petek, 7. april 2017

3. brezplačni spletni seminar: Odgovori na vaša vprašanja o etiki v odnosu do živali – v soboto, 8.4. 2017 ob 16. uri


Vljudno vabljeni na naš tretji spletni seminar, ki bo potekal v soboto, 8. aprila, 2017 med 16. do 18. uro po slovenskem času. Profesorja Anna Charlton in Gary Francione bosta odgovarjala na vaša vprašanja o etiki v odnosu do živali in o abolicionističnem pristopu. Ne glede na to ali ste vegan ali nevegan - če menite, da živali štejejo v moralnem smislu, potem ne smete zamuditi tega dogodka. Seminar je brezplačen in odprt za vse ljudi širom sveta. Udeležite se lahko preko katerekoli naprave z internetno povezavo: pametni telefon, tablica, prenosni ali namizni računalnik, itd.

Brezplačna registracija je na voljo tukaj.

Obvestite tudi svoje prijatelje: tako vegane kot nevegane!

Leon Kralj

******* 
Dodano 9.4. 2017: 
Od zdaj naprej je na voljo tudi video posnetek omenjenega seminarja:  



Sorodne teme (kliknite na povezavo):

sreda, 5. april 2017

Revolucija v srcu

14. julij, 2009 /avtor Gary L. Francione
Dragi kolegi:

Mnogi zagovorniki živali mislijo, da potrebujemo organizacijo – nekakšno organizacijo – če hočemo zagovarjati pravice živali. Da potrebujemo vodjo – nekakšnega vodjo – ki nam bo pokazal pot.

Menim, da je to zgrešen način gledanja na problematiko.

Na žalost je v svetu, v katerem je vse poblagovljeno, tudi socialna pravičnost, nič kaj presenetljivo, postala potrošno blago, ki jo z različnimi barvnimi pentljami prodajajo korporacije, ki tekmujejo za deleže na tržišču, ki ponuja sočutje. Ta podjetja oz. organizacije so nas na prefinjen način prepričale, da prizadevati si za pravice, vključno in še posebej za pravice živali, pomeni nakazati denar – njim, seveda.  

V svetu, v katerem sprejemamo na tisoče različnih hierarhij, brez da bi se tega sploh zavedali in brez da bi sploh podvomili v sam koncept hierarhije, predvidevamo, da potrebujemo vodjo, ki nam bo pokazal pot. Ti vodje so običajno direktorji/predsedniki sočutnih podjetij oz. organizacij. In že zgolj, če izraziš nestrinjanje z njihovimi javnimi izjavami, si označen za "čistuna", "elitista", da "razdvajaš", "omalovažuješ", "ponižuješ" ali da ti "ni mar za trpljenje živali", itd., itd., itd.

Menim, da je takšen način razmišljanja prepreka na poti k cilju, za katerega si prizadevamo.

Nikamor ne bomo prišli s praskanjem po površini problema oz. z reguliranjem krivic. Nikamor ne bomo prišli s promoviranjem jajc proste reje, mesa "srečno izkoriščanih" živali ali ekološkega mleka. Nikamor ne bomo prišli s sedenjem golih aktivistov v kletkah in z zatrjevanjem, da se poslužujemo seksizma, ki zahrbtno razjeda našo kulturo, samo zato, ker je to dobro "za živali". Takšen pristop zgolj krepi idejo, da se lahko s konzumiranjem odkupimo za nepravičnost; da lahko eno obliko izkoriščanja zamenjamo za drugo; da lahko sočutje kupimo. Ne moremo.

V svetu, v katerem so ženske, temnopolti, otroci, starejši, revni, ljudje z motnjami v duševnem razvoju in ostali, s strani patriarhata, ki upravlja celoten svet, obravnavani kot drugorazredni državljani (v najboljšem primeru), so živali v mnogih ozirih najranljivejše med nami. Ne le, da jih lahko mučimo in ubijamo brez da bi bili za to kaznovani, temveč se od nas celo pričakuje, da to počnemo. Čeravno nasilje nad drugim človekom lahko povzroči kritični odziv javnosti ali celo kazenske sankcije, pa se nasilje nad živalmi na splošno ne smatra za sporno, še posebej kadar se ga razglasi za "humanega". Tiste, ki zavračajo udeležbo v klanju, se smatra za nenormalne in antisocialne – ta oznaka prihaja celo, in še zlasti, s strani velikih organizacij za živali [vključno s slovenskimi "veganskimi" društvi in društvi za zaščito živali, glejte tukaj: 1, 2, 3, 4, 5; op.p.], ki razglašajo, da je izogibanje vsem živalskih proizvodom in promoviranje veganstva kot moralne osnove "skrajnost".   

Zgrešeno je označiti rejce, izvajalce poskusov na živalih ali krznarje za naše "sovražnike". Oni le strežejo povpraševanju – našemu povpraševanju. Delajo le to kar mi zahtevamo od njih. Problem niso oni, problem smo mi.

Odprava izkoriščanja živali zahteva spremembo paradigme. Zahteva zavrnitev nasilja na temeljni ravni. Zahteva spoznanje, da je nasilje že v osnovi zgrešeno.

Odprava izkoriščanja živali zahteva nenasilno revolucijo – revolucijo v srcu.

Do te revolucije ne bo prišlo kot posledica ustoličenja nekakšnega vodje. Do nje lahko pride le znotraj vsakega izmed nas. In do nje vsekakor lahko pride, če to želimo. Ne potrebujemo vodij. Razpoznati moramo, da vsakdo izmed nas lahko – in mora – postati vodja, če želimo imeti kakršnokoli upanje, da rešimo to zmešnjavo, imenovano svet. Prične se z našim lastnim veganstvom – vendar ne kot nekakšen "fleksitarijanski način življenja" - temveč kot osnovna, temeljna in brezpogojna zaveza k nenasilju. Etično veganstvo pomeni našo zavezo k dejstvu, da nimamo nobenega moralnega opravičila za uporabo živali za naše namene – pa naj bo ta še tako "humana". Nadaljuje se z našim vsakodnevnim prizadevanjem, da na ustvarjalen, pozitiven in nenasilen način izobražujemo druge ljudi o veganstvu – nekaj, kar lahko počne vsakdo izmed nas, če to le hoče. Vsak dan se ponujajo številne priložnosti za izobraževanje družinskih članov, prijateljev, sodelavcev in ljudi, ki jih srečamo v trgovini ali na avtobusu. Ali je lažje napisati ček nekomu drugemu, kot da sami opravimo to delo? Seveda je. A to ne bo učinkovalo.

Da bi dosegli pravičnost ne potrebujemo velikih organizacij za živali. Pravzaprav, bolj kot se zanašamo nanje, bolj se oddaljujemo od našega cilja. Velike organizacije za živali so podjetja, so biznis. Prodajajo idejo "srečnega izkoriščanja" živali. Potrebujemo izvorno družbeno gibanje, ki na miroljuben način zahteva mir – vključno z mirom med ljudmi in živalmi.

Na žalost so organizacije za živali postale moderni prodajalci odpustkov, podobni srednjeveški katoliški cerkvi. Veliko ljudi – verjetno večina – ima določene pomisleke glede izkoriščanja živali. Številnim se ob nadaljnjem konzumiranju živalskih proizvodov oglaša slaba vest. Mnogi, ki imajo radi svoje ne-človeške sopotnike in jih obravnavajo kot družinske člane, a hkrati zapikujejo jedilne vilice v neke druge živali, vsaj na določeni ravni razpoznavajo svojo moralno nedoslednost. A nikar ne skrbite, samo oddajte donacijo in te organizacije bodo rešile zadevo. "Zminimalizirale" bodo trpljenje živali; "odpravile" bodo najhujše zlorabe.

Enako kot vas kupovanje odpustkov od cerkve ne bo obvarovalo pekla, če le-ta obstaja, tudi vaš nakup parih kosov sočutja v obliki jajc proste reje od neke organizacije, živali ne bo obvaroval pekla, ki za njih v resnici obstaja in v katerem trpijo in umirajo dan za dnem. Spremeniti moramo način, na katerega ljudje razmišljajo o živalih; spremeniti moramo način, na katerega ljudje razmišljajo o nasilju. Ne glede na to ali gre za posluževanje vojne za dosego miru, seksizma za dosego spolne enakopravnosti ali bolj "humanega" mučenja živali za dosego večjega družbenega zavedanja glede živali, moramo izzvati ravno to idejo, ki pravi, da lahko uporabimo nasilje kot sredstvo za dosego nekega hvalevrednega cilja.

Prosim nikar me ne razumite narobe. Nikakor ne pravim, da so tisti, ki so vključeni v welfare ali new-welfare organizacije neiskreni. Dolgo časa smo poslušali, da je to edina pot - ali welfare reforme ali pa nič. Ne delam nobenih moralnih sodb o njih kot posameznikih in upam, da tudi oni ne delajo nobenih moralnih sodb o meni osebno, čeprav zavračajo abolicionistični pristop do vprašanja pravic živali, ki sem ga razvil in ga branim. Vse kar počnem je, da izražam svoje nestrinjanje z njimi in kažem na trenutno stanje kot nesporen dokaz tega, da njihov pristop k tej problematiki enostavno ne deluje.

Če kdo med vami smatra te komentarje za "omalovaževanje" ali "poniževanje", prosim vedite, da to prav gotovo ni bil moj namen.

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

P.s. Tole se je danes pojavilo v Huffington Postu. Kdorkoli misli, da to pomaga živalim, je, spoštljivo rečeno, zmeden. Nikoli ne bomo zaustavili izkoriščanja živali s promoviranjem izkoriščanja žensk.

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme:



ponedeljek, 3. april 2017

O nasilju

14. februar, 2010 /avtor Gary L. Francione

Dragi kolegi:

Na žalost obstajajo ljudje, ki smatrajo sami sebe za zagovornike živali in trdijo, da se je za rešitev problematike izkoriščanja živali potrebno poslužiti nasilja.

Nekateri izmed njih so osebno že sodelovali v nasilnih dejanjih, ki so bila uperjena proti institucionaliziranim izkoriščevalcem živali. Drugi hujskajo k nasilju in pozivajo ljudi naj "grozijo" izkoriščevalcem živali oz. naj dosežejo, da jih bo strah nasilnega maščevanja, v kolikor bodo nadaljevali z izkoriščanjem živali.

Če pustimo ob strani moralne/duhovne vidike nasilja, so tisti, ki promovirajo nasilje, globoko zmedeni glede izvora oz. ekonomskih osnov izkoriščanja živali. Institucionalizirani ponudniki živalskih proizvodov izvajajo izkoriščanje živali zato, ker javnost povprašuje po teh proizvodih. Institucionaliziranim ponudnikom je bolj ali manj vseeno, če prodajajo govedino ali banane. Svoj kapital bodo vložili tja, kjer bodo dobili najboljši iztržek.

Večina ljudi smatra uporabo živali za nekaj tako "normalnega" kot se za "normalno" smatra dihati zrak ali piti vodo. Zahtevajo živalske proizvode. Če danes uničite deset klavnic, bo vse dokler obstaja povpraševanje, na ta račun zgrajenih deset novih klavnic oz. deset obstoječih klavnic bo razširilo svojo proizvodnjo (in po vsej verjetnosti naredilo to proizvodnjo bolj ekonomsko učinkovito). Če onemogočite dobavitelja, ki dostavlja živali, ki se uporabljajo za vivisekcijo, in javnost še naprej podpira poskuse na živalih (kar očitno tudi jih), se bo pojavil nov dobavitelj. Skratka, gledano iz čisto praktičnega vidika,  je nasilje strategija, ki ne more delovati.

Vse dokler se bo uporabo živali smatralo za nekaj normalnega in ne bo sprožala temeljnih moralnih vprašanj, se ne bo nikoli nič spremenilo. Toda ljudi ne bomo pripravili do razmisleka o uporabi živali z ustrahovanjem, grožnjami in nasilnimi dejanji. Če želi biti izobraževanje učinkovito, ne sme nikoli biti nasilno; nikoli ne sme ljudi ustrahovati ali jim groziti. Odpreti mora njihova srca in misli. Nenasilna strategija je vse kaj drugega kot pasivna; predstavlja naše aktivno, vztrajno in ustvarjalno delo za dosego spremembe temeljne paradigme – ideje, da so živali stvari, vir, lastnina; da so izključno sredstvo za dosego človekovih ciljev.

In očitno naš trud, da izobražujemo druge ljudi, že pada na plodna tla. Prihaja do javne razprave o uporabi živali, ki presega vprašanje "humanega" ravnanja. Čedalje več je zgodb o tem kako se ljudje vedno bolj zavedajo moralne shizofrenije, ki je značilna za odnos ljudi do živali.

Tisti, ki zagovarjajo posluževanje nasilja, niso zmedeni le glede osnov ekonomije oz. izvora izkoriščanja živali, pač pa celo ovirajo ta napredek, saj nudijo ljudem izgovor, da se ognejo vprašanju izkoriščanja živali. V tem oziru so ljudje, ki zagovarjajo nasilje, podobni tistim, ki promovirajo seksizem oz. poniževanje žensk za domnevno dosego pravic živali [kot to počne organizacija PETA in številne ostale organizacije in posamezniki, vključno s slovenskimi zagovorniki živali; op.p.]

Ali bi se Martin Luther King potegoval za državljanske pravice na način, da bi govoril »raje sem nag, kot da sedim v zadnjem delu avtobusa«?  

Seveda ne.

Ali bi nas King in Gandhi hujskala in pozivala k temu, da "ustrahujemo" druge ljudi in jim "grozimo" z nasiljem?

Seveda ne.

Včasih, ko vidim kaj vse počno oz. govorijo tisti, ki so za nasilje (ali ko vidim oglasno propagando, v kateri se ženska slači "za živali" ), le zamajem z glavo in se vprašam ali je sploh možno storiti še kaj hujšega za to, če želiš pripraviti javnost do tega, da vzame to problematiko resno. Pravzaprav izgleda, kot da poskušajo ti ljudje sabotirati pomembne spremembe.

Za nadaljnjo razpravo in razmislek o tej problematiki poslušajte komentar, ki sem ga podal v zvezi s tem ali preberite bloge Komentar o nasiljuNekaj dodatnega razmišljanja o nasilju in pravicah živali ter O vivisekciji (testiranju na živalih) in nasilju, ki so na voljo na tej spletni strani.

O problematiki nasilja razpravljam tudi v svoji prihajajoči knjigi The Animal Rights Debate: Abolition or Regulation?, katere soavtor je dr. Robert Garner in bo izšla pri založbi Columbia University Press maja 2010.


Gary L. Francione
© 2010 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Vse o tem zakaj in kako postati vegan:  www.howdoigovegan.com   

Sorodne teme:





petek, 31. marec 2017

"Zasvojenost" s sirom

Vegetarijanci mi pogosto rečejo: 
»Ne manjka mi veliko do tega, da postanem vegan. Toda ne morem se upreti siru. Zasvojen sem s sirom. Kaj naj storim?«

Prvič, menim, da je ideja, da je kdorkoli "zasvojen" s sirom na način kot so ljudje "zasvojeni" s heroinom, crackom, opioidnimi protibolečinskimi sredstvi ali alkoholom, absurdna. To, da naj bi obstajal nekakšen znanstveni dokaz za "zasvojenost s sirom", izvira iz nekih raziskav s poskusi na podganah. Razumem, da imajo mnogi ljudje resnično radi sir. Toda imeti nekaj rad – celo zelo rad – ni "zasvojenost", kot uporabljamo ta pojem v drugih kontekstih.

Drugič, vegan sem postal čez noč (dobesedno). V tistem času sem bil strasten jedec sira. Jedel sem pizzo s sirom najmanj trikrat tedensko. Vse od takrat je ne jem več. Nekaj časa sem resda še hlepel po pizzi s sirom, toda vsakič, ko sem samo pomislil na to, da bi jo jedel, sem se zamislil nad tem, da če to storim, sodelujem v dejavnosti, ki vključuje:

1. nenehno prisilno oplojevanje krav in ohranjanje njihove brejosti [kajti le tedaj tvorijo mleko; op.p.];
2. odvzemanje njihovih otrok po nekaj urah od skotitve (v primeru konvencionalnih mlekarn) oziroma po nekaj dneh (v primeru "srečnih" ekoloških mlekarn), kar predstavlja grozljivo travmo tako materi kot otroku;
3. prodajanje teličkov za teletino in njihovo ubijanje pri šestih mesecih starosti;
4. spreminjanje telic v krave mlekarice;
5. molžo krav s stroji za molžo, kar povzroča mastitis (vnetje mlečnih žlez), ki je izredno boleče stanje;
6. vsakoletno ponavljanje tega ciklusa, in, po približno šestih kotitvah in šestih čustveno uničujočih ločitvah, zakol mame.

Vprašal sem samega sebe: ali obstaja karkoli takega, kar bi si tako zelo močno želel jesti, da je vredno vsega tega? Odgovor je bil vedno »ne«. Če ste vegetarijanec/vegetarijanka, ki še vedno jé sir in opravičujete samega sebe zato ker domnevno trpite za "zasvojenostjo" s sirom, si dopovejte, da je to čista neumnost in dajte tej novi misli priložnost.

Mimogrede, poznam ogromno ljudi, ki so postali vegani čez noč. Nihče izmed njih ni trpel za delirijem (delirium tremens), odtegnitvenim sindromom ali čem podobnim. Niti eden. Gre le za stvar volje. 

Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.

Vse o tem zakaj in kako postati vegan: www.howdoigovegan.com

Sorodne teme (kliknite na povezavo):
4. Veg(etarij)anski piknik? (avtor Leon Kralj)



četrtek, 30. marec 2017

Ljudje smo res ena čudna bitja

 30. september, 2012 /avtor Gary L. Francione

(foto: Yahoo! News)

To je Tracy Arnold. Njeno zgodbo si lahko preberete tukaj.

Gospa Arnold je v omaki, ki jo je pripravila za kosilo, našla človeški noht. Ni prepričana ali je noht prišel iz kozarca omake za testenine ali iz sesekljane govedine, ki jo je dodala omaki. Sprva je mislila, da gre le za del hrustanca oz. za roževino od mrtve krave.

In nato je spoznala, da gre za človeški noht.

Bila je zgrožena in gabilo se ji je.

To, da je jedla razpadajoče meso, se ji ni gabilo.  

Ni se ji gabilo niti to, da je mislila, da je v njeni omaki kos hrustanca/roževine mrtve krave.

Toda gabil se ji je človeški noht, ki je prav tako iz roževine.

Razmislite o tem.

******
Če še niste vegan, prosim postanite vegan. Veganstvo pomeni nenasilje. V prvi vrsti gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, a tudi za nenasilje do Zemlje in do samega sebe.


Gary L. Francione
Professor, Rutgers University

© 2012 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):

ponedeljek, 27. marec 2017

O vivisekciji (testiranju na živalih) in nasilju

23. julij, 2009 /avtor Gary L. Francione

Dragi kolegi:

Današnja izdaja Mail Online, angleškega internetnega časopisa Daily Mail, ponuja zanimiv članek dr. Dannyja Penmana o vivisekciji [testiranju na živalih; op.p.]. Dr. Penman je včasih delal kot raziskovalni biokemik, zdaj pa piše znanstvene članke za revijo New Scientist in časopis Daily Mail.

Dr. Penman ne skriva, da podpira vivisekcijo:
»Enako kot večina ljudi, bi tudi jaz žrtvoval številne laboratorijske živali za to, da bi rešil svojo zaročenko ali ostale družinske člane.«

Če pustimo ob strani, da bi večina ljudi v situaciji, v kateri bi bili prisiljeni izbirati, žrtvovala tudi življenja številnih drugih ljudi za to, da bi rešili svoje bližnje (tako da tukaj v resnici sploh ne gre za vprašanje živali), Penman v nadaljevanju izrazi zaskrbljenost nad tem, da je prišlo v zadnjem letu do polmilijonskega porasta števila uporabljenih živali v britanskih laboratorijih in da le-to zdaj znaša 3,7 milijona.

Penmann trdi, da je v določenih primerih nujno uporabiti živali, a hkrati poudarja, da lahko vivisekcija celo ogrozi človekovo zdravje. Citira revijo New Scientist, ki poroča, da so rezultati vivisekcije "ravno toliko uporabni kot bi vrgli kovanec," in čeprav sam pravi, da tako daleč vseeno ne bi šel, se strinja, da "je vivisekcija v najboljšem primeru nezanesljiva in v najslabšem smrtonosna". Penman navaja več primerov, ko je bilo za na živalih testirana zdravila rečeno, da so brez kakršnihkoli škodljivih reakcij, a so ljudje pristali v kritičnem stanju in umrli. Zagovarja nove tehnologije, ki ne vključujejo živali in ki so precej bolj zanesljive.

Penmanova kritika vivisekcije je precej presenetljiva, glede na to, da sam podpira vivisekcijo. Ne vem, če sem kdajkoli videl kaj podobnega.

Morda je vsesplošno pomanjkanje kritike vivisekcije še najbolje razloženo v sledečem Penmanovem opažanju:
»Zakaj imamo tako veliko poskusov na živalih, ko pa obstajajo alternative?
 
En razlog, ironično, je ta, da je nasilje in zastraševanje s strani peščice fanatikov, ki zagovarjajo pravice živali, ohromila vsakršno resno debato na to temo. Če dandanes torej dvomite v delo znanstvenikov, tvegate, da boste vrženi v isti koš z ekstremisti.
 
Znanstveniki so tako lahko razširili svoje poskuse na živalih, brez da bi katerakoli strokovna avtoriteta preverila ali so ti poskusi sploh zares potrebni. Menim, da je to nemoralno in hkrati tudi v nasprotju z načelom akademskega raziskovanja.«

Penman ima povsem prav. Zaradi relativno majhne skupine ljudi, ki zagovarjajo nasilje nad vivisektorji [nad znanstveniki, ki izvajajo poskuse na živalih; op.p.], je dvomiti ali debatirati v zvezi z vivisekcijo celo znotraj akademskih krogov zavrnjeno in označeno kot del ekstremistične oz. nasilne agende.  

Ta ugotovitev se ne nanaša le na vivisekcijo, pač pa na celokupno živalsko problematiko. Dejanja majhne skupine ljudi so nazadnjaškim medijem, skupaj z institucionalnimi izkoriščevalci živali, ki bi najraje videli, da se o teh zadevah ne bi razpravljalo, omogočila, da ustvarijo vtis, da so tisti, ki na splošno nasprotujejo izkoriščanju živali, nasilni ljudomrzneži, ki spoštujejo živalsko življenje, a jim ni mar za človeško življenje.

Ne smemo dovoliti, da se uveljavi to prepričanje.

Kot veste, sem iz moralnih razlogov proti vsakršnemu nasilju. (Več o tem si lahko preberete v blogih Komentar o nasilju ter Nekaj dodatnega razmišljanja o nasilju in pravicah živali) Sprejemam koncept Ahimse.

Nasilje nad institucionalnimi izkoriščevalci živali ni le nemoralno, ampak tudi protislovno – brezsmiselno. Institucionalni izkoriščevalci niso "sovražnik". Mi smo tisti, ki zahtevamo živalske proizvode. Če bi jih nehali konzumirati, bi institucionalni izkoriščevalci preusmerili svoj kapital drugam. Mi smo tisti, ki še naprej verjamemo mitu, da bomo zaradi vivisekcije živeli dlje in kvalitetnejše in jo zato še naprej podpiramo, pa čeprav le na način, da ne zahtevamo od naših politikov zagotovila za prehod na alternative, ki jih omenja Penman in za razvoj novih tehnologij.

Številni "zagovorniki živali" niso niti vegani in so pripravljeni dopuščati in podpirati mučenje živali samo zato, ker jim je všeč okus živalskih proizvodov in ker se ne morejo odpovedati siru, sladoledu ali čemurkoli že kar jedo od živil živalskega izvora. Kako so ti ljudje v moralnem smislu sploh kaj drugačni od vivisektorjev? Nekateri vivisektorji vsaj mislijo, da delajo neke vrste družbeno koristno delo. Kot sem obrazložil že v svojih prejšnjih besedilih, se nikakor ne strinjam s tem, da naj bi bilo v empiričnem smislu nujno uporabljati živali v poskusih ter podobno kot Penman in drugi trdim, da je vivisekcija pogosto celo očitno kontraproduktivna. Toda za razliko od Penmana se strinjam z izjavo, ki jo navaja New Scientist: rezultati vivisekcije so "ravno toliko uporabni kot bi vrgli kovanec". A tudi, če temu ne bi bilo tako in bi bila vivisekcija vsaj do neke mere uporabna, še vedno ne more biti moralno upravičena. Toda nevegani podpirajo izkoriščanje živali zgolj zaradi kaprice – gurmanskega užitka. Nimajo prav nobenega izgovora.

Vsekakor upam, da nihče ne bo začel zagovarjati nasilja nad vsemi nevegani, še posebej glede na to, da mednje spada tudi večina tistih, ki se smatrajo za predstavnike "gibanja za živali"! Z ozirom na to, in neodvisno od tega ali delite moje mnenje glede splošnega neodobravanja nasilja, je vsakršno izpostavljanje institucionalnih izkoriščevalcev (bodisi kmetov živinorejcev ali vivisektorjev), povsem nelogično in nesmiselno.

Pozivam vse zagovornike živali, da nedvoumno in odločno zavrnete nasilje. Gibanje za pravice živali je smiselno le kot gibanje miru in nenasilja. Gandhi je dejal:
Postati moramo sprememba, ki jo želimo videti v svetu.

Če želimo videti svet, v katerem ne bo nasilja nad najranljivejšimi, moramo sami postati nenasilni in predstavljati naše stališče na nenasilen način. Nenasilje se prične z našim lastnim veganstvom in z uporabo ustvarjalnih, miroljubnih načinov izobraževanja ostalih ljudi o veganstvu.  

Gary L. Francione
© 2009 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj


Sorodne teme (kliknite na povezavo):





ponedeljek, 20. marec 2017

Mlekarski Dan žena

Združenje mlekarjev iz Ontaria (Kanada), ki oglašuje in izvaja izkoriščanje živalskih samic, slavi mednarodni Dan žena s posterjem, ki prikazuje dve ženski, kako veselo izkoriščata matere druge vrste. 


Če se imate za feminista in nasprotujete diskriminaciji žensk, a niste vegan, prosim razmislite o tem zakaj delate umetne ločnice, ki jih ne bi nikoli delali v človeškem kontekstu. Moški zatirajo ženske, kar ni prav. Toda vsi zatiramo živali, kar ni prav iz povsem enakih razlogov. In živalim, ki jih uporabljamo za mleko (in jajca), popredmetimo njihove reproduktivne procese in uničimo vez z njihovimi otroki.

Če torej nasprotujete patriarhalnemu zatiranju, ste zavezani k nasprotovanju specizma (diskriminiranju drugih vrst). Če pravite, da ste feminist, potem vzemite to resno in postanite vegan.

Sorodne teme (kliknite na povezavo):

sreda, 8. marec 2017

Dan žena

Danes je mednarodni Dan žena.
 
Seksizem in sovraštvo do žensk, enako kot vse oblike diskriminacije in sovraštva, predstavljata manifestacijo nasilja in nepravičnosti.
 
Vsak dan bi moral biti dan enakopravnosti za vse – ljudi in živali.

© 2017 Gary L. Francione

Prevod: Leon Kralj

****** 
Če še niste vegan, postanite vegan. Veganstvo je gibanje za temeljno pravičnost in predstavlja vaš osebni odstop od zatiranja nemočnih. Gre za nenasilje do drugih čutečih bitij, do Zemlje in do samega sebe. 

Sorodne teme (kliknite na povezavo):