sreda, 23. september 2015

Peter Singer podpira vivisekcijo. Zakaj ste presenečeni?



Britanski The Sunday Times [1] je 26.11.2006 poročal o BBC-jevem dokumentarcu, v katerem se Peter Singer (ki je po navedbah časopisa The Times imenovan za »očeta modernega gibanja za pravice živali«), sreča s Tipu Azizom, znanstvenikom, ki na univerzi Oxford pri svojem raziskovanju Parkinsonove bolezni uporablja primate. Aziz je razložil Singerju, da pri primatih sproži razvoj parkinsonizma [motorični simptomi Parkinsonove bolezni, npr. tresavica, motnje ravnotežja, težave pri gibanju, rigidnost mišic; op.p.] ter zatrdil, da je uporaba 100 opic pomagala 40.000 ljudem. Singer mu je odgovoril:
»Torej, v primeru tovrstnih raziskav je jasno, da se strinjam, da gre za opravičljiv eksperiment. Mislim, da si nimaš kaj očitati – čeravno si ti strokovnjak v tem in ne jaz – v kolikor ni obstajala druga možnost za odkrivanje tega znanja. Zato to raziskavo zlahka opravičim.« 
Do tega trenutka [3 dni od objave, op.p.] sem prejel 64 e-mailov od vodilnih zagovornikov pravic živali iz ZDA, Velike Britanije in od drugod, v katerih izražajo svoje začudenje in osuplost nad Singerjevimi stališči. Skoraj vsi svoja pisma začnejo z izrazom začudenja, kot na primer: »Ali lahko verjameš, kaj je rekel Singer?!«

Moj odgovor je preprost: Zakaj ste presenečeni?

Če ste brali kaj je Peter Singer pisal zadnjih 40 let, potem je popolnoma jasno, da smatra uporabo neljudi – in ljudi – v poskusih za moralno sprejemljivo. Še več, Singer nedvoumno zavrača pravice živali in odpravo izkoriščanja živali; uživanja živil živalskega izvora samega po sebi ne smatra za moralno sporno; meni, da smo lahko "osveščeni vsejedci"; zagovarja, da imamo lahko z živalmi obojestransko zadovoljujoče seksualno razmerje ter trdi, da je moralno opravičljivo ubiti bolnega otroka z motnjami v duševnem razvoju.

Skratka, namesto, da se sprašujemo »ali lahko verjameš kaj je rekel Singer?«, se je bolj primerno vprašati: Mi lahko prosim kdo pojasni, kako je Singer sploh postal "oče modernega gibanja za pravice živali"?

Singer je utilitarist [utilitarizem = filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja lastna korist, op.p.]. Singer trdi, da je presoja o tem, kaj je v določeni situaciji prav in kaj narobe, odvisno le od posledic. Če bo uboj 100 opic rešil življenje 40.000 ljudi, potem je po njegovem to dejanje moralno opravičljivo. Singer jasno zavrača stališče pravic živali, ki bi prepovedalo obravnavanje teh 100 opic izključno kot sredstvo za dosego naših ciljev. Toda Singer prav tako misli, da bi bilo v tovrstnih poskusih primerno uporabiti tudi ljudi z resnimi motnjami v duševnem razvoju, kajti po njegovem bi bilo specistično [specizem = diskriminacija na podlagi vrste, op.p.], če bi pri poskusih dajali "prednost" živalim pred ljudmi, živečimi v podobnih okoliščinah [nezavedanje samega sebe, op.p.]. 
Torej, Singer že od samega začetka zagovarja vidik, ki je v popolnem nasprotju ne le s postavko pravic živali, temveč tudi s splošno sprejetimi načeli človekovih pravic. Njegovi pogledi se skladajo s pogledi nacističnih zdravnikov, ki so v svojih poskusih uporabljali "duševno prizadete" ljudi.

Singer trdi, da živali večinoma nimajo interesa po nadaljevanju svojega obstoja. Zato naša uporaba živali sama po sebi še ne sproža moralnih vprašanj; zgolj naše ravnanje z živalmi je tisto, ki šteje. Singer to trditev večkrat jasno izrazi, vključno v svoji knjigi Animal Liberation [Osvoboditev živali, op.p.]. Trdi, da večina živali ni samozavedajočih in nima niti "trajne sposobnosti umskega zavedanja svojega obstoja", niti želje po prihodnosti. (knjiga Animal Liberation, stran 228) Žival ima lahko interes, da ne trpi, toda "ker ne more doumeti kaj pomeni imeti ‘življenje’ v smislu razumevanja kaj pomeni obstajati v daljšem časovnem obdobju", žival nima interesa po nadaljevanju svojega življenja ali po tem, da se jo uporabi kot vir ali lastnino človeka. (stran 228-229) Živalim ni mar, če jih vzredimo in zakoljemo za hrano, jih uporabimo v poskusih ali jih izkoristimo kot vir na kakršenkoli drug način, vse dokler imajo razmeroma prijetno življenje. Ker po Singerjevem mnenju živali ne posedujejo nikakršnega zanimanja po življenju kot takem, pravi, da je "izguba, ki jo utrpi ubita žival, dobra v luči nastanka novega življenja živali, ki bo živela podobno prijetno življenje". (stran 229) Čeprav je Singer kritičen do intenzivne reje živali, trdi, da bi bilo lahko moralno opravičljivo jedenje tistih živali, "ki imajo prijetno bivanje v skupinah primernih njihovim vedenjskim potrebam ter so nato ubite hitro in brez bolečine". (stran 229-230) Navaja, da "spoštuje skrbne ljudi, ki pazijo na to, da jedo zgolj meso takšnih živali". (stran 230)

Singer v svoji nedavni knjigi z naslovom The Way We Eat: Why Our Food Choices Matter (soavtor Jim Mason) razpravlja, da smo lahko "osveščeni vsejedci" in etično izkoriščamo živali, če se na primer odločimo, da bomo jedli le tiste živali, ki so bile "humano" vzrejene in ubite.

Singerjevo sporočilo je jasno: zaradi zlorab živali v intenzivni reji je morda bolj zaželeno biti vegan ali vegetarijanec. Toda hkrati ne ugovarja in nikoli tudi ni ugovarjal jedenju in ubijanju živali za hrano!  

Če se vam v zvezi s tem poraja kakršenkoli dvom, si preberite Singerjev intervju [2] v oktobrski izdaji nove welfare revije Satya. Singerjeve besede so sledeče:
»Ljudje se motijo, če mislijo, da sem omilil osnovni etični argument. Nekateri predvidevajo, da sem v knjigi Animal Liberation dejal, da je ubijanje živali vedno napačno in da sem s tem podal nekakšen argument za postati vegetarijanec ali vegan. A če bodo ponovno odprli knjigo Animal Liberation, v njej ne bodo našli takšne trditve.«
Singer jasno pove, da vidi problem le v izkoriščanju intenzivno vzrejenih živali. Potem, ko bomo naredili proces vzreje živali bolj "human" in s tem zadovoljili Singerjeve utilitaristične vzgibe, se bomo lahko vsi vrnili nazaj k jedenju živali. Singer misli, da je napačno "preveč fanatično vztrajanje na popolnoma veganskem življenju." Ko je bil tudi sam povprašan o lastnem veganstvu, je na to odgovoril: "Oh, o tem ni nobenega dvoma, sem nečist." 

Singer ne le, da ne vidi nikakršnega problema v jedenju živali in živalskih proizvodov, prav tako se mu ne zdijo problematični niti seksualni odnosi z živalmi, v kolikor z njimi ravnamo "humano". Na mehko-pornografski strani Nerve.com, nam "Naš Oče" pravi sledeče:
»Seks z živalmi ne vsebuje vedno krutosti. Le komu se ni že kdaj zgodilo, da je kakšen družabni dogodek prekinil gostiteljev družinski pes, ki je zgrabil obiskovalčevo nogo in ob njo pričel krepko drgniti svoj penis? Gostitelj takšno početje ponavadi sicer prekine, toda zasebno vsakdo le ne nasprotuje temu, kadar sam postane objekt spolne potešitve svojega psa, kar pa lahko občasno pripelje tudi do razvoja obojestranske potešitve.« (glej povezavo) 
V knjigi The Way We Eat, Singer in Mason pripovedujeta o dnevu, ki sta ga preživela na farmi puranov, kjer sta "zbirala puranjo spermo in jo vstavljala v pure" [purane ženskega spola, op.p.]. Najprej sta ujela purane in jih zadržala, medtem ko je drugi delavec "stisnil samčkovo črevesno odprtino, dokler se ni ven izcedila bela tekočina. Z vakumsko črpalko sta jo nato vsesala v brizgalko." Singer in Mason sta morala nato "pokoriti" pure, kar je vključevalo njihovo zadržanje in ukrotitev, "tako da so bile njihove zadnje strani obrnjene navzgor in njihove odprtine odprte." (stran 28) Osemenjevalec je nato vstavil brizgalko v puro in uporabil sunek stisnjenega zraka za vstavitev sperme v njihove jajcevode.

Torej, očitno Singerjeva verzija "osvoboditve živali" pomeni, da lahko živalim povzročamo trpljenje, z namenom zadovoljitve naše radovednosti kako v praksi delujejo mehanizmi izkoriščanja živali.

Nadalje, Singer zavzema stališče, ki ga večina med nami z vidika temeljev človekovih pravic dojema kot nedopustnega. Na primer (eden izmed mnogih primerov), v knjigi z naslovom Practical Ethics, Singer razpravlja o tem ali je moralno sprejemljivo ubiti otroka, ki se je rodil kot hemofilik [hemofilija = recesivna oz. avtosomna dedna bolezen zaradi pomanjkanja specifičnega faktorja strjevanja krvi, op.p.]. Trdi, da čeprav je dilema težavna, lahko stopimo v bran uboja otroka, če je to edini način, da bodo imeli starši še enega "normalnega" otroka, kajti "kadar smrt prizadetega/bolnega otroka pripelje do rojstva drugega otroka z boljšimi perspektivami za srečno življenje, bo skupna količina sreče mnogo večja, če je prizadeti/bolni otrok ubit." (stran 186) In čeprav tovrstni pogled obravnava človeške otroke kot "zamenljive", Singer vztraja, da so otroci v tem smislu podobni nesamozavedajočim ne-človeškim živalim, zaradi česar je sprejemljivo, da se jih ubije. Pravi, da "uboj prizadetega/bolnega otroka ni moralno enakovreden uboju človeške osebe. Pogostokrat sploh ni napačno." (stran 191)

Lahko bi nadaljeval s primeri, ki prikazujejo, da Singerjeva stališča nimajo ničesar skupnega s pravicami živali ali tistim, kar večina med nami razume kot sprejemljiv pogled na človekove pravice. Edino kar lahko rečemo pozitivnega o Singerju je to, da svojih stališč nikoli ni skušal prikriti. Zato me čudi zakaj so vsi presenečeni nad njegovimi izjavami v zvezi z Azizovimi poskusi na opicah v Oxfordu.

V intervuju v reviji Satya [2] Singer na vprašanje v zvezi z odzivom na knjigo The Way We Eat odgovori naslednje:
»Veseli me, da ljudje, ki so tudi sami vegani ter vključeni v katero izmed večjih organizacij za pravice živali, te organizacije močno podpirajo. Nekajkrat sem bil deležen kritik s strani tistih ljudi, za katere bi pričakoval, da se bodo odzvali. Hočem reči, obstajajo ljudje, ki so prehitro pripravljeni kritizirati druge, čeprav stojijo praktično na istem bregu, le da niso tako brezmadežni kot oni sami. Zato so se obregnili ob dejstvo, da v knjigi preprosto ne rečem, da bi morali postati vegani in nič drugega.«
Singer je zgrešil bistvo. Tisti, ki verjamejo, da je uživanje živalskih proizvodov moralno sporno, ne "stojijo na istem bregu" kot Singer. Njegovo stališče se v ničemer ne razlikuje od stališča institucionalnih izkoriščevalcev živali, ki vztrajajo na tem, da lahko uporabljamo živali vse dokler le poskrbimo za to, da ne trpijo "preveč". Singerjev pogled omejuje problematiko pravic živali na razpravo o tem, kaj pomeni "preveč" trpeti, kar povsem zgreši bistvo – da uporabe živali ne moremo z ničemer upravičiti, pa naj bo le-ta še tako "humana". Nič ni narobe s tem, da si "čistun" glede vprašanja temeljnih pravic. Bi kdorkoli trdil, da je zavračanje "humanega" posilstva ali "humane" zlorabe otrok preveč "čistunsko"? Seveda ne.

Vse dokler bo tako imenovani "oče modernega gibanja za pravice živali" promoviranje veganstva kot moralne osnove označeval za "fanatično", bo gibanje počelo natanko to kar je počelo zadnjih nekaj desetletij – nazadovalo.
Skrajni čas je, da tisti, ki si prizadevajo za odpravo izkoriščanja živali (in ne regulacijo izkoriščanja), zavrnejo "Našega Očeta" in začnejo ustvarjati nenasilno družbeno in politično gibanje, ki bo izzvalo izkoriščanje živali na smiseln način.

Gary L. Francione
Board of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University


Opombe:
[1]Poročilo britanskega The Sunday Times:  http://www.abolitionistapproach.com/media/links/p5/the-sunday.pdf
[2]Intervju s Singerjem v reviji Satya:  http://www.abolitionistapproach.com/media/links/p5/interview.pdf
[3] Članek Petra Singerja na mehko-pornografski strani Nerve.com: http://www.abolitionistapproach.com/media/links/p5/see-review.pdf  

-------------------


Ni komentarjev:

Objava komentarja