Welfare
ideologija glede odnosa do živali - ideja, da bi morali z živalmi ravnati "humano" - je prisotna že 200 let. Pripeljala nas ni nikamor. Danes izkoriščamo več
živali in na bolj grozljive načine kot kadarkoli prej v človeški zgodovini.
Ustanovitelji
welfare teorije iz 19. stoletja so nasprotovali človeškemu suženjstvu, toda
nikoli niso nasprotovali lastniškemu statusu živali, ker so menili, da čeravno
živali lahko trpijo, nimajo interesa po nadaljevanju življenja. Skratka, da
živalim ni mar, da jih uporabljamo,
ampak jim je mar le kako jih uporabljamo.
Po mnenju welfaristov živali nimajo sposobnosti samozavedanja in nimajo
interesa po nadaljevanju življenja; imajo le interes, da niso ubite na boleči
način.
Welfaristi
iz 19. stoletja si torej za razliko od prizadevanja za odpravo človeškega
suženjstva niso prizadevali za odpravo živalskega suženjstva. Namesto tega so zagovarjali
uvedbo zakonov, ki zahtevajo "humano" ravnanje z živalmi. A to, česar welfaristi
niso dojeli je, da dokler imajo živali status lastnine, bo stopnja zaščite, ki
jo zagotavljajo ti zakoni, ostala zelo nizka, kajti zaščita interesov živali
zahteva finančne izdatke. Iz tega sledi, da se na splošno troši le toliko
denarja in ščiti le tiste interese živali, ki se odražajo v ekonomski koristi za nas.
In
od takrat se ni spremenilo popolnoma nič.
Welfaristi
21. stoletja še vedno vztrajajo, da živali nimajo interesa po nadaljevanju
življenja ter to, da jih ubijemo, ne predstavlja moralnega problema. Peter
Singer, ki velja za novodobnega protagonista welfare teorije iz 19. stoletja, slednje celo izrecno
poudarja. Nazor, da živali nimajo interesa po nadaljevanju življenja tudi
pojasni, zakaj pri organizaciji PeTA (People
for the Ethical Treatment of Animals) nimajo težav s tem, da ubijejo 90% živali, ki jih rešijo. Za welfariste smrt sama po sebi ne predstavlja "škode" za žival.
Poleg
tega welfare regulacije večinoma ne storijo drugega kot izboljšajo
ekonomsko učinkovitost izkoriščanja živali. Povedano drugače, interese živali
ščitimo le takrat, ko imamo od tega ekonomsko korist. Welfare kampanje za
živali, kot npr. kampanja za zaplinjevanje
piščancev ali za odpravo
ograd za breje živali temeljijo izključno na ekonomski učinkovitosti. Skratka,
te reforme se uvaja na osnovi tega, da bodo izboljšale proizvodno učinkovitost industrije
izkoriščanja živali.
Po
200 letih doktrine, ki je specistična
(=življenje ne-človeške živali samo po sebi nima moralne vrednosti) in ki je
dokazala, da je v praksi neučinkovita,
je nastopil čas
za spremembo.
Gary
L. Francione
©
2009 Gary L. Francione
Prevod:
Leon Kralj
******
Če
še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi
vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in
do samega sebe.
Če
ste že vegan, potem izobražujte
ostale ljudi o veganstvu.
In
nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano
izkoriščanje" živali ali postopne
"majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici
je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali"
ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti ob
konzumiranju živalskih proizvodov.
Če
so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja.
Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za
pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni
imperativ.
Vse
o tem ZAKAJ in KAKO postati vegan: www.howdoigovegan.com
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar