So šimpanzi, delfini in sloni vrednejši od drugih živali?

Med nekaterimi zagovorniki živali obstaja težnja, da pripisujejo status ne-človeške osebnosti le tistim živalim, ki imajo višje razvite – se pravi, človeku podobne – kognitivne sposobnosti, kot so npr. šimpanzi, delfini in sloni. Trdim, da ko gre za odločanje o tem koga lahko obravnavamo kot nadomestni vir, ta kriterij popolnoma nepomemben. Kognitivne sposobnosti so morda pomembne za nekatere namene, a ne za ta namen. 

Zamislite si človeški primer: Mary je odlična zgodovinarka, Joe pa ima hude motnje v duševnem razvoju. Ali je razlika v kognitivnih sposobnostih med njima pomembna? Da, za namen odločanja o tem koga od njiju zaposliti kot profesorja zgodovine; in ne za namen odločanja o tem koga izbrati kot prisilnega darovalca organov ali kot neprostovoljnega udeleženca v bolečih biomedicinskih poskusih. Niti Mary niti Joea ne bi smeli uporabiti za te namene.

V moralnem smislu šteje le sposobnost občutenja oz. obstoj subjektivnega zavedanja. In živali, ki jih vsakodnevno rutinsko izkoriščamo – krave, pujsi, piščanci, ribe, itd. – so čuteče. Če imajo te živali sploh kakšno moralno vrednost [če jih ne vidimo kot predmete; op.p.], potem ne moremo upravičiti, da jih obravnavamo kot vir oz. potrošno blago, ter da počnemo to v odsotnosti vsakršne nuje oz. prisile. Na nek način to že tako ali tako razpoznavamo. Na primer, večina ljudi je bila zgrožena nad novico o prirejanju pasjih bojev Michaela Vicka [slavnega ameriškega nogometaša; op.p.], ker vsi verjamemo, da ni prav zadajati živalim trpljenja po nepotrebnem. In to kar je storil Michael Vick je storil zgolj za svoj užitek in zabavo. Tega nikakor ni mogoče šteti kot "nujo".

Toda večina med nami uživa živali in živalske proizvode, ki celo v najbolj "humanih" okoliščinah vsebujejo zadajanje grozljivega trpljenja in nasilno smrt. In kakšno opravičilo imamo za zadajanje tega trpljenja in smrti? Nikomur ni potrebno jesti hrane živalskega izvora za to, da bi bil zdrav. In živinoreja predstavlja pravo ekološko katastrofo. Naše najboljše opravičilo: gurmanski užitek. Nič več od tega. V bistvu smo vsi Michael Vick.

V članku, ki sem ga napisal leta 2005 za revijo The New Scientist, sem pojasnil, da tisti ljudje, ki trdijo, da obstajajo "posebne" živali, ki si zaslužijo podelitev statusa ne-človeške osebnosti zgolj zato, ker so bolj "podobne nam" (šimpanzi, delfini, sloni, itd.), s tem pravzaprav želijo reči, da v moralnem smislu štejejo le "višje" razvite živali in da ni nič narobe z jedenjem "nižje" razvitih živali. Takšen način razmišljanja o etiki v odnosu do živali je enako kot bi rekli, da so izmed temnopoltih ljudi tisti z malce svetlejšo poltjo vrednejši več od tistih s temnejšo. Bolj so "podobni nam", pri čemer beseda "nam" predstavlja rasistično normo, po kateri je prav biti bel.

Reči, da so moralno vrednejše tiste živali, ki so "podobne nam", ni nič drugega kot krepitev specizma in ne njegovo zavračanje. Kar se tiče morale, tehta piščanec enako kot slon.

Čas je za vnovičen, temeljitejši razmislek o etiki v odnosu do živali.

****** 

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione

Professor, Rutgers University

© 2013 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/do-chimpanzees-dolphins-and-elephants-matter-more/  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. O človeku podobni inteligenci in moralni vrednosti

2. Vsi smo pasjeborci! (avtor Leon Kralj)

3. Ne, etično veganstvo ni skrajnost

4. Peter Singer in "luksuz" smrti

5. Mary Bale, Michael Vick in naša moralna shizofrenija

6. Moralna shizofrenija: Alastair Graham, škotski "Michael Vick"