sobota, 03. oktober 2015

Odprto pismo Daniju Sušniku, predsedniku Slovenskega veganskega društva

Spoštovani g. Sušnik, 

pred časom ste se na eno izmed javnih objav na Facebooku odzvali s komentarjem, v katerem izražate precej pomislekov na moje delovanje. Šlo je za objavo Tadeje Ivančič o akciji »Brezmesni ponedeljek«, ki jo je označila za zanimivo idejo, nakar sem jo pospremil s svojim kratkim komentarjem (citiram): 
»Komurkoli se akcija Brezmesni ponedeljek zdi "zanimiva ideja", ga pozivam:
Dopovej teličku, ki je bil zaradi človekovega pohlepa po kravjem mleku ravnokar za vedno odtrgan od svoje matere in bo kmalu zaklan, da pač na brezmesni ponedeljek zgolj ne ješ mesa, a piješ mleko. Namreč - nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi živili oz. izdelki živalskega izvora. Vsa vsebujejo trpljenje in smrt. Zagovorniki živali zato nikoli ne bi smeli promovirati brezmesnega ponedeljka, temveč nič manj kot veganski ponedeljek --> veganski vsakdan --> vegansko življenje.«
Na ta moj zapis ste podali svoj komentar, v katerem kritizirate moj način razmišljanja in aktivističnega delovanja. Ponujam vam odgovore na slehernega izmed vaših očitkov:


PRVIČ;
Začnete s pozivom meni, ko pravite (citiram): 
»Ti pa prosim dopovej teličku in pujsu in kokoški, ki so bili odtrgani od matere in zaklani, da preprečuješ ljudem, da bi sledili meatless monday.«
Ta vaš poziv razkriva, da ste zgrešili bistvo mojega argumenta. Dejal sem namreč, da ni nobene moralne razlike med mesom in ostalimi živili oz. izdelki živalskega izvora (npr. mleko, jajca, usnje, volna, ipd.), saj vsa vsebujejo trpljenje in smrt, zaradi česar trdim, da je akcija "Brezmesni ponedeljek" moralno sporna. Sporočilnost te akcije je namreč neskladna z veganstvom oz. s temeljno pravičnostjo v odnosu do živali (=ne biti obravnavan kot lastnina oz. potrošno blago), saj ustvarja prepričanje, da je meso hujše zlo od ostalih živil živalskega izvora. Za teličke ali piščančke, ki so v mlečni oz. jajčni industriji takoj po rojstvu odtrgani od matere in ubiti, se s sprejetjem in udejanjanjem ideje "brezmesnega ponedeljka" ne spremeni nič. Njihova odtegnitev od matere in smrt se navkljub "brezmadežnemu" ponedeljku nemoteno nadaljuje, saj ljudje, ki so nagovorjeni v okviru te akcije, mislijo, da je črtanje mesa iz njihovega jedilnika ob ponedeljkih moralni napredek, ki ponazarja pravičnost do živali. Nihče jim ni razodel, da so mleko, mlečni izdelki, jajca in ostali živalski proizvodi enako nemoralni kot meso. Ali tega, da za optimalno zdravje ne rabijo jesti nobenega od teh "živil" in je zato vsakršno razglabljanje o zmanjševanju vnosa mesa (t.i. "redukcitarijanstvo") kot neke vrste "previdnostnem zdravstvenem ukrepu" ali etični drži v odnosu do živali, zgolj floskula. Nihče jim ni razkril niti tega, da v kolikor verjamejo, da so živali čuteča bitja ter da jim je neupravičeno povzročati trpljenje ali smrt za zabavo ali užitek, potem že sprejemajo veganstvo. Če bi aktivisti ljudem to razodeli, bi lahko bile na podlagi poznavanja vseh informacij in razumevanja celokupne resnice, njihove nadaljnje osebne odločitve gotovo bolj "trezne". Kajti vsak človek, ki se že zdaj iz etičnih vzgibov odloči, da se bo držal načela, ki mu v ponedeljek zapoveduje izogibanje zrezkom, je več kot očitno primerno dovzeten za idejo o veganstvu. A kaj, ko so ga ljudje, preoblečeni v "zagovornike pravic živali", prepričali v to, da je zgolj meso tisto zlo, ki ponazarja človeško nemoralnost v odnosu do živali. Oziroma vsekakor hujše zlo, kot mleko ali jajca. A vsi vegani dobro vemo, da razlik ni. Zagovorniki pravic živali zato nikoli ne bi smeli promovirati vegetarijanstva ali "redukcitarijanstva", temveč veganstvo. V nasprotnem primeru jih lahko jemljemo za zagovornike izkoriščanja živali.




DRUGIČ;
Nadaljujete s sledečo izjavo (citiram): 
»Ne opaziš da delaš perfect solution fallacy? Foot in the door tehnika je zelo dobro raziskana in če iz meni neznanega razloga ne zaupaš znanstveni metodi, poglej okoli sebe koliko veganov je bilo pred tem vegetariancev - vključno z mano in precej verjetno tabo.«  
"Tehnika" oz. "znanstvena" metoda, ki jo omenjate in ki jo širijo welfaristi kot npr. Nick Cooney, je morda res »zelo dobro raziskana«, a le v človeškem kontekstu (in ne v kontekstu zavzemanja za odpravo izkoriščanja živali), se pravi, ko gre za zavzemanje za sočloveka. Še več - trdim, da tehnika »Foot in the door«, ki jo omenjate, celo v človeškem kontekstu zdrži le toliko časa, dokler od ljudi ne zahteva korenitih sprememb v življenju. V primeru zavzemanja za pravice živali, pa je omenjena metoda popolnoma neustrezna, saj razpoznavanje pravic živali oz. veganstvo še kako zahteva korenite spremembe! Vaše nekritično sledenje Nicku Cooneyu, ki, mimogrede, sedi v upravnem odboru nekaterih največjih animal welfare korporacij, ki promovirajo "srečno" izkoriščanje živali (Mercy for Animals, Humane League, itd.), in poskus apliciranja tovrstnih metod v živalski kontekst, razkriva, da niste poučeni na področju problematike Pravic živali. Omenjeno "metodo" sem dodobra razdelal in argumentiral njeno napačnost v tem besedilu (kliknite na link): 

Prosim, preberite si tudi strokovno utemeljitev, napisano s strani priznanega dr. Caseya Tafta, v kateri razkrinka in dokaže, da so "znanstvene" metode, na katere se sklicujete "new welfare" "zagovorniki živali", povsem neuporabne, saj vsebujejo celo vrsto najosnovnejših metodoloških napak in zmotnih interpretacij. Z drugimi besedami - metode, ki jih omenjate, so razkrinkane kot lažna znanost: 

Ustreznost vegetarijanskega "vmesnega koraka" do veganstva skušate zagovarjati celo s tem, ko pravite, naj pogledam okoli sebe koliko veganov je bilo pred tem vegetarijancev.

Gospod Sušnik, dejstvo, da je bilo veliko današnjih veganov včasih vegetarijancev, ne pove nič v smislu "učinkovitosti" vaše "metode". Pove zgolj to, da smo bili včasih neosveščeni in smo izkoriščali živali, danes pa tega ne počnemo več - saj smo šele kasneje po zaslugi pravih informacij lahko sprejeli moralno pravilno odločitev in postali vegani. Nismo postali vegani zato ker smo bili najprej vegetarijanci, ampak navkljub temu. Danes obžalujemo, da nas že pred mnogimi leti, ko smo še zmotno mislili, da z vegetarijanstvom delamo v prid živalim, nihče ni poučil o veganstvu. Zato menim, da je naravnost škandalozno, da kljub temu, da ste danes poučeni o tem, ljudem še vedno govorite, da je vegetarijanstvo "okej". Ljudem dopovedujete, da lahko živali istočasno rešujejo in izkoriščajo. In to je zelo žalostno. Tukaj je odličen blog na to temo, ki argumentira zgrešenost pomislekov kot je vaš, prosim, preberite si ga: Nekaj komentarjev o vegetarijanstvu kot "prehodu" do veganstva 

Etika je binarni sistem - nekaj je bodisi etično bodisi neetično, vmesna faza ne obstaja. Apeliranje na moralni napredek, ki naj bi ga ponazarjal prehod od "vsejedstva" k vegetarijanstvu (od ene oblike izkoriščanja živali k drugi obliki izkoriščanja živali), je zgolj slepilo in pomeni izdajo živali. Vegetarijanstvo je kvečjemu obupani poskus pomiritve lastne slabe vesti ob nadaljevanju izkoriščanja živali. 

Predstavljajte si, da bi nekdo rekel:
»Veliko ljudi je potrebovalo dolgo časa, preden so spoznali, da je rasizem neupravičen in nemoralen, zato bi bilo prav, da gibanje za državljanske pravice promovira idejo, da naj vsak posameznik sprejema enakopravnost v svojem tempu. Če torej nekdo misli, da je v redu diskriminirati ljudi drugih ras, ga ne smemo obsojati. Potrebujemo počasne in postopne korake. Začnimo z akcijo "Ponedeljek brez rasističnih vicev".«

Če se strinjate, da postopni koraki niso upravičeni v primeru rasizma, a menite, da so upravičeni v živalskem kontekstu, potem preprosto poosebljate specizem [12]. Praktično vsi ljudje jasno izražamo ničelno toleranco do kršenja temeljnih človekovih pravic (npr. nasilje nad ženskami, pedofilija, ipd.), pri čemer se nikoli ne bi zavzemali za postopnost, v smislu da bi kršitelje pozivali k zmanjšanemu pretepanju žensk ali posiljevanju otrok - »najprej enkrat tedensko, nato le še enkrat mesečno«. Tega nikoli ne bi poimenovali moralni napredek. 

Ne gre za obsojanje ali kritiziranje tistih ljudi, ki jih nagovarjamo. Gre za to, da smo jasni glede moralnih načel ter da izobražujemo na jasen, enostaven, razumljiv in nenasilen način, še posebno tiste ljudi, ki jih skrbi za živali, a še ne vedo, da jih to pravzaprav zavezuje k veganstvu. V kolikor se nagovorjeni odločijo, da bodo delali majhne ali počasnejše korake v tej smeri, bi to morala biti njihova odločitev, ne pa nekaj kar spodbujamo aktivisti. Nikoli nam ne bi prišlo na misel, da bi rekli, da moramo spoštovati pedofile, ki izjavljajo, da delajo "postopne in počasne korake" proti spoštovanju otrok. Zato je načrtno spodbujanje tovrstnih moralno spornih "korakov" v primerih, ko gre za živali, odraz specizma.  

Prosim, preberite si ta odlični članek, za katerega verjamem, da vam bo dal misliti: 


TRETJIČ;
Napisali ste mi tudi tole (citiram): 
»Delaš napako ker gledaš na veganstvo religiozno, kot pravi Francione “veganism is a moral baseline”. Ne, veganstvo ni moral baseline. Zame osebno in še za marsikoga drugega je moral baseline precej višje, in veganstvo je le korak do njega. Torej bi mi ti odsvetoval tudi veganstvo ker je to zame le “baby step”?«
Še več dobrega, na podlago dobrega, ni nikoli slabo. A ker je po vašem prepričanju preveč že to, da od ljudi zahtevamo veganstvo, se je vredno vprašati kako težko je šele zahtevati od ljudi vašo "moralno osnovo", ki naj bi bila višje od veganstva?!

"Logika", ki jo redno zaznavam tako pri vas, kot pri mnogih ostalih "new welfare" veganih, je, da bodo ljudje še najlažje dojeli veganstvo tako, da z njimi govorimo o vsem drugem, razen o veganstvu. Sklepanje, ki je naravnost dih jemajoče! 

Sicer pa je več kot očitno, da niste razumeli izraza moralna osnova oz. moralni imperativ, kot to v odnosu do živali opisuje profesor Francione. Živali so ne-človeške osebe, do katerih imamo moralno obvezo, da jih ne uporabljamo kot vir oz. potrošno blago, enako kot imamo moralno obvezo, da ne uporabljamo drugih ljudi kot sužnje. Moralna osnova, kar zadeva naš odnos do živali, je veganstvo. Nič drugače kot je v človeškem kontekstu moralna osnova ne vzeti življenja sočloveku. Tukaj imate to lepo razloženo, prosim preberite si: Veganstvo kot moralni imperativ

Na tem mestu vam (podobno kot sem to storil v pismu dr. Milošu Židaniku), priporočam tudi ogled predavanja z naslovom "Veganstvo: Moralni imperativ", ki elegantno odgovori na vse vaše dileme:  




ČETRTIČ;
Nadaljujete s sledečim (citiram): 
»Vsejedci uporabljajo kot izgovor “če pomotoma stopim na mravljo, je vseeno če naprej režem vratove pujsom” ... ti delaš enako - če ne morete prepričati nekoga, da postane vegan, je vseeno ali pobije več ali manj živali. Perfect solution fallacy. Točno s tem ljudem daješ zelo dvomljiva sporočila. Ali nam je sploh mar za živali ali gre le za absolutistično religijo? Tudi po izkušnjah lahko povem, da ljudje, ki jim je mar za živali, naredijo vse kar lahko naredijo zanje, ne samo vse ali pa nič, pika.«
Vaša zgornja izjava je šolski primer omalovaževanja veganstva in veganskega aktivizma ter podcenjevanje problematike pravic živali. Na to, da celo sam predsednik "veganskega" društva brez sramu označi poziv k veganstvu za absolutistično religijo, se težko odzovem s čim drugim kot z žalostjo.

Veganstvo je za vas torej le ena izmed možnosti, za katero se lahko ljudje odločijo, v kolikor jim je mar za živali. Lahko torej še naprej z jedenjem živalskih proizvodov povsem po nepotrebnem zadajajo trpljenje in smrt živalim, vse dokler »naredijo vse kar lahko naredijo zanje«. Absurd brez primere! Vse dokler bodo »ljudje, ki jim je mar za živali« protestirali po ulicah "proti mučenju živali" ali "reševali" kokoši iz baterijskih kletk, medtem pa sami vsakodnevno za jedilno mizo izkoriščali živali, se živalim ne piše nič dobrega. Več kot očitno je, da vaše dojemanje "moral baseline" v odnosu do živali ni »precej višje«, temveč znatno nižje od veganstva.  


PETIČ;
Pravite tudi (citiram): 
»Ena glavnih stvari pri etiki so okoliščine oz. zmožnost apliciranja odločitve tukaj in zdaj.«
To ni etika, temveč utilitarizem. Govorite o ideji, po kateri je osnova in merilo človekovega delovanja vse kaj drugega kot zavzemanje za pravičnost, saj v ospredje postavlja »okoliščine«, oz. poenostavljeno povedano - človekovo udobje in korist. V bistvu gre za enako gledanje na etiko, kot ga ima Peter Singer (ki je glavni protagonist gibanja za "srečno izkoriščanje" živali in ki ga promovirate na vaših predavanjih), po katerem je presoja o tem, kaj je v določeni situaciji prav in kaj narobe, odvisno le od posledic. 

Tovrstno dojemanje etike je recept za katastrofo! Etika je neodvisna od okoliščin in stoji sama zase. Pravičnost ni stvar osebnega mnenja posameznika, temveč stvar objektivnega dejstva. Krivica je krivica. Žrtev je žrtev. Vedno. Oziroma kot je zapisal profesor Francione: 
"Tisti, ki niso pripravljeni razpoznati rasizma, seksizma, heteroseksizma, specizma in ostalih oblik diskriminacije in nepravičnosti kot nekaj kar je nemoralno v objektivnem smislu - kot stvar moralne resnice in ne le stvar osebnega mnenja - puščajo odprto pot vsem tistim, ki promovirajo diskriminacijo in nepravičnost in ki trdijo, da predstavlja njihovo stališče pač le eno v nizu različnih mnenj." 



ŠESTIČ;
Rekli ste (citiram): 
»Ne razumem tvoje poante o osebni odločitvi? Po eni strani si popolnoma nepopustljiv, po drugi pa “osebna odločitev”. Po eni strani praviš, da so “baby steps” največje “zlo”, po drugi pa z "osebno odločitvijo" dopuščaš neskončno “baby stepov” do veganstva.«
Ponovno:
Sam osebno ljudem, ki jih nagovarjam, nikoli ne priporočam vegetarijanstva kot vmesne faze. Zakaj? Nikoli ne svetujem vegetarijanstva iz istega razloga, kot nikoli ne bi nekomu, ki 3-krat dnevno iz golega užitka z železno palico pretepa svoje otroke, svetoval prehod na pretepanje otrok 2-krat na dan z leseno palico. In ravno tako ne svetujem uživanja jajc iz "proste" reje ali "eko" mleka, saj gre za enakovredno nemoralnost. Če ne moremo upravičiti izkoriščanja živali, ne moremo upravičiti niti "zmanjšanega" ali domnevno "humanega" izkoriščanja. Velika večina ljudi zlahka razume in sprejme sporočilnost veganstva, ko jim jo podam. Spoznajo in uvidijo, da živeti nevegansko pravzaprav krši, ne le njihova, ampak splošno sprejeta družbena načela. Če kdo reče, da razume, a da ne zmore takojšnjega prehoda na veganstvo (čeravno pokažem, da to vsakdo zmore, saj je zelo enostavno), mu priporočim t.i. "sistem 1-2-3", kar pomeni, da najprej v svoj jedilnik uvede zajtrke brez živalskih sestavin (to resnično ni težka naloga). Ko nato po nekaj dneh/tednih takšnega režima vidi, da je še vedno živ in zdrav, poleg zajtrka uvede še veganska kosila. Po nekem času doda še veganske večerje in malice in že je - vegan. Nikoli ne spodbujam korakov, ki so neveganski in neskladni s tem, kar zagovarjam. 

Na tem mestu vam prilagam spletno povezavo do zanimivega članka z naslovom »Vegetarianism First? The Conventional Wisdom – and Why It´s Wrong«
http://www.abolitionistapproach.com/media/pdf/the-vegan-2010spring.pdf

Priporočam tudi poslušanje spodnjega avdio posnetka z naslovom Vegetarianism as a "Gateway" to Veganism?:



Dejstvo:
Če na jasen in nedvoumen način razložimo sogovorniku, da ni nobene moralne razlike med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi in zakaj naj bi sploh postali vegani, ter je sogovornik dojemljiv za to kar mu govorimo, bo ta storil eno od treh stvari: 
(1) postal vegan takoj; ali 
(2) postal vegan postopoma; ali 
(3) ne bo postal vegan, temveč se bo (neodvisno od nas) odločil za katero od oblik vegetarijanstva (mleko domnevno "srečnih" krav, jajca "zadovoljnih" kokoši, ipd.). 
Ampak tak sogovornik bo vsaj slišal in razumel sporočilo, da je biti vegan edini razumni odgovor na spoznanje, da živali niso predmeti. Razumel bo, da je vse kar je manj od veganstva neupravičeno in krši temeljne pravice živali. Razumel bo, da meja med mesom in ostalimi živalskimi proizvodi ne obstaja. V kolikor pa zagovorniki živali trdimo, da predstavlja vegetarijanstvo moralni napredek, s tem dobesedno onemogočamo prepoznanje veganstva za moralno osnovo, nepotrebno zadržujemo in oviramo napredek proti veganstvu ter celo povečujemo verjetnost, da do tega nikoli ne bo prišlo.

V nadaljevanju ste zapisali (citiram): 
»In seveda, stvar osebne odločitve je tudi, da pobijamo ljudi, kar pa ne pomeni da je to tudi etična osebna odločitev.«
Točno tako. Stvar osebne odločitve je tudi vegetarijanstvo, torej da podpiramo pobijanje teličkov in kokoši za mleko in jajca, kar pa ne pomeni, da je to tudi etična osebna odločitev. Zato moramo zagovorniki pravic živali dati to jasno vedeti. Sicer pa niti približno ne razumem kaj ste želeli povedati s to izjavo, oziroma kaj ste sploh hoteli z njo argumentirati.  


SEDMIČ;
Pravite (citiram): 
»Milošov [dr. Židanik, op.] argument oz. vprašanje o temu kaj si naredil za živali pa nisem razumel kot ad hominem napad ampak kot, da je želel upozoriti na to, da s to ideologijo (vse-ali-ničstvo) težko v praksi kar koli narediš (čeprav ne mislim, da je poponoma neuporabna). Za tiste ki so že blizu veganstva je lahko uporabna. [...] Morda se na prvo žogo zdi tvoja ideologija kul, v praksi pa je smešno v gozdu lovcu razlagat kateri šampon naj od danes naprej uporablja. Poskusi pridigat vsejedom, če lahko, ne veganom.«
Kot verjetno veste, so argumenti v prid veganstva zelo močni in neizpodbitni (zato je tudi nerazumljivo, da se poslužujete promoviranja vegetarijanstva in ostalih oblik izkoriščanja živali). Na to, kaj bodo potem ljudje storili z našimi informacijami o veganstvu, pa seveda aktivisti nimamo vpliva. To je vprašanje za njihovo lastno vest. Ne vem zakaj mislite, da je potrebno ciljati posebej na lovce. Če pustim ob strani dejstvo, da se lovci, kar se živali tiče, v ničemer ne razlikujejo od 99% neveganskega prebivalstva - oboji sodelujejo v nepotrebnem izkoriščanju živali - naj poudarim, da nagovarjam povsem običajne ljudi, torej takšne, ki niso še nikoli resno razmišljali o veganstvu in niso vpeti v "gibanje" (v smislu, da bi bili člani kakšnih društev za zaščito živali, ipd.). Nihče nima težav z razumevanjem tega kaj pomeni moralna osnova v odnosu do živali, potem ko jim razložim zadevo. Nihče! Edina skupina ljudi, ki ima težave glede tega, ste vi - deklarirani "zagovorniki pravic živali". Zanimivo, kajne?  

Iz osebnih izkušenj in tudi iz odzivov po svetu opažam, da se abolicionistični pristop [1, 23, 4] izkazuje za zelo uspešnega, saj sloni na temeljni pravičnosti, nenasilju in zavračanju vseh oblik diskriminacije, torej na vseh tistih vrednotah, ki jih ljudje že tako ali tako spoštujejo in sprejemajo, a potrebujejo le še konkretne in praktične napotke. Prednost abolicionističnega pristopa vidim v tem, da zagovarja načelo, da imajo vsa čuteča bitja (človeška in nečloveška) temeljno pravico ne biti obravnavana kot lastnina nekoga drugega. Iz tega sledi, da se zavzemamo za odpravo, ne pa za reguliranje izkoriščanja živali. Osnovni problem je uporaba živali, ne način uporabe.

Kmalu zatem zapišete naslednje (citiram): 
»Medtem ko vegani na terenu delajo za živali, ti na internetu sestavljaš texte proti njim.«
Ta vaš pomislek razkriva precejšnje nerazumevanje mojih argumentov, kot tudi dobronamernosti in nujnosti pisanja tovrstnih "textov" in še zlasti same narave problematike. Javno opozarjanje na nemoralna ter na specizmu osnovana stališča, ki jih (javno!) izrekate nekateri "zagovorniki živali", ni le opcija, temveč je moja moralna dolžnost. To je moralna dolžnost, ki jo čuti vsakdo, ki jemlje potegovanje za odpravo izkoriščanja živali resno. Ponovno dajete vedeti, da za vas veganski aktivizem ter konstruktivna kritika obstoječih moralno in praktično spornih pristopov, ni »delanje za živali«. Morda menite, da se šteje za dobro delo zgolj tisto, kar je neposredno vidno drugim ljudem – tisto, kar lahko potrdijo priče, ki so nas videle "na delu": protestiranje proti krznu po ulicah, držanje svečk v koreografiji ter kričanje sloganov uperjenih proti "hudobni" industriji, ki izkorišča živali?! Mimogrede ... dobro veste, da se ubijanje živali ne vrši zato, ker bi to zapovedovala industrija ali trgovci, temveč izključno zato, ker ljudje povprašujejo po rezultatih trpljenja in ubijanja: mesu, mleku, jajcih, medu, volni, usnju, krznu, itd.. Z drugimi besedami - živali po nepotrebnem trpijo in umirajo zato, ker ljudje niso vegani. Zato že zgolj biti vegan pomeni biti aktivist. Postati vegan (in NE vegetarijanec, jedec sira na "brezmesni ponedeljek" ali kaj tretjega) je najpomembnejša in najosnovnejša oblika aktivizma, ki se jo lahko posameznik udeleži v imenu živali. Kaj šele, če k tej moralni osnovi dodamo še izobraževanje in nagovarjanje drugih ljudi k veganstvu. In to poleg "sestavljanja textov na internetu" počnem tudi "na terenu", zamislite. 

Osnovni predpogoj za učinkoviti aktivizem je znanje: izobraževanje samega sebe o veganstvu, o teoriji in praksi pravic živali, o vseh sorodnih temah, ki se dotikajo veganstva (zdravje, človekove pravice, agrarna ekonomija, pravo, filozofija, ...). Aktivizem je trdo delo(!), predvsem v predpripravi. Opažam, da mnogi aktivisti v dobri nameri "pozabijo" na branje, učenje in izobraževanje samega sebe, kar se med drugim odraža tudi v brezvsebinskih obtožbah, ki letijo na zapise abolicionističnih veganov. Videti je, da nekateri "zagovorniki živali" preprosto ne berejo in se ne učijo, ker se jim pač ne ljubi. To pomeni, da niso pripravljeni vložiti niti svojega najmanjšega truda za živali. In to je zelo žalostno.

Še nekaj: Tudi če avtor mojega besedila ne bi bil jaz, pač pa nekdo drug, ki zgolj piše po internetu in nič ne dela "na terenu", bi bila trdnost argumentov enaka. 

Tole je npr. odgovorila moja abolicionistična kolegica in ena najbolj podkovanih strokovnjakinj za pravice živali na svetu, prof. Frances McCormack, citiram: 

»Ena najbolj nesmiselnih in zgrešenih neumnosti, ki jih poslušam od new welfaristov, ki se za dosego ciljev, za katere trdijo, da si prizadevajo, poslužujejo metode "dajmo poskusiti karkoli, pa kar bo bo", je, da medtem ko oni izvajajo "aktivizem", se gredo Abolicionisti bojevnike za tipkovnico, ki ne delajo drugega kot berejo teorijo in "napadajo" druge aktiviste.  

Kot prvo, prebrati teorijo je naša moralna dolžnost. Zgodovina zahodne moralne in družbene miselnosti v zvezi z živalmi je osnovana na specizmu. Zapisi o tem, kar se nepravilno označuje kot "pravice živali", pogosto ohranjajo ta specizem s črpanjem iz filozofskih pristopov, ki živali vedno prezrejo. Ne moremo črpati iz welfare izrazoslovja – ne moremo govoriti o trpljenju, sočutju ali načinu ravnanja z živalmi – in hkrati promovirati pravice, kajti te ideje in ti izrazi preprosto ne odražajo tega. Ne moremo uporabljati utilitaristično besedišče in istočasno govoriti o naših moralnih dolžnostih do živali – te ideje enostavno ne gredo skupaj zaradi same narave razmišljanja o živalih. 

Zelo pomembno je, da vemo kaj govorimo, ko nagovarjamo ljudi, od kod izvirajo ideje, ki jih širimo in na kakšen način naš jezik odraža ideje, ki jih želimo predati naprej. 

Drugič, zagovarjanje pravic je, v svojem jedru, oblika poučevanja. Če se strinjamo, da je naš cilj privabiti ljudi k veganstvu, potem jih moramo izobraziti o tem, zakaj je veganstvo naravni podaljšek njihove moralne zaskrbljenosti za živali. Če mislite, da to ne zahteva znanja, presoje in zavedanja nastanka idej, ki jih razglašate, potem se krepko motite.

Kot profesorica nikoli ne vstopim v predavalnico nepripravljena ali nepoučena o tematiki, ki jo učim. Moja dolžnost do študentov je, da sem dobro informirana, razločna in premišljena. In če res mislite, da nimate enake stopnje odgovornosti do življenj tistih, ki se nahajajo v vaših rokah, ko zagovarjate njihove pravice, potem trdim, da niste osredotočeni nanje, ampak nase in na svojo težnjo po tem, da ste slišani, ne glede na sporočilo.

Moralno gledano, bo imelo utemeljeno zagovorništvo živali večje možnosti, da doseže cilj. To vem, kajti moji abolicionistični kolegi in jaz ne beremo le teorije – uporabljamo jo za oblikovanje našega vsakodnevnega aktivizma. Poslužujemo se je za pogovore z ljudmi, ki jim pomagajo otresti se specizma. In ne, ne citiramo jim spisov in ne predstavljamo jim zapletenih filozofskih izrazov. Teorijo uporabljamo za to, da POENOSTAVIMO in osredotočimo naše argumente na bistvo, in uporabljamo jo kot verodostojno in čvrsto ogrodje, iz katerega črpamo in predstavljamo svoje ideje in da smo pripravljeni na odzive oz. ugovore, na katere utegnemo naleteti. 

Če vehementno nasprotujete pozivu k temu, da se seznanite z nekaterimi ključnimi deli oz. idejami, potem bi morali ponovno premisliti o svoji vlogi "učitelja". Dobri učitelji se nikoli ne nehajo učiti.«


OSMIČ;
Zaključili ste s pomenljivim tonom (citiram): 
»Verjetno tule zaključujem debato z moje strani, vsekakor pa ne bom odgovarjal na kilometersko shootgun argumentacijo, limanje linkov ali vnaprej napisanih textov. Za to nimam časa.«
Resnično neobetajoče (da ne rečem žalostno) je slišati, da "vodja" slovenskega veganskega gibanja "nima časa" za branje in izobraževanje na področju veganskega aktivizma. Nadejam se, da se boste v bodoče, preden kritizirate moje objave (oziroma katerekoli argumente v prid abolicionističnega pristopa, podane s strani kogarkoli drugega), vsaj toliko potrudili, da jih prej prebrete in o njih razmislite.

Moje prvo pismo, ki sem vam ga napisal [12], sem poslal na e-mail vašega društva že meseca maja 2015. V njem sem vas vljudno prosil za vaše mnenje o predstavljenih kritikah (tako mojih kot Francionejevih) na račun welfare aktivizma, oz. vam pustil svobodno voljo, da si na podlagi prebranega ustvarite lastno mnenje (v duhu transparentnosti sem vam namreč poslal tudi dva teksta aktivista "nasprotnega pola", dr. Martina Ballucha, vključno z njegovo "kritiko" abolicionističnega pristopa). Obenem sem predlagal tudi, da bi bilo dobro, da sprožimo konstruktivno javno debato o naših (domnevno) skupnih prizadevanjih za živali. 

Od tedaj sem od vas prejel le nekaj kratkih komentarjev, pospremljenih s posmehom, dovtipi in neutemeljenimi obtožbami, brez vsakršnih vsebinskih protiargumentov. Hkrati pa ste mi onemogočili komentiranje na Facebook zidu Slovenskega veganskega društva. Tako odklonilnega odnosa s strani predsednika nacionalnega veganskega društva resnično nisem pričakoval in me je precej negativno presenetil. Zato vas ponovno pozivam, da preučite moje objave in uvideli boste lahko, da ne gre za "pljuvanje, sektaštvo, perfect sollution fallacy ali absolutistično religijo" (izrazi, s katerimi pogosto označujete veganski aktivizem oz. prizadevanja za odpravo izkoriščanja živali), temveč za poziv k napredku, nujno potrebni prevetritvi in postavitvi trdnejših temeljev za uspešnejše zagovorništvo pravic živali. 

Lep pozdrav,
Leon Kralj

**************
Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni opcija - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralna osnova ter moralni imperativ. 

DODATEK, 15.5. 2017: 
Po enem letu in pol se g. Sušnik še ni oglasil z nobenim odgovorom. Upal sem, da morda razmišlja o predstavljenih argumentih in prenovi delovanja Slovenskega veganskega društva v smeri tega, da bo dejansko začelo promovirati veganstvo kot moralno osnovo oz. moralni imperativ. Ti upi so se dokončno razblinili ob nedavnem dogodku, ki ga prirejajo vsako leto, imenovanem Vegafest. Tule je moje opažanje: Vegafest: festival trajnostnega načina ignoriranja živali

Sorodne teme (kliknite za povezavo): 
1. Odprto pismo dr. Milošu Židaniku 
2. Odziv dr. Miloša Židanika na odprto pismo ter moj odgovor nanj
3. Veg(etarij)anski piknik?
4. Odzivi ljudi na mojo kritiko vegetarijanskega piknika v Mariboru

Ni komentarjev:

Objavite komentar