sobota, 11. februar 2017

Zagovorništvo pravic živali, zagovorništvo "dobrobiti" živali ter analogija s suženjstvom

4. januar, 2012 /avtor Gary L. Francione

Številni vegani se razburjajo nad ne-vegani, ki trdijo, da jih skrbi za živali, a nadaljujejo z njihovim jedenjem. Vegani zato pogosto potegnejo na plano analogijo s človeškim suženjstvom. Le-ta gre nekako takole: vsi se strinjamo, da je uporabljati ljudi izključno kot vir oz. potrošno blago – stanje poznano kot človeško suženjstvo – moralno odvratno; in podobno, če ljudje menijo, da so živali člani moralne skupnosti, potem jih prav tako ne bi smeli obravnavati izključno kot vir in bi morali nasprotovati živalskemu suženjstvu. In če nasprotuješ živalskemu suženjstvu, potem postaneš vegan in promoviraš veganstvo.

Ali ta analogija drži?

Da in ne. Analogija s suženjstvom, ki jo sam sicer uporabljam že dve desetletji, ni posebno prepričljiva, če tisti, ki se je poslužuje, trdi, da imajo živali, za razliko od človeških sužnjev, zgolj interes, da ne trpijo, a nimajo interesa po nadaljevanju življenja oz. po avtonomiji. In prav to je osnovno prepričanje welfaristov [welfare = zavzemanje za "dobrobit" izkoriščanih živali; welfaristi so tisti "zagovorniki živali", ki, za razliko od abolicionistov, promovirajo reguliranje izkoriščanja živali in ne odpravo izkoriščanja; op.p.], in ki se vleče že vse od Jeremyja Benthama iz 19. stoletja – in sicer, da so živali zmožne trpljenja in imajo interes, da ne trpijo, vendar se kognitivno razlikujejo od nas po tem, da ne posedujejo samozavedanja in nimajo interesa po nadaljevanju svojega obstoja. Če povemo drugače: welfaristi trdijo, da žival nima interesa po tem, da ne bi bila suženj; ima le interes po tem, da je "srečen" suženj. To je stališče, ki ga promovira Peter Singer, t.i. "oče modernega gibanja za pravice živali", katerega neo- oz. new-welfare pogledi izvirajo neposredno od Benthama. Po prepričanju welfaristov torej v moralnem smislu ni sporno, da uporabljamo živali, temveč le kako jih uporabljamo. Moralna dilema ni uporaba, temveč ravnanje.

Če dodamo k temu še, da je večina welfaristov utilitaristov – trdijo, da je to, kaj je prav in kaj narobe, določeno s tem kar maksimizira užitek, zadovoljstvo oz. zadovoljitev interesov vseh udeleženih – potem dobimo idejo, ki pravi, da vse dokler živali ne trpijo "preveč" (in glede na to, da živali nimajo interesa po nadaljevanju svojega življenja in če živijo razmeroma prijetno življenje in končajo na človeških krožnikih), je to vsekakor boljše kot da sploh ne bi živele. Če jim omogočimo razmeroma prijetno življenje in kolikor toliko nebolečo smrt, jim s tem, ko jih spravljamo na svet in uporabljamo kot vir za potešitev naših interesov, pravzaprav delamo uslugo. 

Zato je pravzaprav razumljivo zakaj welfaristi ne sprejemajo analogije s suženjstvom. "Srečno" suženjstvo ne le, da ni problematično, je dobra stvar. Težava pri človeškem suženjstvu je, da tudi "humane" oblike suženjstva kršijo temeljno človekovo pravico po nadaljevanju obstoja, avtonomiji, itd. Toda, če živali nimajo teh interesov, potem zna biti ravno "srečno" suženjstvo tisto, kar potrebujemo. In natanko to je razmišljanje, ki poganja gibanje za meso/živalske proizvode “srečno” izkoriščanih živali in celotni welfare biznis v prizadevanju narediti uporabo živali bolj "humano", bolj "sočutno", itd.

Trdim, da je tovrstno razmišljanje problematično iz najmanj dveh vidikov:

Prvič, stališče, da živali nimajo interesa po nadaljevanju svojega obstoja – da nimajo interesa po lastnem življenju – se opira na specistični [vrstno-diskriminatorni; op.p.] koncept o tem katera oblika samozavedanja je moralno pomembna. Trdim, da ima vsako čuteče bitje neobhodno tudi interes po nadaljevanju obstoja – vsako čuteče bitje ceni svoje življenje. Reči, da imajo interes po tem, da niso obravnavane kot potrošno blago le tiste živali (človeške živali - ljudje), ki posedujejo točno določeno obliko samozavedanja, ignorira temeljno moralno vprašanje. Tudi če, kot vztrajajo nekateri, živali res živijo v "večni sedanjosti" - osebno menim, da temu ni tako, saj je empirično jasno, da to ne drži za nobeno izmed živali, ki jih rutinsko izkoriščamo in ki so nedvomno zmožne spominjati se preteklosti in imeti občutke vezane na prihodnost – imajo v vsakem trenutku sedanjosti interes po nadaljevanju svojega obstoja. Reči, da to v moralnem smislu ne šteje, je očitni specizem.

Drugič, tudi če živali nimajo interesa po nadaljevanju življenja in imajo le interes, da ne trpijo, je predstava, da je v praksi možno zaščititi ta njihov interes, čista fantazija. Ideja, da lahko mi kot lastniki omogočimo neko omembe vredno zaščito interesa naše lastnine po tem, da ne trpi, je povsem nerealna. Je to izvedljivo v teoriji? Da. Je to praktično izvedljivo v realnem svetu? Nikakor. Welfaristi pogosto govorijo o tem, da bi morali z "rejnimi živalmi" ravnati podobno kot ravnamo s psi in mačkami, ki jih imamo radi in smatramo za naše družinske člane. Ali res kdo misli, da je to praktično izvedljivo? Dejstvo, da ne bi nikoli pomislili, da bi pojedli naše pse in mačke, je le eden izmed pokazateljev, da temu ni tako. 

Nadalje, osrednja teza mojega dela je dokazovanje oz. opozarjanje, da zato ker so živali lastnina – potrošno blago – je jasno, da ljudje na splošno ščitimo interese živali le takrat, ko si od tega obetamo ekonomsko korist. To pomeni, da ostajajo welfare standardi za dobrobit živali vedno nizki (kakršni so tudi trenutno in to navkljub vsem nesmiselnim prizadevanjem za "srečno" in "sočutno" izkoriščanje) in sprejete welfare reforme večinoma povečajo proizvodno učinkovitost. Skratka, interese živali bomo ščitili v tistih situacijah, v katerih se način ravnanja z njimi izkaže za ekonomsko neučinkovitega, in welfare reforme ne storijo kaj dosti več od tega, kot da korigirajo te neučinkovitosti. Na primer, uporabljanje ograd za breje svinje je ekonomsko neučinkovit način vzrejanja svinj; obstajajo domnevno bolj "humane" alternative, ki pa dejansko povečajo proizvodno učinkovitost. In podobno, “zaplinjanje” piščancev je bolj ekonomsko učinkovito od električnega omamljanja.  

Tako da vsekakor razumem zakaj imajo welfaristi težave z analogijo s sužnji. Kot dokazujem, so njihova stališča v številnih ozirih popolnoma zgrešena, a oni se v svojih odgovorih nikoli zares ne dotaknejo teh argumentov. Namesto tega trdijo, da sem "razdvojevalen" in "da mi ni mar za živali, ki trpijo v tem trenutku". Nekateri gredo še dlje v svojem izrazoslovju.   

Paradigma pravic, ki, kot jo interpretiram sam, v moralnem smislu zahteva odpravo izkoriščanja živali in veganstvo kot stvar temeljne pravičnosti, je diametralno nasprotna od welfare paradigme, ki se v teoriji osredotoča na zmanjševanje trpljenja, a v resnici na kozmetične popravke izkoriščanja živali, z zamenjavo ekonomsko nedobičkonosnih praks z bolj dobičkonosnimi praksami izkoriščanja živali. V znanosti so tisti, ki pristajajo na eno paradigmo, pogosto nezmožni razumeti in se soočiti s tistimi, ki zavzemajo drugo paradigmo ravno zato, ker je teoretični jezik, ki ga uporabljajo, nekompatibilen.

Mislim, da gre za enako stvar pri razpravah med zagovorniki pravic živali (abolicionisti) in zagovorniki "dobrobiti" živali (welfaristi). In ravno zato welfaristi preprosto niso sposobni razumeti oz. sprejeti analogije s suženjstvom.

******
Če še niste vegan, prosim razmislite o tem, da to postanete. Veganstvo pomeni nenasilje. Biti vegan predstavlja vašo opredelitev proti nasilju nad drugimi čutečimi bitji, nad samim seboj in nad okoljem, od katerega je odvisen obstoj vseh čutečih bitij.

Če ste že vegan, potem izobražujte ostale ljudi o veganstvu

Če imajo živali moralno vrednost (če niso zgolj predmeti), potem veganstvo ni le ena izmed možnosti - je nuja. Vsaka organizacija, društvo ali posameznik, ki trdi, da pripada gibanju za pravice živali, mora zavzeti jasno stališče, da je veganstvo moralni imperativ


Gary L. Francione
Professor, Rutgers University

© 2012 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme (kliknite na povezavo):



Ni komentarjev:

Objava komentarja