petek, 03. junij 2016

Aktivizem v praksi - 4.del: V moralnem smislu ni razlik med "hišnimi ljubljenčki" in živalmi, ki jih jemo

Pogosto slišim koga reči, da je izobraževati ljudi o veganstvu, še posebno neznance, zelo težko.

Ravno obratno, naše vsakodnevne interakcije z ljudmi ponujajo ogromno priložnosti za pogovor o veganstvu.

Na primer, pred časom sem moral peljati enega izmed svojih psov k specialistu na veterinarsko fakulteto Univerze v Pennsylvaniji. Z menoj v čakalnici je sedela ženska, ki jo bom za potrebe tega bloga poimenoval Jane, čeprav to ni bilo njeno pravo ime. Jane je imela s seboj hrta. In kot se rado zgodi, ko se na takšnem kraju srečata dva človeka s svojima ne-človeškima kompanjonoma, sva se pričela pogovarjati o zdravstvenih težavah najinih psov, zaradi katerih sva prišla na veterino. Jane mi je med drugim razložila, da je svojega psa posvojila s strani društva, ki rešuje živali, jaz pa sem ji dejal, da je bil naš pes najden pod zapuščenim avtomobilom.

Po minuti ali dveh pogovora o tem, kako grozljiva je industrija vzrejanja hrtov za pasje dirke, sem Jane omenil, da sem pred mnogimi leti poučeval na Univerzi Pennsylvania ter da je bila ta univerza takrat razvpita po tem, da je izvajala grozljive poskuse, testiranja in "izobraževalne" postopke na psih in drugih živalih. Rekla je, da je slišala o teh poskusih, jaz pa sem izpostavil kako čudno je, da je bil del univerzitetne stavbe namenjen veterini za pomoč ljubljenim živalim, drugi del stavbe pa je bil namenjen mučenju živali, ki niso bile nikogaršnji družinski člani. Jane je dejala, da resnično ni nobenega smisla v tem, da nekatere pse in mačke obravnavamo kot družinske člane, druge pa kot poskusne zajčke.

»Prav imate,« sem odvrnil. »Toda v mnogo ozirih se v ničemer ne razlikujemo od teh veterinarjev na univerzi. Nekatere živali obravnavamo kot družinske člane, drugim pa škodujemo.«

Jane me je zaprepadeno pogledala. »Kako to mislite? Sama nikoli ne bi poškodovala psa ali mačko.« Pogovor sem speljal stran od psov in mačk in pričel govoriti o kravah, pujsih in piščancih ter o tem kako se v resnici v ničemer ne razlikujejo od psov in mačk. Mar nismo ljudje čudni, da po eni strani obravnavamo nekatere živali kot družinske člane, jih imamo radi in razpoznavamo njihovo osebnost, medtem ko istočasno zapikujemo vilice v neke druge živali, ki se v ničemer – moralno ali izkustveno – ne razlikujejo od tistih, ki jih imamo radi?

Jane je za trenutek utihnila, nato pa me je vprašala, »ali ste vegetarijanec?«
»Vegan sem,« sem odvrnil.
»Hočete reči, da ne pijete niti mleka?« me je vprašala.
»Res je. Ne jem niti jajc, niti nobenih mlečnih izdelkov.«
»Razumem, da ne jeste mesa. Toda kaj je narobe z mlečnimi izdelki in jajci?«
»Vse. Živali, uporabljene v mlečni ali jajčni industriji se dlje časa vzdržuje pri življenju v primerjavi z njihovimi "mesnimi" sotrpinkami, z njimi se ravna še celo slabše, nazadnje pa končajo v isti grozljivi klavnici.«
Jane je delovala zaskrbljeno.
»Toda, ali ni težko biti vegan?« me je vprašala.
»Nikakor,« sem odvrnil. »Neverjetno enostavno je. Poleg tega, da je to edina pravilna poteza, če smatramo živali za člane moralne skupnosti, je prav tako boljše za naše zdravje in okolje.« V naslednjih nekaj minutah sem obrazložil še zdravstvene koristi veganske prehrane in ekološko katastrofo, ki jo okolju povzroča živinoreja.

Najin pogovor je zastal za 30 sekund, nato pa me je vprašala: »Mi lahko priskrbite nekaj informacij o tem kako postati vegan?«
»Seveda. Dajte mi vaš elektronski naslov.« To je tudi storila.

Nato sva še nekaj minut govorila o širokem razponu veganske hrane, ki je dandanes na razpolago, potem pa sva bila z mojim psom poklicana k veterinarju. Še isto popoldne sem Jane poslal številne informacije o veganstvu – tako z vidika etike, zdravja in okoljskih vprašanj ter nekaj praktičnih nasvetov o prehrani in kako pripraviti hitre, enostavne in okusne veganske obroke. Tega večera sem prejel kratek odgovor: »Hvala. Poslano bom z zanimanjem prebrala.«

Čez približno mesec dni sem prejel elektronsko pošto od Jane. V pismu je med drugim napisala: »Postala sem že 60% veganka in stremim k 100%. Se že počutim boljše tako telesno kot psihično. Uporabljam tudi vegansko hrano za pse, ki ste mi jo priporočili in psička je navdušena! Hvala, da ste si vzeli čas.«

Veterinarske čakalnice in ordinacije so vedno odlična mesta za sprožitev pogovora o veganstvu. Tamkajšnji ljudje so osredotočeni na svoje živalske prijatelje in so na splošno čustveno zelo dovzetni za bolj abstraktno razmišljanje o živalih. Ne spomnim se, da bi sploh kdaj bil pri veterinarju (v nekem obdobju smo imeli doma celo 7 rešenih psov, tako da sem bil večkrat primoran iti veterino) in da ne bi tam z nekom pričel pogovora, ki je naposled pripeljal do veganstva.

*******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, ki pravi, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti oz. da se v moralnem smislu počutijo pomirjene ob konzumiranju živalskih proizvodov.

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University

Vse informacije o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan dobite na: www.howdoigovegan.com

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):
7. Mi gremo v novo smer. Greste z nami?



Ni komentarjev:

Objavite komentar