četrtek, 06. oktober 2016

Spornost udomačevanja psov, mačk in drugih "hišnih ljubljenčkov"

Abolicionistični vegani nismo le proti vzrejanju živali za hrano, temveč proti vzrejanju oz. udomačevanju vseh živali, torej tudi psov, mačk in ostalih, ki služijo ljudem "za družbo". Osnovno stališče, ki ga zagovarjamo in ki je hkrati tudi iztočnica prvega od šestih abolicionističnih načel pravic živali, se glasi:
Vsa čuteča bitja (človeška in ne-človeška) imajo eno samo pravico, iz katere izhajajo tudi vse ostale - temeljno pravico do tega, da niso obravnavana kot lastnina drugih. Ne obravnavati čuteča bitja kot lastnino med drugim pomeni, da moramo prenehati vzrejati vse živali za človekovo uporabo, vključno s "hišnimi ljubljenčki".  

Naj podrobneje razložim zakaj takšno stališče:

Prvič:
Ne glede na to ali sami sebe imenujemo skrbniki, ljubitelji ali prijatelji naših psov, mačk, hrčkov, konjev, itd., je realnost takšna, da smo njihovi lastniki. V naši družbi imajo namreč živali status lastnine (tako v pravnem kot kulturnem smislu). Čeprav imajo morda za nas "višjo sentimentalno" vrednost, pa so naše živali v resnici le naša last. Last, ki se ne razlikuje od ostalih predmetov, premičnin ali nepremičnin, ki jih posedujemo. Živali so uporabljene izključno kot sredstvo za zadovoljitev človekovih teženj. In čeprav pravimo, da priznavamo živalim moralno vrednost in da jih ne dojemamo kot navadne predmete, njihov status lastnine v resnici pomeni, da pravzaprav nimajo moralne vrednosti; imajo le ekonomsko vrednost, oziroma vrednost, ki jim jo dodelimo ljudje - njihovi lastniki.

Vsi razpoznavamo, da je obravnavati druge ljudi kot lastnino v nasprotju s priznanjem ljudi za bitja z moralno vrednostjo. Vsi sprejemamo temeljno moralno načelo, ki pravi, da mora biti vsem ljudem (ne glede na njihove osebne značilnosti - barva kože, spol, inteligenca, spolna usmerjenost, stopnja fizične ali duševne razvitosti, itd.) priznana osnovna moralna pravica do tega, da niso obravnavani kot lastnina. Navsezadnje ravno na tem načelu sloni celotna svetovna obsodba človeškega suženjstva. Lastniški status živali pomeni, da so živali obravnavane kot predmeti, ne glede na to ali si morda prizadevamo z njimi ravnati "ljubeče". Toda med človeškimi in ne-človeškimi živalmi ni nobene takšne razlike, ki bi lahko upravičila nepriznavanje enake temeljne pravice vsem živalim, kot jo priznavamo vsem ljudem. Vsem čutečim bitjem (ljudem in živalim) moramo priznati enakovrednost v tem, da niso obravnavana oz. uporabljena izključno kot lastnina in sredstvo za dosego človekovih ciljev. Abolicionistični pristop k pravicam živali zavzema jasno stališče, da je vsakršna uporaba živali nemoralna, ne glede na morebitne koristi, ki jih to prinaša ljudem ter ne glede na bolj ali manj "humani" način uporabljanja. 

Drugič:
Udomačene živali niso niti približno podobne temu, kar naj bi v resnici bile. Tekom zgodovine jih je človek s križanjem in gensko manipulacijo tako zelo spremenil, da sploh ne spominjajo več na živali izpred nekaj tisočletij. Zato ta bitja niso del naravnega sveta, ampak del sveta, ki smo ga mi umetno ustvarili. Ta bitja smo razvili za svoje sebične namene – hrano, obleko, družbo, zabavo, šport, itd. Zanje smo ustvarili umetni svet, v katerem jih izkoriščamo na vse mogoče načine. Te nekdaj veličastne, samostojne živali smo si podredili in jih naredili popolnoma odvisne od nas. Udomačeni psi, mačke, hrčki, itd. ne zmorejo skrbeti sami zase. Mi kontroliramo vse njihove potrebe in odločamo o vseh aspektih njihovih življenj - v kakšnih pogojih bodo živele, kje in kdaj bodo spale, kdaj in koliko bodo jedle, ali bodo imele svežo vodo, kdaj bodo šle ven na svež zrak (če sploh), skratka ta bitja smo si v celoti podredili in njihova življenja zreducirali na golo služenje našim interesom. Zato ta nemočna bitja v resnici niso ne živali, ne ljudje – so nekaj vmes. So popolnoma ranljiva bitja, prepuščena na našo milost in nemilost. 

In ker se udomačene živali niso znašle v tej godlji po svoji krivdi, temveč izključno zaradi ravnanja človeka, je edino pravično, da jih ponovno "osvobodimo". Osvoboditev ne pomeni, da jih spustimo v divjino (navsezadnje tam sploh ne bi preživele), ampak da jih nehamo "proizvajati", da torej prenehamo z načrtno vzrejo novih in novih udomačenih živali, bodisi za zrezek, pašteto, mleko, jogurt, sir, jajca, čevlje, jakno ali za "hišne ljubljenčke".

Tretjič:
Pse, mačke, hrčke, morske prašičke, kune, činčile, papagaje, ribe, pajke, kanarčke, kače, zajčke in druge živali se množično proizvaja kot po tekočem traku, podobno kot vijake v tovarni ali so (v primeru eksotičnih živali) zajete v naravi in se jih prevaža na dolge razdalje, ki je za mnoge usodna. "Hišne ljubljenčke" se trži na enak način kot predmete. Vzreditelji in trgovina z živalmi zgolj odgovarjajo na povpraševanje ljudi, enako kot v primeru proizvodnje živil živalskega izvora, zato je glavna odgovornost na nas, da prenehamo zahtevati oz. povpraševati po (živih ali ubitih) živalih. Čeprav nekateri lepo skrbijo za svoje hišne živali, je mnogo več takih, ki z njimi ravnajo zelo slabo. Npr. v ZDA večina psov preživi v enem domu manj kot dve leti, preden so odvrženi na cesto, v zavetišče ali oddani novemu lastniku. Več kot 70% vseh ljudi, ki posvojijo živali, jih kasneje tudi odvrže. Mnogi jih kupijo kot igračko svojim otrokom, a se jih kmalu naveličajo in znebijo. Vsi poznamo tudi grozljive zgodbe o sosednjih psih na kratkih verigah, ki preživijo večino svojega življenja osamljeni. Mesta širom sveta so polna brezdomnih, zavrženih mačk in psov, ki živijo nesrečno življenje in bodisi stradajo bodisi zmrznejo, podležejo boleznim, ali pa so trpinčeni s strani ljudi. Veliko je tudi takšnih ljudi, ki trdijo, da imajo radi svoje hišne živali, a jih brezčutno iznakazijo z rezanjem ušes, repkov ali puljenjem njihovih krempljev, da ne bi popraskali pohištva, itd.

Svojo hišno žival resda lahko obravnavamo kot družinskega člana in ji priznavamo inherentno vrednost njenega življenja ter je ne smatramo kot potrošno blago. Toda naša skrb za našo žival v resnici pomeni le, da svojo živalsko lastnino vrednotimo višje od njene tržne vrednosti. Nič drugega. In če si premislimo ter se odločimo, da bomo svojemu psu vsakodnevno zadajali hude udarce kot neke vrste "vzgojni ukrep" ali da ne bomo hranili svoje mačke, češ da bo bolj motivirana za lovljenje miši v kleti, ali pa da bomo "evtanazirali" (beri: ubili) svojo žival, ker ne želimo več finančnih izdatkov zanjo, bo naša odločitev zaščitena z zakonom. Imamo dovoljenje, da vrednotimo svojo lastnino kot se nam zahoče. Lahko jo vrednotimo visoko ali nizko (ali jo celo ubijemo). 

Na primer: za svoj avtomobil lahko skrbim lepo in ga redno čistim ali pa se ga odločim pustiti rjaveti in propadati. To je popolnoma moja svobodna izbira. Dokler mu zagotavljam minimalno vzdrževanje, ki omogoča, da opravi tehnični pregled, je vsaka druga odločitev v zvezi z mojim avtom, vključno z odločitvijo, da ga oddam trgovcu z rabljenimi deli, čisto moja stvar. Dokler zagotavljam minimalno hrano, vodo in zatočišče za svojo hišno žival, je katerakoli druga odločitev, razen sadističnega mučenja živali, povsem moja stvar, vključno z odločitvijo, da jo odvržem na cesto ali oddam v zavetišče (kjer je veliko živali po izteku 30-dnevnega zakonskega roka bodisi ubitih ali prodanih v raziskave), ali jo nesem "uspavat" k veterinarju.  

Skratka, naša osnovna moralna dolžnost je, da prenehamo podpirati načrtno vzrejanje vseh udomačenih živali ter karseda dobro poskrbimo za tiste, ki so že tukaj, dokler ne umrejo naravne smrti. Toda predpogoj je, da postanemo vegani in izobražujemo oz. pozivamo druge ljudi k veganstvu kot moralnem imperativu. Ne moremo biti za pravičnost v odnosu do živali in hkrati ostajati tiho glede tega, da je veganstvo moralna osnova, ali celo osebno jesti živali in njihove izločke, se oblačiti vanje, obiskovati živalske vrtove, aquaparke, cirkuse z živalmi, konjske dirke, bikoborbe ali kakorkoli drugače sodelovati pri izkoriščanju živali (mimogrede: 
nobene moralne razlike ni med mesom ter ostalimi živili živalskega izvora - mlekom, mlečnimi izdelki in jajci: vsa vsebujejo trpljenje, vsa vsebujejo smrt in vsa predstavljajo nepravičnost, ne glede na bolj ali manj "humano" ravnanje z njimi). 

Četrtič:
Nekateri, ki ugovarjajo argumentu, ki ga predstavljamo abolicionistični vegani, pravijo, da imajo vse živali in tako tudi "hišni ljubljenčki" temeljno pravico do razmnoževanja oz. do nadaljevanja vrste, zato naj jih ne bi smeli sterilizirati oz. kastrirati.

Odgovor zakaj je ta teza moralno zgrešena, je še najlažje razumljiv, če uporabimo analogijo v človeškem kontekstu:

Dejstvo je, da bomo ljudje v prihodnosti ustvarjali "umetne ljudi". Pravzaprav se obstoječa tehnologija že zelo nagiba v to smer (menda celo že obstajajo zametki prvih poskusov). Skratka, ustvarjalo se bo ljudi za potrebe takšnih in drugačnih del (večinoma nevarnih ali zelo utrujajočih del, ki jih običajni človek ne zmore). Težnja bo ustvariti takšne ljudi, ki bodo čimbolj fizično sposobni, a hkrati čustveno nerazviti, otopeli in vodljivi, zato da bodo bili sposobni opraviti vse zadane naloge (kakršnekoli že). Njihova življenja in celoten njihov obstoj bo namenjen služenju drugim ljudem. Na svet bomo spravili posameznike, čigar življenja bodo v resnici ena sama žalost. Povedano drugače, to bodo novodobni sužnji, ki bodo izkoriščani v vseh ozirih.

In zdaj pomislimo ... ali bi kdorkoli med nami rekel, da je temeljna pravica teh načrtno ustvarjenih ljudi (duševno pohabljenih sužnjev) pravica do razmnoževanja in nadaljevanja vrste, zato, da bomo lahko še naprej izkoriščali tudi njihove potomce? Večina bi se strinjala, da je tovrsten predlog sprevržen. Če je kaj temeljna pravica, je to prenehati z načrtnim ustvarjanjem teh ljudi, jih prenehati izkoriščati ter na primeren način poskrbeti za vse tiste, ki so že ustvarjeni.  

Enako je z udomačenimi živalmi. Tu so zato, ker smo jih mi umetno ustvarili za naše egoistične potrebe. Temeljna pravičnost pomeni prenehati jih načrtno vzrejati in prenehati trgovati z njimi, nič drugače kot v primeru umetno ustvarjenih človeških sužnjev.  

Se pravi, osnovna moralna dolžnost vseh ljudi je, da:
2. izobražujemo in pozivamo javnost k veganstvu kot moralni osnovi oz. temeljni pravičnosti,
3. ne kupujemo psov, mačk, zajčkov, ptic, kokoši, pujskov, koz, jagenjčkov, krav, itd., temveč posvajamo in spodbujamo k posvajanju vseh obstoječih brezdomnih in pomoči potrebnih živali vseh vrst ter k njihovi sterilizaciji/kastraciji. 

Svet bo precej bolj pravičen in narava bo veliko bolj naravna brez udomačenih živali.

Avtor: Leon Kralj

Viri:
Gary Francione, Anna Charlton: Etika v kuhinji

Sorodne teme (kliknite na povezavo):




Ni komentarjev:

Objavite komentar