sreda, 23. september 2015

Je vsaka kampanja hkrati tudi "single-issue" kampanja?



Iz odgovorov na moje komentarje v zvezi z zadevo "drsalec Johnny Weir" (12) in glede na moje splošno tolmačenje single-issue kampanj, ugotavljam, da ste nekateri sklepali, da če je zadeva "drsalec Johnny Weir" single-issue kampanja, potem so vse kampanje, vključno s promoviranjem posvajanja oz. reševanja živali, zavetišč in celo samo veganstvo, single-issue kampanje.

Tovrstno sklepanje razkriva globoko pomanjkanje razumevanja narave single-issue kampanj. [kampanj, ki se osredotočajo le na posamično, točno določeno obliko izkoriščanja živali, op.p.]

Single-issue kampanje izpostavijo neko določeno uporabo živali ali neko obliko ravnanja z živalmi, ter imajo za cilj prenehanje te uporabe ali spreminjanje te oblike ravnanja. Težava single-issue kampanj je v tem, da predstavljajo določeno uporabo ali ravnanje z živalmi kot moralno drugačno od ostalih oblik uporabe ali ravnanja, s čimer izrecno namigujejo, da so ostale oblike izkoriščanja živali v moralnem smislu manj sporne.

Zadeva, ki se nanaša na drsalca Weira predstavlja klasičen primer tega problema. Na Weira je bilo naslovljeno odprto pismo s strani aktivistov za pravice živali, v katerem se pritožujejo nad njegovim nošenjem lisičjega krzna na drsalnem dresu. Pri tem NI šlo za odprto pismo, ki bi bilo naslovljeno na celotno reprezentanco in bi se osredotočalo na uporabo vseh živalskih kož, vključno njihovimi usnjenimi drsalkami ali volnenimi in svilenimi okraski na reprezentančnih oblačilih. Šlo je za pismo, ki je bilo osredotočeno izključno na posamičen živalski proizvod, uporabljen s strani posameznega človeka v posamičnem primeru.

Tovrstne kampanje zanemarjajo bistveni problem, in sicer, da ni nikakršne moralne razlike med krznom, usnjem, volno ali svilo. Weir je zelo učinkovito odbil očitke na svoj račun s tem, ko je podal preprosto opažanje:
»Vsak drsalec ima obute drsalke, ki so narejene iz krav,« je dejal Weir. »Že res, da sam nosim ljubko majhno lisico, toda vsi ostali imajo na sebi kravo, kar pomeni, da vsi skupaj še vedno nosimo živali.«  

Poleg tega, da to odprto pismo ponazarja single-issue kampanjo, to počne tudi v skladu s tradicijo reform za dobrobit živali [welfare reform; op.p.], saj govori le o ravnanju z živalmi in ne o njihovi uporabi. V odprtem pismu so se aktivisti osredotočili le na krznarsko industrijo ter na ravnanje in ubijanje živali na krznarskih farmah ali v divjini. Vendar pa govor o krznarskih farmah in uporabi "nehumanih" pasti v divjini, kar vabi k odgovoru: »Ok, potemtakem bi morali iznajti način, kako narediti proizvodnjo krzna bolj "humano".«

Kar se tiče udomačenih živali, živali na farmah in divjih živali, poskusi ali napori, da jim priskrbimo dom NE predstavljajo single-issue kampanj. Vsaj ne v smislu, ki naznanja srž problematike. Z udomačitvijo smo živali spravili v hudo godljo in če jih lahko umaknemo iz zavetišč, ki jih ubijajo ali jih spravimo iz ulic, potem bi morali to vsekakor storiti. Do mere, ko imamo možnost, da udomačeni ali divji živali priskrbimo dom, je to dobra stvar. To so prizadevanja za pomoč posameznim živalim. To niso kampanje, ki bi ciljale na uporabo ali neko ravnanje z živalmi, ki naj bi bile slabše od drugih ravnanj ali uporab, ki jih izrecno odobravamo (iz razlogov, opisanih tukaj). To so kvalitativno popolnoma drugačne aktivnosti.

O posvojitvah/reševanju vedno govorim v kontekstu poziva, ki zavrača uporabo živali ter kot osrednji poudarek naglaša etično veganstvo. Nikoli ne govorim o posvojitvah/reševanju kot o neki ločeni aktivnosti, temveč kot o eni izmed mnogih zavez, ki jih vsebuje abolicionistični pristop. Čeprav podpiram posvajanje brezdomnih živali, ker le-te potrebujejo dom, vedno jasno povem, da bi morali v celoti prenehati z vzrejanjem in podpiranjem vzreje udomačenih živali. 

Odprto pismo namenjeno drsalcu Johnnyju Weirju ne zaobjame ničesar od navedenega. Drsalcu Weirju bi bilo mogoče napisati pismo, v katerem bi bila problematika nošenja krzna omenjena le kot en vidik znotraj abolicionističnega pristopa (pristopa, ki se zavzema za odpravo vseh oblik izkoriščanja živali, s pozivom k veganstvu kot moralni osnovi), ki nedvoumno obsoja nošenje vseh živalskih kož in hkrati v tem kontekstu omenja veganstvo. Takšno pismo bi imelo zelo močno sporočilo, za razliko od takšnega, ki prikazuje krzno v moralnem smislu za bolj sporno od usnja (da ostalih živalskih proizvodov sploh ne omenjamo), kar je drsalec Weir učinkovito odbil v zgolj dveh stavkih.

Prav tako podpiram zavetišča, a le kot del celokupnega abolicionističnega pristopa ter promoviram le tista zavetišča, ki se tudi sama zavzemajo za odpravo izkoriščanja živali. Če zavetišče zagotavlja živalim domove, je to zagotovo dobra stvar, toda če ob tem podpirajo tudi "welfare" reforme ali promovirajo single-issue kampanje, s tem izničijo vsaj del dobrega kar sicer naredijo.

Poleg tega mislim, da so zavetišča lahko zlorabljena s strani različnih premožnih organizacij oz. interesnih skupin, ki jim zavetišča služijo kot krinka oz. priročno sredstvo za zbiranje donacij. Če želite dati svoj prispevek zavetišču, vam priporočam, da pred tem raziščete njihove finance ter poizveste o plačah ljudi, ki so vključeni v organizacije, ki vodijo zavetišča.

Prav tako je že kar precej ljudi namignilo, da ne bi smeli kritizirati tistih, ki vodijo zavetišča in se hkrati zavzemajo za reforme za dobrobit živali ali single-issue kampanje, saj bi to lahko negativno vplivalo na velikost njihovih donacij in posledično škodovalo živalim. Tule je ena izmed različic tega argumenta, ki jih nenehno poslušamo:
»Če skupina X dela nekaj dobrega za živali, ne smeš kritizirati ničesar kar skupina X počne, saj bo to škodovalo njihovim prizadevanjem za pomoč živalim.«
To je odličen recept za katastrofo in za uničenje družbenega gibanja. Natanko takšno razmišljanje je tisto, ki je pripeljalo prevladujoče gibanje do tega, da ostaja tiho ob nespodobnosti organizacije za zaščito živali PETA, ki ubije 85% vseh živali, ki jih "reši" in brezobzirno izkorišča diskriminacijo žensk v marketinške namene.

Kar se tiče tega, da naj bi bilo tudi veganstvo single-issue kampanja, resnično ne vem kaj sploh reči na to, kajti tovrstni namig ponazarja izrazito globoko zmedo v razumevanju te problematike. Kakorkoli že, ko govorim o veganstvu, govorim o prenehanju jedenja, oblačenja ali uporabe vsakršnih živalskih proizvodov za katerekoli človekove namene. Toda tudi če omejite svoje razumevanje veganstva na zgolj "vegansko prehranjevanje", še vedno zagovarjate odstranitev praks, ki vključujejo več živali kot vse ostale oblike izkoriščanja skupaj, kajti vsakdo ki ni vegan konzumira živila živalskega izvora.

Še več, vse oblike uporabe živali izhajajo iz dejstva, da jemo živila živalskega izvora. Če se to spremeni, bo temu sledilo tudi vse ostalo. Na primer, nekdo, ki sprejme moralno zavezo, da ne jé živil živalskega izvora, bo gotovo sprejel tudi to, da ne nosi krzna ali obiskuje cirkuse z živalmi. Veganstvo se torej kvalitativno razlikuje od kampanj proti krznu, ki nagovarjajo le relativno majhen delež ljudi, ali vegetarijanskih kampanj, ki jasno namigujejo na moralno razliko med mesom in ostalimi živili živalskega izvora, s čimer pošiljajo sporočilo, da uživanje ne-mesnih živil (mleko, jajca) ni sporno. 

Upam, da je to pomagalo razjasniti problematičnost single-issue kampanj. Slednje resnično ne učinkujejo in zgolj ustvarjajo zmedo s krepitvijo zmotne ideje, da so nekatere oblike izkoriščanja živali manj sporne od drugih.

Gary L. Francione   

--------------------


Ni komentarjev:

Objava komentarja