ponedeljek, 06. junij 2016

Aktivizem v praksi - 5.del: V moralnem smislu ni razlik med krznom, usnjem, volno in živili živalskega izvora

Ta blog predstavlja vsebinsko nadaljevanje prejšnjega, ki si ga lahko preberete tukaj (kliknite na povezavo).
...  
Zelo primerno mesto za pogovor o veganstvu je tudi na letalu.

Ko na letalu naročiš kakršenkoli poseben obrok, so tovrstni obroki običajno postreženi prvi. Ko stevardesa pride mimo in vpraša, če je morda kdo naročil "poseben obrok", jaz vedno odgovorim: »Da, naročil sem veganski obrok brez vsakršnih živalskih sestavin.« Običajno me nato oseba ali osebi, ki sedita poleg mene (v primeru, da imam sedež na sredini) vprašata, če imam morda kakšno alergijo oziroma zakaj sem naročil takšen obrok. Takšno vprašanje seveda na široko odpre vrata za pogovor o tem zakaj sem vegan. Odvisno od časa, ki preteče med tem ko dobim svoj obrok in razdelitvijo hrane vsem ostalim, je do sedaj približno 20% ljudi s katerimi sem se pogovarjal, vprašalo stevardeso ko se je vrnila s strežnim vozičkom, če lahko tudi sami dobijo veganski obrok. (Pravzaprav, nikoli ne pričnem jesti svojega obroka, dokler ne pride strežni voziček ponovno naokoli, kajti v primeru, da na njem ni več nobenega veganskega obroka, svojega z veseljem ponudim svojemu sosedu, kar sem ob številnih priložnostih tudi že večkrat storil.)

Nekaj najboljših pogovorov o pravicah živali in veganstvu se je odvilo prav na letalih, še posebej med čezatlantskimi leti. Ko z nekom za 7 ur obtičiš na letalu, so ljudje pogosto zelo veseli, da lahko vsaj nekaj časa preživijo v pogovoru z osebo, ki sedi poleg njih.

Ena izmed mojih najljubših zgodb se je zgodila pred nekaj leti. Bil sem na poti do Pariza in sedel poleg ženske, ki je imela krznen plašč. Ni bila oblečena vanj, pač pa ga je imela nasproti svojega sedeža. Sam sem ravno bral izvod svoje knjige z naslovom "Uvod v pravice živali" (orig. Introduction to Animal Rights), za katero sem takrat razmišljal, da bi izdal drugi ponatis, zaradi česar sem preučeval morebitne popravke, ki bi jih lahko napravil v knjigi. Let je imel zamudo pri odhodu z letališča Newark, tako da sva z žensko kramljala o nadaljnjih letalskih povezavah v Parizu. Opazila je mojo knjigo in vprašala: »Je ta knjiga dobra?« Nasmehnil sem se in dejal, da je to "odlična" knjiga! Vprašala me je, če sem morda tip človeka, ki zagovarja pravice živali. Pritrdil sem, nato pa je naslednjih 30 minut (med katerimi smo bili še vedno na letališču) razlagala o njenih dveh psih in kako zelo ju bo pogrešala med poslovnim potovanjem po Franciji, itd.

Zatem je načela pogovor o njenem krznenem plašču. Rekla mi je: »Moj plašč vas je gotovo ujezil. Se opravičujem.« Pričela mi je pojasnjevati, da so bile lisice, iz katerih je narejen njen krznen plašč "vzrejene na farmi" in da živali niso bile ujete v lovsko past. Pojasnil sem ji, da so na farmah vzrejene živali vsaj toliko mučene kot tiste ujete v past, toda poudaril sem, da nisem ob njenem krznenem plašču - pa če so živali "vzrejene na farmah" ali ujete v past – nič bolj prizadet kot sem ob plašču, izdelanem iz usnja ali volne. Bila je osupla. »Vi ne nosite volne ali usnja?« »Ne«, sem ji odgovoril, »sem vegan.«

Naslednjih 15 minut (še vedno smo bili na letališču) sem porabil za pojasnjevanje o tem kaj je veganstvo in ji zagotovil, da omogoča širok razpon okusne in zdrave hrane in da je logična izbira za vsakogar, ki mu je mar za živali. Nato sem ji namignil, da se lisice, ki so bile ubite za njen krznen plašč v svoji osnovi v ničemer ne razlikujejo od njenih psov, ki ju je žalostna morala pustiti za dva tedna v New Yorku zaradi svoje poslovne poti. Zatem sva začela pogovor o naši moralni shizofreniji, ki vpliva na naše zmedeno razmišljanje o živalih. 

Letalo je vzletelo, pričelo se je deljenje obrokov. Dobil sem svoj veganski obrok in moja soseda je nemudoma vprašala stevardeso, če je morda na voljo še kakšen dodaten veganski obrok. Res je obstajal in zaprosila je zanj. Naslednjih nekaj ur sva porabila za pogovor o pravicah živali in veganstvu in priznal sem ji, da sem avtor knjige po kateri me je vprašala na začetku najinega pogovora.

Čez približno dva meseca po tem letu sem od nje prejel elektronsko pošto. Napisala mi je, da je svoj krznen plašč vrgla v smetnjak in da je na Amazon.com naročila izvod knjige Introduction to Animal Rights. S pomočjo tehnik, ki sem ji jih priporočil (t.i. veganski načrt 1-2-3, pri katerem opustiš vse izdelke živalskega izvora najprej pri enem obroku, nato pri dveh, zatem pri treh in nazadnje še pri vseh prigrizkih) je delala na tem, da postane veganka. Minila sta dodatna dva meseca, ko mi je ponovno pisala, zato da mi pove, da je sedaj veganka.

Poučevanje veganstva je polno izzivov. Živimo v svetu, v katerem večina ljudi brez razmišljanja predvideva, da je uživanje živil živalskega izvora nekaj povsem "normalnega" ali "naravnega". Poučevanje ljudi o veganstvu zahteva nekaj časa; pogosto gre za delo ena-na-ena, za kar si je potrebno vzeti na razpolago nekaj časa.

Toda vsakodnevno življenje nam ponuja številne priložnosti za izobraževanje drugih ljudi in najbolj učinkoviti so tisti pogovori, ki potekajo med dvema razmišljujočima človekoma v mirnem in prijateljskem ozračju.

In vsakdo, ki postane vegan, predstavlja odločilen prispevek k nenasilni revoluciji, ki bo sčasoma obrnila paradigmo stran od gledanja na živali kot na lastnino, h gledanju nanje kot na ne-človeške osebe.

*******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, ki pravi, da moramo promovirati "srečno" oz. "humano" izkoriščanje živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega/humanega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti oz. da se v moralnem smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University

Vse informacije o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan dobite na: www.howdoigovegan.com

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):
8. Mi gremo v novo smer. Greste z nami? 


Ni komentarjev:

Objavite komentar