviš s konkretnimi živalmi, ki jih nikoli več ne pozabiš. Če takšna izkušnja v tebi ne zbudi nobene dovzetnosti za pojav moralne zaskrbljenosti oz. občutka povezanosti z živalmi, potem ne vem kaj jo bo.

Skratka, menim, da moramo biti previdni glede prikazovanja tovrstnega gradiva pri zagovorništvu pravic živali. Nisem apriori proti krutim posnetkom; marsikomu, ki išče odgovore na ta vprašanja, lahko pomagajo razviti moralno zaskrbljenost, s čimer postane dovzeten za racionalne argumente v prid veganstva in abolicije. In posnetki so lahko koristni pri prepričevanju nekoga, ki je že zaskrbljen in že ima moralni impulz, zato da bo nadaljeval v abolicionistični smeri. Toda, v takšnem primeru se lahko tudi zgodi, da tovrstni posnetki preusmerijo pozornost gledalca na način ravnanja z živalmi, namesto na problematiko uporabljanja živali, kar ga pomakne v smer prizadevanja za meso "srečnih" živali in welfare reforme.       

V blogu o moralni zaskrbljenosti sem zapisal:
»Ne pravim, da bi morali uporabiti izvor naše moralne zaskrbljenosti za zagovarjanje pravic živali. To ne bi imelo nobenega smisla. Če je na primer nekogaršnji izvor moralne zaskrbljenost za živali ta, da je kot otrok bral pravljico Black Beauty (Črni lepotec), to ne pomeni, da bi morali zdaj promovirati branje te knjige kot sredstvo za zagovarjanje pravic živali. Obstaja namreč veliko ljudi, ki so brali Črnega lepotca v otroštvu in niso postali vegani. Toda ta knjiga (ali katerakoli izmed nešteto drugih knjig, doživetij, itd.) je lahko pri nekom sprožila moralni vzgib, ki ga je naredil dovzetnega za razumske argumente, ki mu jih lahko podamo kot abolicionisti, zato da uvidi vsa čuteča bitja kot člane moralne skupnosti in veganstvo kot edini smiselni odgovor na svojo moralno zaskrbljenost. A če že v osnovi nima moralne zaskrbljenosti, ne bo dovzeten za te argumente.«


Nekomu se je lahko razvil občutek za moralno zaskrbljenost za živali med delom na kmetiji (intenzivne ali ekološke reje), a nikoli ne bi šli reči, da morajo zdaj ljudje delati na takšnih krajih, če jih hočemo prepričati v veganstvo. Ne le, da bi bilo to precej nepraktično, pač pa tudi ni verjetno, da bi bilo vsaj približno tako učinkovito kot podajanje logičnih argumentov nekomu, ki že poseduje moralno zaskrbljenost za živali.

Poznal sem neko osebo, katere moralno zaskrbljenost je sprožilo študentsko delo asistentke v laboratoriju, kjer so izvajali poskuse na živalih. Nehala je delati v laboratoriju in postala prostovoljka velike welfare organizacije za živali. Hkrati je postala tudi vegetarijanka in bila nato vegetarijanka še dolgo vrsto let. Veganka je postala šele po tem, ko je prebrala mojo knjigo Introduction to Animal Rights, nehala je promovirati welfare reforme in pričela z izobraževanjem ljudi o veganstvu. Odzvala se je torej na logične argumente, predstavljene v Introduction to Animal Rights, zato ker je že bila moralno zaskrbljena za živali kot posledica njene laboratorijske izkušnje. Toda prav gotovo nikoli ne bi svetoval ljudem naj asistirajo v laboratoriju pri testiranju na živalih, zato da bi postali vegani.   

Sklep: Ne zamešujte izvora moralne zaskrbljenosti, ki je lahko praktično karkoli, z logičnimi argumenti, ki jih podajamo v prid veganstva in abolicije.

****** 
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in okolje, a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev.


Gary Francione
Professor, Rutgers University
           
© 2012 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):



Ni komentarjev:

Objavite komentar