Zakaj so zakoni proti mučenju živali neučinkoviti

»Vsi se strinjamo, da je moralno nesprejemljivo živalim zadajati "nepotrebno" trpljenje.

Glede na to, da je praktično vso trpljenje, ki ga zadajamo živalim, nepotrebno, kako lahko potem sploh določimo moralne in pravne okvire, ki upoštevajo pravilo, da živalim ne smemo zadajati nepotrebnega trpljenja? Kako določimo stopnjo zaščite, ki bi jo morali nuditi živalim?

Odgovor je jasen: interese živali ščitimo le takrat, ko je to koristno tudi za nas. Na splošno prepovedujemo le tiste oblike ravnanja z živalmi, ki nam ne prinašajo nobenih ekonomskih koristi in ki zmanjšujejo vrednost živalske lastnine. Zahtevamo le tolikšno stopnjo zaščite interesov živali, ki je potrebna za to, da se živali izkorišča na ekonomsko najbolj učinkovit način. Ker je pojem "nepotrebno" trpljenje vezan na olajševanje procesa izkoriščanja živali, ni presenetljivo, da je standard za "humano" ravnanje v veliki meri določen s tem, kar se smatra za običajno prakso izkoriščanja živali v določeni industriji. In če hočemo ugotoviti kaj je potrebno za izdelavo določenega živalskega proizvoda, je najbolje, da o tem povprašamo tiste, ki živali že uporabljajo v ta namen, saj predvidevamo, da bi bilo zanje povsem nerazumno, da bi zadajali neutemeljeno škodo svoji lastnini (in si povzročali ekonomsko škodo). In zakon deluje natanko po tem principu. Posledično zakoni proti mučenju živali pogosto izrecno izvzamejo "normalne" oziroma "običajne" prakse, ki jih izvaja določena institucionalizirana oblika izkoriščanja živali, npr. živinoreja. In tudi ko niso izrecno izvzeti iz zakonskih predpisov, sodišča tolmačijo zakone proti mučenju živali tako, da dovoljujejo le takšno ravnanje z živalmi, ki se smatra kot normalna oz. običajna praksa v določeni industriji.

Prepoved zadajanja "nepotrebnega" trpljenja torej večinoma pomeni le prepoved zadajanja neutemeljenega trpljenja, ki ga razumen in ozaveščen lastnik svoje lastnine [beri: lastnik živali] že tako ali tako ne bi zadajal. Zakon na splošno lastnikom živali ne bo nalagal, da ravnajo v nasprotju z ekonomsko koristjo svojega procesa proizvajanja živalskih proizvodov. Se pravi, kar se tiče welfare zakonov proti mučenju živali in kar je hkrati tudi domet welfare gibanja, je zagotavljanje učinkovitosti izkoriščanja živali.«   

Odlomek iz knjige Animal Rights: The Abolitionist Approach

Prevod: Leon Kralj

******

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.  

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu. 

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. 

Vse o veganstvu:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Osredotočanje le na "intenzivno rejo" živali je zgrešeno

2. Problematika "welfare" pristopa k pravicam živali, strnjena v štirih točkah

3. Uvedba seznama mučiteljev živali ali kako so se zagovornikom živali uresničile sanje

4. Melanie Joy zahteva dokaze o zgrešenosti welfare pristopa

5. Kam gre gibanje za pravice živali? (1.del)

6. "Znanstveni" dokazi o učinkovitosti aktivizma za pravice živali? (avtor Leon Kralj)  

7. MORALNE ZABLODE ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV ZA PRAVICE ŽIVALI

8. Abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali in veganstva