četrtek, 12. januar 2017

Postmoderni feminizem in welfare pristop k pravicam živali: Popolna usklajenost

5. december, 2007 /avtor Gary L. Francione

Nedavno se je na odličnem in vedno živahnem forumu veganfreaks.net odvijala zanimiva razprava med t.i. "postmodernimi feministi" in "radikalnimi feministi". Postmoderni feministi/feministke pravijo, da je lahko izbira ženske, da postane seksualni objekt, dejanje opolnomočenja in ga ni mogoče ocenjevati kot nekaj negativnega. Večinoma se opredeljujejo v prid pornografiji, oziroma vsaj ne proti njej. Radikalni feministi/feministke pa se bolj nagibajo k zavračanju poblagovljenja žensk, ki ga vidijo kot problematičnega že v sami osnovi. Večinoma se opredeljujejo proti pornografiji in še posebej nasprotujejo tisti pornografiji, ki prikazuje ženske kot prejemnice nasilnega oz. zlorabljajočega ravnanja. Večino spolnih stereotipov smatrajo za škodljive tako za ženske kot za moške in si prizadevajo spodkopati te stereotipe. Na drugi strani pa postmoderni feminsti/feministke pogosto trdijo, da lahko "ženski" stereotipi pripomorejo h krepitvi vloge žensk.  

Ta razprava ima nekaj zanimivih in ključnih vzporednic z razpravo med pristaši abolicionističnega pristopa in pristaši welfare pristopa na področju zavzemanja za pravice živali. [Opomba prevajalca: abolicionisti so tisti ljudje, ki si prizadevajo za odpravo izkoriščanja živali in kot sredstvo za dosego tega cilja promovirajo veganstvo kot moralno osnovo/imperativ, welfaristi pa so tisti, ki si prizadevajo za reguliranje izkoriščanja živali – za domnevno "prijaznejše" načine izkoriščanja – in kot sredstvo za dosego tega cilja promovirajo jedenje teh domnevno živalim "prijaznih" živil živalskega izvora, kot tudi izogibanje le točno določenim proizvodom živalskega izvora, npr. krznu, oz. nasprotujejo le določenim praksam izkoriščanja živali, npr. lovu, vivisekciji, pasjim bojem, itd. Zadnje čase je veliko teh welfaristov postalo pristašev t.i. new-welfare gibanja in zdaj trdijo, da si ravno tako kot abolicionisti prizadevajo za odpravo izkoriščanja živali, toda zavračajo veganstvo kot moralno osnovo/imperativ in kot sredstvo za dosego tega cilja skupaj v paketu z veganstvom promovirajo tudi ne-veganstvo: redukcitarijanstvo, akcijo "Brezmesni ponedeljek", idejo, da so nekateri živalski proizvodi oz. oblike izkoriščanja živali bolj nemoralne od drugih, ipd., s čimer na žalost dosegajo ravno nasprotno in dejansko promovirajo izkoriščanje živali]. Pravzaprav, postmoderni feminizem in welfare pristop izhajata iz iste teorije, uporabljene v različnih kontekstih.

I. "Srečno" poblagovljenje: Stališče postmodernega feminizma ima za posledico, da se ljudje počutijo bolj prijetno ob izkoriščanju žensk. Če se ženska odloči, da postane spolna delavka, se to smatra kot stvar njenega opolnomočenja oz. nekaj, kar bi morali feministi odobravati in podpirati. Postmoderni feminizem zavrača vsakršno negativno sodbo glede tovrstnih oblik izkoriščanja oziroma glede tega kakšne posledice ima to na ženske iz nižjih družbeno-ekonomskih slojev, ki ne uživajo privilegijev postmodernih feministov, ki so povečini belopolti, pripadajo srednjemu razredu in so dobro izobraženi.  

Glede na to, da postmoderni feministi javno odobravajo, da ženske same sebe spremenijo v potrošno blago, ni presenetljiva reakcija moških, ko je govora o pornografiji in ostalih oblikah izkoriščanja: »Le kaj je narobe s tem? Feministi vendar pravijo, da je to čisto redu.« Prejšnji teden mi je postmoderna feminstka na Vegan Freak forumu dejala, da sem zaradi svojega "glasnega prezira" striptiz barov anti-feminist. Vsakdo, ki je bral najino dopisovanje in je razmišljal o tem ali naj obišče takšen kraj ali ne, je torej prejel odobritev s strani nekoga, ki samo sebe imenuje "feministka" - in ki trdi, da je, ne boste verjeli, podiplomska študentka ženskih študij. Njeno sporočilo je bilo jasno: podpiranje striptiz barov je način izkazovanja spoštovanja odločitve ženske za udeležbo pri tovrstnih aktivnostih. Ne le, da je v redu hoditi v striptiz bare; to je feministično dejanje. Neverjetno.

Rad bi poudaril, da ne kritiziram ali obsojam posamezne ženske, ki sprejme odločitev, da samo sebe predstavlja kot potrošno blago. Gre zgolj za to, ali bi tisti, ki nasprotujejo seksizmu morali nasprotovati tudi tovrstnim izkoriščevalskim institucijam. Postmoderni feministi pravijo, da ne; radikalni feministi pa vztrajajo, da bi morali nasprotovati.

Nič kaj presenetljivo ni, da organizacija PETA (People for the Ethical Treatment of Animals) sprejema postmoderni pristop do feminizma in da v svojih kampanjah "za živali" spodbuja ženske, da sodelujejo pri dejanjih, v katerih so same predmet izkoriščanja. Že desetletja smo priča PETA-inim seksističnim predstavam, ki imajo razpon vse od sloganov "Raje sem gola kot da [vstavite lahko karkoli vam pade na pamet]" do oglasov "State of the Union Undress", ki prikazujejo popolno goloto. PETA lahko vedno računa na navijaško podporo postmodernih feministov pri svojih dogodkih, za katere radikalni feministi opozarjajo, da če gibanje nasprotuje popredmetenju živali, bi moralo nasprotovati tudi popredmetenju ljudi.

In vidimo lahko, da se isto razmišljanje, ki opredeljuje postmoderni pristop, odraža neposredno tudi v živalskem kontekstu - s pogubnimi posledicami. Tu so Peter Singer [t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali"; op.p.], PETA, Humane Society of the United States (HSUS) in domala vse največje welfare organizacije za živali, ki pravijo, da predstavljajo stališče "pravic živali" s tem ko trdijo, da je izkoriščanje živali lahko moralno opravičljivo, če je ravnanje z izkoriščanimi živalmi "humano". Lahko smo "ozaveščeni vsejedci" in si privoščimo "luksuz" uživanja živalskih proizvodov, vse dokler jemo živali, zaklane v klavnicah, ki so odobrene s strani načrtovalke klavnic, Temple Grandin - dobitnice priznanja s strani PETA-e, ali ki se prodajajo v trgovski verigi Whole Foods, za katero PETA razglaša, da spoštuje stroge welfare standarde, ali jemo jajca proizvedena v hlevih "proste" reje, itd.

Z ozirom na Singerjev, PETA-in, itd., žig odobravanja, ni težko razumeti zakaj takrat, ko želimo promovirati veganstvo, pogosto naletimo na odziv: »Kaj je narobe z jedenjem mesa (jajc, sira, itd.)? Zagovorniki živali vendar pravijo, da je to čisto v redu.« PETA pravi, da McDonald´s "utira pot" dobrobiti živali na področju hitre prehrane in ikona Jane Goodall je slavna podpornica Stonyfield mlečnih izdelkov. Welfare gibanje za živali omogoča ljudem, da se počutijo bolj prijetno ob izkoriščanju živali, prav tako kot postmoderni feministi omogočajo, da se ljudje počutijo bolj prijetno ob sodelovanju pri izkoriščanju žensk. Lahko si "feminist" in hkrati v striptiz baru uživaš ob plesu striptizete v tvojem naročju; lahko si borec "za pravice živali" in obenem ješ jajca "proste reje" ali meso, ki je odobreno s strani organizacij za zaščito živali.

Skratka, postmoderni feministi so ustvarili blagovno znamko "srečnega" poblagovljenja žensk, prav tako kot so welfaristi ustvarili fenomen mesa in živalskih proizvodov "srečno izkoriščanih" živali. Postmoderni feministi pogosto prav prikladno ignorirajo dejstvo, da je mnogo žensk, ki so vključene v seksualno industrijo, posiljenih, pretepenih in odvisnih od drog, tako kot welfaristi prikladno ignorirajo, da vsi živalski proizvodi – tudi tisti proizvedeni v najbolj "humanih" okoliščinah – vsebujejo grozljivo trpljenje živali. In obe skupini ignorirata, da je popredmetenje žensk in živali, ne glede na način ravnanja, samo po sebi problematično.

Obe stališči, tako stališče postmodernega feminizma kot tudi new-welfare, sta obtičali v status-quo ideologiji. Obe krepita položaj živali kot lastnine in žensk kot stvari, katerih osebnost je zreducirana na to kateri del telesa in katero podobo le-tega obožujemo. Obe se trudita prikazati lepo zunanjo sliko nečesa, kar v svojem temelju nosi zelo nazadnjaško sporočilo.

Naj omenim še eno neposredno povezavo med vsaj nekaterimi feministi in welfaristi. Feministi pogosto zavračajo podeljevanje pravic živalim, ker razglašajo, da je pojem pravice "patriarhalen" in menijo, da bi morali za označevanje naših dolžnosti do živali raje uporabljati izraz "sočutno ravnanje". Namreč, tovrstni feministi zavračajo obstoj univerzalnih moralnih pravil, ki bi prepovedovale našo uporabo živali v vseh okoliščinah in namesto tega pravijo, da se moralnost uporabe živali določa tako, da pogledamo posamične situacije uporabljanja živali in ugotovimo ali izpolnjujejo določene standarde ravnanja z njimi. Zanimivo - še nikoli nisem slišal za feminista, ki bi trdil, da je moralnost posilstva odvisna od tega, kako "sočutno" posiljevalec ravna s svojo žrtvijo; prav vsi feministi upravičeno trdijo, da posilstvo nikoli ne more biti opravičeno. To pomeni, da imajo ženske pravico ne biti posiljene. Feministi torej dovoljujejo zaščito pravic, ko gre za ljudi, toda ne ko gre za živali. Vsi feministi ne zavzemajo takšnega stališča, toda nekateri izmed tistih, ki sami sebe imenujejo zagovorniki živali in nekateri welfaristi pravijo, da sprejemajo idejo "sočutnega ravnanja" kot alternativo pravicam živali. (v svoji knjigi Animals as Persons: Essays on the Abolition of Animal Exploitation sem tej temi namenil celotno poglavje.)

II. Pravila glede dovoljene razprave: Obstajajo tudi vzporednice med pravili razprave, ki jih narekujejo postmoderni feministi in welfaristi. Obe skupini namreč težita k temu, da vsakršno kritiko njunih stališč smatrata za nesprejemljivo. Če radikalni feministi izrazijo nestrinjanje s "samo-poblagovljenje je izraz feminizma" pristopom, jih postmoderni feministi obtožijo, da so "patriarhalni", "zatiralni", "žaljivi", "razdiralni", itd. Welfaristi vsako kritiko welfare reform smatrajo kot "zasramovanje", "razdvojevanje" in "škodovanje živalim". Tako postmoderni feministi kot welfaristi redno pozivajo k "poenotenju gibanja", kar je le koda za to, da naj tisti, ki se ne strinja z njimi, preneha izražati to nestrinjanje in podpre stališče postmodernih feministov oz. welfaristov. Poskusi radikalnih feministov oz. abolicionistov, da bi sprožili razumno debato glede izpostavljenih problematik, so zavrnjeni kot nepomembni ali kot elitni "intelektualni" oz. "akademski" poskusi, ki le onemogočajo prizadevanja za osvoboditev žensk oz. živali.

Takšen način razpravljanja odraža taktiko nazadnjaške desnice. Vsakršna različnost mnenj je avtomatično demonizirana in vsi poskusi za razumno razpravo so zavrnjeni v zameno za slogane in ostalo prazno retoriko, ki ne stori ničesar drugega kot vzdržuje dominantno ideologijo izkoriščanja.

Škoda, a nič kaj presenetljivo ni, da so si tovrstne taktike utrle pot v domnevno napredna družbena gibanja.

Gary L. Francione
© 2007 Gary L. Francione
  
Prevod: Leon Kralj


******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu. Toda najprej izobrazite sami sebe. Tukaj je povezava z informacijami, ki vam bodo pomagale kako začeti: 

Če imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ

Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



Ni komentarjev:

Objavite komentar