Kot "selfie moralo" pojmujem pojav, do katerega pride, ko nekdo vsebinsko
nestrinjanje oz. utemeljeno kritiko označi za "napadanje", "agresijo", "sovražnost", "očrnitev" ali "sramotenje", brez da bi podal kakršenkoli vsebinski odgovor na
to kritiko. Selfie morala ni nič drugega kot narcizem. In je odraz globokega
specizma.
Na
primer, ko abolicionistični vegani podajo utemeljeni argument, da priznavanje
moralnega statusa živalim zahteva
prepoznanje veganstva za moralni imperativ, so s strani welfare "zagovornikov živali" nemudoma zasuti s predvidljivim naborom očitkov in tarnanja,
češ da takšno stališče "ponižuje" oz. izraža "sovražno nastrojenost" do
ne-veganov. Samo pomislite. Tisti, ki podpirajo oz. sodelujejo v nasilnem,
izkoriščevalnem ali tudi drugače moralno spornem ravnanju glede živali,
obtožujejo tiste, ki nasprotujejo izkoriščanju živali, za "agresivne", "sovražno
nastrojene" in "nasilne". Očitno menijo, da je moč sleherno utemeljeno kritiko
njihovega nerazumnega stališča preprosto označiti za nasilje.
Gre
za popolnoma brezsramen narcizem, ki v bistvu pravi: »Dol mi visi za živali;
dol mi visi za tehtno utemeljeno moralno teorijo. Edino kar šteje so moja čustva in ne maram biti
kritiziran.«
Prav res, tovrstno stališče je celo žalitev pojma narcizem.
Tisti,
ki imajo na argumentih utemeljeno stališče v prid veganstva kot moralne osnove,
so s strani selfie moralistov pogosto označeni za nekakšne "pripadnike kulta". Kakšen nesmisel. Glavna značilnost slehernega kulta je prepoved razumskega mišljenja.
Kdo je torej "pripadnik kulta" - tisti, ki ima na razumu osnovano branljivo
moralno stališče, ali tisti, čigar edini argument se pravzaprav glasi: »Ne
strinjaš se z menoj. Nasilen si. Zasramuješ me. Sem na svoji "osebni prehranski
poti"«?
Še
ena manifestacija selfie morale: »Vsakdo, ki se ne strinja z menoj ali ne
razpozna, da sem krasna in občudovanja vredna oseba, je rasist ali seksist.«
Ponovno gre za ignoriranje predstavljenega vsebinskega argumenta. Vse se vrti le okoli tistega, ki je nagovorjen, zato je vse, kar nagovorjenemu ni všeč, gotovo zgrešeno. Ljudje so označeni za
moralne ali nemoralne zgolj na podlagi tarnanja nagovorjenega. Tovrstno
ravnanje je odraz čistega narcizma.
Selfie
morala ponazarja moralni propad "gibanja za živali".
******
Če še niste vegan, prosim
postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za
nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.
In nikoli, zares nikoli,
ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V
resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja
živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti
oz. da se v moralnem smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih
proizvodov.
Če so živali moralno
pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka
organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice
živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.
Gary
L. Francione
Board
of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University
Pojem "abolicionizem", uporabljen v kontekstu etike v odnosu do živali, je mnogokrat
zlorabljen, saj ga uporabljajo tri različne vrste ljudi: tisti, ki sami sebe
imenujejo "abolicionisti" in bi radi videli odpravo vseh oblik izkoriščanja
živali; tisti, ki bi radi videli odpravo nekaterih, toda ne vseh oblik
izkoriščanja živali; in tisti, ki bi radi dosegli odpravo le nekaterih "najhujših zlorab" živali, toda v osnovi izkoriščanju živali ne
nasprotujejo. Zato seveda med tistimi, ki sami sebe smatrajo za "abolicioniste",
ni splošnega medsebojnega soglasja o tem za kaj si prizadevajo ter kako
nameravajo odpraviti to kar želijo odpraviti. V tem oziru "abolicija" sama po
sebi ne označuje nobenega določenega stališča, enako kot ga ne pojem "pravice
živali", ki je danes postal povsem brez pomena, saj ga uporabljajo
izkoriščevalci živali, ki trdijo, da verjamejo v "pravice živali".
Ta
blog opisuje točno določeno abolicionistično teorijo, poznano kot "abolicionistična teorija o pravicah živali", ki je bila razvita kot
alternativa stališču, ki ga je razvil avstralski filozof Peter Singer,
t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali". Singer promovira obliko
preferenčnega utilitarizma, filozofskega nazora, po katerem je osnova in merilo
človekovega delovanja lastna korist. Singer poziva k dejanjem oz. sprejemanju
takšnih odločitev, ki maksimizirajo zadovoljitev interesov oz. želja tistih, ki
so udeleženi oz. prizadeti v določeni situaciji. Večjo moralno vrednost
pripisuje bitjem, ki imajo človeku podobno samozavedanje in so zmožne
načrtovanja prihodnosti. Čeprav priznava, da so primati, delfini in sloni
sposobni tovrstnega samozavedanja, glede ostalih živali izraža dvom in smatra,
da številne živali, ki jih izkoriščamo, živijo le v nekakšni večni sedanjosti.
Po Singerjevem mnenju imajo živali interes, da ne trpijo bolečine ali
doživljajo stiske, a hkrati nimajo interesa po nadaljevanju življenja, kar ga napeljuje k temu, da jim ne priznava
pravice do tega, da niso uporabljene kot nadomestljiv vir za človekovo uporabo
- za razliko od priznavanja te pravice "normalnim" ljudem in tistim živalim, ki
imajo človeku podobno obliko samozavedanja.
Singer
se v prvi vrsti osredotoča predvsem na ravnanje z živalmi in ne na njihovo uporabo
ter zagovarja welfare reforme [reforme za "dobrobit" živali; op.p.]. Na primer, leta 2005 je bil Singer na čelu prizadevanja večine velikih organizacij za "dobrobit" živali, The Humane Society of the
United States (HSUS), People for the Ethical Treatment of Animals (PETA), Farm
Sanctuary, Mercy For Animals, Vegan Outreach in Compassion Over Killing, ki so
javno častile ameriško trgovsko verigo Whole Foods Market za njihovo uvedbo
programa označevanja izdelkov živalskega izvora z oznako 5-stopenjske lestvice "srečnega izkoriščanja". Singerja se lahko upravičeno označi za ključno figuro gibanja za "srečno izkoriščanje" živali, ki kot zaželeno promovira "sočutno" uživanje mesa "višjega welfare standarda" in drugih živil živalskega
izvora, in ki naj bi skupaj z welfare reformami predstavljali primeren način za
zagovarjanje pravic živali. To gibanje za "srečno izkoriščanje" danes
prevladuje modernemu gibanju za pravice živali v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Avstraliji in na Novi Zelandiji.
Abolicionistični
pristop zavrača Singerjev pristop in vključuje element etike, ki je značilen za
zavzemanje za vse vrste pravičnosti, kot na primer vidik Toma Regana, a ima
nekaj drugačnih elementov in poudarkov.
I.
Prvič,
abolicionistični pristop zavrača vsakršno uporabo živali. Doktrinalna osnova za
to zavračanje je, da imajo vsi ljudje, neodvisno od specifičnih osebnih
značilnosti, temeljno moralno pravico do tega, da niso obravnavani izključno kot lastnina drugih. Ravno ta pravica je tista, na osnovi katere je
prepovedano človeško suženjstvo. Imeti moralno vrednost pomeni, da moramo zavrniti
status človeka kot lastnine, ki dovoljuje sužnjelastniku ovrednotiti življenje in temeljni interes človeka z 0 (nič). In ne moremo
upravičiti tega, da ne bi te pravice razširili tudi na živali, razen če
samovoljno razglasimo, da živali nimajo nikakršne moralne vrednosti, kar pa
velika večina ljudi zavrača. Če imajo torej živali moralno vrednost, jih ne
moremo obravnavati izključno kot vir za dosego človekovih ciljev. In razpoznavanje
pravice, da nisi obravnavan kot lastnina, ima za logično posledico zavrnitev vsega institucionaliziranega izkoriščanja živali. Abolicionisti (kot sam uporabljam ta
izraz) zavračamo udomačevanje živali in trdimo, da jih ne bi smeli spravljati
na svet in vzrejati za uporabo človeku, ne glede na to kako "humano" to
počnemo.
Brez
da bi se rabili sklicevati na pravice, pridemo vsi ljudje do enakega zaključka.
Vsem nam je namreč skupna moralna intuicija, ki pravi, da čutečim bitjem ni prav povzročati "nepotrebnega" trpljenja in smrti. In če povzročamo
trpljenje in smrt čutečim bitjem po nepotrebnem, delujemo v nasprotju z
lastnimi moralnimi vrednotami. Obstaja seveda nesoglasje o tem kaj se smatra
kot nujnost, toda na splošno se vsi strinjamo, da za nujnost ne moremo šteti
užitka, zabave ali priročnosti. To je tudi razlog, zakaj večina med nami
nasprotuje npr. pasjim bojem, bikoborbam, video posnetkom s prizori sodomije,
ipd.
Dejstvo
je, da je velika večina uporabe živali namenjena izključno užitku, zabavi ali je
udejanjena iz navade. Največji delež ubitih živali je ubitih za hrano.
Človeštvo vsako leto ubije približno 70 milijard kopenskih in bilijon morskih
živali za hrano. Jedenje živali se je včasih na splošno upravičevalo z
zdravstvenimi razlogi in veljavnimi prehranskimi smernicami. Te smernice so
danes ovržene s peer-reviewed študijami in dokazano je, da je veganski
način prehranjevanja odličen za optimalno zdravje in primeren za ljudi v vseh
življenjskih obdobjih, tudi za nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke, mladostnike,
starostnike in športnike. Še več, naraščajoče število strokovnjakov (nutricionistov,
uradnih zdravnikov, itd.) trdi, da hrana živalskega izvora škoduje zdravju.
Ravno tako ni več nobenega dvoma o tem, da živinoreja predstavlja eno največjih ekoloških groženj našemu planetu. Torej je še najboljše opravičilo, ki
ga lahko ponudimo za to, da povzročamo nepredstavljivo velike količine
trpljenja in smrti živalim to, da so okusne, da smo jih navajeni jesti ali ker nam
je tako priročno. Pravzaprav 99,99% naše uporabe živali izhaja iz trivialnih
razlogov in nasprotuje temeljnim moralnim načelom, za katere sicer trdimo, da
jih sprejemamo.
Edina
oblika uporabe živali, ki ni izključno trivialna, je uporaba živali v poskusih za
zdravljenje resnih človeških bolezni. Če pustimo ob strani dejstvo, da
obstajajo resni dvomi glede koristi vivisekcije za človekovo
zdravje, nikakor ne moremo moralno upravičiti uporabe živali v poskusih,
v katerih ne bi mogli uporabljati ljudi. Ljudem namreč priznavamo
temeljno pravico do tega, da ne smejo biti uporabljeni izključno kot vir. In ne
moremo upravičiti tega, da ne bi raztegnili te pravice tudi na živali.
II.
Drugič,
z ozirom na to, da zavračamo uporabo živali, abolicionisti ne podpiramo
kampanj, ki si prizadevajo za reforme na področju uporabe živali. Torej ne podpiramo kampanj za welfare reforme,
ki domnevno izboljšujejo ravnanje z izkoriščanimi živalmi.
V
teoretičnem smislu torej logično velja, da če izkoriščanja živali ne moremo moralno
upravičiti, potem ne bi smeli oglaševati kampanj, ki se (domnevno) odražajo v
bolj "humanem" izkoriščanju.
Tudi v praktičnem smislu je empirično dokazano, da so welfare reforme
neučinkovite, predvsem zato, ker imajo živali status lastnine. Zaščita
interesov živali predstavlja strošek, zato na splošno ščitimo interese živali
le takrat, ko to prinaša korist, predvsem ekonomske narave. Status živali kot
lastnine povzroči omejevanje interesov živali in večina reform v resnici ne
stori nič drugega kot to, da zgolj modificirajo oz. prilagajajo prakse izkoriščanja živali z
ozirom na donosnost, kot na primer: povečanje stroškov za izboljšanje
bivanjskih pogojev za živali ima za posledico nižje veterinarske stroške, kar
celokupno gledano izboljša proizvodno učinkovitost industrije. Tudi v primerih,
ko stroški proizvodnje narastejo, ta porast redko preseže elastičnost
povpraševanja in nima negativnega učinka na trg z živalskimi proizvodi. Welfare
reforme torej v ničemer ne izkoreninjajo statusa živali kot lastnine. Ravno
obratno, welfare ukrepi omogočijo, da se javnost počuti bolje ob izkoriščanju
živali, kar posledično spodbudi nadaljnjo uporabo živali.
Abolicionistični
pristop, poleg tega da zavrača kampanje za welfare reforme, ki se zavzemajo za
reguliranje oz. "izboljšavo" standardov ravnanja z izkoriščanimi živalmi,
zavrača tudi single-issue kampanje, ki si prizadevajo za prepoved točno določenih
praks izkoriščanja živali. Na primer, abolicionisti ne oglašujemo kampanj proti
krznu ali gosjim/račjim jetrom (foie gras). V družbi, v kateri je uporaba
živali na splošno moralno sprejemljiva, takšne kampanje neobhodno sporočajo, da
je neka določena oblika izkoriščanja živali hujša od druge, kar pomeni, da je
tista oblika izkoriščanja živali, ki ni predmet kampanje, moralno bolj
sprejemljiva. Tako se krzno smatra za moralno oporečno, usnje in volna pa sta
moralno sprejemljivi alternativi. Uživanje gosjih/račjih jeter se smatra za
nemoralno, preostala hrana živalskega izvora pa je v moralnem smislu boljša in
sprejemljiva. Dokler bodo ljudje mislili, da je jedenje hrane živalskega izvora
moralno sprejemljivo, ne bodo videli smisla v zavračanju le točno določenih vrst
uporabe živali. Že dolga desetletja obstajajo single-issue kampanje proti krznu
in različnim vrstam hrane (foie gras, teletina, itd.), pa je povpraševanje po
teh izdelkih še vedno zelo visoko.
III.
Tretjič,
abolicionistični pristop smatra veganstvo kot moralno osnovo in trdi, da
ne moremo potegniti jasne moralne ločnice med mesom in ostalimi živalskimi
proizvodi, kot so mleko, mlečni izdelki in jajca, ali med hrano živalskega
izvora in uporabo živali za oblačila oz. druge proizvode. Če živalim pripisujemo
sploh kakšno moralno vrednost, potem ne moremo upravičiti tega, da jih
jemo, se vanje oblačimo ali jih kako drugače uporabljamo. Če posameznik samega
sebe smatra za abolicionista, potem ne more uživati nobenih živil živalskega
izvora, enako kot abolicionist, ki nasprotuje suženjstvu, ne more posedovati
sužnjev. Abolicionistični pristop vidi veganstvo kot edini razumni odgovor na spoznanje,
da imajo živali moralno vrednost. Se pravi, če imajo živali moralno vrednost in
niso le stvari, ki obstajajo izključno zato, da služijo kot vir človeku oz. kot
sredstvo za dosego človekovega cilja, potem ne moremo upravičiti tega, da jih
jemo, se vanje oblačimo ali jih uporabljamo na kakršenkoli drug način.
Abolicionistični
pristop vidi problematiko izkoriščanja živali primarno v povpraševanju in ne v ponudbi. Težava torej ni v tem, da obstaja industrija oz. institucionalni izkoriščevalci
živali, ki nudijo živalske proizvode ljudem; primarna težava se nahaja v tem,
da ljudje povprašujejo po tovrstnih proizvodih. Zagovorniki welfare pristopa vidijo rešitev primarno (nekateri med njimi celo izključno) v tem, da se z
izboljšavami na področju zakonodaje, ki ureja način ravnanja z živalmi, ustvari
takšno ponudbo, ki bo osnovana na bolj "humani" proizvodnji. Zagovorniki abolicionističnega
pristopa pa vidimo rešitev primarno v zmanjševanju povpraševanja, tako da
prepričamo ljudi, da sprejmejo moralno neupravičenost izkoriščanja živali, kar
jih posledično zavezuje k veganstvu.
Kar
se tiče aktivizma, bi se morali abolicionisti posluževati ustvarjalnega in
nenasilnega pozivanja ljudi k veganstvu, kar lahko poteka na številne načine.
Postavitev zložljive mizice na lokalni tržnici in deljenje vzorčkov veganske
hrane, deljenje izobraževalnega materiala, predavanje na osnovnih, srednjih,
visokih šolah, fakultetah ter drugih krajih, organiziranje miroljubnih
demonstracij, izobraževanje družinskih članov, prijateljev in sosedov o
problematiki izkoriščanja živali in veganstvu so vse primerni načini, ki
pomagajo ljudem uvideti, da je postati vegan edina logična poteza, v kolikor
jim je mar za živali in jim priznavajo moralno vrednost.
IV.
Četrtič,
pomemben del abolicionističnega
pristopa je, da pogojuje moralni status živali izključno s sposobnostjo občutenja in z nobeno drugo kognitivno lastnostjo. Občutenje je subjektivna
zavest: obstaja nekdo, ki zaznava in doživlja svet. Čuteče bitje ima svoje
interese; se pravi, prioritete, potrebe ali želje. Če je bitje čuteče, to
zadostuje, da ima pravico ne biti uporabljeno kot sredstvo za dosego
človekovega cilja, kar vzajemno nalaga človeku moralno obvezo, da ne uporabi to
bitje kot svoj vir. Rešitev ni v "humani" uporabi te živali. Čeravno je manj
trpljenja boljše kot več, nobeno izkoriščanje ne more biti moralno upravičeno.
Čeprav Peter Singer smatra sposobnost občutenja kot potrebno in zadostno za to, da je bitje
lahko deležno moralne veljave, vseeno misli, da sposobnost občutenja sama po
sebi ni zadosten razlog, da bitja ne uporabimo kot nadomestljiv vir v primeru,
če to prinaša korist "normalnim" ljudem. Se pravi, po njegovem je človeška sposobnost
samozavedanja in načrtovanja prihodnosti tista, zaradi katere ni prav
ubijati ljudi. Na osnovi te predpostavke Singer trdi, da je ljudem podeljena "pravica do življenja". Kot že rečeno, čeprav Singer meni, da so primati,
delfini in sloni v tem oziru podobni ljudem in da imajo človeku podobno
zavedanje samega sebe, ga dvom, da to posedujejo tudi druge živali, vodi k
temu, da zavrača stališče, da je veganstvo kakršnakoli moralna osnova. Singer samega sebe opisuje kot "fleksitarijanca" [fleksibilnega vegana,
ki preneha biti vegan vsakič, kadar mu je tako bolj priročno; op.p.], biti "osveščen vsejedec" označuje za "moralno upravičeno držo" ter biti dosleden vegan
opisuje kot "fanatično".
Abolicionistični
pristop takšno stališče zavrača in trdi, da se vsako čuteče bitje zaveda samega
sebe, v smislu, da ima interes po nadaljevanju življenja, kar nam ljudem nalaga
obvezo, da to bitje ne obravnavamo zgolj kot vir, ne glede na to kako "humano" ravnamo
z njim. Nobena druga kognitivna lastnost razen sposobnost občutenja ni
potrebna, torej je Singerjevo stališče, češ da so vredne moralne zaščite samo
tista bitja, ki imajo interes po nadaljevanju življenja in ki posedujejo
človeku podobno sposobnost samozavedanja, samo po sebi odraz specizma.
V.
Petič,
abolicionistični pristop zavrača specizem, zato ker enako kot rasizem,
heteroseksizem in ostale oblike človeške diskriminacije, uporablja moralno
irelevanten kriterij (življenjsko vrsto) za neupoštevanje in razvrednotenje
interesov čutečega bitja. Toda vsakršno nasprotovanje specizmu je smiselno le v
okviru celokupnega nasprotovanja vsem oblikam diskriminacije. Se pravi,
da ne moremo nasprotovati specizmu in obenem trditi, da kot zagovorniki živali
nimamo mnenja glede ostalih oblik diskriminacije. Ne moremo reči, da je
življenjska vrsta moralno sporen kriterij za neupoštevanje in razvrednotenje
interesov živali, a da obenem nimamo izoblikovanega mnenja o tem ali so rasa,
spol ali spolna usmerjenost moralno sporni kriteriji za neupoštevanje in
razvrednotenje interesov ljudi. Naše nasprotovanje
specizmu zahteva od nas, da nasprotujemo vsem diskriminacijam.
VI.
Šestič,
abolicionistični pristop vključuje načelo nenasilja ter zavrača nasilje kot sredstvo za dosego pravic živali. Abolicionistični pristop vidi
izkoriščanje živali kot problem nasilja, zato meni, da še več nasilja ni
rešitev. Poleg tega abolicionistični pristop razpoznava, da bi vsakršna uporaba
nasilja proti institucionalnim izkoriščevalcem živali bila povsem poljubno
izbrana, glede na dejstvo, da se tisti, ki uživajo živila živalskega izvora v
ničemer bistveno ne razlikujejo od prvih – oboji izkoriščajo živali.
*******
Če
še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi
vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za
nenasilje do Zemlje in do samega sebe.
In
nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, ki pravi, da moramo
promovirati "srečno"
oz. "humano" izkoriščanje živali ali postopne
"majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici
je ravno obratno: celotna "industrija srečnega/humanega izkoriščanja
živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti
oz. da se v moralnem smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih
proizvodov.
Če
so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja.
Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za
pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni
imperativ.
Gary L.
Francione
Board
of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University
Vse
informacije o abolicionističnem pristopu dobite na:
Zapis, ki ga objavljam spodaj, sem avgusta 2015
naslovil na številne slovenske veganske Facebook skupine, oz. skupine, ki se
zavzemajo za pravice živali, ter nato doživel pravi naval besa s strani
tamkajšnjih ljudi (njihove odzive ter moje odgovore nanje si lahko ogledate tukaj). Nedolgo zatem je sledila celo prijava administratorju
Facebooka, kar je botrovalo začasni blokadi mojega FB računa.
Kaj sem pravzaprav storil?
Podal
sem vsebinsko kritiko, uperjeno na Društvo za osvoboditev živali, ki organizira
vsakoletni množično obiskani dogodek »Vegetarijanski piknik« na Limbuškem
nabrežju pri Mariboru. Glede na to, da je z blokado mojega FB računa izginil
tudi moj tamkajšnji zapis, ga na tem mestu ponovno objavljam v celoti, saj sem prepričan v upravičenost kritike oz. v
trdnost mojih argumentov. Namen objave je spodbuda k razmisleku in osmišljenosti
gibanja za pravice živali.
---------------
Če nas Društvo za osvoboditev
živali povabi na piknik, bi bilo nekako logično pričakovati, da bo le-ta
prijazen živalim, torej veganski. Toda ne, piknik, ki se obeta 30.8.2015 v
Mariboru, bo vegetarijanski. Očitno za organizatorje, ki se zavzemajo za osvoboditev
živali, izkoriščanje ter ubijanje živali za mleko in jajca ne predstavlja težav.
To se lepo vidi tudi v sloganu, s katerim nas pozivajo: »Privoščite si nedeljo brez mesa!«. V svojem letaku nas vabijo s
ponudbo veganskih in vegetarijanskih jedi, s predavanji o "welfare veganstvu" (predavatelj je Dani Sušnik) in okoljevarstvu, z masažami, jogo, sejemsko ponudbo, zabavo za otroke, glasbo,
itd.
Z drugimi besedami, zagovorniki
pravic živali nas vabijo na veliko zabavo, kjer se bo kršilo pravice živali.
Uživalo se bo lahko v hrani, ki vsebuje trpljenje in smrt živali.Kako obupno zmedena
sporočilnost! To je približno tako, kot bi
Zveza prijateljev mladine vabila na dobrodelni koncert za pomoč zlorabljenim
otrokom, hkrati pa bi na koncertnem prizorišču ponujala najrazličnejše vzgojne
pripomočke za "naše male sončke", kot npr. kuhalnice za tepežkanje, šibe,
natezalnice in podobno.
Piknik v Mariboru, ki naj bi
osveščal o izkoriščanju živali, daje jasno vedeti, da je organizatorjem v
ospredju interes ljudi in ne živali. In to je zelo žalostno. Le kako lahko
sploh kdaj pričakujemo svet brez izkoriščanja živali, ko pa celo "uradni" zagovorniki in zastopniki pravic živali nimajo izoblikovanega stališča o tem,
da v kolikor živalim priznavamo, da so čuteča bitja, bi jih morali nehati jesti, se oblačiti vanje ali kakorkoli drugače načrtno izkoriščati. Ljudem
sporočajo, da lahko istočasno izražajo svojo naklonjenost do živali ter jih izkoriščajo. Moralna osnova v odnosu do živali ni vegetarijanstvo, temveč
veganstvo, kar pa organizatorji tega piknika v poplavi zabavnih ponudb uspešno
prikrijejo.
Predvidevam, da se bo našel
marsikdo, ki bo na ta moj zapis postregel s kritiko, češ da je ideja
vegetarijanskega piknika širiti javno zavedanje o nemoralnosti izkoriščanja
živali in da je vegetarijanstvo mišljeno kot neke vrste vmesni korak do
veganstva. O tem sem pisal že večkrat (povezave prilagam spodaj) in jasno
argumentiral zakaj je spodbujanje tovrstnih vmesnih korakov zgrešeno (tako v praktičnem kot moralnem smislu). Mimogrede, v zadnji številki (julij 2015)
tiskane revije «Osvoboditev živali«,ki ga izdaja istoimensko društvo, se lahko prepričamo tudi o neučinkovitosti spodbujanja neveganov k "baby step" korakanju proti
veganstvu (citiram):
»Statistika kaže, da povprečen
Slovenec na leto poje 88 kg mesa. Daleč največ perutnine, kar se kaže tudi v
številu zaklanih živali v slovenskih klavnicah. Lansko leto smo zaklali
približno 33,6 milijonov piščancev, puranov in ostale perutnine, kar je
približno 4 odstotke več kot prejšnje leto. Po podatkih statističnega urada
naraščajo tudi zakoli vseh ostalih živali, razen govedi. Lansko leto smo tako
zaklali 1.500 konj, 239.000 prašičev, okoli 9.000 ovc, 600 koz, 16.000 kuncev
in približno 108.000 glav govedi.«
Več kot očitno je torej, da je
s pristopom, ki ga zagovorniki živali ubiramo že desetletja, nekaj hudo narobe,
saj se navkljub večanju števila tistih, ki jim je mar za živali, povečuje
število zakolov. Večina teh "zaskrbljenih" ljudi namreč prestopi v
vegetarijanstvo namesto v veganstvo, oz. postanejo jedci "humano" vzrejenih
klobas, "eko premium" jajčk, ipd. S tem pomirijo svojo morebitno slabo vest in
prepričani, da njihova krava ali kokoš nista trpeli, pojedo celo še več živil
živalskega izvora kot prej. Namesto, da bi zagovorniki živali zavzeli jasno
stališče, osnovano na temeljnih principih abolicionističnega pristopa k pravicam živali, ljudem govorijo, da je vse kar je boljše od vsejedstva "čisto
v redu" in predstavlja moralni napredek. Bi si kdorkoli od nas upal zagovarjati
človekove pravice na tak način? Bi komurkoli prišlo na pamet, da bi
pozival rasiste k zmanjšanju števila napadov na ljudi drugih ras iz npr. 7-krat
na 6-krat tedensko, namesto k prenehanju in spoštovanju enakopravnosti?
Udeležence in podpornike
vegetarijanskega piknika pozivam k resnemu premisleku in vabim k branju
spodnjih povezav.
Spoštovani g. Sušnik, pred časom ste
se na eno izmed javnih objav na Facebooku odzvali s komentarjem, v katerem izražate
precej pomislekov na moje delovanje. Šlo je za objavo Tadeje Ivančič o akciji
»Brezmesni ponedeljek«, ki jo je označila za zanimivo idejo, nakar sem jo
pospremil s svojim kratkim komentarjem (citiram):
»Komurkoli se akcija Brezmesni ponedeljek zdi "zanimiva ideja", ga pozivam:
Dopovej
teličku, ki je bil zaradi človekovega pohlepa po kravjem mleku ravnokar za
vedno odtrgan od svoje matere in bo kmalu zaklan, da pač na brezmesni
ponedeljek zgolj ne ješ mesa, a piješ mleko. Namreč - nobene moralne
razlike ni med mesom in ostalimi živili oz. izdelki živalskega izvora. Vsa
vsebujejo trpljenje in smrt. Zagovorniki živali zato nikoli ne bi smeli
promovirati brezmesnega ponedeljka, temveč nič manj kot veganski ponedeljek --> veganski vsakdan --> vegansko življenje.«
Na ta moj
zapis ste podali svoj komentar, v katerem kritizirate moj način
razmišljanja in aktivističnega delovanja. Ponujam vam odgovore na slehernega
izmed vaših očitkov:
PRVIČ;
Začnete s
pozivom meni, ko pravite (citiram):
»Ti pa prosim dopovej teličku in pujsu in
kokoški, ki so bili odtrgani od matere in zaklani, da preprečuješ ljudem, da bi
sledili meatless monday.«
Ta vaš poziv
razkriva, da ste zgrešili bistvo mojega argumenta. Dejal sem namreč,
da ni nobene moralne razlike med mesom in ostalimi živili oz. izdelki
živalskega izvora (npr. mleko, jajca, usnje, volna, ipd.), saj vsa vsebujejo
trpljenje in smrt, zaradi česar trdim, da je akcija "Brezmesni ponedeljek" moralno sporna. Sporočilnost te akcije je namreč neskladna z veganstvom oz. s temeljno pravičnostjo v odnosu do živali (=ne biti obravnavan kot lastnina oz. potrošno blago), saj ustvarja prepričanje, da je meso hujše zlo od ostalih živil živalskega izvora. Za teličke ali piščančke, ki so v mlečni oz. jajčni industriji takoj po rojstvu odtrgani od matere in
ubiti, se s sprejetjem in udejanjanjem ideje "brezmesnega ponedeljka" ne
spremeni nič. Njihova odtegnitev od matere in smrt se navkljub "brezmadežnemu" ponedeljku nemoteno nadaljuje, saj ljudje, ki so nagovorjeni v okviru te
akcije, mislijo, da je črtanje mesa iz njihovega jedilnika ob ponedeljkih
moralni napredek, ki ponazarja pravičnost do živali. Nihče jim ni razodel, da so mleko, mlečni izdelki, jajca in ostali živalski proizvodi enako nemoralni kot meso. Ali tega, da za optimalno zdravje ne rabijo jesti nobenega od teh "živil" in
je zato vsakršno razglabljanje o zmanjševanju vnosa mesa (t.i. "redukcitarijanstvo") kot neke vrste "previdnostnem zdravstvenem ukrepu" ali etični drži v odnosu do živali, zgolj floskula. Nihče jim ni razkril niti tega, da
v kolikor verjamejo, da so živali čuteča bitja ter da jim je neupravičeno
povzročati trpljenje ali smrt za zabavo ali užitek, potem že sprejemajo veganstvo. Če bi aktivisti ljudem to razodeli,
bi lahko bile na podlagi poznavanja vseh informacij in razumevanja celokupne
resnice, njihove nadaljnje osebne odločitve gotovo bolj "trezne". Kajti vsak
človek, ki se že zdaj iz etičnih vzgibov odloči, da se bo držal načela, ki mu v
ponedeljek zapoveduje izogibanje zrezkom, je več kot očitno primerno dovzeten
za idejo o veganstvu. A kaj, ko so ga ljudje, preoblečeni v "zagovornike pravic živali", prepričali v to,
da je zgolj meso tisto zlo, ki ponazarja človeško nemoralnost v odnosu do
živali. Oziroma vsekakor hujše zlo, kot mleko ali jajca. A vsi vegani dobro
vemo, da razlik ni. Zagovorniki pravic živali zato nikoli ne bi smeli
promovirati vegetarijanstva ali "redukcitarijanstva", temveč veganstvo. V nasprotnem primeru jih lahko
jemljemo za zagovornike izkoriščanja živali.
DRUGIČ;
Nadaljujete s sledečo
izjavo (citiram):
»Ne opaziš da delaš perfect solution fallacy? Foot in
the door tehnika je zelo dobro raziskana in če iz meni neznanega razloga ne
zaupaš znanstveni metodi, poglej okoli sebe koliko veganov je bilo pred tem
vegetariancev - vključno z mano in precej verjetno tabo.«
"Tehnika" oz. "znanstvena" metoda, ki jo omenjate in ki jo širijo welfaristi kot npr. Nick Cooney, je
morda res »zelo dobro raziskana«, a le v človeškem kontekstu (in ne v kontekstu
zavzemanja za odpravo izkoriščanja živali), se pravi, ko gre za zavzemanje za
sočloveka. Še več - trdim, da tehnika »Foot in the door«, ki jo omenjate, celo v človeškem
kontekstu zdrži le toliko časa, dokler od ljudi ne zahteva korenitih sprememb v življenju. V primeru zavzemanja za pravice
živali, pa je omenjena metoda popolnoma neustrezna, saj razpoznavanje
pravic živali oz. veganstvo še kako zahteva korenite spremembe! Vaše nekritično sledenje Nicku Cooneyu, ki, mimogrede, sedi v upravnem odboru nekaterih največjih animal welfare korporacij, ki promovirajo "srečno" izkoriščanje živali (Mercy for Animals, Humane League, itd.), in poskus apliciranja tovrstnih metod v živalski kontekst,
razkriva, da niste poučeni na področju problematike Pravic živali. Omenjeno "metodo" sem dodobra razdelal in argumentiral njeno napačnost v tem besedilu (kliknite na link):
Prosim, preberite si tudi strokovno utemeljitev, napisano s strani priznanega dr. Caseya Tafta, v kateri razkrinka in dokaže, da so "znanstvene" metode, na katere se sklicujete "new welfare" "zagovorniki živali", povsem neuporabne, saj vsebujejo celo vrsto najosnovnejših metodoloških napak in zmotnih interpretacij. Z drugimi besedami - metode, ki jih omenjate, so razkrinkane kot lažna znanost:
Ustreznost
vegetarijanskega "vmesnega koraka" do veganstva skušate zagovarjati celo s tem,
ko pravite, naj pogledam okoli sebe koliko veganov je bilo pred tem
vegetarijancev.
Gospod Sušnik, dejstvo,
da je bilo veliko današnjih veganov včasih vegetarijancev, ne pove nič v smislu "učinkovitosti" vaše "metode". Pove
zgolj to, da smo bili včasih neosveščeni in smo izkoriščali živali, danes pa tega
ne počnemo več - saj smo šele kasneje po zaslugi pravih informacij lahko sprejeli
moralno pravilno odločitev in postali vegani. Nismo postali vegani zatoker
smo bili najprej vegetarijanci, ampak navkljub temu. Danes obžalujemo, da nas že pred mnogimi leti, ko smo še zmotno mislili, da z vegetarijanstvom delamo v
prid živalim, nihče ni poučil o veganstvu. Zato menim, da je naravnost škandalozno,
da kljub temu, da ste danes poučeni o tem, ljudem še vedno govorite, da je
vegetarijanstvo "okej". Ljudem dopovedujete, da lahko živali istočasno rešujejo
in izkoriščajo. In to je zelo žalostno. Tukaj je odličen blog na to temo, ki argumentira zgrešenost pomislekov kot je vaš, prosim, preberite si ga: Nekaj komentarjev o vegetarijanstvu kot "prehodu" do veganstva
Etika je binarni sistem - nekaj je bodisi etično bodisi neetično, vmesna faza ne
obstaja. Apeliranje na moralni napredek, ki naj bi ga ponazarjal prehod od "vsejedstva" k vegetarijanstvu (od ene oblike izkoriščanja živali k drugi obliki
izkoriščanja živali), je zgolj slepilo in pomeni izdajo živali. Vegetarijanstvo
je kvečjemu obupani poskus pomiritve lastne slabe vesti ob nadaljevanju izkoriščanja
živali.
Predstavljajte
si, da bi nekdo rekel:
»Veliko ljudi je potrebovalo dolgo časa, preden so
spoznali, da je rasizem neupravičen in nemoralen, zato bi bilo prav, da gibanje
za državljanske pravice promovira idejo, da naj vsak posameznik sprejema
enakopravnost v svojem tempu. Če torej nekdo misli, da je v redu diskriminirati
ljudi drugih ras, ga ne smemo obsojati. Potrebujemo počasne in postopne korake.
Začnimo z akcijo "Ponedeljek brez rasističnih vicev".«
Če se
strinjate, da postopni koraki niso upravičeni v primeru rasizma, a menite, da so
upravičeni v živalskem kontekstu, potem preprosto poosebljate specizem [1, 2]. Praktično vsi ljudje jasno izražamo ničelno toleranco do kršenja temeljnih človekovih pravic (npr.
nasilje nad ženskami, pedofilija, ipd.), pri čemer se nikoli ne bi zavzemali za
postopnost, v smislu da bi kršitelje pozivali k zmanjšanemu pretepanju žensk ali posiljevanju otrok
- »najprej enkrat tedensko, nato le še enkrat mesečno«. Tega nikoli ne bi
poimenovali moralni napredek.
Ne gre za obsojanje
ali kritiziranje tistih ljudi, ki jih nagovarjamo. Gre za to, da smo jasni
glede moralnih načel ter da izobražujemo na jasen, enostaven, razumljiv in nenasilen
način, še posebno tiste ljudi, ki jih skrbi za živali, a še ne vedo, da jih to pravzaprav zavezuje k veganstvu. V kolikor
se nagovorjeni odločijo, da bodo delali majhne ali
počasnejše korake v tej smeri, bi to morala biti njihova odločitev, ne
pa nekaj kar spodbujamo aktivisti. Nikoli nam ne bi prišlo na misel, da bi
rekli, da moramo spoštovati pedofile, ki izjavljajo, da delajo "postopne in
počasne korake" proti spoštovanju otrok. Zato je načrtno spodbujanje tovrstnih
moralno spornih "korakov" v primerih, ko gre za živali, odraz specizma.
Prosim, preberite si ta odlični članek, za katerega verjamem, da vam bo dal misliti:
»Delaš napako ker gledaš na veganstvo religiozno, kot pravi
Francione “veganism is a moral baseline”. Ne, veganstvo ni moral baseline. Zame
osebno in še za marsikoga drugega je moral baseline precej višje, in veganstvo
je le korak do njega. Torej bi mi ti odsvetoval tudi veganstvo ker je to zame
le “baby step”?«
Še več
dobrega, na podlago dobrega, ni nikoli slabo. A ker je po vašem prepričanju preveč
že to, da od ljudi zahtevamo veganstvo, se je vredno vprašati kako težko je
šele zahtevati od ljudi vašo "moralno osnovo", ki naj bi bila višje od veganstva?!
"Logika", ki jo
redno zaznavam tako pri vas, kot pri mnogih ostalih "new welfare" veganih, je, da
bodo ljudje še najlažje dojeli veganstvo tako, da z njimi govorimo o
vsem drugem, razen o veganstvu. Sklepanje, ki
je naravnost dih jemajoče!
Sicer pa je več kot očitno, da niste razumeli izraza moralna osnova oz. moralni imperativ, kot to v odnosu do živali opisuje profesor Francione. Živali so ne-človeške osebe, do katerih imamo moralno obvezo, da jih ne uporabljamo kot vir oz. potrošno blago, enako kot imamo moralno obvezo, da ne uporabljamo drugih ljudi kot sužnje. Moralna osnova, kar zadeva naš odnos do živali, je veganstvo. Nič drugače kot je v človeškem kontekstu moralna osnova ne vzeti življenja sočloveku. Tukaj imate to lepo razloženo, prosim preberite si: Veganstvo kot moralni imperativ
Na tem mestu vam (podobno kot sem to storil v pismu dr. Milošu Židaniku), priporočam tudi ogled predavanja z naslovom "Veganstvo: Moralni imperativ", ki elegantno odgovori na vse vaše dileme:
ČETRTIČ;
Nadaljujete s
sledečim (citiram):
»Vsejedci uporabljajo kot izgovor “če pomotoma stopim na
mravljo, je vseeno če naprej režem vratove pujsom” ... ti delaš enako - če ne
morete prepričati nekoga, da postane vegan, je vseeno ali pobije več ali manj
živali. Perfect solution fallacy. Točno s tem ljudem daješ zelo dvomljiva
sporočila. Ali nam je sploh mar za živali ali gre le za absolutistično
religijo? Tudi po izkušnjah lahko povem, da ljudje, ki jim je mar za živali,
naredijo vse kar lahko naredijo zanje, ne samo vse ali pa nič, pika.«
Vaša zgornja izjava
je šolski primer omalovaževanja veganstva in veganskega aktivizma ter
podcenjevanje problematike pravic živali. Na to, da celo sam predsednik "veganskega" društva brez sramu označi poziv k veganstvu za absolutistično religijo, se
težko odzovem s čim drugim kot z žalostjo.
Veganstvo je za
vas torej le ena izmed možnosti, za katero se lahko ljudje odločijo, v kolikor jim je mar za živali. Lahko torej še naprej z jedenjem živalskih proizvodov povsem po nepotrebnem zadajajo trpljenje in smrt živalim, vse dokler »naredijo vse
kar lahko naredijo zanje«. Absurd brez primere! Vse dokler bodo »ljudje, ki jim
je mar za živali« protestirali po ulicah "proti mučenju živali" ali "reševali" kokoši iz baterijskih kletk, medtem pa sami
vsakodnevno za jedilno mizo izkoriščali živali, se živalim ne piše nič dobrega. Več kot očitno
je, da vaše dojemanje "moral baseline" v odnosu do živali ni »precej višje«, temveč
znatno nižje od veganstva.
PETIČ;
Pravite tudi
(citiram):
»Ena glavnih stvari pri etiki so okoliščine oz. zmožnost apliciranja
odločitve tukaj in zdaj.«
To ni etika,
temveč utilitarizem. Govorite o ideji, po kateri je osnova in merilo
človekovega delovanja vse kaj drugega kot zavzemanje za pravičnost, saj v
ospredje postavlja »okoliščine«, oz. poenostavljeno povedano - človekovo udobje
in korist. V bistvu gre za enako gledanje na etiko, kot ga ima Peter Singer (ki je glavni protagonist gibanja za "srečno izkoriščanje" živali in ki ga promovirate na vaših predavanjih), po katerem je presoja o
tem, kaj je v določeni situaciji prav in kaj narobe, odvisno le od posledic.
Tovrstno
dojemanje etike je recept za katastrofo! Etika je neodvisna od okoliščin in
stoji sama zase. Pravičnost ni stvar osebnega mnenja posameznika, temveč stvar objektivnega dejstva. Krivica je krivica. Žrtev je žrtev. Vedno. Oziroma kot je zapisal profesor Francione: "Tisti, ki niso pripravljeni razpoznati rasizma, seksizma, heteroseksizma, specizma in ostalih oblik diskriminacije in nepravičnosti kot nekaj kar je nemoralno v objektivnem smislu - kot stvar moralne resnice in ne le stvar osebnega mnenja - puščajo odprto pot vsem tistim, ki promovirajo diskriminacijo in nepravičnost in ki trdijo, da predstavlja njihovo stališče pač le eno v nizu različnih mnenj."
ŠESTIČ;
Rekli ste
(citiram):
»Ne razumem tvoje poante o osebni odločitvi? Po eni strani si
popolnoma nepopustljiv, po drugi pa “osebna odločitev”. Po eni strani praviš,
da so “baby steps” največje “zlo”, po drugi pa z "osebno odločitvijo"
dopuščaš neskončno “baby stepov” do veganstva.«
Ponovno:
Sam osebno
ljudem, ki jih nagovarjam, nikoli ne priporočam
vegetarijanstva kot vmesne faze. Zakaj? Nikoli ne svetujem vegetarijanstva iz
istega razloga, kot nikoli ne bi nekomu, ki 3-krat dnevno iz golega užitka z železno palico pretepa
svoje otroke, svetoval prehod na pretepanje otrok 2-krat na dan z leseno palico. In ravno tako
ne svetujem uživanja jajc iz "proste" reje ali "eko" mleka, saj gre za
enakovredno nemoralnost. Če ne moremo upravičiti izkoriščanja živali, ne moremo upravičiti niti "zmanjšanega" ali domnevno "humanega" izkoriščanja. Velika večina ljudi zlahka razume
in sprejme sporočilnost veganstva, ko jim jo podam. Spoznajo in uvidijo, da živeti nevegansko pravzaprav krši, ne le njihova, ampak splošno sprejeta družbena načela. Če kdo reče, da razume, a da ne zmore takojšnjega prehoda na veganstvo (čeravno pokažem, da to vsakdo zmore, saj je zelo enostavno), mu priporočim t.i. "sistem 1-2-3", kar pomeni, da najprej v svoj jedilnik uvede zajtrke brez
živalskih sestavin (to resnično ni težka naloga). Ko nato po nekaj dneh/tednih
takšnega režima vidi, da je še vedno živ in zdrav, poleg zajtrka uvede še veganska kosila. Po nekem času doda še veganske večerje in malice in že je - vegan. Nikoli ne spodbujam korakov, ki so neveganski in neskladni s tem, kar zagovarjam.
Priporočam tudi poslušanje spodnjega avdio posnetka z naslovom Vegetarianism as a "Gateway" to Veganism?:
Dejstvo:
Če na jasen in
nedvoumen način razložimo sogovorniku, da ni nobene moralne razlike med mesom
in ostalimi živalskimi proizvodi in zakaj naj bi sploh postali vegani, ter je
sogovornik dojemljiv za to kar mu govorimo, bo ta storil eno od treh stvari:
(1) postal vegan takoj; ali
(2) postal vegan postopoma; ali
(3) ne bo postal
vegan, temveč se bo (neodvisno od nas) odločil za katero od oblik
vegetarijanstva (mleko domnevno "srečnih" krav, jajca "zadovoljnih" kokoši, ipd.).
Ampak tak sogovornik bo vsaj slišal in razumel sporočilo, da je biti vegan edini razumni odgovor na spoznanje, da živali niso predmeti. Razumel bo, da je vse kar je manj od veganstva neupravičeno in krši temeljne pravice živali. Razumel bo, da meja med mesom in
ostalimi živalskimi proizvodi ne obstaja. V kolikor pa zagovorniki živali trdimo, da predstavlja vegetarijanstvo moralni napredek, s tem dobesedno onemogočamo prepoznanje veganstva za moralno osnovo, nepotrebno zadržujemo in oviramo napredek proti veganstvu ter celo povečujemo verjetnost, da do
tega nikoli ne bo prišlo.
V nadaljevanju
ste zapisali (citiram):
»In seveda, stvar osebne odločitve je tudi, da pobijamo
ljudi, kar pa ne pomeni da je to tudi etična osebna odločitev.«
Točno tako. Stvar osebne odločitve je tudi vegetarijanstvo, torej da podpiramo
pobijanje teličkov in kokoši za mleko in jajca, kar pa ne pomeni, da je to tudi
etična osebna odločitev. Zato moramo zagovorniki pravic živali dati to jasno
vedeti. Sicer pa niti približno ne razumem kaj ste želeli povedati s to izjavo, oziroma kaj ste sploh hoteli z njo argumentirati.
SEDMIČ;
Pravite
(citiram):
»Milošov [dr. Židanik, op.] argument oz. vprašanje o temu kaj si
naredil za živali pa nisem razumel kot ad hominem napad ampak kot, da je želel
upozoriti na to, da s to ideologijo (vse-ali-ničstvo) težko v praksi kar koli
narediš (čeprav ne mislim, da je poponoma neuporabna). Za tiste ki so že blizu
veganstva je lahko uporabna. [...] Morda se na prvo žogo zdi tvoja ideologija
kul, v praksi pa je smešno v gozdu lovcu razlagat kateri šampon naj od danes
naprej uporablja. Poskusi pridigat vsejedom, če lahko, ne veganom.«
Kot verjetno veste, so argumenti v
prid veganstva zelo močni in neizpodbitni (zato je tudi nerazumljivo, da se poslužujete promoviranja vegetarijanstva in ostalih oblik izkoriščanja živali). Na to, kaj bodo potem ljudje storili z
našimi informacijami o veganstvu, pa seveda aktivisti nimamo vpliva. To je vprašanje za
njihovo lastno vest. Ne vem zakaj mislite, da je potrebno ciljati posebej na lovce. Če pustim ob strani dejstvo, da se lovci, kar se živali tiče, v ničemer ne razlikujejo od 99% neveganskega prebivalstva - oboji sodelujejo v nepotrebnem izkoriščanju živali - naj poudarim, da nagovarjam povsem običajne ljudi, torej takšne, ki niso še nikoli resno razmišljali o veganstvu in niso vpeti v "gibanje" (v smislu, da bi bili člani kakšnih društev za zaščito živali, ipd.). Nihče nima težav z razumevanjem tega kaj pomeni moralna osnova v odnosu do živali, potem ko jim razložim zadevo. Nihče! Edina skupina ljudi, ki ima težave glede tega, ste vi - deklarirani "zagovorniki pravic živali". Zanimivo, kajne?
Iz osebnih izkušenj
in tudi iz odzivov po svetu opažam, da se abolicionistični pristop [1, 2, 3,4] izkazuje za
zelo uspešnega, saj sloni na temeljni pravičnosti, nenasilju in zavračanju vseh oblik
diskriminacije, torej na vseh tistih vrednotah, ki jih ljudje že tako ali tako spoštujejo
in sprejemajo, a potrebujejo le še konkretne in praktične napotke. Prednost
abolicionističnega pristopa vidim v tem, da zagovarja načelo, da imajo vsa čuteča bitja (človeška in nečloveška)
temeljno pravico ne biti obravnavana kot lastnina nekoga drugega. Iz tega sledi,
da se zavzemamo za odpravo, ne pa za reguliranje izkoriščanja živali. Osnovni
problem je uporaba živali, ne način uporabe.
Kmalu zatem
zapišete naslednje (citiram):
»Medtem ko vegani na terenu delajo za živali, ti
na internetu sestavljaš texte proti njim.«
Ta vaš
pomislek razkriva precejšnje nerazumevanje mojih argumentov, kot tudi dobronamernosti in nujnosti pisanja tovrstnih "textov" in še zlasti same narave problematike. Javno opozarjanje na nemoralna ter na specizmu osnovana stališča, ki jih (javno!) izrekate nekateri "zagovorniki živali", ni le opcija, temveč je moja moralna dolžnost. To je moralna dolžnost, ki jo čuti vsakdo, ki jemlje potegovanje za odpravo izkoriščanja živali resno. Ponovno dajete vedeti, da za vas
veganski aktivizem ter konstruktivna kritika obstoječih moralno in praktično spornih pristopov, ni »delanje za živali«. Morda menite, da se šteje za dobro
delo zgolj tisto, kar je neposredno vidno drugim ljudem –
tisto, kar lahko potrdijo priče, ki so nas videle "na delu": protestiranje
proti krznu po ulicah, držanje svečk v koreografiji ter kričanje sloganov
uperjenih proti "hudobni" industriji, ki izkorišča živali?! Mimogrede
... dobro veste, da se ubijanje živali ne vrši zato, ker bi to zapovedovala
industrija ali trgovci, temveč izključno zato, ker ljudje povprašujejo po rezultatih trpljenja in ubijanja: mesu, mleku, jajcih, medu, volni,
usnju, krznu, itd.. Z drugimi besedami - živali po nepotrebnem trpijo in
umirajo zato, ker ljudje niso vegani. Zato že zgolj biti vegan pomeni biti
aktivist. Postati vegan (in NE vegetarijanec, jedec sira na "brezmesni ponedeljek" ali kaj tretjega) je najpomembnejša in najosnovnejša oblika aktivizma, ki se jo lahko posameznik udeleži v imenu živali. Kaj šele, če k tej moralni osnovi
dodamo še izobraževanje in nagovarjanje drugih ljudi k veganstvu. In to poleg "sestavljanja textov na internetu" počnem tudi "na terenu", zamislite.
Osnovni predpogoj
za učinkoviti aktivizem je znanje: izobraževanje samega sebe o veganstvu, o teoriji in praksi pravic
živali, o vseh sorodnih temah, ki se dotikajo
veganstva (zdravje, človekove pravice, agrarna ekonomija, pravo, filozofija, ...). Aktivizem je trdo delo(!),
predvsem v predpripravi. Opažam, da mnogi aktivisti v dobri nameri "pozabijo" na branje, učenje in izobraževanje samega sebe, kar se med
drugim odraža tudi v brezvsebinskih obtožbah, ki letijo na zapise abolicionističnih veganov. Videti je, da nekateri "zagovorniki živali" preprosto ne berejo in se ne učijo, ker se jim pač ne
ljubi. To pomeni, da niso pripravljeni vložiti niti svojega najmanjšega truda
za živali. In to je zelo žalostno.
Še nekaj: Tudi
če avtor mojega besedila ne bi bil jaz, pač pa nekdo drug, ki zgolj piše po internetu in
nič ne dela "na terenu", bi bila trdnost argumentov enaka. Tole je npr. odgovorila moja abolicionistična kolegica in ena najbolj podkovanih strokovnjakinj za pravice živali na svetu, prof. Frances McCormack, citiram:
»Ena najbolj nesmiselnih in zgrešenih neumnosti, ki
jih poslušam od new welfaristov, ki se
za dosego ciljev, za katere trdijo, da si prizadevajo, poslužujejo metode
"dajmo poskusiti karkoli, pa kar bo bo", je, da medtem ko oni izvajajo
"aktivizem", se gredo Abolicionisti bojevnike za tipkovnico, ki ne
delajo drugega kot berejo teorijo in "napadajo" druge aktiviste.
Kot prvo, prebrati teorijo je naša moralna
dolžnost. Zgodovina zahodne moralne in družbene miselnosti v zvezi z živalmi je
osnovana na specizmu. Zapisi
o tem, kar se nepravilno označuje kot "pravice živali", pogosto
ohranjajo ta specizem s črpanjem iz filozofskih pristopov, ki živali vedno
prezrejo. Ne moremo črpati iz welfare izrazoslovja – ne moremo govoriti o
trpljenju, sočutju ali načinu ravnanja z živalmi – in hkrati promovirati
pravice, kajti te ideje in ti izrazi preprosto ne odražajo tega. Ne moremo
uporabljati utilitaristično besedišče in istočasno govoriti o naših moralnih
dolžnostih do živali – te ideje enostavno ne gredo skupaj zaradi same narave
razmišljanja o živalih.
Zelo pomembno je, da vemo kaj govorimo, ko
nagovarjamo ljudi, od kod izvirajo ideje, ki jih širimo in na kakšen način naš
jezik odraža ideje, ki jih želimo predati naprej.
Drugič, zagovarjanje pravic je, v svojem jedru,
oblika poučevanja. Če se strinjamo, da je naš cilj privabiti ljudi k veganstvu,
potem jih moramo izobraziti o tem, zakaj je veganstvo naravni podaljšek njihove
moralne zaskrbljenosti za živali. Če mislite, da to ne zahteva znanja, presoje
in zavedanja nastanka idej, ki jih razglašate, potem se krepko motite.
Kot profesorica nikoli ne vstopim v predavalnico
nepripravljena ali nepoučena o tematiki, ki jo učim. Moja dolžnost do študentov
je, da sem dobro informirana, razločna in premišljena. In če res mislite, da
nimate enake stopnje odgovornosti do življenj tistih, ki se nahajajo v vaših
rokah, ko zagovarjate njihove pravice, potem trdim, da niste osredotočeni
nanje, ampak nase in na svojo težnjo po tem, da ste slišani, ne glede na
sporočilo.
Moralno gledano, bo imelo utemeljeno zagovorništvo
živali večje možnosti, da doseže cilj. To vem, kajti moji abolicionistični
kolegi in jaz ne beremo le teorije – uporabljamo jo za oblikovanje našega
vsakodnevnega aktivizma. Poslužujemo se je za pogovore z ljudmi, ki jim
pomagajo otresti se specizma. In ne, ne citiramo jim spisov in ne predstavljamo
jim zapletenih filozofskih izrazov. Teorijo uporabljamo za to, da POENOSTAVIMO
in osredotočimo naše argumente na bistvo, in uporabljamo jo kot verodostojno in
čvrsto ogrodje, iz katerega črpamo in predstavljamo svoje ideje in da smo
pripravljeni na odzive oz. ugovore, na katere utegnemo naleteti.
Če vehementno nasprotujete pozivu k temu, da se seznanite z nekaterimi ključnimi deli oz. idejami, potem bi morali ponovno premisliti o svoji vlogi "učitelja". Dobri učitelji se nikoli ne nehajo učiti.«
OSMIČ;
Zaključili ste s
pomenljivim tonom (citiram):
»Verjetno tule zaključujem debato z moje strani,
vsekakor pa ne bom odgovarjal na kilometersko shootgun argumentacijo, limanje linkov
ali vnaprej napisanih textov. Za to nimam časa.«
Resnično neobetajoče
(da ne rečem žalostno) je slišati, da "vodja" slovenskega veganskega gibanja "nima časa" za branje in izobraževanje na področju veganskega aktivizma. Nadejam se, da se
boste v bodoče, preden kritizirate moje objave (oziroma katerekoli argumente v
prid abolicionističnega pristopa, podane s strani kogarkoli drugega), vsaj
toliko potrudili, da jih prej prebrete in o njih razmislite.
Moje prvo
pismo, ki sem vam ga napisal [1, 2], sem poslal na e-mail vašega društva že meseca
maja 2015. V njem sem vas vljudno prosil za vaše mnenje o predstavljenih kritikah (tako
mojih kot Francionejevih) na račun welfare aktivizma, oz. vam pustil svobodno
voljo, da si na podlagi prebranega ustvarite lastno mnenje (v duhu
transparentnosti sem vam namreč poslal tudi dva teksta aktivista "nasprotnega
pola", dr. Martina Ballucha, vključno z njegovo "kritiko" abolicionističnega
pristopa). Obenem sem predlagal tudi, da bi bilo dobro, da sprožimo konstruktivno javno debato o naših (domnevno) skupnih prizadevanjih za
živali.
Od tedaj sem
od vas prejel le nekaj kratkih komentarjev, pospremljenih s posmehom, dovtipi
in neutemeljenimi obtožbami, brez vsakršnih vsebinskih protiargumentov. Hkrati pa ste mi
onemogočili komentiranje na Facebook zidu Slovenskega veganskega društva. Tako
odklonilnega odnosa s strani predsednika nacionalnega veganskega društva resnično nisem
pričakoval in me je precej negativno presenetil. Zato vas ponovno pozivam, da
preučite moje objave in uvideli boste lahko, da ne gre za "pljuvanje,
sektaštvo, perfect sollution fallacy ali absolutistično religijo" (izrazi, s
katerimi pogosto označujete veganski aktivizem oz. prizadevanja za odpravo
izkoriščanja živali), temveč za poziv k napredku, nujno potrebni prevetritvi in
postavitvi trdnejših temeljev za uspešnejše zagovorništvo pravic živali.
Lep pozdrav,
Leon Kralj
**************
Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni opcija - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralna osnova ter moralni imperativ.
