nedelja, 11. oktober 2015

Odzivi ljudi na mojo kritiko vegetarijanskega piknika v Mariboru

Spodnji zapis je nastal kot odgovor na odziv ljudi na mojo kritiko vegetarijanskega piknika v Mariboru, ki ga organizira Društvo za osvoboditev živali. Objavljam ga v celoti, z namenom, da razjasni morebitne dileme, vzpodbudi k razmisleku in kritičnemu mišljenju ter poenoti gibanje za pravičnost: 

------------ 
Moj nedavni zapis, objavljen v številnih Facebook skupinah, v katerem pozivam k razmisleku o moralnosti delovanja Društva za osvoboditev živali in celokupnega slovenskega gibanja za pravice živali, je naletel na buren in (žal) precej negativen odziv.

Večina komentarjev, ki so se zvrstili pod objavo, ima skupni imenovalec – nihče od tistih, ki so izrazili nestrinjanje z menoj, pravzaprav ni argumentiral svojega nestrinjanja. Očitno je, da niso prebrali povezav, ki sem jih ponudil na koncu, ali pa so jih preleteli precej površno in se jim ne zdi vredno odgovoriti na vsaj približno konstruktiven način.

Povedano drugače, ljudje kritizirajo stališče, s katerim sploh niso seznanjeni. To se nazorno kaže v kopici komentarjev, ki se osredotočajo na vse kaj drugega kot na vsebino. Za lažje razumevanje tega kar zagovarjam, sem namreč na koncu besedila pozval k branju priloženih povezav, v katerih jasno utemeljujem svoje stališče in zelo natančno in karseda razumljivo pojasnim v čem je moralna spornost tovrstnih akcij (piknikov) oz. pristopov k aktivizmu za pravice živali. Tam je moč najti odgovore na VSE pomisleke in VSE očitke, ki so bili podani v komentarjih.
Na tem mestu vas zato vse ponovno vabim k branju odgovorov na vaša "vprašanja", ki jih najdete tudi ob koncu današnje objave (dodal sem še 5 novih povezav). Vem, da gre za več branja, kot ste nekateri vajeni, a tistemu, ki ima pristno željo soustvarjati svet brez izkoriščanja živali, to gotovo ni težko. Tak človek tudi razume, da je vsak, še tako "hud napor" v obliki branja oz. učenja, zanemarljiv v primerjavi z naporom, ki ga morajo prestajati živali, ker se aktivistom ne ljubi brati, učiti in napredovati v tem kako jim pomagati.


Tule so odgovori na vaše komentarje:

PRVIČ;
Večina ljudi v svojih komentarjih meni, da sem nestrpen in dajem veganstvo v nič.

Moj odgovor je preprost: tehtno argumentirana kritika ni "dajanje v nič". Je le tehtno argumentirana kritika. 

Večkrat opažam, da soočenje z vsebinsko kritiko, podkrepljeno z empiričnimi dokazi, številne ljudi pripravi do tega, da jo bodisi zavrnejo brez vsakršne obrazložitve, bodisi pričnejo izražati svojo osebno užaljenost nad predstavljenimi dejstvi - kot da bi šlo zanje in ne za temeljno pravičnost v odnosu do živali. Ker so slišali odgovor, ki jim ni všeč, se počutijo osebno "napadene". 

Takšen odziv je očiten znak, da tisti, ki so ga izrazili, ne premorejo nobenega vsebinskega protiargumenta. Problem zanje sem torej jaz osebno in ne vsebina, ki jo zagovarjam. Ne predstavljam si, v čem naj bi bilo nenasilno in ustvarjalno spodbujanje ljudi k veganstvu (t.j. k temeljni pravičnosti) "dajanje veganstva v nič". Če torej tega ne bi počel, bi ljudje hitreje postali vegani?! Se pravi, ljudje niso vegani le zato, ker zagovarjam veganstvo, namesto da bi zagovarjal karkoli manj od veganstva (vegetarijanstvo, uživanje mesa, mleka in jajc "humano" izkoriščanih živali, ipd.)? 

Nisem še slišal, da bi kdo očital Zvezi prijateljev mladine, ki jasno in odločno opozarja na problematiko zlorabe otrok, da s tem "daje zavzemanje za otroke v nič". Ga ni človeka, ki bi trdil, da bi bil najboljši pristop Zveze prijateljev mladine tisti, ki bi spodbujal ljudi k "zmernemu" zlorabljanju otrok. Toda ko gre za izkoriščanje živali, je "zmernost" kar naenkrat v redu? 
Tovrstno dojemanje morale ponazarja specizem.  


DRUGIČ;
Z ozirom na vsebino komentarjev, vidim, da veliko ljudi misli, da kritiziram tiste ljudi, ki so "na poti" k veganstvu, a še niso povsem vegani.  

Ne bo držalo. Problematika, ki jo izpostavljam nima nobene zveze z običajnimi ljudmi, ki se resnično trudijo postati vegani. Vesel sem zanje (čeravno postati vegan ne zahteva nobenega "truda", temveč le spoznanje, da če priznavamo živalim moralno vrednost - če jih ne vidimo kot predmete - potem jih ne moremo jesti, se oblačiti v njihove kože ali jih kakorkoli drugače izkoriščati). Težava je drugje, in sicer v "mainstream" gibanju za pravice živali, ki podaja nejasna, moralno dvomljiva sporočila in s tem "proizvaja" ogromno ljudi, ki niso na poti k veganstvu, pač pa je njihov cilj kvečjemu ena od oblik vegetarijanstva (ali uživanje "srečno" zaklanih krav, jajc "zadovoljno" izkoriščanih kokoši, ponedeljkovo odrekanje mesu s pomočjo mleka in jajc, ipd.).

Bistvo tega, na kar opozarjam, torej ni v obsojanju neveganov, temveč v tem, kakšno stališče zavzemajo ljudje, ki se prištevajo med zagovornike živali oz. pojmujejo sebe kot del gibanja za pravice živali. Obstoječe slovensko (in svetovno) "gibanje" namreč prisega na ubiranje praktično in moralno spornih pristopov, ki peljejo v nasprotno smer od odprave izkoriščanja živali:
  • izvajanje javnih akcij oz. protestov, ki se osredotočajo le na določene oz. posamične oblike izkoriščanja živali (več o spornosti le-teh v povezavah št. 2, 5, 7, 8 in 11, ki jih navajam ob zaključku bloga),
  • spodbujanje in zagovarjanje reform za "izboljšavo" izkoriščanja živali (več o tem v povezavah št. 3, 4, 8, 9 in 10),
  • ignoriranje temeljnih načel pravičnosti v odnosu do človeških in ne-človeških živali (povezave št. 1, 6, 12, 14 in 15),
  • usmerjanje energije v frontalni napad na mesno/mlečno/jajčno/krznarsko industrijo, namesto v ustvarjalno in nenasilno zagovarjanje veganstva ter osveščanje in izobraževanje ne-veganov, ki so pravzaprav gonilo obstoja industrije (povezave št. 813a13b in 13c),
  • itd. ... 

Menim, da bi moralo gibanje za pravice živali nujno in čimprej oblikovati trdno, enotno in neizpodbitno stališče, ki bi bilo karseda jasno, kot na primer:

1.) Izkoriščanja živali ni moč moralno upravičiti. Če se strinjamo s trditvijo, da živali niso predmeti pač pa čuteča bitja, bi morali biti zavezani k temu, da postanemo vegani in zagovarjamo veganstvo kot moralno osnovo/imperativ. 



2.) Moralni status živali pogojujemo izključno s sposobnostjo občutenja in z nobeno drugo kognitivno lastnostjo. Vsako čuteče bitje ima svoje interese; se pravi, prioritete, potrebe ali želje. Če je bitje čuteče, to zadostuje, da ima pravico ne biti namenoma uporabljeno kot sredstvo za dosego človekovega cilja, kar vzajemno nalaga človeku moralno zavezo, da ne uporabi to bitje kot svoj vir. 


3.) Zagovarjamo načelo, da imajo vsa čuteča bitja (človeška in nečloveška) temeljno pravico ne biti obravnavana kot lastnina. Ne priznavamo "humanega" izkoriščanja živali. Čeravno je manj trpljenja boljše kot več, nobena oblika izkoriščanja ne more biti moralno upravičena. 

4.) Obstaja veganstvo in obstaja nadaljnje sodelovanje pri moralno neopravičljivem izkoriščanju živali. Kar zadeva izkoriščanje živali, smo lahko le del problema ali del rešitve. Tretja možnost ne obstaja. In ker se vsi ljudje strinjamo s tem, da etika v odnosu do ljudi ne more biti polovičarska, je takšno stališče potrebno nujno zavzeti tudi v odnosu do živali. 

Več o šestih temeljnih načelih abolicionističnega pristopa k pravicam živali najdete na tej strani.

Skratka ... ne gre za obsojanje ali kritiziranje tistih, ki jih nagovarjamo. Gre za to, da smo jasni glede moralnih načel ter da izobražujemo na enostaven, razumljiv in nenasilen način, še posebno tiste ljudi, ki jih skrbi za živali, a niso vegani. V kolikor se tisti, ki jim ni vseeno za živali, namesto naglega prehoda v veganstvo odločijo, da bodo delali manjše ali počasnejše korake v tej smeri, bi to morala biti njihova osebna odločitev, ne pa nekaj kar načrtno promoviramo aktivisti. Kot že rečeno: vsakdo, ki jemlje moralo resno, ve, da je pravičnost nedeljeno načelo. Krivica je vedno krivica, ne polovična pravica.


TRETJIČ;
Nekateri ljudje v svojih komentarjih namigujejo, da ker smo današnji vegani šli skozi fazo vegetarijanstva, ni nič narobe, da zdaj tudi mi javno promoviramo vegetarijanstvo.

Trdim, da je tovrstni predlog moralno zgrešen in celo promovira izkoriščanje živali (več o tem si lahko preberete v blogu "Nova modna muha: promoviranje redukcitarijanstva?!"). 

Praktično nihče med nami se ni rodil kot vegan. Vegani smo lahko postali šele v tistem trenutku, ko smo dobili ključne informacije, na podlagi katerih smo se lahko zavestno odločili za prenehanje obravnavanja živali kot potrošno blago. Bi morali zato, ker teh informacij oz. načina vzgoje nismo bili deležni že prej, zdaj tudi druge ljudi sprva "vzgajati" v specizmu, preden bi jim naposled (če sploh!) predali ključne informacije, na podlagi katerih bi lahko samostojno sprejeli moralno pravilno odločitev? Nikakor.

V vsakem primeru opozarjanje na dejstvo, da smo bili najprej vsejedci in nato vegetarijanci, preden smo končno postali vegani, popolnoma zgreši bistvo.

Na primer:
Franc je bil 20 let fizično nasilen do žensk, jih redno posiljeval in pretepal, preden je spoznal, da to ni prav in je prenehal (karkoli je že botrovalo tej spremembi). Ali to pomeni, da bi moral zdaj moralno prenovljeni Franc tudi druge posiljevalce najprej preusmerjati iz posiljevanja in pretepanja v samo posiljevanje brez pretepanja, preden bi jim povedal, da je vsakršno nasilje nad ženskami nesprejemljivo? Seveda ne. Bi komurkoli med nami prišlo na misel, da bi predlagal kampanjo "Ponedeljek brez pretepanja žensk" kot nekakšen "baby step" pristop za tiste, ki so "na poti" k sprejemanju enakopravnosti spolov? Nihče ne bi predlagal česa takega.

Zato se nehajmo slepiti, da obravnavamo živali kot enakovredna bitja, če ubiramo pristope, ki bi jih v človeškem kontekstu imeli za nedopustne. Ponovno, to je diskriminacija na podlagi vrste - specizem. 

Torej je dejstvo ravno obratno, kot ga razumejo pristaši vegetarijanskega "postopnega korakanja k pravičnosti" - veganstvo ne bi smel biti naš končni cilj oz. zadnji korak, temveč prvi. Le na koga se lahko sploh še zanesejo živali, če celo vegani ne promovirajo več veganstva kot moralnega imperativa?   


ČETRTIČ;
Številni vaši komentarji namigujejo, da je naziv piknika "VEGETARIJANSKI" boljša opcija, saj bi naziv "VEGANSKI" odvrnil nevegane ("vsejedce").

Prvič; Takšno razmišljanje jasno kaže, da ne zaupate v to za kar se potegujete. Zaradi prepričanja, da boste vznejevoljili človeka, če mu boste na miren in argumentiran način pojasnili zakaj ni prav izkoriščati živali, ste pripravljeni zamolčati resnico. Dobro veste, da je vegetarijanstvo neupravičena etična drža in pomeni izkoriščanje živali (nobene moralne razlike ni med mesom in ostalimi izdelki živalskega izvora - mlekom, mlečnimi izdelki, jajci, itd. - vsa zahtevajo trpljenje, vsa zahtevajo smrt in vsa predstavljajo nepravičnost). Po vašem prepričanju je torej za to, da ljudje spoznajo, da je veganstvo moralni imperativ, najbolje piknik nasloviti z besedo, ki ponazarja nemoralnost v odnosu do živali. 

Le kako bi to izgledalo pri kateremkoli drugem gibanju za pravičnost? Bi na primer zagovorniki enakopravnosti spolov tudi vabili na patriarhalni piknik ali shod? Bi bili nasprotniki rasizma tudi zaskrbljeni nad tem, da bodo morebiti z nedvoumnim sporočilom o nedopustnosti zaničevanja ljudi, ki imajo drugo barvo kože, odvrnili rasiste? 

Tule je odličen blog na to temo, ki ga je napisal mednarodno priznani profesor psihiatrije, dr. Casey Taft: Stališča zagovornikov pravic živali, izoblikovana s pomočjo izkoriščevalcev živali

Drugič; Vredno je razmisliti tudi o tem zakaj je beseda VEGAN med nevegani tako slabo sprejeta. Dovolite mi, da podam osebno opažanje:
Med svojim vsakodnevnim izvajanjem veganskega aktivizma se mi redno dogaja, da me po tem, ko končam debato s popolnimi tujci na ulici, v trgovini ali drugod (kjerkoli si že ustvarim situacijo, ki ponuja iztočnico za pogovor o tej temi) in jih navdušim za veganstvo, ti ljudje večkrat zbegano vprašajo nekaj v tem stilu:
»Pa ste vi res aktivist za pravice živali, kot pravite?«
Jaz: »Ja, sem. Čemu to vprašate?«
Oni: »Niste prav nič vsiljivi, ne obsojate, razumete moje dileme in pomisleke ter vse razložite na enostaven in logičen način. Večino tega, kar ste povedali, prej sploh nisem vedel. Zakaj nam tega nihče ne pove? Prepričan sem bil, da je veganstvo ektrem, da je precej nepraktično ter da se to gredo le fanatiki ali bolestni ortoreksiki, zbrani v hipijevskih sektah, ipd., ne pa da je to nekaj kar se tiče vseh nas, nekaj kar zadeva temeljno pravičnost in nekaj, s čimer se pravzaprav vsi že tako ali tako strinjamo. Ponavadi so aktivisti za pravice živali oz. vegani nekako napadalni, delujejo nestrpno, vedejo se vzvišeno in kažejo s prstom nate, češ - ali ne veš da živali trpijo!? Mislil sem, da ste vsi aktivisti enaki ... odvrača me vso tisto agresivno prepričevanje v njihov prav za vsako ceno, kričanje po ulicah med protesti in podobno.«

Ena izmed knjig, ki jih nagovorjenim ljudem vedno priporočim v branje, je Etika v kuhinji (avtor Gary L. Francione). Marsikdo od njih mi kasneje pove, da mu je ta preprosta in jasno napisana knjižica popolnoma odprla oči, dokončno vzpodbudila k veganstvu in s tem spremenila življenje. Zato resnično ne razumem, zakaj med nekaterimi slovenskimi vegani vlada takšno sovraštvo do omenjenega avtorja. Nobeno slovensko društvo namreč ne promovira njegovih del (promovirajo pa številna dela welfaristov). Še več informacij o tej prelomni knjigi in odzivih ljudi po vsem svetu, si lahko ogledate v naslednjih povezavah: 12

Mislim, da se je potrebno globoko zamisliti nad pristopi, ki jih ubiramo zagovorniki živali. Po tem, kar vsakodnevno slišim od ljudi, me sploh več ne čudi, zakaj ima zanje beseda VEGAN tako negativni prizvok. Vsaj polovico časa vedno porabim za to, da jim razblinim stereotipni mit o veganstvu in pokažem, da je veganstvo pravzaprav nekaj, v kar že tako ali tako verjamejo in sovpada z njihovimi siceršnjimi vrednotami. Mislim, da aktivistom enostavno primanjkuje znanja. Če želimo biti dobri učitelji, moramo biti najprej učenci. 


PETIČ;
Neki vegan je v svoji "kritiki" mojega bloga zapisal, da če me moti ta vegetarijanski piknik, imam možnost organizirati svoj piknik po svojih STROGIH kriterijih.

Se pravi, piknik, ki ne sloni na trpljenju in smrti, je STROG?! Razumel bi, če bi to izjavil nevegan, ki ni seznanjen s tem, da je veganstvo vse kaj drugega kot ekstrem. A da to zapiše vegan ... neverjetno! Težko verjamem, da bi katerikoli vegan samega sebe označil za strogega skrajneža, zgolj zato ker prisega na nenasilje, pravičnost in enakopravnost. Ali, da bi vsakič, ko povabi svoje prijatelje k sebi na piknik, ki ni zahteval trpljenja in smrti, rekel "Dobrodošli na pikniku strogih kriterijev!".


ŠESTIČ;
Neki drugi vegan (vidni član Slovenskega "veganskega" društva) je v svojem komentarju, polnem skrajno ciničnih in žaljivih pripomb, navrgel še "argument", ki naj bi pričal o tem, da je nujno zagovarjati postopnost pri prehodu na veganstvo. Slednje je skušal zagovarjati s tem, da tudi do ukinitve suženjstva in pravic žensk ni prišlo naenkrat, ampak postopoma. 

To je sicer precej pogost, a ravno tako tudi zmoten pomislek. Kdorkoli izjavi kaj takega, smo lahko prepričani, da ne ve kaj dosti o zgodovinskih mehanizmih, ki so pripeljali do družbenih sprememb na področju človekovih pravic. 

Gibanje za človekove pravice si prizadeva za to, da nobena oseba ne bi bila obravnavana krivično. Živali niso osebe, saj jih še vedno vidimo zgolj kot predmetno lastnino. Nimajo moralnega statusa ne-človeških osebnosti. Vse dokler jim ne bomo priznali tega statusa, ki jim pripada, ne moremo govoriti o tem kako obravnavati predmete pošteno. Ravno na tej osnovi trdim, da potegovanje za "prijaznejšo/humanejšo" rejo živali zgreši bistvo. Če si obravnavan izključno kot predmetna lastnina, bodo tvoji interesi vedno podrejeni interesom tvojega lastnika. Vrednost tvojega življenja bo vedno le tolikšna, kolikor te vrednoti tvoj lastnik (če želi, te lahko ovrednoti tudi z nič!). In živali so točno v takšnem položaju. V vsakem morebitnem konfliktu interesov med njimi in njihovimi lastniki (ljudmi), bodo živali vedno izgubile, kajti v nasprotnem primeru nimamo več sistema živinoreje - enako kot priznanje vsem ljudem pravice do tega, da ne smejo biti obravnavani kot sužnji pomeni, da s tem izgine sistem sužnjelastništva. Torej je treba najprej poskrbeti za to, da bodo v očeh vseh ljudi živali postale to kar so - osebnosti.  

Poleg tega je imel, za razliko od današnjega specističnega sveta, sistem, ki je vztrajal na ohranitvi suženjstva ZELO močno in številno opozicijo proti suženjstvu. Opozicija je ves čas zahtevala popolno enakopravnost, kar je vedno tudi jasno in nesporno javno zagovarjala - za razliko od današnjega gibanja za pravice živali, ki tega ne počne, pač pa navija bodisi za privilegij "ljubkih" živali (kužki, mucke, "baby" tjulnji, delfinčki, pande, ipd.), bodisi za "humano" izkoriščanje živali v obliki večjih kletk, krajših prevozov do klavnic, masovnega zaplinjevanja piščancev namesto klanja posameznih piščancev, silikonskih namesto jeklenih cevi za prisilno pitanje gosi za pašteto foie-gras, itd. 

Gre mar verjeti, da se Abraham Lincoln, eden začetnikov odprave suženjstva, in številni njegovi somišljeniki, niso zavzemali za nepreklicno odpravo suženjstva, temveč za postopno daljšanje verig za sužnje? Seveda ne. 

Nič drugače ni bilo niti pri pobudah za enakopravnost žensk in pri boju zoper rasizem – je bil Martin Luther King za popolno enakopravnost temnopoltih na vseh področjih življenja ali nemara pristaš postopnosti in je predlagal reforme v obliki pravice do enega dodatnega sedeža za temnopolte potnike v zadnji vrsti avtobusa? In ko je to dosegel, se je mar vodja gibanja za rasno enakopravnost zagrizeno zavzel za reformo uporabe javnih stranišč in najprej predlagal naj zakon dopusti temnopoltim, da se lahko olajšajo v "belih" wc-jih vsaj med 14. in 15. uro (sprva samo med delavniki, kasnejša reforma pa bi imela aneks, ki bi to pravico raztegnil tudi za vikend)? 
Tovrstni pomisleki so resnično nerazumljivi. 

Skratka, bistvo je sledeče:
Govorimo o dveh ločenih zadevah - prva je postopno naraščanje števila tistih ljudi, ki se zavedajo pomembnosti enakopravnosti in jo sprejmejo kot del svojega vsakdana, druga pa to, kaj zagovarja uradno gibanje, ki to zavedanje širi.
Ugotovitev, da je do odprave suženjstva (ali drugih podobnih nemoralnih praks) prišlo postopoma, v resnici pove le to, da se je v javnosti postopno večalo število pristašev odprave suženjstva, ki je bilo naposled tako veliko, da je premaknilo jeziček na tehtnici v prid dokončne ukinitve suženjstva (enako, kot bi večanje števila veganov naposled doseglo dovolj veliko kritično maso za premik k prenehanju izkoriščanja živali). 

Pomislek o postopni odpravi suženjstva torej temelji na zmotnem prepričanju, da naj bi šlo za zagovarjanje postopnosti gibanja, ki se je borilo za odpravo suženjstva (v resnici so vsa tovrstna gibanja vedno zagovarjala popolno enakopravnost in ne postopnost). Zato je poskus preslikave tega pomisleka na gibanje za odpravo izkoriščanja živali le še dodatni korak globlje v to zmoto, saj namiguje, da bo spodbujanje nečesa, kar je manj od pravičnosti še najučinkoviteje pripeljalo do pravičnosti. Tovrstno sklepanje je resnično dih jemajoče!


SEDMIČ;
Precej je bilo tudi takšnih komentarjev, ki izražajo gnev nad menoj osebno.

Tovrstni odzivi ljudi so na žalost precej pogosti in kažejo na pomanjkanje vsebinskih argumentov, zato jim ne preostane drugega kot spuščanje na osebni nivo. Tako je npr. nekaj ljudi "ugotovilo", da gotovo nikoli ne pomolim nosu dlje od računalniškega ekrana in da izvajam le t.i. kavč aktivizem. Domnevam, da taisti ljudje ob morebitnem obisku knjižnice ter pogledu na polne knjižne police preštevilnih avtorjev le zamahnejo z roko in zavzdihnejo: "Ah, sami kavč avtorji, ki ne pomolijo nosu dlje od svojega pisalnega stroja! Sploh ne vedo kaj je v resnici življenje!"  

Našla se je tudi oseba, ki je podala "ekspertizo" o mojih argumentih in "dokazala", da delam škodo veganskemu gibanju in prizadevanjem za dobrobit živali, in nad tem "dejstvom" izrazila globoko razočaranje in žalost. Istočasno taista oseba pove, da sama sicer ni veganka.
Je na tole sploh potreben kakšen komentar? Tudi, če izvzamemo dejstvo, da je ta oseba podala popolnoma brezvsebinsko "ekspertizo" (beri: »Leon Kralj se moti zato ker se pač moti!«), zveni ogorčenje nevegana nad "škodo", ki jo kot vegan s svojim prizadevanjem za živali delam prizadevanju za živali, naravnost bizarno! 

Na splošno gledano - in to ne velja le v kontekstu živalske etike - kadarkoli se zgodi, da ljudje postanejo osebno žaljivi, smo lahko prepričani, da so naši argumenti trdni in so zadeli bistvo (in tega se še kako dobro zavedajo tudi tisti, ki žalijo). 

Osnovno vprašanje je zelo preprosto: Ali dolgujemo živalim moralno obvezo, da jih ne obravnavamo kot predmete? 

Da ali ne? Odgovor res ni zapleten. 

Če je odgovor DA, potem smo moralno zavezani k temu, da postanemo vegani. 
Abolicionisti pravimo DA
Vsi ostali pravite NE

In ker ne morete upravičiti svojega NE, se poslužujete osebnega žaljenja. 


SKLEP:

Vsi vegani si (upam da) želimo videti svet brez izkoriščanja živali. A žal opažam, da mnogi med nami sploh niso vegani, ampak zgolj "jedci rastlin", saj ne vidijo dlje od vsebine na svojem krožniku. Hočem reči, veganstva ne razumejo kot to, kar dejansko je – politično gibanje za pravičnost, enakopravnost in nenasilje, torej gibanje, ki v svojem jedru nosi sporočilnost boja proti vsem oblikam diskriminacije.  

Namen mojih objav ni obsojanje, še manj osebna diskreditacija tistih, ki jih omenjam v svojih besedilih, saj se ne ukvarjam z njihovimi zasebnimi življenji, pač pa z njihovimi izpostavljenimi stališči in javnimi izjavami, ki ponazarjajo stališče gibanja, društva ali organizacije, ki jim pripadajo.
Moj namen je zavzemanje za odpravo izkoriščanja živali, zato se osredotočam na podajanje konstruktivne kritike obstoječih organizacij, ki peljejo zadevo v napačno smer, na argumentirano zagovarjanje stališč ter osveščanje in spodbujanje aktivistov k izobraževanju. Samo na tej osnovi je moč sprožiti plodno javno razpravo o perspektivah naših prizadevanj za živali, z namenom, da jih lahko kar najučinkoviteje prenesemo v prakso. Odprtost za nove ideje je nujen predpogoj. 

Naj za zaključek poudarim, da dogodke, kot je VEGANSKI piknik, ne le da jih podpiram, menim celo, da jih je absolutno premalo. Težavo vidim v tem, da programi piknikov, ki se odvijajo v Sloveniji, sploh ne sledijo abolicionističnim načelom, temveč moralno spornim welfare idejam, saj vabijo predavatelje, ki ne razumejo kako pomembna in ključna je razlika med prvim in drugim. Poleg tega menim, da je velika škoda, da tovrstni pikniki ne izkoristijo priložnosti za izobraževanje bodočih veganskih aktivistov. Ravno tako opažam, da nevegani, ki pridejo na sejemski del piknika, na stojnicah niso nagovorjeni o pomembnosti prehoda na veganstvo, temveč je glavni poudarek na prodaji najrazličnejših artiklov, dejavnosti in hrane. Žalostno. 

Leon Kralj

**********

(kliknite na posamezno povezavo): 
















********
Priloga:
Vsebina predhodne objave z naslovom VEG(ETARIJ)ANSKI PIKNIK?, ki je bila povod za tokratno objavo: povezava   



Ni komentarjev:

Objavite komentar