Animals Who Are Almost Human [Živali,
ki so skorajda ljudje; op.p.],
je del študijskega programa psihologije v okviru spletnega študija na daljavo
in ponazarja klasičen primer krepitve zelo problematičnega sporočila, da v
moralnem smislu štejejo le tiste kognitivne sposobnosti, ki so podobne človeškim
– in ne le sposobnost občutenja oz. subjektivna zavest.
Če
pogojujemo moralni status živali s kognitivnimi značilnostmi, ki presegajo zgolj
sposobnost občutenja, potem nadaljujemo z antropocentrično aroganco, imenovano specizem.
Reči, da so pomembne le tiste živali, ki so "podobne nam", je enako kot bi
rekli, da so belopolti ljudje večvredni od temnopoltih.
Ni pomembno kako "pametne" so živali in ali posedujejo mentalne sposobnosti podobne
našim. Sposobnost občutenja je edina značilnost, ki jo rabijo za
to, da imamo do njih moralno dolžnost, da jih ne uporabimo kot vir za
zadovoljevanje naših interesov.
"Gibanje
za pravice živali", ki poleg promoviranja "srečnega izkoriščanja" živali še
naprej poveličuje človeku podobne opice, morske sesalce, slone, itd., je
zakoreninjeno v specizmu. Ta pristop je izjemno problematičen iz vsaj dveh
razlogov:
1.
Ignorira, da so kognitivne značilnosti, ki presegajo sposobnost občutenja,
nepomembne pri odločanju o tem ali uporabiti bitje izključno kot vir za človeka.
To nam je vsem jasno kadar gre za ljudi. Biti "pameten" je morda pomembno v
določenih situacijah, kot npr. odločanje o tem ali bomo podelili nekomu
šolnino, a je popolnoma nepomembno pri odločanju o tem ali uporabiti nekoga kot
prisilnega darovalca organov ali kot "poskusnega zajčka" v bolečih biomedicinskih
poskusih brez njegove privolitve. To bi morali razpoznati tudi kadar gre za
živali.
2.
Postavlja standard, po katerem živali, naj so še tako "podobne nam", iz te
situacije nikoli ne morejo iziti kot zmagovalke. Na primer, že dolgo vemo, da
so človeku podobne opice v vseh pogledih zelo podobne ljudem, a jih še vedno
izkoriščamo. Naj bodo živali še tako "podobne nam", niso nikoli dovolj "podobne
nam", da bi se to odrazilo v naši dolžnosti, da prenehamo z njihovim
izkoriščanjem.
To,
kar sam imenujem pristop "podobnih sposobnosti mišljenja", vsebuje igro,
v kateri živali nikoli ne morejo zmagati, kajti nikoli ne bodo dovolj "podobne
nam".
In
nenazadnje: Ali osredotočanje na sposobnost občutenja kot takega upravičuje
hierarhijo čutečega bitja nad nečutečim? Ne, zato ker je sposobnost občutenja nujna in tudi zadostna značilnost za to,
da lahko rečemo, da ima bitje svoje interese (prioritete, želje ali hotenja).
Kamen nima sposobnosti občutenja; nima nobene izmed oblik mišljenja, s pomočjo
katerega bi lahko izražal svoje prioritete, želje ali hotenja. Rastlina je živa, a prav tako nima nobene izmed oblik mišljenja, s pomočjo katerega bi
lahko izražala svoje prioritete, želje ali hotenja.
Zanimivo je, da celo "gibanje za pravice živali" vztraja, da piščanci,
ki so številčno najpogosteje izkoriščana žival, nimajo nobene od teh "posebnih" kognitivnih značilnosti in so zato lahko še naprej uporabljani kot potrošno
blago s strani ljudi, če jih le uporabljamo na "humani" način. In čeprav so na zgoraj omenjeni seznam sedmih živali vključene še druge živali in ne
le tiste, ki jih običajno častijo zagovorniki živali, so iz njega še vedno
izključeni piščanci in naš glavni vir mlečnih izdelkov – krave. Kako prikladno,
kajne?
******
Če
še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi
vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za
nenasilje do Zemlje in do samega sebe.
Če
ste že vegan, potem izobražujte
ostale ljudi o veganstvu.
Če
so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja.
Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice
živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni
imperativ.
Gary L.
Francione
Board
of Governors Distinguished Professor of Law, Rutgers University
© 2012
Gary L. Francione
Prevod:
Leon Kralj
Vse o
veganstvu: www.howdoigovegan.com
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar