Pred nekaj meseci so svetovni mediji poročali o zgodbi iz argentinskega letovišča Santa Teresita, ko je delfinji mladiček priplaval v bližino obale polne turistov. Ljudje so ga vzeli iz vode in si ga pričeli podajati
naokrog za fotografiranje za selfie. A za delfinjega mladička je bilo to usodno,
saj se je njegovo telo pregrelo in je zato umrl. Toda ljudje so si ga kljub temu
še naprej podajali iz rok v roke ter ga nazadnje odvrgli in pustili obležati v
mivki ob obali.
Ko je zgodba prišla v medije, je bila
javnost osupla in zgrožena. Vsi ljudje so kar naenkrat postali zagovorniki
pravic živali in njihova jeza nad tistimi, ki so to storili delfinu, se je samo
še stopnjevala. Si predstavljate tovrsten bes in medijsko pokritost glede
klavnice v sosednji ulici, kjer se mučenje dogaja v nedogled, vsako sekundo
vsakega dne? Dvoličnost morda? Novinarji so hiteli poudarjati, da je mučenje
delfina nedopustno zato, ker gre za ogroženo živalsko vrsto, toda zakaj potem taisti
novinarji ne nasprotujejo tudi farmam aligatorjev ali živalskim vrtovom, ki (po
njihovem mnenju) obstajajo zaradi ohranitve ogroženih vrst, ko pa je vendar mučenje
tamkajšnjih živali redna praksa? Vse to le še dodatno podpihuje že tako ali
tako veliko zmedo glede našega odnosa do živali, ko nekatere vrste ščitimo,
druge pa po nepotrebnem masovno izkoriščamo in ubijamo.
Popolnoma vseeno je kako pametna,
prikupna ali ogrožena je določena živalska vrsta – vse bi morale biti
enakovredne v tem, da niso uporabljene s strani človeka in niti ena sama ne bi
smela biti izkoriščana. Edino vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti je "ali imajo
sposobnost občutenja?". Vse človeške in ne-človeške živali smo si enake v tem,
da smo čuteča bitja. In ker smo čuteča bitja, to neobhodno pomeni, da želimo
živeti, ne umreti. In živeti želimo brez izkoriščanja, ne pa biti izkoriščani "manj kruto" ali na bolj "prijazne" načine, kot to redno oglašujejo praktično vse organizacije in društva za
zaščito/pravice živali, z "očetom modernega gibanja za pravice živali" Petrom Singerjem na čelu.
Prilagam še enega izmed komentarjev na
dogodek iz Argentine, ki ga je napisala dr. Frances McCormack:
»Mi, kot vrsta, imamo radi živali. Radi jih jemo, imamo za rekvizite ter jih izkoriščamo vse dokler njihova telesa ne odpovedo. Za nas so le predmeti. Ne glede na to, kako močno zatrjujemo, da imamo radi živali, naša dejanja redno dokazujejo, da je to laž. Nobene potrebe ni bilo poslati v smrt tega delfinjega otroka, enako kot ni nobene potrebe za usmrtitve, v katerih sodelujemo vsak dan. Prosim, postanite vegani. Prepoznajte, da nismo edina bitja na planetu, čigar življenja imajo moralno vrednost. Odločite se prenehati povzročati grozo.«
Povsem se strinjam s Frances. Sami sebi lažemo, če trdimo, da imamo radi živali, medtem ko jih jemo. Če nismo vegani, potem neposredno sodelujemo v početju, ki mu sicer ostro nasprotujemo - ubijamo v odsotnosti vsakršne nuje.
Leon Kralj
*******
Če
še niste vegan, postanite vegan. Je povsem preprosto, boljše za vaše zdravje,
boljše za planet in najpomembneje – je moralno pravilna odločitev. To dolgujemo
živalim. In ko postanete vegan, izobražujte
ostale ljudi o veganstvu.
Obiščite: www.howdoigovegan.com
Sorodne
teme (kliknite
na povezavo):
Ni komentarjev:
Objavite komentar