Živali kot lastnina ter analogija s posilstvom

28. december, 2006 /avtor Gary L. Francione

Odkar sem včeraj objavil blog Veganstvo: Temeljno načelo abolicionističnega gibanja, sem prejel ogromno elektronske pošte od ljudi, ki pravijo, da jim je moja analiza pomagala pri razmišljanju o tej tematiki. Čeravno so vprašanja bralcev raznolika, pa se večinoma osredotočajo na dve stvari, ki sem ju izpostavil v blogu: status živali kot lastnine in analogija s posilstvom. Ponujam vam svoj odgovor v zvezi s tem.

Živali kot lastnina

Prvič, nekateri ljudje so me prosili naj bolj podrobno razložim argument o zgrešenosti welfare pristopa do vprašanja pravic živali na osnovi tega ker so živali lastnina. 

[Opomba prevajalca: za razliko od abolicionističnega pristopa do vprašanja pravic živali, welfare pristop – pristop "dobrobiti živali" - meni, da je problem v trpljenju oz. načinu izkoriščanja živali, in ne v njihovem ubijanju oz. dejstvu, da jih sploh izkoriščamo, saj ne promovira veganstva kot moralne osnove, pač pa izvaja kampanje za boljše ravnanje z izkoriščanimi živalmi, kar se posledično odraža v trgovski ponudbi domnevno "humanih" proizvodov živalskega izvora in pomiritvi ljudi, ki se lahko zaradi tega počutijo boljše ob nadaljevanju svojega izkoriščanja živali.]

O tem sem že veliko pisal. Primerno mesto za začetek učenja o tem problemu je video predstavitev Živali kot lastnina, ki se nahaja na moji spletni strani.

Če povzamem zelo na kratko: živali so lastnina; so ekonomsko tržno blago. In ker so živali lastnina, so obravnavane izključno kot sredstvo za dosego naših ciljev. Živali nimajo nobene inherentne vrednosti [=ljudje ignoriramo dejstvo, da vsaka žival ceni svoje življenje, četudi ga ne ceni nihče drug; op.p.]; imajo le zunanjo oz. pogojno vrednost, ki jim jo določimo ljudje. Kar se zakona tiče, se ne-človeške živali ne razlikujejo od katerekoli druge lastnine, ki jo posedujemo.

Obstaja seveda osnovna razlika med živalsko lastnino in drugo vrsto lastnine, in sicer v tem, da so živali, za razliko od naših avtomobilov, iPodov, itd., čuteča bitja. Imajo subjektivno zavedanje. Imajo interese. Imajo hotenja, želje in prioritete – in predvsem imajo interes, da ne trpijo, ne izkusijo bolečine in da živijo. V tem pomembnem oziru se živalska lastnina bistveno razlikuje od vsake druge vrste lastnine. Krava je čuteče bitje, ki ima subjektivno zavedanje in lahko trpi; iPod ni čuteče bitje in nima subjektivnega zavedanja. iPod nima nobenih hotenj, želja ali prioritet.

Težava je v tem, da zaščita interesov živali predstavlja strošek. Zato večinoma ščitimo le tiste interese živali, od katerih si obetamo ekonomsko korist.

Na primer, vsak zakol krave neobhodno vključuje bolečino in trpljenje. Po zakonu morajo biti krave pred zakolom omamljene z elektrošokom (razen v primerih, ko so zaklane v skladu s kosher ali halal postopkom) in čeprav je omamljanje strošek, se smatra, da je ekonomsko upravičen. Namreč, če so živali omamljene, se med samim postopkom klanja manj premikajo, kar zmanjša možnost nastanka poškodb delavcev in zmanjša škodo na truplih, ki bi lahko nastala v primeru neomamljene živali. Omamljanje torej omogoča, da se lahko meso proda po višji ceni.

Seveda imajo krave v svojem življenju še številne druge interese razen tistega, ki ga imajo v trenutku preden jim zabodemo nož v vrat in mnogo izmed teh drugih interesov je prežetih z bolečino in trpljenjem. Toda teh interesov ne ščitimo, ker ne bi bili ekonomsko upravičeni. Zaščita teh drugih interesov bi predstavljala strošek, ki bi bil večinoma prenešen na potrošnika. Čeprav se večini ljudi nekako dozdeva, da bi se moralo z živalmi ravnati "humano", je realnost takšna, da večina ljudi uživa živali in živalske proizvode in če bi jim bilo res mar za to, jih sploh ne bi jedli. Povedano drugače, večina ljudi ni pripravljena "plačati" več zaščite za živali.

Zato ostajajo welfare standardi zelo nizki in vezani na status živali kot potrošnega blaga. Od družbe, ki konzumira živali – početje, ki ne more biti opravičeno z ničemer drugim kot z gurmanskim užitkom ali navado – generalno gledano ne moremo pričakovati, da bo "kupila" več zaščite za te živali, glede na to, da ta zaščita predstavlja strošek in da bi vsak omembe vreden porast zaščite živali pomenil znatno podražitev živalskih proizvodov.

Ideja, da so živali potrošno blago, se lepo odraža v welfare zakonih [zakonih za "zaščito/dobrobit" živali; op.p.] in welfare kampanjah organizacij za živali. 

Welfare zakoni prepovedujejo zadajanje "nepotrebnega" trpljenja živalim, toda ta standard že od nekdaj izvzema tisto trpljenje, ki ga industrija smatra kot "potrebno" oz. "neizogibno" trpljenje. In industrija na splošno ščiti interese živali le do te mere, ko je to stroškovno upravičeno. Zakaj se zakon zgleduje po industrijskih standardih? Za to obstaja več razlogov. Eden izmed razlogov je, da predvidevamo, da tisti ljudje, ki vzrejajo živali za zakol, ne bodo povzročali bolečine in trpljenja svoji živalski lastnini brez tehtnega razloga, saj bi se to odrazilo v zmanjšanju vrednosti njihove živalske lastnine. Drugi razlog je v tem, da so mnogi welfare zakoni pravzaprav kazenski zakoni (npr. pravilniki proti mučenju živali), ki predstavljajo navodilo ljudem kaj je prepovedano ravnanje. In industrijski standardi priskrbijo to navodilo.  

Če pogledate večino welfare kampanj za živali boste opazili, da povečini povezujejo interese živali z ekonomskim vidikom. Oglejte si moj blog v zvezi s kampanjo v ZDA, ki se osredotoča na ograde za breje svinje. Blog razkriva kako se alternative za tovrstne ograde promovira kot nekaj kar bo proizvodnjo svinjine naredilo bolj dobičkonosno.

In to povezavo med welfare standardi za živali in ekonomsko koristjo za ljudi izpostavljajo in jo ponujajo industriji ravno welfare strokovnjaki oz. samooklicani "zagovorniki živali". Razmislite o nekaterih izjavah gospe Temple Grandin, oblikovalke klavnic in svetovalke mesne industrije, ki jo organizacija za pravice živali PETA razglaša za "vizionarko" zavoljo njenega dela na področju načrtovanja klavnic. PETA opisuje Grandinovo kot "vodilno strokovnjakinjo na svetu za dobrobit goveda in prašičev". Po pričevanju Grandinove: 

»Ko živina – govedo, prašiči in ovce – prispejo v klavniški obrat, so pravilni postopki ravnanja pomembni ne le za dobro počutje živali [Opomba prevajalca: Grandinova očitno misli, da so živali prišle v toplice na počitnice in ne v klavnico], pač pa lahko predstavljajo pomembno razliko med dobičkom in izgubo. Raziskave jasno kažejo, da se lahko številne koristi za kvaliteto mesa dosežejo s skrbnim, mirnim ravnanjem z živalmi. ... Ustrezno ravnanje z živalmi ni le pomemben etični cilj, temveč poskrbi, da mesna industrija poteka varno, učinkovito in dobičkonosno.« (glej vir)
 
»Pravilno omamljanje živali bo omogočilo boljšo kvaliteto mesa. Nepravilno izvedeno električno omamljanje povzroči krvne madeže in zlome kosti. Dobra praksa omamljanja se zahteva tudi zato, da bo obrat deloval v skladu z Zakonom o humanem klanju in v skladu z dobrobitjo živali. Če se omamljanje izvede pravilno, žival ne čuti nobene bolečine in je v trenutku nezavestna. Telo živali, ki je pravilno omamljena, bo mirujoče in bo omogočilo varno delo klavniškim delavcem.« (glej vir)
 
»Nežno ravnanje v dobro načrtovanih prostorih bo zmanjšalo stopnjo stresa, izboljšalo učinkovitost in zagotovilo dobro kvaliteto mesa. Grobo ravnanje ali pomanjkljivo oblikovana oprema so pogubni tako za dobrobit živali kot za kvaliteto mesa.« (glej vir)

Dejstvo, da PETA smatra Grandinovo za "vizionarko", je le eden izmed številnih očitnih razlogov zakaj noben zagovornik živali, ki se resnično zavzema za odpravo izkoriščanja živali, organizacije PETA ne bi smel jemati resno.

Zakone za zaščito/dobrobit živali imamo že več kot 200 let, a danes izkoriščamo več živali in na bolj grozljive načine kot kadarkoli v človeški zgodovini. Ne gre le za akademsko razpravo ali teorijo. Golo dejstvo je, da ukrepi za dobrobit živali ne učinkujejo. Če imajo ukrepi za dobrobit živali za posledico nekoliko manj bolečine in trpljenja, je to le zato, ker nam zaščita nekaterih interesov živali ekonomsko koristi. Ta minimalna stopnja zaščite je edina stvar, ki jo lahko pokažemo po vsem tem času, energiji in denarju, ki so ga generacije zagovornikov živali investirale vse od 19. stoletja dalje. Prav nobenega smisla ni, da si še naprej prizadevaš za welfare regulacije, če sprejemaš abolicionistično etiko.

Ukrepi za dobrobit živali povečini ne storijo drugega kot da nam omogočijo, da se počutimo bolj "humane" in "civilizirane". Mi smo tisti, ki se počutimo bolje, ko se usedemo za mizo k jedenju živali, zato ker obstajajo standardi, ki predpisujejo "humano" ravnanje z njimi. Vse se vrti okoli našega udobja in nima nič opraviti z živalmi, ki jih izkoriščamo.

Če želite razumeti več glede problematike lastništva, si oglejte mojo spletno predstavitev Živali kot lastnina.

Analogija s posilstvom

Drugič, ljudje so me prosili naj podrobneje obrazložim analogijo s posilstvom. V blogu trdim, da je gotovo bolje, če posiljevalec žrtev, ki jo posili, ob tem tudi ne pretepe, toda to ne pomeni, da je posilstvo brez tepeža moralno sprejemljivo dejanje oz. da bi morali posiljevalcu izreči priznanje, zato ker je moralno "ozaveščen posiljevalec" oz. ga razglasiti za "vizionarskega posiljevalca". Ta primer uporabljam zato, da lažje razložim v čem je spornost tega, da nekateri vidni zagovorniki živali klečeplazniško častijo ljudi, kot sta John Mackey, direktor trgovske verige Whole Foods in Temple Grandin. Čaščenje takšnih ljudi se v ničemer ne razlikuje od izrekanja priznanja posiljevalcu, ki ne pretepa svojih žrtev. Abolicionisti hočemo odpraviti uporabo živali, zato je problematično podpirati ukrepe, ki promovirajo idejo, da je izkoriščanje živali sprejemljivo, dokler je poskrbljeno za določene "varovalke".  

V zvezi z Grandinovo sem komentiral že zgoraj. Naj povem še nekaj o Johnu Mackeyu. Peter Singer, Tom Regan, PETA in drugi so vsi strašansko navdušeni nad Mackeyem, zato ker je domnevno vegan, ki se je zavezal "strogim standardom" glede dobrobiti živali. Pustimo ob strani to ali ti domnevno "strogi standardi" res prinašajo kakšno omembe vredno spremembo za živali ali pa so le nepomembna predstava za javnost. Postavlja se resno vprašanje kdo je hujši: vegan, ki trdi, da verjame v moralno zgrešenost uživanja mesa, mlečnih izdelkov in jajc, a prodaja tovrstne izdelke z namenom zaslužka, ali direktor običajne trgovske verige, ki uživa meso, mlečne izdelke in pije mleko in ni še nikoli razmišljal o tej problematiki. Slednji vsaj ni hinavec. Toda podeliti prvemu priznanje, ali kot je storil Tom Regan, povabiti ga za glavnega govorca na konferenco, na kateri ga predstaviš kot enega izmed "izjemnih posameznikov, ki so si drznili izzvati status-quo in se zavzeti za zatirane", je naravnost obsceno.

Namen analogije s posilstvom je, da nam pomaga razumeti razliko med dvema zelo različnima idejama:

1. ideja, ki pravi, da če imamo namen zadati trpljenje, je vedno bolje zadati manj trpljenja kot več; in

2. ideja, ki pravi, da smo s tem ko zadamo manj trpljenja, naredili nekaj moralno hvalevrednega in nekaj kar bi moralo biti javno promovirano kot moralno pozitivno dejanje.

To sta dve povsem različni ideji in namen analogije s posilstvom je bil prikazati ravno to.  

Zlahka si lahko zamislimo še številne druge variacije na to temo. Če je oseba X pedofil, je vsekakor bolje, da zlorabi pet otrok in ne deset. Toda to ne pomeni, da je pedofil, ki zlorabi samo pet otrok, moralno "ozaveščen pedofil" ali "vizionarski pedofil". Gotovo je "boljše" ne mučiti svoje žrtve preden jo ubiješ, toda ne mučiti žrtve te ne naredi moralno "ozaveščenega morilca" ali "vizionarskega morilca". V to shemo lahko vstavimo praktično katerokoli nasilno in nemoralno dejanje.

Zgrešenost Singerja, Regana, PETA-e in drugih je v tem, da zamenjujejo idejo, ki pravi, da je bolje povzročiti manj trpljenja kot več, z zelo drugačno idejo, ki pravi, da povzročiti manj trpljenja pomeni, da je storilec moralno "ozaveščen povzročitelj trpljenja".

Ključnega pomena je, da ne zamenjujemo ti dve zelo različni ideji. Če bi organizacija za pravice žensk podelila nagrado posiljevalcu, ki ni pretepal svojih žrtev, ali če bi organizacija za pravice otrok podelila nagrado pedofilu, ki je zlorabil pet otrok namesto deset, ali če bi organizacija za pravice žrtev nasilja podelila nagrado serijskemu morilcu, zato ker le-ta svojih žrtev, poleg tega, da jih je ubil, ni predhodno tudi mučil, bi bili upravičeno zgroženi in niti sekunde ne bi premišljevali o tem ali podpreti te organizacije.

Če menimo, da je izkoriščanje živali primerljivo z izkoriščanjem ljudi, potem ne bi smeli razumeti podelitve nagrade nekomu, ki izkorišča živali "humano", nič drugače (ali za bolj sprejemljivo) kot podelitev nagrade "humanemu" posiljevalcu, pedofilu ali morilcu. Obravnavati te situacije kot različne, pomeni posluževati se očitnega specizma.

Če želi imeti gibanje za pravice živali kakršnekoli realne upe na to, da bo spremenilo način razmišljanja ljudi o živalih, morajo biti naša sporočila karseda jasna: čeravno je zadajati manj trpljenja vsekakor vedno boljše od zadajanja več trpljenja, nimamo nobenega moralnega opravičila za zadajanje katerekoli stopnje trpljenja. In ravno tako nimamo nobenega moralnega opravičila za podeljevanje nagrad, čaščenje ali promoviranje tistih ljudi, katerih posel je prodajati "humano" proizvedene dele živalskih teles in omogočati, da je živalska lastnina izkoriščana karseda učinkovito, tako da bomo, po besedah PETA-ine vizionarke Temple Grandin, poskrbeli za to, da "mesna industrija poteka varno, učinkovito in dobičkonosno".

Gary L. Francione
© 2006 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/animals-as-property-and-the-rape-analogy-a-postscript/

******

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu. Toda najprej izobrazite sami sebe. Tukaj je povezava z informacijami, ki vam bodo pomagale kako začeti: 

https://leonkralj.blogspot.si/2016/06/aktivizem-v-praksi-7del-letak-o.html

Če imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. 

Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Uvod v moralne zablode "zagovornikov" pravic živali

2. MORALNE ZABLODE ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV ZA PRAVICE ŽIVALI
3. Problematika"welfare" pristopa k pravicam živali, strnjena v štirih točkah

4. Medsebojna prepletenost človekovih pravic in pravic živali

5. Specizem "new welfare" gibanja

6. Radikalno različno dojemanje morale med vegani