sobota, 03. oktober 2015

Odprto pismo Daniju Sušniku, predsedniku Slovenskega veganskega društva

Spoštovani g. Sušnik, 

pred časom ste se na eno izmed javnih objav na Facebooku odzvali s komentarjem, v katerem izražate precej pomislekov na moje delovanje. Šlo je za objavo Tadeje Ivančič o akciji »Brezmesni ponedeljek«, ki jo je označila za zanimivo idejo, nakar sem jo pospremil s svojim kratkim komentarjem (citiram): 
»Komurkoli se akcija Brezmesni ponedeljek zdi "zanimiva ideja", ga pozivam:
Dopovej teličku, ki je bil zaradi človekovega pohlepa po kravjem mleku ravnokar za vedno odtrgan od svoje matere in bo kmalu zaklan, da pač na brezmesni ponedeljek zgolj ne ješ mesa, a piješ mleko. Namreč - nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živili oz. izdelki živalskega izvora. Vsa vsebujejo trpljenje in smrt. Zagovorniki živali zato nikoli ne bi smeli promovirati brezmesnega ponedeljka, temveč nič manj kot veganski ponedeljek --> veganski vsakdan --> vegansko življenje.«
Na ta moj zapis ste podali svoj komentar, v katerem kritizirate moj način razmišljanja in aktivističnega delovanja. Ponujam vam odgovore na slehernega izmed vaših očitkov:


PRVIČ;
Začnete s pozivom meni, ko pravite (citiram): 
»Ti pa prosim dopovej teličku in pujsu in kokoški, ki so bili odtrgani od matere in zaklani, da preprečuješ ljudem, da bi sledili meatless monday.«
Ta vaš poziv razkriva, da ste zgrešili bistvo mojega argumenta. Dejal sem namreč, da ni nobene moralne razlike med mesom in ostalimi živili oz. izdelki živalskega izvora (npr. mleko, jajca, usnje, volna, ipd.), saj vsa vsebujejo trpljenje in smrt, zaradi česar trdim, da je akcija "Brezmesni ponedeljek" moralno sporna. Sporočilnost te akcije je namreč neskladna z veganstvom oz. s temeljno pravičnostjo v odnosu do živali (=ne biti obravnavan kot lastnina oz. potrošno blago), saj ustvarja prepričanje, da je meso hujše zlo od ostalih živil živalskega izvora. Za teličke ali piščančke, ki so v mlečni oz. jajčni industriji takoj po rojstvu odtrgani od matere in ubiti, se s sprejetjem in udejanjanjem ideje "brezmesnega ponedeljka" ne spremeni nič. Njihova odtegnitev od matere in smrt se navkljub "brezmadežnemu" ponedeljku nemoteno nadaljuje, saj ljudje, ki so nagovorjeni v okviru te akcije, mislijo, da je črtanje mesa iz njihovega jedilnika ob ponedeljkih moralni napredek, ki ponazarja sočutje do živali. Nihče jim ni razodel resnice o ozadju proizvodnje mleka, jajc in ostalih izdelkov živalskega izvora. Še manj o tem, da za optimalno zdravje sploh ne rabijo jesti nobenega od teh živil in je zato vsakršno razglabljanje o zmanjševanju vnosa mesa (t.i. "redukcitarijanstvo") kot neke vrste etični drži v odnosu do živali zgolj floskula. Nihče jim ni razkril niti tega, da v kolikor verjamejo, da so živali čuteča bitja ter da jim je neupravičeno povzročati trpljenje ali smrt za zabavo ali užitek, potem s tem že tako ali tako sprejemajo idejo veganstva. Če bi aktivisti ljudem to razodeli, bi lahko bile na podlagi poznavanja vseh informacij in razumevanja celokupne resnice, njihove nadaljnje osebne odločitve gotovo bolj "trezne". Kajti vsak človek, ki se že zdaj iz etičnih vzgibov odloči, da se bo držal načela, ki mu v ponedeljek zapoveduje izogibanje zrezkom, je več kot očitno primerno dovzeten za idejo o veganstvu. A kaj, ko so ga zagovorniki pravic živali prepričali v to, da je zgolj meso tisto zlo, ki ponazarja človeško nemoralnost v odnosu do živali. Oziroma vsekakor hujše zlo, kot mleko ali jajca. A vsi vegani dobro vemo, da razlik ni. Zagovorniki pravic živali zato nikoli ne bi smeli promovirati vegetarijanstva ali "redukcitarijanstva", temveč veganstvo. V nasprotnem primeru jih lahko jemljemo za zagovornike izkoriščanja živali.




DRUGIČ;
Nadaljujete s sledečo izjavo (citiram): 
»Ne opaziš da delaš perfect solution fallacy? Foot in the door tehnika je zelo dobro raziskana in če iz meni neznanega razloga ne zaupaš znanstveni metodi, poglej okoli sebe koliko veganov je bilo pred tem vegetariancev - vključno z mano in precej verjetno tabo.«  
Tehnika oz. "znanstvena" metoda, ki jo omenjate in ki jo širijo welfare aktivisti kot npr. Nick Cooney, je morda res »zelo dobro raziskana«, a le v človeškem kontekstu (in ne v kontekstu zavzemanja za odpravo izkoriščanja živali), se pravi, ko gre za zavzemanje za sočloveka. Še več - trdim, da tehnika »Foot in the door«, ki jo omenjate, celo v človeškem kontekstu zdrži le toliko časa, dokler od ljudi ne zahteva korenitih sprememb življenjskega sloga in vsakodnevnih navad. V primeru zavzemanja za pravice živali, pa je omenjena metoda popolnoma neustrezna, saj razpoznavanje pravic živali oz. veganstvo še kako zahteva spremembe lastnih navad! Poskus določenih aktivistov, ki skušajo tovrstne metode aplicirati v živalski kontekst, razkriva njihovo skrajnje nerazumevanje problematike pravic živali. Omenjeno metodo sem dodobra razdelal in argumentiral njeno napačnost v naslednjem besedilu (kliknite na link): 

Prosim, preberite si tudi strokovno utemeljitev, napisano s strani priznanega dr. Caseya Tafta, v kateri razkrinka in dokaže, da so "znanstvene" metode, na katere se sklicujete "new welfare" zagovorniki pravic živali, povsem neuporabne, saj vsebujejo celo vrsto najosnovnejših napak in zmotnih interpretacij. Z drugimi besedami - metode, ki jih omenjate, so razkrinkane kot lažna znanost: 

Ustreznost vegetarijanskega vmesnega koraka do veganstva skušate zagovarjati celo s tem, ko pravite, naj pogledam okoli sebe koliko veganov je bilo pred tem vegetarijancev.

Gospod Sušnik, dejstvo, da je mnogo današnjih veganov bilo včasih vegetarijancev, ne pove nič v smislu moralnosti. Ne pove popolnoma nič o moralnosti tega prehoda, temveč poda le statistično nepomembno opažanje - včasih smo bili vegetarijanci, danes pa smo vegani. Pove zgolj to, da smo bili včasih neosveščeni in smo izkoriščali živali, danes pa tega ne počnemo več - saj smo šele kasneje po zaslugi pravih informacij lahko sprejeli moralno pravilno odločitev in postali vegani. Nismo postali vegani zato, ker smo bili najprej vegetarijanci, ampak navkljub temu. Danes obžalujemo, da nas že pred mnogimi leti, ko smo še zmotno mislili, da z vegetarijanstvom delamo v prid živalim, nihče ni poučil o veganstvu. 

Zato menim, da je naravnost škandalozno, da kljub temu, da ste danes poučeni o tem, ljudem še vedno govorite, da je vegetarijanstvo "okej". Ljudem dopovedujete, da lahko živali istočasno rešujejo in izkoriščajo. Kakšen absurd! Oprostite, toda to ni nič drugega kot odraz vaše globoke zmedenosti glede dojemanja temeljnih osnov morale.

Etika je binarni sistem - nekaj je bodisi etično bodisi neetično, vmesna faza ne obstaja. Apeliranje na moralni napredek, ki naj bi ga ponazarjal prehod od vsejedstva k vegetarijanstvu (od ene oblike izkoriščanja živali k drugi obliki izkoriščanja živali), je zgolj slepilo in pomeni izdajo živali. Vegetarijanstvo je kvečjemu obupani poskus pomiritve lastne slabe vesti ob nadaljevanju izkoriščanja živali (konzumiranja mleka, jajc, ipd.).

Predstavljajte si, da bi nekdo rekel:
»Veliko ljudi je potrebovalo dolgo časa, preden so spoznali, da je rasizem neupravičen in nemoralen, zato bi bilo prav, da gibanje za državljanske pravice promovira idejo, da naj vsak posameznik sprejema enakopravnost v svojem tempu. Če torej nekdo misli, da je v redu diskriminirati ljudi drugih ras, ga ne smemo obsojati. Potrebujemo počasne in postopne korake. Začnimo z akcijo "Ponedeljek brez rasističnih vicev".«

Če se strinjate, da postopni koraki niso upravičeni v primeru rasizma, a menite, da so upravičeni v živalskem kontekstu, potem preprosto poosebljate specizem [12]. Praktično vsi ljudje jasno izražamo nedopustnost (ničelno toleranco!) nasilja, ko gre za ljudi, npr. nasilje nad ženskami, pedofilija, ipd., pri čemer se nikoli ne bi zavzemali za postopnost v smislu zmanjševanja pretepanja žensk ali posiljevanja otrok - »najprej enkrat tedensko, nato le še enkrat mesečno«. Tega nikoli ne bi poimenovali moralni napredek. 

Ne gre za obsojanje ali kritiziranje tistih ljudi, ki jih nagovarjamo zagovorniki pravic živali. Gre za to, da smo jasni glede moralnih načel ter da izobražujemo na enostaven, razumljiv in nenasilen način, še posebno tiste ljudi, ki jih skrbi za živali, a niso vegani. V kolikor se tisti, ki jim ni vseeno za živali, odločijo, da bodo delali majhne ali počasnejše korake v tej smeri, bi to morala biti njihova osebna odločitev, ne pa nekaj kar spodbujamo aktivisti. Nikoli nam ne bi prišlo na misel, da bi rekli, da moramo spoštovati pedofile, ki izjavljajo, da delajo "postopne in počasne korake" proti spoštovanju otrok. Zato je načrtno spodbujanje tovrstnih moralno spornih korakov v primerih, ko gre za živali, odraz specizma.  

Prosim, preberite si odlični članek, za katerega verjamem, da vam bo dal misliti: 
(odslej je na voljo tudi v slovenščini - tukaj)


TRETJIČ;
Napisali ste mi tudi tole (citiram): 
»Delaš napako ker gledaš na veganstvo religiozno, kot pravi Francione “veganism is a moral baseline”. Ne, veganstvo ni moral baseline. Zame osebno in še za marsikoga drugega je moral baseline precej višje, in veganstvo je le korak do njega. Torej bi mi ti odsvetoval tudi veganstvo ker je to zame le “baby step”?«
Še več dobrega, na podlago dobrega, ni nikoli slabo. A ker je po vašem prepričanju preveč že to, da od ljudi zahtevamo veganstvo, se je vredno vprašati kako težko je šele zahtevati od ljudi vašo "moralno osnovo", ki naj bi bila višje od veganstva?!

"Logika", ki jo redno zaznavam tako pri vas, kot pri mnogih ostalih "new welfare" veganih, je, da bodo ljudje še najučinkoviteje dojeli veganstvo tako, da z njimi govorimo o vsem drugem, razen o (prehodu k) veganstvu.
Sklepanje, ki je naravnost dih jemajoče! 

Sicer pa je več kot očitno, da niste razumeli izraza moralna osnova, kot jo v odnosu do živali opisuje prof. Francione. Živali so ne-človeške osebe, do katerih imamo moralno obvezo, da jih ne uporabljamo kot vir oz. potrošno blago, enako kot imamo moralno obvezo, da ne uporabljamo drugih ljudi kot sužnje. Moralna osnova, kar zadeva naš odnos do živali, je veganstvo; nič drugače kot je v človeškem kontekstu moralna osnova ne vzeti življenja sočloveku.

Na tem mestu vam (podobno kot sem to storil v pismu dr. Milošu Židaniku), priporočam ogled odličnega predavanja z naslovom "Veganstvo: Moralni imperativ", ki odgovori na vse vaše morebitne dileme:  




ČETRTIČ;
Nadaljujete s sledečim (citiram): 
»Vsejedci uporabljajo kot izgovor “če pomotoma stopim na mravljo, je vseeno če naprej režem vratove pujsom” ... ti delaš enako - če ne morete prepričati nekoga, da postane vegan, je vseeno ali pobije več ali manj živali. Perfect solution fallacy. Točno s tem ljudem daješ zelo dvomljiva sporočila. Ali nam je sploh mar za živali ali gre le za absolutistično religijo? Tudi po izkušnjah lahko povem, da ljudje, ki jim je mar za živali, naredijo vse kar lahko naredijo zanje, ne samo vse ali pa nič, pika.«
Vaša zgornja izjava je šolski primer omalovaževanja veganstva in veganskega aktivizma ter podcenjevanje problematike pravic živali. Na to, da celo sam predsednik Slovenskega "veganskega" društva brez sramu označi poziv k veganstvu za absolutistično religijo, se težko odzovem s čim drugim kot z žalostjo.

Veganstvo je za vas torej le ena izmed možnosti, za katero se lahko ljudje odločijo, v kolikor jim je mar za živali. Lahko torej še naprej z jedenjem živil živalskega izvora povsem po nepotrebnem zadajajo trpljenje in smrt živalim, vse dokler »naredijo vse kar lahko naredijo zanje«. Absurd brez primere! Vse dokler bodo »ljudje, ki jim je mar za živali« protestirali po ulicah proti zlorabi živali ali "reševali" kokoši iz baterijskih kletk, medtem pa sami vsakodnevno za jedilno mizo zlorabljali živali, se živalim ne piše nič dobrega.
Več kot očitno je, da vaše dojemanje "moral baseline" v odnosu do živali ni »precej višje«, temveč znatno nižje od veganstva. Kako zelo tragično. 


PETIČ;
Pravite tudi (citiram): 
»Ena glavnih stvari pri etiki so okoliščine oz. zmožnost apliciranja odločitve tukaj in zdaj.«
To ni etika, temveč utilitarizem. Govorite o ideji, po kateri je osnova in merilo človekovega delovanja vse kaj drugega kot zavzemanje za pravičnost, saj v ospredje postavlja »okoliščine«, oz. poenostavljeno povedano - človekovo udobje in korist. V bistvu gre za gledanje na etiko (enako kot Peter Singer) na način, da je presoja o tem, kaj je v določeni situaciji prav in kaj narobe, odvisno le od posledic.
Tovrstno dojemanje etike je recept za katastrofo! Etika je neodvisna od okoliščin in stoji sama zase. Pravičnost ni stvar osebnega mnenja posameznika, temveč stvar objektivnega dejstva. Krivica je krivica. Žrtev je žrtev. Vedno.


ŠESTIČ;
Rekli ste (citiram): 
»Ne razumem tvoje poante o osebni odločitvi? Po eni strani si popolnoma nepopustljiv, po drugi pa “osebna odločitev”. Po eni strani praviš, da so “baby steps” največje “zlo”, po drugi pa z "osebno odločitvijo" dopuščaš neskončno “baby stepov” do veganstva.«
Ponovno:
Sam osebno ljudem, ki jih nagovarjam v okviru svojega aktivizma, nikoli ne priporočam vegetarijanstva kot vmesne faze. Zakaj? Nikoli ne svetujem vegetarijanstva iz istega razloga, kot nikoli ne bi nekomu, ki 3-krat dnevno iz golega užitka pretepa svoje otroke, svetoval prehod na pretepanje otrok 2-krat na dan. In ravno tako ne svetujem uživanja jajc iz proste reje ali "eko" mleka, saj gre za enakovredno nemoralno prakso kot vsejedstvo. Velika večina ljudi zlahka razume in sprejme sporočilnost veganstva, ko jim jo podam. Spoznajo in razumejo, da "imeti rad živali" pomeni biti vegan in nič manj. Postanejo vegani. Tisti peščici ljudi, ki pa iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zmorejo naglega preklopa na veganstvo (čeravno jim pokažem, da to zmorejo), priporočim t.i. "sistem 1-2-3", kar pomeni, da najprej v svoj jedilnik uvedejo zajtrk brez živalskih sestavin (to resnično ni težka naloga). Ko nato po nekaj dneh/tednih takšnega režima opazijo, da so še vedno živi in zdravi, poleg zajtrka uvedejo še vegansko kosilo. Po nekem času, ko spet spoznajo, da jim zaradi nove hrane še niso odpadle roke in noge, uvedejo še vegansko večerjo, ter kasneje še vmesne obroke oz. malice. 

Na tem mestu vam prilagam spletno povezavo do zanimivega članka z naslovom »Vegetarianism First? The Conventional Wisdom – and Why It´s Wrong«: http://www.abolitionistapproach.com/media/pdf/the-vegan-2010spring.pdf

Priporočam tudi poslušanje spodnjega avdio posnetka z naslovom Vegetarianism as a "Gateway" to Veganism?:



Dejstvo:
Če na jasen in nedvoumen način razložimo sogovorniku, da ni nobene moralne razlike med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi in zakaj naj bi sploh postali vegani, ter je sogovornik dojemljiv za to kar mu govorimo, bo ta storil eno od treh stvari: 
(1) postal vegan takoj; ali 
(2) postal vegan postopoma; ali 
(3) ne bo postal vegan, temveč se bo (neodvisno od nas) odločil za katero od oblik vegetarijanstva (mleko "srečnih" krav, jajca "zadovoljnih" kokoši, ipd.). 
Ampak tak sogovornik bo vsaj slišal in razumel sporočilo, da je veganstvo tisti cilj in navdih proti kateremu se vztraja. Razumel bo, da je meja med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi zabrisana. V kolikor pa aktivisti trdimo, da vegetarijanstvo predstavlja neke vrste moralni napredek, potem s tem znatno povečamo oviranje napredka proti veganstvu ter celo povečamo verjetnost, da do tega nikoli ne bo prišlo.

V nadaljevanju ste zapisali (citiram): 
»In seveda, stvar osebne odločitve je tudi, da pobijamo ljudi, kar pa ne pomeni da je to tudi etična osebna odločitev.«
Točno tako. In seveda, stvar osebne odločitve je tudi vegetarijanstvo, torej da podpiramo pobijanje teličkov in kokoši za mleko in jajca, kar pa ne pomeni, da je to tudi etična osebna odločitev. Zato moramo zagovorniki pravic živali dati to jasno vedeti. 
Sicer pa niti približno ne razumem kaj ste želeli povedati s to izjavo, oziroma kaj ste sploh hoteli z njo argumentirati.  


SEDMIČ;
Pravite (citiram): 
»Milošov [dr. Židanik, op.] argument oz. vprašanje o temu kaj si naredil za živali pa nisem razumel kot ad hominem napad ampak kot, da je želel upozoriti na to, da s to ideologijo (vse-ali-ničstvo) težko v praksi kar koli narediš (čeprav ne mislim, da je poponoma neuporabna). Za tiste ki so že blizu veganstva je lahko uporabna. [...] Morda se na prvo žogo zdi tvoja ideologija kul, v praksi pa je smešno v gozdu lovcu razlagat kateri šampon naj od danes naprej uporablja. Poskusi pridigat vsejedom, če lahko, ne veganom.«
Kot verjetno veste, so argumenti v prid veganstva zelo močni in neizpodbitni (zato je tudi nerazumljivo, da se poslužujete tudi promoviranja vegetarijanstva in ostalih oblik izkoriščanja živali). Na to, kaj bodo potem ljudje storili z našimi informacijami o veganstvu, pa seveda aktivisti nimamo vpliva. To je vprašanje za njihovo lastno vest. Naj poudarim, da pretežno nagovarjam povsem običajne ("vsejede") ljudi, torej takšne, ki so daleč stran od veganstva, vključno z mesarji, lovci, ipd.. Nihče nima težav z razumevanjem tega kaj pomeni moralna osnova v odnosu do živali, potem ko jim razložim zadevo. Nihče! Edina skupina ljudi, ki ima težave glede tega, ste vi - deklarirani "zagovorniki pravic živali". Vredno razmisleka, kajne?

Iz osebnih izkušenj in tudi iz odzivov po svetu opažam, da se abolicionistični pristop [1, 23, 4] izkazuje za zelo uspešnega, saj sloni na temeljni pravičnosti, nenasilju in zavračanju vseh oblik diskriminacije, torej na vseh tistih vrednotah, ki jih ljudje že tako ali tako spoštujejo in sprejemajo, a potrebujejo le še konkretne in praktične napotke. Prednost abolicionističnega pristopa vidim predvsem v tem, da (za razliko od ostalih, welfare pristopov) zagovarja načelo, da imajo vsa čuteča bitja (človeška in nečloveška) temeljno pravico ne biti obravnavana kot lastnina nekoga drugega. Iz tega sledi, da se zavzemamo za odpravo, ne pa za reguliranje izkoriščanja živali. Osnovni problem je uporaba živali, ne zloraba.

Kmalu zatem zapišete naslednje (citiram): 
»Medtem ko vegani na terenu delajo za živali, ti na internetu sestavljaš texte proti njim.«
Ta vaš pomislek razkriva precejšnje nerazumevanje mojih argumentov, kot tudi dobronamernosti in nujnosti pisanja tovrstnih "textov" in še zlasti same narave problematike. Javno opozarjanje na nemoralna ter na specizmu osnovana stališča, ki jih (javno!) izrekate nekateri "zagovorniki živali", ni le opcija, temveč je moja moralna dolžnost. To je moralna dolžnost, ki jo čuti vsakdo, ki jemlje potegovanje za odpravo izkoriščanja živali resno. Ponovno dajete vedeti, da za vas veganski aktivizem ter konstruktivna kritika obstoječih moralno in praktično spornih pristopov, ni »delanje za živali«. Morda menite, da se šteje za dobro delo zgolj tisto, kar je "otipljivo" oz. neposredno vidno drugim ljudem – tisto, kar lahko potrdijo priče, ki so nas videle "na delu": protestiranje proti krznu po ulicah, držanje svečk v koreografiji ter kričanje sloganov uperjenih proti "hudobni" industriji, ki izkorišča živali?! Mimogrede ... dobro veste, da se ubijanje živali ne vrši zato, ker bi to zapovedovala industrija ali trgovci, temveč izključno zato, ker običajni ljudje uživajo v rezultatih trpljenja in ubijanja: v mesu, mleku, jajcih, medu, volni, usnju, krznu, itd.. Z drugimi besedami - živali po nepotrebnem trpijo in umirajo zato, ker ljudje niso vegani. Zato že zgolj biti vegan pomeni biti aktivist. Postati vegan (in NE vegetarijanec, jedec sira na "brezmesni ponedeljek" ali kaj tretjega) je najpomembnejša in najosnovnejša oblika aktivizma, ki se jo lahko posameznik udeleži v imenu živali. Kaj šele, če k tej moralni osnovi dodamo še izobraževanje in nagovarjanje drugih ljudi k veganstvu. In to poleg "sestavljanja textov na internetu" počnem tudi "na terenu", zamislite. 

Osnovni predpogoj za učinkoviti aktivizem je znanje: izobraževanje samega sebe o veganstvu, o teoriji in praksi pravic živali o vseh sorodnih temah, ki se dotikajo veganstva (zdravje, človekove pravice, ekologija, kmetijstvo, ekonomija, pravo, psihologija, antropologija, filozofija, ...). Aktivizem je trdo delo(!), predvsem v predpripravi. Opažam, da mnogi aktivisti v dobri nameri "pozabijo" na branje, učenje in izobraževanje samega sebe, kar se med drugim lepo odraža tudi v brezvsebinskih obtožbah, ki letijo na zapise veganskih aktivistov, ki ubiramo abolicionistični pristop. Videti je, da nekateri zagovorniki pravic živali preprosto ne berejo in se ne učijo, ker se jim pač ne ljubi. To pomeni, da niso pripravljeni vložiti niti svojega najmanjšega truda za živali. In to je žalostno.

Še nekaj: Tudi če avtor mojega besedila ne bi bil jaz, pač pa nekdo drugi, ki zgolj piše po internetu in nič ne dela "na terenu", bi bila trdnost argumentov enaka.


OSMIČ;
Zaključili ste s pomenljivim tonom (citiram): 
»Verjetno tule zaključujem debato z moje strani, vsekakor pa ne bom odgovarjal na kilometersko shootgun argumentacijo, limanje linkov ali vnaprej napisanih textov. Za to nimam časa.«
Resnično neobetajoče (da ne rečem žalostno) je slišati, da "vodja" slovenskega veganskega gibanja "nima časa" za branje in izobraževanje na področju veganskega aktivizma. Nadejam se, da se boste v bodoče, preden kritizirate moje objave (oziroma katerekoli argumente v prid abolicionističnega pristopa, podane s strani kogarkoli drugega), vsaj toliko potrudili, da jih prej prebrete in o njih razmislite.

Moje prvo pismo, ki sem vam ga napisal [12], sem poslal na e-mail vašega društva že meseca maja, 2015. V njem sem vas vljudno prosil za vaše mnenje o predstavljenih kritikah (tako mojih kot Francionejevih) na račun welfare aktivizma, oz. vam pustil svobodno voljo, da si na podlagi prebranega ustvarite lastno mnenje (v duhu transparentnosti sem vam namreč poslal tudi dva teksta aktivista "nasprotnega pola", dr. Martina Ballucha, vključno z njegovo "kritiko" abolicionističnega pristopa). Obenem sem predlagal tudi, da bi bilo dobro, da znotraj veganskega gibanja sprožimo konstruktivno javno debato o naših (domnevno) skupnih prizadevanjih za živali. 

Od tedaj sem od vas prejel le nekaj kratkih komentarjev, pospremljenih s posmehom, dovtipi in neutemeljenimi obtožbami, brez vsakršnih vsebinskih protiargumentov. Hkrati pa ste mi onemogočili komentiranje na Facebook zidu Slovenskega veganskega društva. Tako odklonilnega odnosa s strani predsednika nacionalnega veganskega društva resnično nisem pričakoval in me je precej negativno presenetil. Zato vas ponovno pozivam, da preučite moje objave in uvideli boste lahko, da ne gre za "pljuvanje, sektaštvo, perfect sollution fallacy ali absolutistično religijo" (izrazi, s katerimi pogosto označujete veganski aktivizem oz. prizadevanja za odpravo izkoriščanja živali), temveč za poziv k napredku, nujno potrebni prevetritvi in postavitvi trdnejših temeljev za uspešnejše zagovorništvo pravic živali. 

Lep pozdrav,
Leon Kralj

**************
Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni opcija - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralna osnova ter moralni imperativ. 

DODATEK, 15.5. 2017: 
Po enem letu in pol se g. Sušnik še ni oglasil z nobenim odgovorom. Upal sem, da morda razmišlja o predstavljenih argumentih in prenovi delovanja Slovenskega veganskega društva v smeri tega, da bo dejansko začelo promovirati veganstvo kot moralno osnovo oz. moralni imperativ. Ti upi so se dokončno razblinili ob nedavnem dogodku, ki ga prirejajo vsako leto, imenovanem Vegafest. Tule je moje opažanje: Vegafest: festival trajnostnega načina ignoriranja živali

Sorodne teme (kliknite za povezavo): 
1. Odprto pismo dr. Milošu Židaniku 
2. Odziv dr. Miloša Židanika na odprto pismo ter moj odgovor nanj
3. Veg(etarij)anski piknik?
4. Odzivi ljudi na mojo kritiko vegetarijanskega piknika v Mariboru

Ni komentarjev:

Objavite komentar