Dragi
kolegi:
Današnja izdaja Mail Online, angleškega internetnega časopisa Daily Mail, ponuja zanimiv članek dr. Dannyja Penmana o
vivisekciji [testiranju na živalih; op.p.]. Dr. Penman je včasih delal kot
raziskovalni biokemik, zdaj pa piše znanstvene članke za revijo New Scientist in časopis Daily Mail.
Dr.
Penman ne skriva, da podpira vivisekcijo:
»Enako kot večina ljudi, bi tudi jaz žrtvoval številne laboratorijske živali za to, da bi rešil svojo zaročenko ali ostale družinske člane.«
Če
pustimo ob strani, da bi večina ljudi v situaciji, v kateri bi bili prisiljeni
izbirati, žrtvovala tudi življenja številnih drugih ljudi za to, da bi rešili svoje bližnje (tako da tukaj v resnici sploh
ne gre za vprašanje živali), Penman v nadaljevanju izrazi zaskrbljenost nad tem,
da je prišlo v zadnjem letu do polmilijonskega porasta števila uporabljenih živali
v britanskih laboratorijih in da le-to zdaj znaša 3,7 milijona.
Penmann
trdi, da je v določenih primerih nujno uporabiti živali, a hkrati poudarja, da
lahko vivisekcija celo ogrozi človekovo zdravje. Citira revijo New Scientist, ki poroča, da so
rezultati vivisekcije "ravno toliko uporabni kot bi vrgli kovanec," in čeprav
sam pravi, da tako daleč vseeno ne bi šel, se strinja, da "je vivisekcija v
najboljšem primeru nezanesljiva in v najslabšem smrtonosna". Penman navaja več
primerov, ko je bilo za na živalih testirana zdravila rečeno, da so brez
kakršnihkoli škodljivih reakcij, a so ljudje pristali v kritičnem stanju in
umrli. Zagovarja nove tehnologije, ki ne vključujejo živali in ki so precej
bolj zanesljive.
Penmanova
kritika vivisekcije je precej presenetljiva, glede na to, da sam podpira vivisekcijo.
Ne vem, če sem kdajkoli videl kaj podobnega.
Morda
je vsesplošno pomanjkanje kritike vivisekcije še najbolje razloženo v sledečem Penmanovem
opažanju:
»Zakaj imamo tako veliko poskusov na živalih, ko pa obstajajo alternative?En razlog, ironično, je ta, da je nasilje in zastraševanje s strani peščice fanatikov, ki zagovarjajo pravice živali, ohromila vsakršno resno debato na to temo. Če dandanes torej dvomite v delo znanstvenikov, tvegate, da boste vrženi v isti koš z ekstremisti.Znanstveniki so tako lahko razširili svoje poskuse na živalih, brez da bi katerakoli strokovna avtoriteta preverila ali so ti poskusi sploh zares potrebni. Menim, da je to nemoralno in hkrati tudi v nasprotju z načelom akademskega raziskovanja.«
Penman
ima povsem prav. Zaradi relativno majhne skupine ljudi, ki zagovarjajo nasilje nad
vivisektorji [nad znanstveniki, ki izvajajo poskuse na živalih; op.p.], je dvomiti
ali debatirati v zvezi z vivisekcijo celo znotraj akademskih krogov zavrnjeno in
označeno kot del ekstremistične oz. nasilne agende.
Ta
ugotovitev se ne nanaša le na vivisekcijo, pač pa na celokupno živalsko
problematiko. Dejanja majhne skupine ljudi so nazadnjaškim medijem, skupaj z
institucionalnimi izkoriščevalci živali, ki bi najraje videli, da se o teh
zadevah ne bi razpravljalo, omogočila, da ustvarijo vtis, da so tisti, ki na
splošno nasprotujejo izkoriščanju živali, nasilni ljudomrzneži, ki spoštujejo
živalsko življenje, a jim ni mar za človeško življenje.
Ne
smemo dovoliti, da se uveljavi to prepričanje.
Kot
veste, sem iz moralnih razlogov proti vsakršnemu nasilju. (Več o tem si lahko
preberete v blogih Komentar o nasilju ter Nekaj dodatnega
razmišljanja o nasilju in pravicah živali) Sprejemam koncept Ahimse.
Nasilje
nad institucionalnimi izkoriščevalci živali ni le nemoralno, ampak tudi
protislovno – brezsmiselno. Institucionalni izkoriščevalci niso "sovražnik". Mi smo tisti, ki zahtevamo živalske
proizvode. Če bi jih nehali konzumirati, bi institucionalni izkoriščevalci
preusmerili svoj kapital drugam. Mi
smo tisti, ki še naprej verjamemo mitu, da bomo zaradi vivisekcije živeli dlje
in kvalitetnejše in jo zato še naprej podpiramo, pa čeprav le na način, da ne
zahtevamo od naših politikov zagotovila za prehod na alternative, ki jih omenja
Penman in za razvoj novih tehnologij.
Številni "zagovorniki živali" niso niti vegani in so pripravljeni dopuščati in podpirati
mučenje živali samo zato, ker jim je všeč okus živalskih proizvodov in ker se
ne morejo odpovedati siru, sladoledu ali čemurkoli že kar jedo od živil
živalskega izvora. Kako so ti ljudje v moralnem smislu sploh kaj drugačni od vivisektorjev?
Nekateri vivisektorji vsaj mislijo,
da delajo neke vrste družbeno koristno delo. Kot sem obrazložil že v svojih prejšnjih besedilih, se nikakor ne
strinjam s tem, da naj bi bilo v empiričnem smislu nujno uporabljati živali v
poskusih ter podobno kot Penman in drugi trdim, da je vivisekcija pogosto celo
očitno kontraproduktivna. Toda za razliko od Penmana se strinjam z izjavo, ki
jo navaja New Scientist: rezultati
vivisekcije so "ravno toliko uporabni kot bi vrgli kovanec". A tudi, če temu ne
bi bilo tako in bi bila vivisekcija vsaj do neke mere uporabna, še vedno ne more biti moralno
upravičena.
Toda nevegani podpirajo izkoriščanje živali zgolj zaradi kaprice – gurmanskega
užitka. Nimajo prav nobenega izgovora.
Vsekakor
upam, da nihče ne bo začel zagovarjati nasilja nad vsemi nevegani, še posebej glede
na to, da mednje spada tudi večina tistih, ki se smatrajo za predstavnike "gibanja
za živali"! Z ozirom na to, in neodvisno od tega ali delite moje mnenje glede
splošnega neodobravanja nasilja, je vsakršno izpostavljanje institucionalnih
izkoriščevalcev (bodisi kmetov živinorejcev ali vivisektorjev), povsem
nelogično in nesmiselno.
Pozivam
vse zagovornike živali, da nedvoumno in odločno zavrnete nasilje. Gibanje za
pravice živali je smiselno le kot gibanje miru in nenasilja. Gandhi je dejal:
Postati moramo sprememba, ki jo želimo videti v svetu.
Če
želimo videti svet, v katerem ne bo nasilja nad najranljivejšimi, moramo sami
postati nenasilni in predstavljati naše stališče na nenasilen način. Nenasilje
se prične z našim lastnim veganstvom in z uporabo ustvarjalnih, miroljubnih načinov
izobraževanja ostalih ljudi o veganstvu.
Gary L.
Francione
© 2009 Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione
Prevod:
Leon Kralj
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar