Že
vrsto let uporabljam izraz "moralna shizofrenija" za opis našega zmedenega in blodnjavega načina razmišljanja o
moralnem statusu ne-človeških živali.
Danes
zjutraj sem naletel na primer moralne shizofrenije, ki je osupnil celo mene.
Časopis
The Associated Press je objavil
zgodbo z naslovom Beli morski psi
lovijo kot Hannibal Lecter [beli morski pes oz. Carcharodon
carcharias; imenovan tudi veliki beli morski pes ali beli
morski volk; op.p.]. Ljudje, ki naj bi bili znanstveniki, trdijo:
Beli morski psi imajo nekaj skupnega s človeškimi serijskimi morilci, navaja najnovejša raziskava: Ne napadajo naključno, temveč zalezujejo točno določeno žrtev in neopazno prežijo nanjo.
Morski psi se zadržujejo v ozadju in opazujejo žrtev na primerni razdalji - ne prav blizu in ne prav daleč, lovijo strateško ter se učijo iz predhodnih poskusov, navaja študija, ki je bila objavljena v spletnem časopisu The Journal of Zoology. Raziskovalci so za to, da bi ugotovili kako ti strašljivi morski plenilci lovijo, kar je sicer težko opazovati pod morsko gladino, uporabili metodo, ki se koristi pri izdelavi profila serijskih morilcev.
No,
pa razmislimo o tem za trenutek. Ne-človeške živali so kot serijski morilci,
zato ker svoj lov strateško načrtujejo in ker se premišljeno odločajo o tem kaj
bodo jedle.
Je
to morda kakšna šala?
Mar
človeški lovci ne počnejo enako? Seveda počnejo.
Zanimivo,
članek navaja:
Obstaja velika razlika med belimi morskimi psi in serijskimi morilci, namreč: motiv. Beli morski psi napadajo zato, da bi se nahranili in preživeli in ne zato, da bi iskali vznemirjenje. Beli morski psi so veličastna bitja, ki jih je potrebno zaščititi, pravi Neil Hammerschlag, vodja raziskave.
Toda
večina človeških lovcev ne lovi zato, da bi preživeli; lovijo ker uživajo v
zalezovanju in ubijanju. Ali niso torej oni tisti, ki so bolj podobni serijskim
morilcem, glede na definicijo tega izraza v članku? Zdi se mi, da je ravno to
neobhodna logika, ki jo lahko izpeljemo iz tega članka.
Dejstvo,
da ne-človeške živali ravnajo strateško, da pridejo do hrane, jih ne dela
drugačne od človeških lovcev - ali v tem primeru od človeških nakupovalcev, ki
se med sprehajanjem med trgovskimi policami odločajo o tem kaj bodo jedli.
Poleg
tega je zalezovalno vedenje morskih psov (in drugih ne-človeških živali) precej
močan dokaz, da so živali kognitivno visoko razvite in sposobne razumskega
mišljenja. Kot veste, v svoji teoriji o pravicah živali zagovarjam, da je le
sposobnost občutenja tista, ki zadostuje za to, da se bitje prišteva za člana
moralne skupnosti. Nobena druga kognitivna lastnost ni potrebna. Skratka, vse dokler
živali zaznavajo s čutili in doživljajo bolečino, je naša moralna dolžnost, da
jih ne obravnavamo oz. ne uporabljamo kot vir za človeka. Toda to zalezovalno vedenje vsekakor
nakazuje, da je zahodna filozofija, ki že tradicionalno zanika razumsko
mišljenje živali, preprosto zgrešena. Pravzaprav je analiza zalezovalnega
vedenja, ki so jo opravili ti raziskovalci, očiten dokaz, da nekaterim ljudem
primanjkuje sposobnosti razumskega mišljenja.
Zato,
da se počutimo "superiorne" in da lahko nadaljujemo s fantazijo o živalih kot "drugih" oz. "manjvrednih", zdaj torej trdimo, da je aktivnost, ki označuje
naše vedenje (in v primeru človeških lovcev je ta analogija še bolj očitna)
podobna vedenju serijskega morilca. To je odličen primer zmedenega in
blodnjavega razmišljanja; in točno to je tisto kar mislim s tem, ko govorim o moralni
shizofreniji.
Gary
Francione
©
2009 Gary L. Francione
Prevod:
Leon Kralj
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar