"Znanstveni" dokazi o učinkovitosti aktivizma za pravice živali?

Nick Cooney, zagovornik "pravic" živali iz welfare organizacije Mercy for Animals, kjer je zaposlen kot direktor izobraževanja (pred tem je bil zaposlen pri Farm Sanctuary) pravi, da obstajajo znanstveni dokazi, ki pričajo o tem, kakšen naj bi bil najučinkovitejši pristop k aktivizmu za pravice živali, oziroma k nagovarjanju ljudi, da postanejo vegani. Trdi, da lahko na podlagi peer-reviewed študij ugotovimo, da je najoptimalnejši pristop tisti, ki narekuje in spodbuja ljudi k postopnim korakom. Osredotoča se na psihologijo človeka oz. njegove motive za spremembo lastnega mišljenja/ravnanja v odnosu do vprašanja pravic živali. 

Z drugimi besedami, Nick Cooney zagovarja različico t.i. "new welfare" pristopa, ki pravi, da bodo ljudje najlažje sprejeli pravice živali in s tem povezano veganstvo, če:

- aktivisti izpostavljamo individualne zgodbe žrtev;

- aktivisti sprva nagovarjamo k izpolnitvi manjše zahteve (npr. vegetarijanstvo) in šele nato večje (veganstvo);

- aktivisti ustvarimo prepričanje, da je veganstvo trend, ki mu sledi vedno več ljudi (tudi slavne osebnosti);

- smo aktivisti v svoji osnovi karseda podobni tistim, ki jih nagovarjamo.

Trdim ne le, da Nickovi predlogi niso najoptimalnejši, temveč, da so slonijo na napačni predpostavki. Še več – trdim, da so moralno sporni! 

Na primeru njegovega predavanja, kjer zagovarja omenjene teze, bom razdelal posamezne točke ter pokazal v čem se Nick (kot tudi celotno welfare gibanje za živali) moti.

Na tem mestu najprej prilagam posnetek njegovega nastopa na Mednarodni konferenci za pravice živali v Luksemburgu: 

  

Podajam svoje pripombe:

1.

Nick na primeru lačne afriške deklice razloži, da so individualne zgodbe posameznih žrtev tiste, ki najbolj pritegnejo ljudi, da donirajo denar. Zato naj bi bilo po njegovem mnenju prav, da se aktivisti medtem ko nagovarjamo ljudi, ravno tako poslužujemo izpostavljanja posamične zgodbe trpljenja specifične živali, ki je podvržena krutostim v prehranski industriji.

MOJA PRIPOMBA:

Prvič; 

Donacije ne bodo odpravile izkoriščanja živali. To lahko stori le porast števila tistih ljudi, ki ne kupujejo živalskih proizvodov. Nick žal daje vedeti, da ne razume kako funkcionira industrija izkoriščanja živali, kakšne so zakonitosti njenega delovanja oz. kdo jo v resnici poganja.  

Drugič; 

Tovrstne zgodbe posameznih žrtev nedvomno pritegnejo pozornost, a ta ugotovitev na žalost nima prav nič skupnega z učinkovitostjo globalnega zavzemanja za odpravo izkoriščanja živali. Zakaj? Vzemimo primer: Slovenca (recimo mu Tone) gane in pritegne zgodba afriške deklice, a te zgodbe ne razume v smislu, da je sam kriv za tragedijo te deklice - za razliko od uživanja živil živalskega izvora, za kar je vsakomur (tudi Tonetu) kristalno jasno, da neposredno prispeva k trpljenju in smrti. Vsak človek, starejši od 5 let, namreč ve, da meso ne raste na drevesih in da je za to potrebno klati. Se pravi, Tone, vedoč, da ni kriv za nastalo dekličino situacijo, je ob njeni zgodbi ganjen in spodbujen k temu, da donira denar zanjo. Odpre denarnico, nakaže denar in se zato počuti bolje. Tone samega sebe potreplja po ramenih, češ da je dober človek in s tem zaključi svoj "aktivizem". Ne rabi spreminjati svojih življenjskih navad! In to je ključna zmota Nickove "znanstvene" teze, namreč, zavzemanje za pomoč soljudem praviloma ne zahteva spreminjanje lastnih vsakodnevnih navad, medtem ko veganstvo to vsekakor narekuje. Zato je zmotno povezovati raziskave, ki ugotavljajo najoptimalnejše metode za motiviranje k spremembam vedenja v odnosu do soljudi, z zavzemanjem za odpravo izkoriščanja živali.   

In točno to je tisto, kar je tudi sicer narobe s slehernim welfare pristopom – zbujanje sočutja pri ljudeh z osredotočanjem na zmanjševanje trpljenja, namesto na zaznavanje in odpravljanje vzroka zanj, z jasnim, argumentiranim in neposrednim pozivom k veganstvu, ki zmanjšuje povpraševanje po izdelkih živalskega izvora. Poleg tega se welfare pristop osredotoča na tretma, ki mu je podvržena žrtev, namesto direktno na odpravo vsakršnega izkoriščanja. Ljudi se na ta način z lahkoto pridobi za doniranje denarja, s tem pa prejmejo še "moralne odpustke", saj jim je dovoljeno še naprej jesti živila živalskega izvora, namreč ... tovrstni aktivisti predstavljajo veganstvo (če sploh!) kot zgolj eno od možnosti za katero se lahko človek odloči, če želi prispevati k zmanjševanju trpljenja živali (ob bok vegetarijanstvu, brezmesnemu ponedeljku, razstrupljevalnemu postu, redukcitarijanstvu, ipd.). Največkrat pa so zadovoljni že zgolj z donacijo, pri čemer donator ni deležen nikakršnega veganskega nauka, kot npr.: 

• Če ljudje smatrajo, da živali niso predmeti, temveč čuteča bitja, ter se strinjajo s tem, da jim je neupravičeno povzročati "nepotrebno" trpljenje in smrt, potem že sprejemajo veganstvo. Če ima besedna zveza "nepotrebno trpljenje in smrt" kakršenkoli pomen, potem mora to pomeniti, da sta trpljenje in smrt, povzročena iz užitka, zabave ali navade, po definiciji nepotrebna. S tem se strinjajo praktično vsi ljudje. Torej je treba ljudem samo obelodaniti, da je še najboljši izgovor, ki ga lahko ponudimo za vsakoletno trpinčenje in ubijanje 70 milijard kopenskih in 1 bilijon morskih živali, užitek, zabava ali navada. Za to ni nobenega zdravstvenega razloga (zdravstveno ustreznost veganske prehrane za ljudi vseh starosti - vključno za nosečnice, doječe matere, dojenčke, mladostnike, starejše ljudi in športnike - potrjujejo prav vse največje prehranske in zdravstvene ustanove na svetu, vključno z najkonzervativnejšimi), ter obenem živinoreja predstavlja eno največjih ekoloških groženj planetu. Se pravi, ljudje jemo živali in jim s tem povzročamo grozovito trpljenje in smrt izključno zaradi užitka, zabave ali navade - torej iz razlogov, ki jih sicer smatramo za neupravičene. Ljudje z jedenjem živil živalskega izvora kršimo lastne vrednote. (Tukaj je še članek profesorjev Francione in Charlton, ki nam v pičlih petih minutah pokaže, da smo moralno zavezani k veganstvu, tudi če morebiti sploh ne verjamemo v enakovrednost ljudi in živali: Veganstvo brez pravic živali) 

In ko ljudem zadevo razložimo na takšen način, jo vedno razumejo in jih pripravi k razmisleku. In to je ključno! Sprememba mora priti od znotraj, iz razumevanja problematike, iz srca. Biti mora posledica razmisleka, ne pa posledica "manipulacije" ali donacije. Tako ljudem pokažemo, da ne gre za nikakršen "boj" med zagovorniki živali in nevegani, temveč za poziv k uskladitvi lastnih vrednot z lastnimi dejanji. Smo bodisi vegani bodisi izkoriščevalci živali; tretja možnost ne obstaja. Veganski aktivizem mora sloneti na prijaznem, razumljivem, kreativnem in nenasilnem izobraževanju. 

2.

Nick nadalje omeni, da v kolikor je ljudem najprej podana manjša prošnja, le-to čez čas pripravi ljudi do tega, da izpolnejo tudi večjo prošnjo. Nick ob tem navede določene primere, ki so jih obravnavale raziskave in namigne, da enaka analogija velja tudi za odpravo izkoriščanja živali - nagovarjanje ljudi sprva k manjši prošnji (vegetarijanstvo), ki naj bi ljudi pripravila na kasnejši večji korak (veganstvo). 

MOJA PRIPOMBA:

Primeri, ki jih Nick navaja iz človeškega sveta (postavitev prometnih znakov za varno vožnjo, peticija za invalidni center, zbiranje donacij za Kanadsko organizacijo proti raku) so že v izhodišču izrazito drugačni in zato popolnoma neprimerljivi z zavzemanjem za pravice živali. Gre za dokaj podobno zmoto, kot v prvi točki. 

Naj pojasnim ...

Prvič; 

Živimo v družbi, ki dojema dobrobit ljudi (zavzemanje za varno in zdravo življenje človeka) za nekaj samoumevnega oz. odobravajočega, zato so pobude za pomoč ljudem pozitivno sprejete, saj so razumljene kot nekakšna dodana vrednost obstoječih družbenih norm. Na drugi strani pa v naši družbi velja za nekaj normalnega tudi ubijanje živali za človekovo uporabo (hrano, obleko, itd.), zato je nemogoče enačiti ustreznost pristopov za pomoč ljudem s pristopi za odpravo izkoriščanja živali. V tem oziru ukrepi za spreminjanje obnašanja znotraj človeškega sveta od ljudi zahtevajo nekaj povsem drugega, kot v primeru živali. Zato se "znanstveni dokazi", ki jih ponuja Nick, ponovno izkažejo za nemerodajne. Nadaljnjo podkrepitev tega argumenta si lahko preberete tukaj: 
Single-issue kampanje v človeškem in živalskem kontekstu

Škoda, da Nick in njegovi somišljeniki ne uvidijo te temeljne zmote, saj bi nemara hitreje spoznali, da je za dosego pravic živali potrebno nagovarjati nič manj kot pravičnost, ne pa "instant moralnost", kjer lahko samovoljno določaš kaj so za tvoje pojme moralna oz. moralnejša dejanja (npr. lakto-ovo vegetarijanstvo, črtanje mesa z jedilnika ob ponedeljkih, ipd.) in jih izbiraš iz kupa po sistemu a-la-carte. Ne le, da Nickove pobude ne nagovarjajo k nujni družbeni spremembi, ki je potrebna, če želimo doseči odpravo izkoriščanja živali (veganstvo kot moralna osnova in temelj pravičnosti), temveč obstoječo specistično paradigmo celo dodatno utrjujejo. Več o tem si lahko preberete tukaj: 
Nova modna muha: promoviranje redukcitarijanstva?!

Drugič; 

Ker naša zahodna kultura sprejema masovno vzrejanje in ubijanje živali za človekovo uporabo kot nekaj običajnega in naravnega, je sleherna kampanja, ki izpostavlja posamične primere izkoriščanja živali (npr. baterijska reja kokoši) jasno sporočilo javnosti, da je ta oblika izkoriščanja nekako drugačna/hujša od ostalih, "sprejemljivih/normalnih" oblik izkoriščanja živali (čeprav je dejstvo, da ni nobene moralne razlike – vse končajo v istih klavnicah). Javnost je zdaj torej pozvana naj nikar ne kupuje npr. jajc iz baterijske reje, saj to predstavlja "nemoralno" prakso izkoriščanja živali, medtem ko so ostala jajca (talna, prosta, ekološka reja) "manj nemoralna" (beri: zaželena). Več o tem si lahko preberete tukaj: 
Zakaj kampanje za dobrobit živali in single-issue kampanje NEOBHODNO promovirajo izkoriščanje živali 

Se pravi ... težava je v tem, da so Nickove "peer-reviewed" študije številnih primerov iz človeškega sveta, ki kažejo najučinkovitejše pristope k spreminjanju obnašanja ljudi, povsem neuporabne v živalskem kontekstu. Poziv ljudem naj spremenijo neko svoje ravnanje, je v obeh primerih zelo različno razumljen, saj je poziv k bojkotu npr. jajc iz baterijske reje razumljen kot moralna sprejemljivost ostalih jajc, medtem ko nihče ne misli, da pomagati izboljšati življenje invalidom pomeni, da smo proti izboljšanju življenja ne-invalidov. 

Govoriti ljudem, živečim v družbenem sistemu, ki smatra ubijanje živali za nekaj samoumevnega in normalnega, da je vegetarijanstvo oz. "manj mesa" moralni napredek, ustvarja zmotno prepričanje, da so nekatere oblike izkoriščanja živali sprejemljivejše od drugih. Poleg tega tovrstni aktivizem z ničemer ne sproža nujne revolucije, ki je potrebna za spremembo paradigme – t.j. prenehanje obravnavanja živali kot lastnine.

Ponovno poudarjam: "znanstveni dokazi", ki jih Nick uporablja za prikaz domnevne učinkovitosti pristopa pri zavzemanju za pravice živali, ne služijo svojemu namenu, saj vendar ne živimo v svetu, ki poleg ubijanja živali za človekovo hrano smatra za nekaj normalnega tudi spotikanje invalidov ali blatenje rakavih bolnikov. Zato je prepoznanje in upoštevanje temeljne pravičnosti v odnosu do živali (prenehanje obravnavanja živali kot suženjsko lastnino oz. potrošno blago) nekaj povsem drugega kot ponuditi pomoč sočloveku, čigar status je seveda vse prej kot podoben živalskemu. To tematiko zelo dobro argumentira esej na tej povezavi - http://leonkralj.blogspot.si/2016/01/moralne-zablode-organizacij-in-drustev.html  

3.

Nick skuša svojo tezo "foot in the door" med drugim potrditi s tem, ko pravi, da v kolikor bi prišel predavat na srednjo šolo in od dijakov zahteval, naj takoj naslednji dan postanejo vegani (ter naj nikoli ne vozijo avta, nimajo otrok, jedo samo organsko hrano, ipd.), nihče ne bi ugodil tem zahtevam. Pravi, da v kolikor bi od učencev zahteval naj naredijo le majhen korak, bi bila to večina pripravljena storiti. Zato je po njegovem prav, da pri zavzemanju za pravice živali od ljudi zahtevamo najprej le majhne korake, pri čemer bodo ti ljudje kasneje bolj dovzetni za večje spremembe.

MOJA PRIPOMBA:

Kot sem že pojasnil, Nick svoja sklepanja gradi izključno na raziskavah psiholoških motivov za spremembo obnašanja znotraj človeškega sveta, ki jih nato neutemeljeno preslika v kontekst zavzemanja za pravice živali in to kljub temu, da ni nobenih(!) empiričnih dokazov, ki bi kazali na to, da tisti človek, ki postane vegetarijanec nato postane tudi vegan. Nick tudi ne razume, da je bistvo v tem kaj razložiš dijakom (s čim argumentiraš moralno osnovo) in ne kaj zahtevaš od njih. Vsi, še posebno otroci, že tako ali tako sprejemajo načelo, ki pravi, da živalim ni prav zadajati trpljenja po nepotrebnem. To je lahko odlično izhodišče za pogovor o tem kaj to pomeni v praksi, ki pa ga Nick in podobni aktivisti nikoli ne zagrabijo. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je otrokom (in tudi odraslim) zelo hitro vse jasno, ko jim predstavim resnico o tem kaj zahteva pravičnost v odnosu do živali. Večina otrok, s katerimi govorim, ne potrebuje nobenih postopnih korakov, temveč želijo takoj udejanjiti to kar je prav. Samoiniciativna pripravljenost številnih mladostnikov, da "čez noč" postanejo vegani (in to navkljub nasprotovanju njihovih o veganstvu nepoučenih staršev), me vedno znova navdušuje. 

4.

Nick tudi prizna, da raziskave kažejo, da velika večina "vsejedcev" (kot tudi vegetarijancev!) smatra, da je veganstvo prevelik ekstrem, zato sami sebe ne vidijo, da bi bili sposobni narediti ta "veliki" korak.

MOJA PRIPOMBA:

Nič čudnega, da ima večina ljudi predsodke o veganstvu, ko pa jim nihče ne predstavi dejstva – da v kolikor smatrajo, da so živali čuteča bitja oz. da jih "imajo radi", je postati vegan (in ne vegetarijanec!) edina logična in smiselna ponazoritev tega. Ob tem jim nihče ne pojasni, da je veganstvo pravzaprav skladno s tem kar že verjamejo (neškodovanje živalim zavoljo lastnih užitkov ali iz gole navade), ter da je obenem enostavno, zdravo, okusno, prijazno okolju in deluje v prid človekovih pravic, in da v tem oziru ekstrem pravzaprav predstavlja "vsejedstvo", saj ponazarja kršenje lastnih vrednot. Več o veganstvu kot "ekstremu" oz. "elitizmu" sem pisal v tej in tej povezavi (kliknite). 

Po podatkih najnovejše ankete v ZDA (verjamem, da je v Evropi podobno), je 32% američanov mnenja, da si živali zaslužijo imeti pravice. Poleg tega je 80% američanov takšnih, ki jim ni vseeno in so zaskrbljeni za farmske živali, med njimi 26% takšnih, ki so "zelo zaskrbljeni" zanje. 

Tretjina ljudi torej meni, da bi morale živali imeti pravice, a zahvaljujoč moralni zmedi, ki jo ustvarja welfare gibanje, jih skoraj 30% (z ozirom na to, da je nekaj manj kot 3% američanov veganov) meni, da so "pravice živali" združljive z uživanjem živil živalskega izvora. Če jih je 26% "zelo zaskrbljenih" za živali, to pomeni, da jih 23% še vedno žveči njihova telesa in ostale živalske produkte. Žalostno je, da obstaja toliko ljudi, ki jim je več kot očitno mar za živali, a prejemajo popolnoma napačno sporočilnost s strani "zagovornikov živali", ki jim dopovedujejo, da jim je lahko "mar" za živali ter jih lahko istočasno še naprej ("humano") izkoriščajo. Pomislimo samo kakšen napredek bi bil storjen, če bi jim bilo na kreativen način predstavljeno veganstvo kot moralni imperativ.

5.

Nadalje Nick pravi, da družbene norme, ki jih upošteva večina ljudi, spodbujajo posameznike, da jih tudi sami pričnejo upoštevati. Obenem omeni raziskavo o brisačah v hotelih ter to poveže s pobudo o nagovarjanju ljudi s tem, da jim omenimo, da veganstvo sprejema vedno več ljudi, da postaja nekakšen trend, ki mu sledijo tudi slavne osebnosti.

MOJA PRIPOMBA:

Nick ponovno namiguje na posluževanje manevrov, ki naj bi ljudi zmanipulirali v to, da postanejo vegani. Namreč, kdor postane vegan na podlagi tega, da dojema veganstvo kot trend, definitivno ne postane vegan iz pravih razlogov (slonečih na notranjem vzgibu), zato je le vprašanje časa, kdaj bo opustil ta "trend". Nick to kasneje priznava tudi sam, ko ugotavlja, da se mnogo veganov in vegetarijancev vrne nazaj na vsejedstvo. To sicer omeni v kontekstu tega, ko se ljudem pojasni zgolj zakaj naj bi se spremenili, namesto da bi povedali tudi kako naj se spremenijo (izbira živil, nakupovalna priporočila, recepti, ipd.). Menim, da je priporočljivo ljudem predstavljati tako "zakaj" kot "kako", a problematična je že sama welfare "zakaj-kako-sporočilnost", saj med drugim smatra prehod na vegetarijanstvo za moralni napredek, podobno kot je zanje moralni napredek tudi stališče, ki zagovarja izogibanje zgolj določenim živilom ali oblekam (npr. perutnina ali krzno). Welfare "gibanje" s svojim početjem v resnici ne spodbuja ljudi k prenehanju izkoriščanja živali, temveč ravno obratno - omogoča jim mirnejšo vest ob nadaljevanju izkoriščanja živali! Več o tem tukaj:  
Meso/živalski proizvodi "srečnih" živali: Korak v pravo smer ali "omogočanje lažjega povratka" k jedenju živali? 

Nick preveč lahkotno razume osebno spremembo v veganstvo. Postati vegan namreč pomeni vse prej kot nepremišljeno potezo s slepim sledenjem množicam ali slavnim osebam, pomeni namreč odkrivanje resnice o daljnosežnosti lastnih življenjskih navad ter na podlagi samokritike prevzemanje osebne odgovornosti ter umestitev načela pravičnosti v svoje življenje.

6.

Nick nadaljuje s tem, da je uspešnost aktivizma večja, če smo tudi sami podobni ljudem, ki jih nagovarjamo, ter da so najbolj dojemljivi mladi ljudje in ženske.

MOJA PRIPOMBA:

Že res, a ta ugotovitev ponovno spelje zadevo stran od bistva, saj je Nickov nasvet za učinkovitost aktivizma še enkrat več osredotočen na vse kaj drugega kot na vsebino (kaj je tisto povemo ljudem).

Mladi in ženske? Sam osebno pristopim tudi k starejšim in moškim, pri čemer ne opazim slabšega dojemanja tega, kar jim povem. A ker je Nickov welfare pristop osredotočen predvsem na podajanje informacij o trpljenju živali in ne o temeljnih principih pravičnosti, si s tem verjetno res zreducira "klientelo" predvsem na mlade in ženske.

7.

Nick večkrat ponovi, da je naš cilj, da rešimo karseda veliko živalskih življenj v čimkrajšem času.

MOJA PRIPOMBA:

Problem, ki ga vidim pri tem je, da ta izjava seveda neobhodno pomeni, da se osredotočamo predvsem (ali izključno) na trpljenje teh živali, ki so danes tukaj in čakajo na smrt. Ne izpostavljamo problematiko same smrti, temveč čakanje nanjo, zato spodbujamo "humane" načine ravnanja z živalmi (večje kletke, krajši prevozi do klavnic, ipd.). A vsakič, ko izpostavljamo zlorabo živali, avtomatično ne izpostavljamo uporabe živali. Obojega hkrati se ne da početi.

Na primer:

Predpostavimo, da imamo jutri 2 uri časa, ki ga nameravamo nameniti aktivizmu. Imamo izbiro – lahko delimo takšne vrste letakov, ki pozivajo npr. proti baterijski reji in zatorej posledično (nehote) nagovarjajo ljudi k uživanju ekoloških jajc iz "proste premium reje", ali pa delimo takšne vrste letakov, ki nagovarjajo ljudi naj ne jedo nobenih jajc, saj tako ekološka kot baterijska jajca ponazarjajo izkoriščanje, hudo trpljenje in smrt. Možno je seveda početi le eno ali drugo, oboje hkrati ne gre. A tudi, če bi bilo možno, bi bila takšna sporočilnost kontradiktorna in bi ponazarjala precejšnjo moralno zmedo. Več o tem argumentu si lahko preberete tukaj: Naša izbira

Se pravi, fokus na reševanje čimvečjega števila življenj tukajšnjih živali ne vzame v ozir dejstva, da se vsako sekundo vzredi na milijone novih in novih zasužnjenih živali. Zato so tovrstna prizadevanja obsojena na "večno reševanje". Na drugi strani pa postati vegan pomeni reševati problem pri izvoru - potrošniška nepokorščina je daleč najučinkovitejši in pravzaprav edini način za odpravo izkoriščanja živali.  

Naj ob tem omenim še kolosalne zmote očitkov, ki jih welfare gibanje redno uperja proti zagovornikom abolicionističnega pristopa [opomba: abolicionisti se zavzemamo za veganstvo kot neizpodbitno moralno osnovo oz. za odpravo izkoriščanja živali in ne za regulacijo izkoriščanja, kot to počno welfaristi. Vse ključne informacije o abolicionizmu si lahko preberete tukaj]. 

Skratka, očitki, ki letijo na nas, namigujejo, češ da nam ni mar za reševanje življenj današnjih/tukajšnjih živali. To je izrazito neosnovana obtožba. Seveda nam je mar, zato tudi nagovarjamo k ničemer manj kot veganstvu, ki rezultira v zmanjševanju povpraševanja kot edini učinkoviti rešitvi za odpravo izkoriščanja živali (za razliko od welfaristov, ki v najboljšem primeru ponujajo ljudem veganstvo kot zgolj eno od možnosti, če želimo zmanjšati trpljenje živali). Poleg tega abolicionisti nagovarjamo k posvojitvam čimvečjega števila pomoči potrebnih udomačenih živali vseh vrst. Se pravi, poleg psov in mačk tudi krav, puranov, kokoši, rib, pujsov, skratka vseh, ki so se zaradi človekovega ravnanja znašle v tej godlji, imenovani udomačevanje (to problematiko sem dodobra obdelal v blogu z naslovom Spornost udomačevanja psov, mačk in drugih "hišnih ljubljenčkov"). Žalostno dejstvo pač je, da se vseh milijard živali, ki trenutno čakajo na smrt, seveda ne da rešiti. Rešitev abolicionisti torej vidimo izključno v prenehanju nenehnega vzrejanja novih živali, ne pa v izboljšavah pogojev, v katerih se zasužnjuje živali kot to predlagajo ostali "zagovorniki živali". To je približno tako, kot situacijo zlorabljenih otrok sirot brez staršev ne bi reševali s tem, da jim nudimo nov ljubeči dom, pač pa s tem, da se potegujemo za bolj "humane" načine zlorabljanja. Se pravi, očitki na račun abolicionizma so neutemeljeni. Še več, ponazarjajo – kako ironično - natanko to, kar je narobe z welfare pristopom. Večje kletke ali širše korito za vodo pač ne ponazarjajo reševanja živali. Še manj odprave njihovega izkoriščanja. Poleg tega vsak človek, samo s tem, da postane vegan, reši cca. 10.000 živali (za tolikšno število smrti je namreč odgovoren povprečni nevegan v svojem življenju; gre sicer za precej konzervativno oceno, ki je v realnosti lahko precej višja). 

8.

Na koncu Nick odgovori na vprašanje iz občinstva o "humanem" mesu in zatrdi, da pri organizaciji Farm Sanctuary (kot tudi pri Mercy for Animals, kjer je zaposlen zdaj) ne podpirajo kupovanja "humano" proizvedenih izdelkov iz živali.

MOJA PRIPOMBA:

S tem se žal ne morem strinjati. Nick je izrekel zelo očitno laž. Farm Sanctuary, kot tudi Mercy for Animals sta namreč skupaj z ostalimi organizacijami podpisali javno izjavo, v kateri trgovski verigi Whole Foods Market izrekajo pohvalo in podporo za njihovo pionirsko delo na področju uveljavljanja "humanih" standardov za farmske živali (glej spodnjo sliko):

Ta uradna izjava več kot očitno promovira in razume "humano" izkoriščanje živali kot nekaj pozitivnega. Kakršnokoli drugačno sklepanje bi bilo povsem nerazumno. Na milijone živalskih proizvodov na trgovskih policah ima vsak dan izključno na podlagi te izjave prilepljeno oznako "Odobreno s strani organizacij za pravice živali". Nick pravi, da navzlic temu pri Farm Sanctuary (in Mercy for Animals) opozarjajo, da je vsakršna, četudi "humana" proizvodnja, nemoralna.

Rečem lahko samo: Kako grozljivo dvolično dojemanje morale!

Tovrstne oznake za "humano" proizvedeno meso/jajca/mleko imajo en sam cilj: prepričati potrošnike, da nadaljujejo s konzumiranjem živalskih proizvodov in da ne rabijo imeti slabe vesti ob izkoriščanju živali, saj je bila njihova žival, ki jo imajo na krožniku, "spoštljivo" trpinčena in ubita z odobritvijo "zagovornikov pravic živali".  

Vse o moralni dvoličnosti organizacije Mercy for Animals, katere direktor izobraževanja je Nick Cooney, in o njihovem bogatenju na račun oglaševanja izdelkov "srečno" izkoriščanih živali, si lahko preberete v teh dveh člankih: 
1. Mercy for Animals and Cage-Free Duplicity 
2. Mercy for Animals Opposes and Promotes Animal Exploitation, Somehow.  

POVZETEK:

To kar predlaga Nick Cooney, se v ničemer ne razlikuje od tega kar predlagajo praktično vse welfare organizacije in društva za živali: (1) Postopnost; (2) Single-issue kampanje in (3) "Humano" izkoriščanje živali. 

Z vsem tem samo še dodatno utrjujejo specizem v družbi, ki je že tako ali tako prežeta z diskriminatornim odnosom do ne-človeških živali, ter poglabljajo moralno zmedo, saj ne izpostavljajo veganstva kot moralni imperativ. Skupni imenovalec vseh Nickovih predlogov je zmotno mišljenje, da je moč na podlagi študij iz človeških primerov (invalidi, organizacija proti raku, trpljenje afriške deklice, hotelirstvo, ipd.) sklepati na najoptimalnejše pristope za spreminjanje obnašanja ljudi v zvezi z izkoriščanjem živali. Vse te študije in raziskave so zaradi značilnosti družbe v kateri živimo, neprimerljive z živalskim kontekstom že v samem izhodišču, saj je sam motiv za spremembo izrazito drugačne narave, enako kot tudi status enih (osebe) in drugih (lastnina). 

Upam, da tisti aktivisti, ki jim je resnično mar za živali, čimprej uvidijo, da je pristop, ki ga ubirajo "zagovorniki živali" kot je Nick Cooney, zgrešen tako v praktičnem kot moralnem smislu in se nehajo zgledovati po njem. Urgentno naj se lotijo študija Abolicionističnega pristopa, najbolj dovršene teorije pravic živali v zgodovini in končno prično vidno spreminjati svet. 

• Za zaključek dodajam še strokovno utemeljitev, napisano s strani priznanega dr. Caseya Tafta, v kateri dokaže, da so "znanstvene" metode, na katere se sklicuje Nick Cooney in celotno "gibanje" za pravice živali povsem neuporabne, saj vsebujejo celo vrsto ključnih statističnih napak in zmotnih interpretacij. Z drugimi besedami - metode, ki jih omenja Cooney, so zdaj tudi uradno razkrinkane kot lažna znanost: Pseudoscience in the Animal Rights Movement   

avtor: Leon Kralj

*******

Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. Če iz vaših ust prihajajo besede o nenasilju, potem si ne tlačite nasilja v usta. 

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni opcija - je nuja. Vsaka organizacija ali društvo, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti trdno stališče, da je veganstvo moralna osnova. 

Sorodne teme (kliknite na povezavo): 
1. Resnica o "gibanju za pravice živali" 
2. Specizem "new welfare" gibanja 
3. Radikalno različno dojemanje morale med vegani 
4. Živali kot lastnina ter analogija s posilstvom 
5. Argumenti za "prehod" do veganstva 
6. Vegafest: festival trajnostnega načina ignoriranja živali (avtor Leon Kralj) 
7. Mi gremo v novo smer. Greste z nami?