O nasilju kot "zabavi"

22. september, 2013 /avtor Gary L. Francione

Računalniška igra Grand Theft Auto 5, ki ponuja virtualno udeležbo pri raznoraznih oblikah nasilja nad ljudmi, vključno z umorom, mučenjem in posilstvom (menda gre "le" za kanibalizem), kot tudi nad živalmi, je očitno postala najhitreje prodajan zabavni proizvod v zgodovini.

Ko sem na Facebooku objavil kritiko te igre, so se horde igralcev razbesnele že samo ob mojem namigu, da nas tovrstne "igre" delajo neobčutljive za nasilje. Vztrajno so trdili, da smo ljudje sposobni ločiti "igro" od realnosti.

Nasilni prizori, ki jih smatramo kot "zabava", morda res niso neposredno krivi za to, da se začnejo ljudje v svojem življenju vesti tako kot se sicer ne bi, a nedvomno prispevajo k čedalje večji surovosti družbe in izkrivljajo naše dojemanje morale. Sčasoma postajajo ti nasilni prizori za nas nekaj normalnega, nekaj kar se nam ne zdi več odvratno. In to je nedvomno pomemben dejavnik.

Ste se kdaj vprašali zakaj številni "dobri" ljudje niso nasprotovali rasno pogojenemu suženjstvu v ZDA? Eden izmed razlogov je bil ta, da so bili obdani z mnogimi, ki so suženjstvo podpirali in ki so dojemali lastništvo nad Afričani kot nekaj "normalnega". Ti "dobri" ljudje so bili neobčutljivi za nasilje suženjstva ravno zato, ker je bilo prisotno vsepovsod okoli njih. Ni se jim zdelo odvratno, saj je bilo del moralne realnosti, ki so ji bili neprestano priča. Ko smo obkroženi in prežeti s kulturo nasilja, podobno tudi mi postanemo neobčutljivi za nasilje. Zanikati to dejstvo je več kot absurdno. In ravno to je razlog, zakaj ob nasilnem dogodku, ki se zgodi na ulici, ljudje iz žepov vzamejo pametne telefone in ga snemajo, namesto da ukrepali in priskočili na pomoč.

Pokojna feministka Andrea Dworkin je nekoč dejala, da je pornografija, ki prikazuje nasilje nad ženskami posledično kriva za spolne napade na ženske. Ali je imela prav glede te vzročne povezave niti ni pomembno; tudi če erotiziranja nasilja nad ženskami ne moremo neposredno povezati s točno določenim spolnim napadom na neko žensko, nas kot družbo tovrstna oblika "zabave" neobhodno dela bolj neobčutljive za nasilje nad ženskami. In morda je ravno to tisto, kar razloži epidemične razsežnosti nasilja nad ženskami, ki smo jim priča dandanes.

Ali lahko torej na nek način ločimo "zabavo" od realnosti? Seveda. Toda ali lahko trdimo, da s tem, ko imamo nasilne prizore nad ljudmi in živalmi za nekakšno "zabavo", ne prispevamo k naši moralni otopelosti? Ne, tega ne moremo trditi. In bili bi lahkoverni, če bi to zanikali.

Vsekakor se strinjam s tistimi, ki pravijo, da je naša zabava že od nekdaj polna nasilja. Toda neumno je reči, da ne obstaja kvalitativna razlika med filmom Bela Lugosija "Drakula" in filmi kot so "Žaga", "Hostel" in videoigrami, ki vsebujejo ekstremno nasilje (in v primeru iger tudi "udeležbo" v nasilju) nad ljudmi in živalmi.

Ena izmed stvari, ki so spodbudile množično nasprotovanje vojni v Vietnamu, so bili prizori otrok, opečenih od bojnega strupa napalma. Po vietnamski vojni je ameriška vojska odločila, da bodo odslej v konfliktnih situacijah vojni poročevalci del vojaške enote, in tako niso smeli več prikazovati tovrstnih prizorov. A tudi če temu ne bi bilo tako, to ne bi nič spremenilo. Tako zelo smo že navajeni gledati prizore, ob katerih se nam celo opekline od napalma ne zdijo nič posebnega, da nas resnični trpeči otrok sicer lahko gane, a to v nas ne povzroči več takšnega čustvenega naboja kot nekoč in nas ne spodbudi več k temu, da bi povzdignili svoj glas na protestih in vztrajali do konca.  

Prosim, razumite: ne zagovarjam vladne cenzure filmov, videoiger ali česarkoli drugega. To že tako ali tako počno na mnogih področjih, kjer ne bi smeli. In ne oporekam temu, da zmoremo vsaj na nekem nivoju ločiti "zabavo" od realnosti ter da tisti, ki se mu nasilni prizori zdijo zabavni, še ni nujno tudi sam nasilen v odnosu do drugih v svoji okolici. 

Sem pa vsekakor za to, da se vprašamo zakaj se nam prizori ekstremnega nasilja nad ljudmi in živalmi ne zdijo odvratni, pač pa nas celo zabavajo.

******

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione
Professor, Rutgers University

© 2013 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/violence-entertainment/

   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Ubogi Che Guevara

2. "Sočutno" nasilje ni rešitev

3. Absurdnost kampanj za dobrobit živali v praksi - 1.del: Organizacija Mercy for Animals pravi: "Brcati živali NI PRAV."

4. OPOZORILO: Živila živalskega izvora predstavljajo resno tveganje za vaše duševno zdravje

5. Moralna shizofrenija – ponovno in vedno znova

6. Skrivno snemanje v klavnicah in na živinorejskih farmah - ali se s tem res preprečijo "zlorabe živali"?

7. Delfinji mladiček umrl med slikanjem za selfie

"Humana" in "sočutna" pedofilija

11. november, 2010 /avtor Gary L. Francione

Že vrsto let podajam argument, da če izkoriščanje živali ne more biti moralno opravičljivo (in menim, da ne more biti), potem bi morali prenehati z našo neposredno udeležbo v izkoriščanju živali na osebni ravni s tem, da postanemo vegani, ter na družbeni ravni zagovarjati odpravo in ne reguliranje izkoriščanja živali. To med drugim utemeljujem s tem, da če na primer opredelimo pedofilijo kot nemoralno, potem navkljub dejstvu, da je zlorabljanje otrok v naši družbi zelo razširjeno, nikoli ne bi zagovarjali "humane" pedofilije. In ravno tako ne bi nikoli smeli zagovarjati "humanega" izkoriščanja živali. Če je izkoriščanje živali moralno neopravičljivo, moramo dati to tudi jasno vedeti. (Poleg tega dokazujem tudi, da reforme za dobrobit živali – t.i. welfare reforme – v praktičnem smislu ne le, da ne učinkujejo, pač pa so celo kontraproduktivne).

Tako da sem prav z zanimanjem spremljal novico o ogorčenem odzivu javnosti na reklamo spletne strani Amazon.com za e-knjigo z naslovom The Pedophile’s Guide to Love and Pleasure: A Child-Lover’s Code of Conduct [Pedofilski vodič do ljubezni in užitka: Pravila obnašanja ljubiteljev otrok; op.p.], ki jo avtor opisuje kot "poskus narediti pedofilske situacije varnejše za tiste mladoletnike, ki se znajdejo v njih, tako da se določijo pravila, ki jih morajo ob tem upoštevati odrasli." CNN poroča:

E-knjiga, ki se prodaja na Amazon.com in ki očitno brani pedofilijo, je zanetila na stotine komentarjev jeznih uporabnikov in groženj z bojkotom spletnega dobavitelja, če le-ta ne umakne knjige.

 

Skoraj 1700 uporabnikov, ki so do 21.40. ure oddali svoj komentar, je ostro obsodilo objavo knjige in priseglo k bojkotu Amazona, dokler je le-ta ne odstrani s spletne strani. Ustanovljeni sta bili že najmanj dve Facebook strani, posvečeni pozivanju k bojkotu Amazona zaradi te knjige.

Amazon.com je zaradi ogorčenja javnosti nehal prodajati knjigo.

Reakcija javnosti na to knjigo pritrjuje mojemu argumentu: čeprav vsi vemo, da je pedofilija čedalje pogostejši pojav v družbi in čeprav bi promoviranje "humane" pedofilije morda lahko vodilo do manjšega trpljenja tistih otrok, ki so žrtve pedofilije, nihče, ki meni, da je pedofilija nemoralna, hkrati ne misli, da bi se morali zavzemati za "humano" oz. "sočutno" pedofilijo.

Podobno, kdor verjame, da je izkoriščane živali nemoralno, ne bi smel izvajati kampanj za "srečno" oz. "sočutno" izkoriščanje ali promovirati etikete, ki označujejo "meso srečno izkoriščanih živali". Sporočilo bi moralo biti jasno: uporabe živali ne moremo upravičiti, najsibo še tako "humana". Dejstvo je, da bi celo najbolj "humanemu" načinu uporabe živali, ki ga poznamo, rekli mučenje, če bi šlo za ljudi. A nobena, še tako "humana" ali "sočutna" uporaba živali ne more biti upravičena, enako kot ne more biti upravičena nobena, še tako "humana" ali "sočutna" pedofilija.

Vse dokler se zagovorniki živali ne bodo tako odločno uprli promoviranju "srečnega" izkoriščanja živali, kot se vsi upremo promoviranju "srečne" pedofilije, ne bomo imeli resničnega gibanja za pravice živali.  

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Je zelo enostavno, boljše za vaše zdravje in okolje; a najpomembneje - je moralno pravilna odločitev.

Če ste že vegan, potem na miroljuben in ustvarjalen način izobražujte ostale ljudi o veganstvu.

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione
© 2010 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/humane-and-compassionate-pedophilia/  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Društvo za zaščito živali Ljubljana priporoča: "Živali ubijajmo lokalno!"

2. "Sočutno" izkoriščanje živali je čisti nesmisel

3. "Sočutno" nasilje ni rešitev

4. Živali kot lastnina ter analogija s posilstvom

5. Predstavljajte si, da bi obstajalo resnično gibanje za "pravice živali"

6. Naša izbira

Ali imamo abolicionisti izdelano stališče glede človekovih pravic? Seveda!

30. julij, 2012 /avtor Gary L. Francione

Danes mi je nekdo dejal (preko e-pošte): »Zelo sem naklonjen pravicam živali, vendar menim, da to še ne pomeni, da bi moral zagovarjati tudi pravice žensk, homoseksualcev, ali kogarkoli že.«

Ne bo držalo.

Razmislite logično. Specizem je nemoralen ravno zato, ker je enak rasizmu, seksizmu, heteroseksizmu in ostalim oblikam diskriminacije, ki se prav tako osredotočajo na nepomemben kriterij (raso, spol, spolno usmerjenost ali kakšno drugo osebno okoliščino) z namenom opravičiti neenakovredno obravnavo drugih.

Ne moremo reči, da je specizem nemoralen ker je podoben ostalim oblikam diskriminacije, a da o njih nimamo stališča.

Seveda ga imamo.

In to stališče se glasi, da je vsaka diskriminacija nemoralna. Pika. Vseeno je ali gre za diskriminacijo temelječo na rasi, spolu, spolni usmerjenosti, družbenem položaju, starosti, itd. Vse so neupravičene.

Če rečete, da je specizem moralno sporen, a da hkrati nimate mnenja o ostalih moralno spornih vrstah diskriminacije, s tem le ustvarjate prepričanje, da "zagovornikom živali" ni mar za ljudi.

In abolicionistično gibanje ni gibanje, ki bi temeljilo na sovraštvu do ljudi. 

******

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione
Professor, Rutgers University

© 2012 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/do-abolitionists-have-a-position-on-human-rights-you-bet-we-do/   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Seksizem in poniževanje žensk znotraj gibanja za pravice živali

2. "Sočutno" nasilje ni rešitev

3. Razumeti stališče pristašev "welfare" pristopa k pravicam živali

4. Socialna pravičnost, človekove pravice in veganstvo

5. Medsebojna prepletenost človekovih pravic in pravic živali: Povzetek

6. Medsebojna prepletenost človekovih pravic in pravic živali

Pravičnost ni stvar osebnega mnenja

»Tisti, ki niso pripravljeni razpoznati rasizma, seksizma, heteroseksizma, specizma in ostalih oblik diskriminacije in nepravičnosti kot nekaj kar je nemoralno v objektivnem smislu -  kot stvar moralne resnice in ne le stvar osebnega mnenja – puščajo odprto pot vsem tistim, ki promovirajo diskriminacijo in nepravičnost in ki lahko trdijo, da predstavlja njihovo stališče pač le eno v nizu različnih mnenj.«

Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

****** 

Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo je gibanje za temeljno pravičnost in predstavlja vaš osebni odstop od zatiranja nemočnih. Gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, do Zemlje in do samega sebe. Če imajo živali moralno vrednost (če niso predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti – je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da si prizadeva za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Medsebojna prepletenost človekovih pravic in pravic živali: Povzetek

2. Pravičnost ≠ politična korektnost

3. Ali sploh smemo pozivati ljudi k veganstvu? "Vegani" pravijo NE! Narobe svet.

4. Veganstvo in diskriminacija

5. Veganstvo: le še eden izmed načinov za zmanjševanje trpljenja živali, ali temeljno načelo pravičnosti in nenasilja?

6. Specizem "raznolikih pristopov"

"Sočutno" nasilje ni rešitev

10. september, 2013 /avtor Gary L. Francione

Spletna stran BBC News je objavila: Poročilo Organizacije združenih narodov glede nasilja nad ženskami na območju Azije razkriva, da skoraj četrtina moških priznava, da so zagrešili vsaj eno posilstvo.

To je odvratno, a ne presenetljivo. Posilstvo in spolni napad sta vsakodnevna realnost številnih žensk in deklet po vsem svetu.

Vsakič, ko opozarjam na zgrešenost promoviranja "humanega" izkoriščanja živali ter ga primerjam s promoviranjem "humanega" posilstva, welfaristi trdijo, da med njima obstaja razlika, zato ker se vsi ljudje strinjajo, da je posilstvo zgrešeno, medtem ko le malokdo nasprotuje izkoriščanju živali, torej promoviranje "humanega" izkoriščanja v tem oziru predstavlja dober oz. "sočuten" vmesni korak v pravo smer.

Če pustimo ob strani nelogično sklepanje welfaristov – dejstvo, da neko nemoralno dejanje ni v večini razpoznano kot tako, ne pomeni, da ne bi smeli biti jasni v zavračanju le-tega – so welfaristi preprosto v zmoti, ko pravijo, da skoraj vsi ljudje nasprotujejo posilstvu. Posilstva in spolni napadi predstavljajo pravo epidemijo nasilja nad ženskami in dekleti.

In ne dogaja se le v Aziji (zato nam prosim prihranite vse etnocentrične/rasistične komentarje). Dogaja se po vsem svetu. Ena izmed petih Američank je žrtev posilstva ali poskusa posilstva, pri čemer mnoga posilstva in druge oblike spolnih napadov pogosto sploh niso prijavljena.

Nasilju moramo reči "ne", tako nasilju nad ranljivimi ljudmi kot nad ranljivimi živalmi. Rešitev ni "prijaznejše" nasilje nad enimi ali drugimi.

Nasilje ne bi nikoli smelo biti označeno kot "sočutno". Nasilje je nasilje.

******

Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

In nikoli, zares nikoli, ne nasedite nerazumni ideji, da moramo promovirati "srečno/humano izkoriščanje" živali ali postopne "majhne korake", zato da ljudi pripravimo do veganstva. V resnici je ravno obratno: celotna "industrija srečnega izkoriščanja živali" ima en sam cilj – pripraviti ljudi do tega, da nimajo slabe vesti ob tem ko izkoriščajo živali.

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione
Professor, Rutgers University

© 2013 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/compassionate-violence/

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Postmoderni feminizem in welfare pristop k pravicam živali: Popolna usklajenost

2. "Sočutno" izkoriščanje živali je čisti nesmisel

3. Živali kot lastnina ter analogija s posilstvom

4. Specizem "new welfare" gibanja

5. Srž problema: "zagovorniki živali", ki promovirajo izkoriščanje živali

6. Medsebojna prepletenost človekovih pravic in pravic živali

Pravice živali in analogija s suženjstvom/posilstvom

26. julij, 2016 /avtor Gary L. Francione

Že vse od začetka 90-ih let prejšnjega stoletja opozarjam na to, da reguliranje izkoriščanja živali ni le nemoralno (če je nemoralno izkoriščati živali, potem je nemoralno tudi promovirati domnevno "humano" izkoriščanje živali), pač pa je tudi v praktičnem smislu obsojeno na neuspeh, kajti živali imajo status lastnine, kar pomeni, da interesi živali nikoli ne morejo prevladati nad interesi njihovih človeških lastnikov. Trdim, da reguliranje izkoriščanja živali ne učinkuje in je zgrešeno iz istih razlogov kot je bilo zgrešeno regulirati suženjstvo.

Nekateri "zagovorniki živali" očitno mislijo, da je "neprimerno" vsakršno razpravljanje o tem s strani nekoga, ki ni temnopolt [prof. Francione je belopolt; op.p.], zato ker naj bi bili le temnopolti ljudje upravičeni do tega, da lahko govorijo o suženjstvu.

Toda misliti, da imajo temnopolti ljudje nekakšen prednostni oz. prilastitveni interes v razpravi o suženjstvu, ignorira dejstvo, da rasno pogojeno suženjstvo, ki je obstajalo v ZDA (oz. v zahodnem svetu na splošno) v času med 17. in 19. stoletjem, ni bilo edino suženjstvo, ki ga poznamo. Človeško suženjstvo je obstajalo že mnogo prej in obstaja še danes. In večina suženjstva ni bila osnovana na rasi, temveč na plemenski pripadnosti in veroizpovedi.

Nadalje, tudi v primeru rasno pogojenega suženjstva v ZDA jasno opozarjam na to, da so zakonski, politični in družbeni mehanizmi, ki so omogočali suženjstvo, primerljivi z uporabo živali kot suženjske lastnine. In ravno ta diskusija razkriva potrebo po aboliciji [odpravi izkoriščanja živali; op.p.] in ne po welfare reformah [reformah, ki regulirajo izkoriščanje živali; op.p.]. Analogija, ki jo ponujam, je vezana na mehanizme zatiranja nedolžnih – ne le na iz tega izhajajoče trpljenje. To pomeni osredotočanje na analogijo s pravicami živali in ne z welfare regulacijami. Nekateri vegani mislijo, da gre pri analogiji s suženjstvom za trpljenje sužnjev. Ne gre za to.

Vedno sem bil kritičen do welfare oz. new welfare organizacij in društev, ki prizore linčanih temnopoltih ljudi postavljajo ob bok fotografij oz. podob visečih živali v klavnicah, enako kot nasprotujem primerjanju izkoriščanja živali s holokavstom. Tovrstno primerjanje enega zla z drugim z ničemer ne pripomore k boljšemu razumevanju problematike in lahko celo povzroči napačno razumevanje ali užali temnopolte ljudi. A dejstvo – in tudi je dejstvo – ostaja, da obstajajo pomembne vzporednice med reguliranjem suženjstva in reguliranjem izkoriščanja živali.

Afro-američani imajo na izkušnjah osnovano izvedensko mnenje o zapuščini suženjstva, toda prav vsi moramo razumeti mehanizme in podporne temelje suženjstva – človeškega in živalskega – če želimo očistiti svet tega zla.

Regulirati izkoriščanje živali je polomija iz istih razlogov kot je bila polomija regulirati suženjstvo. Če je čuteče bitje suženjska lastnina, bodo njegovi interesi vedno šteli manj od interesov njegovega lastnika. V praktično vseh konfliktnih situacijah med obema mora lastnina izgubiti in lastnik zmagati, sicer nimamo več sistema lastništva nad bitji (bodisi nad človeškimi bodisi nad ne-človeškimi). Tako pri človeškem suženjstvu kot pri izkoriščanju živali se bitjem pripisuje le nominalno oz. zunanjo vrednost; nimajo nobene inherentne oz. notranje vrednosti. So le stvari. Človeško suženjstvo (tako rasno pogojeno kot ne-rasno pogojeno) in živali kot lastnina sta popolnoma analogna v zakonskem in ekonomskem smislu.

Če obstaja kakršnakoli zgrešena analogija v konceptualnem smislu, le-ta ni med suženjstvom in izkoriščanjem živali. Tu je analogna skladnost popolna in neizbežna. Mnogi welfaristi oz. new-welfaristi reguliranje izkoriščanja živali, ki ga promovirajo, primerjajo s prizadevanjem za državljanske pravice v ZDA. Slednje je vsebovalo – in še vedno vsebuje, kajti smo daleč stran od enakopravnosti – vprašanje kako obravnavati osebe pošteno. A živali so še vedno suženjska lastnina. Nimajo moralnega statusa osebe. Ne moremo govoriti o tem kako obravnavati stvari pošteno.

Ko omenjam "abolicionizem", s tem izrazom ne mislim na trpljenje, ki ga prestajajo sužnji. Govorim o mehanizmih oz. pristopih, ki so jih uporabili v preteklosti in ki morajo biti uporabljeni danes za zrušitev vsakega sistema, ki vpeljuje in utrjuje status čutečih bitij kot izključno vira za druge.

Kakorkoli že, reči, da ta analiza pomeni "neprimerno" razpravljanje o problematiki, ki je lahko pravilno tolmačena le s strani temnopoltih ljudi je, bojim se, očividno absurdno. Analogije s suženjstvom ne uporabljam z namenom poniževanja tega, kar morajo prestajati sužnji. Uporabljam jo zato, ker nam ta analogija pomaga razumeti zakonske, pravne in ekonomske razloge zakaj reguliranje izkoriščanja čutečih bitij, ki so obravnavana kot lastnina, ne more učinkovati.

Nekateri drugi "zagovorniki živali" razglašajo, da moški nismo upravičeni do razpravljanja o posilstvu v kontekstu govora o izkoriščanju živali, v smislu, da moški ne smemo delati analogije med kršenjem temeljnih pravic v primeru posilstva in kršenjem temeljnih pravic v primeru ubijanja oz. jedenja živali.

Enako kot v primeru suženjstva, vsakič, ko uporabim analogijo s posilstvom, tega seveda ne počnem z namenom poniževanja izkustev, ki so jih doživele žrtve posilstva. Uporabim jo zato, ker verjamem, da drži in nam pomaga razumeti ozadje strukture izkoriščanja živali.

Menim, da je uporaba besed in pojmov v tovrstnih kontekstih stvar analogije. Vsekakor so naše izkušnje tiste, ki oblikujejo kako razumemo določeno stvar, a na koncu je edino relevantno vprašanje ali analogija drži. Glede na to, da sem bil na številnih mlekarskih kmetijah in od blizu videl kako poteka postopek oplojevanja krav in kako jih je potrebno pričvrstiti, ker ne marajo tega kar jim počnejo, verjamem, da je to povsem primerljivo s posilstvom. In enako menijo številne ženske, ki jih poznam in ki so ravno tako od blizu opazovale dogajanje na mlekarskih farmah, vključno z ženskami, ki so bile same žrtve posilstva. Gre za spolni napad; krave ne privolijo.

Posilstvo predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic. Razlikuje se od kršenja ne-temeljnih pravic. Posilstvo je analogno s kršenjem tistih temeljnih pravic, ki zadevajo uporabljanje udomačenih živali. Analogija drži. Če je kdo užaljen zaradi te analogije in nasprotuje njeni uporabi, mora povedati zakaj analogija ne drži. In v vseh dolgih letih odkar delujem na področju pravic živali, nisem v odgovor še nikoli slišal ničesar drugega kot le katero izmed verzij "človeške ženske so moralno pomembnejše".

Nedavno sem prisostvoval akademski konferenci, na kateri je bilo med drugim govora tudi o etiki v odnosu do živali. Dejal sem, da je govoriti o "sočutnem" izkoriščanju enako kot bi govorili o "sočutnem" posilstvu ali "sočutni" zlorabi otrok. Neka ženska, ki se je predstavila kot feministka, je izrazila nestrinjanje z mojo analogijo. Vprašal sem jo zakaj se ne strinja oz. v čem moja analogija ne drži. Vse kar je lahko odgovorila je bilo, da izkoriščati živali ni tako "resna stvar" kot posilstvo. Ne vem kaj je mislila s tem, saj ni imela odgovora niti ko sem jo vprašal kaj je mislila s tem. Na to vprašanje ni ne-specističnega odgovora. [specizem = diskriminacija na podlagi vrste; op.p.]  

In če ne smemo govoriti o nečem niti v obliki ustreznih analogij, če tega nismo doživeli na lastni koži, potem nihče med nami ne sme govoriti o izkoriščanju živali.

****** 

Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe. 

Če so živali moralno pomembne, potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. 

Sprejemanje in zagovarjanje veganstva kot moralnega imperativa je skupaj s skrbjo za brezdomne ne-človeške begunce najpomembnejša oblika aktivizma, ki se je lahko lotite.

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Vse o veganstvu:  www.howdoigovegan.com   

Gary Francione
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University School of Law

© 2016 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/animal-rights-slaveryrape-analogies/  

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Zagovorništvo pravic živali, zagovorništvo "dobrobiti" živali ter analogija s suženjstvom

2. Živali kot lastnina ter analogija s posilstvom

3. Postmoderni feminizem in welfare pristop k pravicam živali: Popolna usklajenost

4. Trije enostavni koraki za učinkovito zagovorništvo pravic živali

5. Predstavljajte si, da bi obstajalo resnično gibanje za "pravice živali"

Zagovorništvo pravic živali, zagovorništvo "dobrobiti" živali ter analogija s suženjstvom

4. januar, 2012 /avtor Gary L. Francione

Številni vegani se razburjajo nad ne-vegani, ki trdijo, da jih skrbi za živali, a nadaljujejo z njihovim jedenjem. Vegani zato pogosto potegnejo na plano analogijo s človeškim suženjstvom. Le-ta gre nekako takole: vsi se strinjamo, da je uporabljati ljudi izključno kot vir oz. potrošno blago – stanje poznano kot človeško suženjstvo – moralno odvratno; in podobno, če ljudje menijo, da so živali člani moralne skupnosti, potem jih prav tako ne bi smeli obravnavati izključno kot vir in bi morali nasprotovati živalskemu suženjstvu. In če nasprotuješ živalskemu suženjstvu, potem postaneš vegan in promoviraš veganstvo.

Ali ta analogija drži?

Da in ne. Analogija s suženjstvom, ki jo sam sicer uporabljam že dve desetletji, ni posebno prepričljiva, če tisti, ki se je poslužuje, trdi, da imajo živali, za razliko od človeških sužnjev, zgolj interes, da ne trpijo, a nimajo interesa po nadaljevanju življenja oz. po avtonomiji. In prav to je osnovno prepričanje welfaristov [welfare = zavzemanje za "dobrobit" izkoriščanih živali; welfaristi so tisti "zagovorniki živali", ki, za razliko od abolicionistov, promovirajo reguliranje izkoriščanja živali in ne odpravo izkoriščanja; op.p.], in ki se vleče že vse od Jeremyja Benthama iz 19. stoletja – in sicer, da so živali zmožne trpljenja in imajo interes, da ne trpijo, vendar se kognitivno razlikujejo od nas po tem, da ne posedujejo samozavedanja in nimajo interesa po nadaljevanju svojega obstoja. Če povemo drugače: welfaristi trdijo, da žival nima interesa po tem, da ne bi bila suženj; ima le interes po tem, da je "srečen" suženj. To je stališče, ki ga promovira Peter Singer, t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali", katerega neo- oz. new-welfare pogledi izvirajo neposredno od Benthama. Po prepričanju welfaristov torej v moralnem smislu ni sporno, da uporabljamo živali, temveč le kako jih uporabljamo. Moralna dilema ni uporaba, temveč ravnanje.

Če dodamo k temu še, da je večina welfaristov utilitaristov – trdijo, da je to, kaj je prav in kaj narobe, določeno s tem kar maksimizira užitek, zadovoljstvo oz. zadovoljitev interesov vseh udeleženih – potem dobimo idejo, ki pravi, da vse dokler živali ne trpijo "preveč" (in glede na to, da živali nimajo interesa po nadaljevanju svojega življenja in če živijo razmeroma prijetno življenje in končajo na človeških krožnikih), je to vsekakor boljše kot da sploh ne bi živele. Če jim omogočimo razmeroma prijetno življenje in kolikor toliko nebolečo smrt, jim s tem, ko jih spravljamo na svet in uporabljamo kot vir za potešitev naših interesov, pravzaprav delamo uslugo. 

Zato je pravzaprav razumljivo zakaj welfaristi ne sprejemajo analogije s suženjstvom. "Srečno" suženjstvo ne le, da ni problematično, je dobra stvar. Težava pri človeškem suženjstvu je, da tudi "humane" oblike suženjstva kršijo temeljno človekovo pravico po nadaljevanju obstoja, avtonomiji, itd. Toda, če živali nimajo teh interesov, potem zna biti ravno "srečno" suženjstvo tisto, kar potrebujemo. In natanko to je razmišljanje, ki poganja gibanje za meso/živalske proizvode “srečno” izkoriščanih živali in celotni welfare biznis v prizadevanju narediti uporabo živali bolj "humano", bolj "sočutno", itd.

Trdim, da je tovrstno razmišljanje problematično iz najmanj dveh vidikov:

Prvič, stališče, da živali nimajo interesa po nadaljevanju svojega obstoja – da nimajo interesa po lastnem življenju – se opira na specistični [vrstno-diskriminatorni; op.p.] koncept o tem katera oblika samozavedanja je moralno pomembna. Trdim, da ima vsako čuteče bitje neobhodno tudi interes po nadaljevanju obstoja – vsako čuteče bitje ceni svoje življenje. Reči, da imajo interes po tem, da niso obravnavane kot potrošno blago le tiste živali (človeške živali - ljudje), ki posedujejo točno določeno obliko samozavedanja, ignorira temeljno moralno vprašanje. Tudi če, kot vztrajajo nekateri, živali res živijo v "večni sedanjosti" - osebno menim, da temu ni tako, saj je empirično jasno, da to ne drži za nobeno izmed živali, ki jih rutinsko izkoriščamo in ki so nedvomno zmožne spominjati se preteklosti in imeti občutke vezane na prihodnost – imajo v vsakem trenutku sedanjosti interes po nadaljevanju svojega obstoja. Reči, da to v moralnem smislu ne šteje, je očitni specizem.

Drugič, tudi če živali nimajo interesa po nadaljevanju življenja in imajo le interes, da ne trpijo, je predstava, da je v praksi možno zaščititi ta njihov interes, čista fantazija. Ideja, da lahko mi kot lastniki omogočimo neko omembe vredno zaščito interesa naše lastnine po tem, da ne trpi, je povsem nerealna. Je to izvedljivo v teoriji? Da. Je to praktično izvedljivo v realnem svetu? Nikakor. Welfaristi pogosto govorijo o tem, da bi morali z "rejnimi živalmi" ravnati podobno kot ravnamo s psi in mačkami, ki jih imamo radi in smatramo za naše družinske člane. Ali res kdo misli, da je to praktično izvedljivo? Dejstvo, da ne bi nikoli pomislili, da bi pojedli naše pse in mačke, je le eden izmed pokazateljev, da temu ni tako. 

Nadalje, osrednja teza mojega dela je dokazovanje oz. opozarjanje, da zato ker so živali lastnina – potrošno blago – je jasno, da ljudje na splošno ščitimo interese živali le takrat, ko si od tega obetamo ekonomsko korist. To pomeni, da ostajajo welfare standardi za dobrobit živali vedno nizki (kakršni so tudi trenutno in to navkljub vsem nesmiselnim prizadevanjem za "srečno" in "sočutno" izkoriščanje) in sprejete welfare reforme večinoma povečajo proizvodno učinkovitost. Skratka, interese živali bomo ščitili v tistih situacijah, v katerih se način ravnanja z njimi izkaže za ekonomsko neučinkovitega, in welfare reforme ne storijo kaj dosti več od tega, kot da korigirajo te neučinkovitosti. Na primer, uporabljanje ograd za breje svinje je ekonomsko neučinkovit način vzrejanja svinj; obstajajo domnevno bolj "humane" alternative, ki pa dejansko povečajo proizvodno učinkovitost. In podobno, “zaplinjanje” piščancev je bolj ekonomsko učinkovito od električnega omamljanja.  

Tako da vsekakor razumem zakaj imajo welfaristi težave z analogijo s sužnji. Kot dokazujem, so njihova stališča v številnih ozirih popolnoma zgrešena, a oni se v svojih odgovorih nikoli zares ne dotaknejo teh argumentov. Namesto tega trdijo, da sem "razdvojevalen" in "da mi ni mar za živali, ki trpijo v tem trenutku". Nekateri gredo še dlje v svojem izrazoslovju.   

Paradigma pravic, ki, kot jo interpretiram sam, v moralnem smislu zahteva odpravo izkoriščanja živali in veganstvo kot stvar temeljne pravičnosti, je diametralno nasprotna od welfare paradigme, ki se v teoriji osredotoča na zmanjševanje trpljenja, a v resnici na kozmetične popravke izkoriščanja živali, z zamenjavo ekonomsko nedobičkonosnih praks z bolj dobičkonosnimi praksami izkoriščanja živali. V znanosti so tisti, ki pristajajo na eno paradigmo, pogosto nezmožni razumeti in se soočiti s tistimi, ki zavzemajo drugo paradigmo ravno zato, ker je teoretični jezik, ki ga uporabljajo, nekompatibilen.

Mislim, da gre za enako stvar pri razpravah med zagovorniki pravic živali (abolicionisti) in zagovorniki "dobrobiti" živali (welfaristi). In ravno zato welfaristi preprosto niso sposobni razumeti oz. sprejeti analogije s suženjstvom.

******

Če še niste vegan, prosim razmislite o tem, da to postanete. Veganstvo pomeni nenasilje. Biti vegan predstavlja vašo opredelitev proti nasilju nad drugimi čutečimi bitji, nad samim seboj in nad okoljem, od katerega je odvisen obstoj vseh čutečih bitij.

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu. 

Če imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ. 

Svet je veganski! Če si ga želiš.

Gary L. Francione
Professor, Rutgers University

© 2012 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

Vir: http://www.abolitionistapproach.com/animal-rights-animal-welfare-and-the-slavery-analogy/  

Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

1. Živali kot lastnina ter analogija s posilstvom

2. Abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali in veganstva

3. Zakaj so zakoni proti mučenju živali neučinkoviti

4. Spornost udomačevanja psov, mačk in drugih "hišnih ljubljenčkov"

5. Veganstvo: le še eden izmed načinov za zmanjševanje trpljenja živali, ali temeljno načelo pravičnosti in nenasilja?

6. Društvo za zaščito živali Ljubljana priporoča: "Živali ubijajmo lokalno!"